VSL Sodba in sklep I Cp 448/2023

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper pravilnost prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 5. 7. 2022, z izpodbijano sodbo pa razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 98.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2018 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) dolžan plačati tožencu oziroma tožniku po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec) 1.289,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 3.195,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Toženec v pritožbi zoper sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter sodišču prve stopnje naloži, da prepis zvočnega posnetka ustrezno popravi. Navaja, da je v zapisniku napačen zapis toženčevega elektronskega naslova. V elektronskih naslovih namreč nikoli ni presledka.

3Tudi v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Vztraja, da ni podpisal aneksa v takšni vsebini, kot ga je v spis predložila tožeča stranka. Tekom postopka je zatrjeval, da aneks ni pristen. Ne bi podpisal pogodbe s partnerko tožeče stranke, s katero ni imel nobene poslovne komunikacije. Iz same konstrukcije pogodbe izhaja, da gre za nepristen dokument, saj so podpisi strank na zadnji strani, kar ni običajno, in praksa, tudi odvetniška, takšnega načina oblikovanja pogodbe ne uporablja. Aneksa ni podpisala tožena stranka pa tudi ne tožeča stranka. Na tretji strani aneksa ni originalen podpis tožnika, ampak neke tretje neznane osebe. Iz neverodostojnega pričanja A. A. izhaja, da je podpis na aneksu najemnikov (tožnikov), že laiku, brez vključitve grafologa, pa je razvidno, da tega tožnik ni podpisal. Okoliščine kažejo, da vsebina aneksa ne odraža volje toženca, prav nanj pa je sodišče zmotno oprlo sodbo. Navaja, da ne gre za celovito ureditev premoženjskih razmerij med strankama, ampak za način, da bi se tožnik izognil plačilu dolžne najemnine. Če bi odvetnik B. B. dejansko pripravil pogodbo, bi poleg pripisal, kot je v odvetniški praksi navada, da je „pogodbo pripravil“, kar pomeni, da ni sodeloval pri podpisu. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo dokaz z izvedencem grafologom, ki ga je toženec predlagal v zvezi s preverbo svojega podpisa. Ker aneksa nista podpisali pravdni stranki, nima pravne veljave. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Tudi če bi šteli, da aneks velja, pa sodišče ni upoštevalo njegovega ugovora, da bi tožnik moral glede na domnevna vlaganja pridobiti poprejšnje soglasje najemodajalca. Takšnega soglasja toženec nikoli ni dal. Napačna je tudi zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi v delu, ko je toženec zahteval plačilo mesečnih najemnin za poslovni prostor in opremo. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ko ni sledilo njegovim navedbam, da je prišlo do transformacije najemnin v posojilo. Sodišče prve stopnje je nepravilno verjelo tožniku, da je plačeval najemnino na roke. Med njima je bil dogovor, da bo tožnik zadržal najemnino kot posojilo, ki naj bi ga vrnil tožniku po zaključku prestajanja zaporne kazni. Ker gre za posojilno razmerje, terjatev ni zastarala, saj v tem primeru velja petletni zastaralni rok.

4Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev, saj noben od uveljavljenih pritožbenih razlogov ni podan.

5Pritožba zoper sklep in pritožba zoper sodbo sta neutemeljeni.

6Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženca zoper pravilnost prepisa dela zvočnega posnetka na naroku za glavno obravnavo z dne 5. 7. 2022. V razlogih sklepa je navedlo, da je po ponovnem poslušanju zvočnega posnetka glavne obravnave ugotovilo, da je priča v svoji izpovedi navedla toženčev elektronski naslov tako, kot je ta zapisan v zapisniku. Tudi če bi priča na naroku narekovala naslov, kot trdi toženec, torej s presledkom, pa to ne bi predstavljajo bistvene kršitve določb postopka, saj navedena okoliščina v ničemer ne bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Toženčevo pritožbo zoper sklep je bilo zato treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

7Predmet odločanja v tej pravdi je tožnikov denarni zahtevek za povrnitev vlaganj v toženčev lokal, v katerem je bil najemnik, in ki sta jih pravdni stranki opredelili s skupnim dogovorom z dne 23. 4. 2015, ki sta ga naslovili Aneks k najemni pogodbi z dne 25. 7. 2011. V navedenem dogovoru sta pogodbeni stranki vrednostno opredelili najemnikova vlaganja v poslovni prostor v znesku 120.000,00 EUR in navedli, da navedeni znesek predstavlja povečano vrednost poslovnega prostora in obogatitev lastnika oziroma toženca. Določili sta tudi letno amortizacijsko stopnjo vrednosti vlaganj v višini 5 % oziroma 6.000,00 EUR letno.

8Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, vpogledu v zapis dogovora pravdnih strank oziroma aneks in po zaslišanju pravdnih strank ter prič ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbeni dogovor, kot je zapisan v omenjenem aneksu. Pri tem je zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da podpis na aneksu ni njegov. Glede pristnosti podpisa je bil neprepričljiv že v svojih trditvah¹, prav tako pri svojem zaslišanju,² najbolj objektiven dokaz za izkaz verodostojnosti podpisa, torej dokaz z izvedencem grafološke stroke, pa je toženec predlagal šele na naroku za glavno obravnavo 15. 9. 2021 oziroma potem, ko je bil za predlaganje tega dokaza že prekludiran (prvi odstavek 286. člena ZPP). Dejansko trditev, da na aneksu, na katerem je tožnik temeljil tožbo, ni tožnikov podpis, pa je toženec postavil šele v pritožbi, kar je prepozno, saj ni navedel nobenega razloga, ki bi ga osvobajal krivde, da te trditve in ustreznega dokaza ni navedel oziroma predlagal že v prvostopenjskem postopku (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da gre za nepristen dokument, kar naj bi izhajalo že iz samega oblikovanja pogodbe, ker so podpisi pogodbenih strank na zadnji strani, kar ni običajno in tudi ne predstavlja odvetniške prakse pri oblikovanju pogodb. Odvetnik B. B., ki je aneks sestavil, je zaslišan na naroku za glavno obravnavo in po vpogledu v aneks, izrecno navedel, da je prepoznal obliko, v kateri je aneks sestavil in ga tudi izročil v takšni obliki s podpisom na zadnji strani.

10Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta sporni aneks podpisali obe v njem navedeni pogodbeni stranki oziroma je bil veljavno sklenjen, da iz elektronskih sporočil priči A. A., ki jih je posredovala omenjenemu odvetniku izhaja, da je toženec vsebinsko sodeloval pri oblikovanju besedila aneks, da sta z njim pravdni in pogodbeni stranki uredili sporno razmerje glede vlaganj v toženčevo nepremičnino in da iz njega izhaja tožnikova terjatev na njihovo plačilo. Če je tako, je brezpredmetno pritožbeno navajanje, da tožnik ni imel soglasja najemodajalca za izvršena vlaganja. Ker toženec ni uspel izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje glede veljavnosti pogodbenega dogovora o ovrednotenju izvršenih tožnikovih vlaganj in njihovi povrnitvi, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti dogovorjeno obveznost. Pritožba zoper odločitev o tožbenem zahtevku je zato neutemeljena.

11Pravilna pa je tudi odločitev o delni zavrnitvi nasprotnega toženega zahtevka. Toženec je z nasprotno tožbo vtoževal zapadle zneske mesečne najemnine za poslovni prostor in opremo v njem. V postopku je bil med strankama spor o tem, ali je tožnik vtoževane zneske najemnine plačal ali ne. Kaj je res, je brezpredmetno, saj je tožbeni zahtevek za plačilo najemnin zastaral in ga je bilo zato treba zavrniti. Pritožbenih trditev, da sta pogodbeni stranki najemnino preoblikovali v posojilo, kar je tožnik zanikal, pa toženec ni uspel dokazati, čeprav je bilo na njem dokazno breme ugotovitve resničnosti tega dejstva. Tudi pritožba zoper zavrnilni del odločitve po nasprotni tožbi se tako izkaže za neutemeljeno, zato je bilo treba toženčevo pritožbo v celoti zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, tako v odločitvi po tožbenem kot tudi v odločitvi po nasprotnem tožbenem zahtevku (353. člen ZPP).

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja tudi za tožnika, katerega odgovor na pritožbo ni mogoče šteti za potreben strošek tega postopka, saj v ničemer ni pripomogel k sprejeti odločitvi.

¹ V odgovoru na tožbo je mdr. trdil, da je tretja stran pogodbe, na kateri je njegov podpis, v zvezi s kakšnim drugim poslom.
² Toženec je v svoji izpovedi na sodnikovo vprašanje, ali je na aneksu njegov podpis odgovoril: „Lahko, da je, lahko da ni.“