VSL Sodba II Cp 1130/2023

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec tožnici dolžan plačati 3.679,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2018, za znesek 253,63 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da mora tožnici povrniti 1.141,56 EUR stroškov pravdnega postopka.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vztraja, da je tožnica dan pred javno dražbo zavestno in namerno plačala višji znesek od dolgovanega, saj zaradi plačila v zadnjem hipu ni imela pomoči odvetnice ali druge ustrezno usposobljene osebe, ki bi ji pripravila natančen izračun. Iz previdnosti je plačala več, s tem pa je privolila v svoje prikrajšanje in niso izpolnjeni pogoji za vračilo. Po določilu 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč tisti, ki plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je to pravico pridržal ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožnica si pravice zahtevati nazaj ni pridržala, prav tako ni mogoče šteti, da je plačala zaradi težavnega položaja, ker ga je zakrivila sama. Sodišče je glede razlogov za preplačilo dolga zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo ter hkrati zagrešilo procesni kršitvi iz 8. člena in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Stališče, da mora upnik v izvršbi paziti, ali je znesek, ki ga je prejel, pravilen ali ne, je pretirano naklonjeno dolžnici, ki je imela več let možnost, da dolg poplača.

3Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožnica zahteva povrnitev preveč plačanega denarnega zneska, ki ga je tožencu zmotno nakazala dan pred prodajo solastne nepremičnine na javni dražbi in je presegal višino njene obveznosti.

6Toženec z obširnim izpostavljanjem okoliščin o plačilu dolga pred izvedbo javne dražbe ne vzbuja dvoma v dokazno oceno tožničine izpovedi, kot jo je sprejelo sodišče v 20. točki sodbe. Tožnica je dolg obračunala s programom za obračun zamudnih obresti na strani VS RS in se ni zavedala, da plačuje več, kot dolguje. Tako ni mogoče govoriti o njeni zavestni privolitvi v preplačilo in posledično v prikrajšanje, zaradi katere plačanega ne bi mogla terjati nazaj. Pogoji za uporabo 191. člena OZ glede na navedeno niso izpolnjeni.

7Pritožba sodbi neutemeljeno očita procesni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena in 8. člena ZPP. Sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so medsebojno skladni in utemeljujejo odločitev. To velja tudi za zaključek sodišča, da tožnica ni zavestno plačala več, kot je znašal njen dolg. Sodišče je v 3. točki sodbe zgolj povzelo tožbene trditve, kar ne predstavlja razlogov sodbe, zato zatrjevanega nasprotja med 3. in 10. točko obrazložitve ni. Poleg tega navedba tožnice, da si ni mogla privoščiti, da bi plačala manj od dolgovanega, ni neskladna z zaključkom, da je plačala toliko, kot je mislila, da dolguje na podlagi pravnomočne sodbe. Pritožnik prav tako ne more uspeti s pavšalno grajo dokazne ocene. Nanjo niti ni mogoče odgovoriti, saj ne pojasni, katerih dokazov sodišče ni dovolj skrbno ocenilo in kako je ta pomanjkljivost vplivala na sprejeto odločitev.

8Ker po obrazloženem pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka, in sicer 375 OT za odgovor na pritožbo, povečano za 2 % materialne stroške in DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR.