VSL Sodba I Cpg 112/2022

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje po spremembi glasi:

„I. Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 25.514,40 EUR od 1. 3. 2018 do 5. 9. 2020 se zavrne.

II. Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 694,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“

II. Tožnik mora tožencu v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 285,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni plačati zakonske zamudne obresti od zneska 25.514,40 EUR od 1. 3. 2018 do 5. 9. 2020 (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mora tožniku v roku 15 dni plačati tudi stroške postopka v znesku 1.933,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper to sodbo se je toženec pravočasno pritožil. Uveljavljal je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, odločitev o stroških postopka pa spremeni tako, da jih ustrezno zniža, tožniku pa naloži še povrnitev pritožbenih stroškov toženca.

3Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožencu pa naloži v plačilo tožnikove stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Pravdni stranki sta bili v pogodbenem razmerju na podlagi Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2015 – 2019 (Pogodba, A2), v skladu s katero se je tožnik zavezal za zavarovance toženca izvajati storitve zdravstvene nege, toženec pa je bil opravljene storitve dolžan plačati. Tožnik je v tem sporu zahteval plačilo 25.514,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2018 do plačila. Ta znesek predstavlja razliko med dejansko vrednostjo opravljenih zdravstvenih storitev v obdobju od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017 ter zneskom, ki mu ga je za navedeno obdobje obračunal in izplačal toženec. Toženec tožniku ni priznal in izplačal povišanih cen za opravljene programe oziroma storitve, do katerih je prišlo zaradi povišanja plač zaposlenih delavcev tožnika.

6Toženec je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje pripoznal tožbeni zahtevek za plačilo 25.514,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2020 do 5. 5. 2021, tožnik pa je nato po toženčevem plačilu navedene glavnice in dela obresti tožbeni zahtevek v tem delu umaknil, zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne z dne 7. 9. 2021 postopek v umaknjenem delu ustavilo. Med pravdnima strankama ostaja sporen le še zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 25.514,40 EUR za čas od 1. 3. 2018 do 5. 9. 2020.

Glede obrestnega zahtevka

7Tožnik je svoj obrestni zahtevek utemeljeval z obrazložitvijo, da bi moral toženec najkasneje ob izdaji končnega letnega obračuna obračunati višje cene zdravstvenih storitev. Ker toženec svojih obveznosti ni izpolnil z izdajo svojega končnega letnega obračuna za leto 2017 opravljenih storitev in na njegovi podlagi s strani tožnika izdanega obračunskega računa št. 23052 z dne 31. 12. 2017, ki je zapadel v plačilo 28. 2. 2018, od naslednjega dne dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Toženec pa je zavzel stališče, da tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek, zato mu v skladu z drugim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) gredo zakonske zamudne obresti od 5. 9. 2020 dalje, tj. s potekom 8 dnevnega roka za plačilo, ki mu ga je tožnik postavil v zahtevku za povrnitev škode z dne 25. 8. 2020.

8Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika presojalo kot izpolnitveni zahtevek, zato se je pri presoji utemeljenosti obrestnega zahtevka oprlo na določilo prvega odstavka 299. člena OZ, v skladu s katerim velja, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Ker toženec ni ugovarjal, da se je rok za plačilo storitev, opravljenih v času od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017, iztekel 28. 2. 2018 (to je rok za plačilo obračunskega računa št. 23052 z dne 31. 12. 2017), je bil toženec do tega dne dolžan plačati 25.514,40 EUR. Ker tega zneska v navedenem roku ni poravnal, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je toženec s 1. 3. 2018 prišel v zamudo, tožniku pa od tega dne gredo tudi obresti.

9Posledica dolžnikove zamude s plačilom denarne obveznosti je nastanek upnikove terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). V primerih, ko je rok za izpolnitev obveznosti določen oziroma določljiv, nastopi zamuda avtomatično ob dospelosti (prvi odstavek 299. člena OZ). V ostalih primerih, ko stranki roka za izpolnitev nista določili, je za nastanek zamude potreben upnikov opomin (drugi odstavek 299. člena OZ).

10Zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je rok za plačilo zdravstvenih storitev, opravljenih v času od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017, iztekel 28. 2. 2018, je materialnopravno pravilen le glede tistih cen zdravstvenih storitev, katerih plačilo med pravdnima strankama ni bilo sporno. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, takšen rok za odločitev o teku spornih zakonskih zamudnih obresti ni relevanten, saj ne velja za terjatev za plačilo glavnice – višjih cen zdravstvenih storitev, ki so bile med strankama sporne.

11Zaključek sodišča prve stopnje, da se trditve tožnika o tem, do kdaj bi moral toženec izpolniti svojo obveznost plačila zneska za povišane cene zdravstvenih storitev, kot neprerekane štejejo za priznane, temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, v določilih Pogodbe in Splošnega dogovora za leto 2017 (A27), na katere se je skliceval tožnik, ni bil določen rok za plačilo tistih zdravstvenih storitev, katerih plačilo je bilo med pravdnima strankama sporno. Pogoj za uporabo pravila, da se neprerekane trditve štejejo za resnične je, da so trditve tožnika sklepčne¹. Ta pogoj v obravnavani zadevi glede obstoja pogodbenega roka za plačilo med strankama spornih višjih cen zdravstvenih storitev ni izpolnjen. Zato dejstvo, da se do navedenih trditev, iz katerih ne izhaja pravna posledica, ki jo je zatrjeval tožnik, toženec ni vsebinsko opredelil, zanj ne more imeti negativnih posledic.

12Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo vsebine pogodbenega prava med pravdnima strankama. Višje sodišče je zato v tem delu na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 347. člena ZPP samo dopolnilo postopek. Vsebina pogodbenih določil Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2015 – 2019 in Splošnega dogovora za leto 2017, na katere se je pri utemeljevanju pogodbenega roka za izpolnitev obveznosti skliceval tožnik, namreč med pravdnima strankama ni bila sporna.

13Tožnik se je v prid svojemu stališču glede zamude z izpolnitvijo glavne obveznosti skliceval na določila 6. točke 37. člena in 4.6 točko 40. člena Splošnega dogovora za leto 2017 ter na 11. člen Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2015 – 2019². Presojo, ali je v navedenih določilih Splošnega dogovora za leto 2017 določen rok za plačilo višjih cen zdravstvenih storitev, katerih plačilu se je toženec upiral, je opravilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 16/2022 z dne 13. 12. 2022 in presodilo, da takšen rok tam ni določen. Pojasnilo je, da določili prvega odstavka ter 4.6 točke drugega odstavka 40. člena Splošnega dogovora za leto 2017 urejata obveznost priprave obračuna, pa tudi na čem naj ta obračun temelji. Iz njunega besedila ni mogoče izluščiti opredelitve roka za plačilo denarne obveznosti Zavoda. Rok za plačilo denarnih obveznosti Zavoda ureja prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora. Iz te določbe izhaja, da Zavod plačuje pravilno in pravočasno izstavljene račune in zahtevke za plačilo najpozneje v roku 30 dni po prejemu popolne dokumentacije. Pravilno izstavljeni računi in zahtevki so tisti, ki se vsebinsko in količinsko ujemajo s pogodbo in obvestili o obračunu. To obvestilo sestavi Zavod, kot to sledi iz prvega stavka 6. odstavka 37. člena Splošnega dogovora, ki določa, da Zavod o višini obračuna za posamezno obračunsko obdobje obvešča izvajalce. Določbe predhodnih odstavkov 37. člena Splošnega dogovora natančno urejajo (med drugim) obveznosti izvajalca v pogledu sestavljanja računov, zahtevkov in poročil, pa tudi rokov za ta opravila, sklicujoč se pri tem še na navodila o beleženju in obračunavanju storitev in izdanih materialov.³ Poleg tega Splošni dogovor za leto 2017 ureja tudi položaj morebitnega nestrinjanja izvajalca z višino obračuna, ki ga posreduje Zavod izvajalcu in ki je podlaga za sestavo (pravilnega) računa. Kot določa predzadnji stavek šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora, mora izvajalec kljub temu, da se z višino obračuna iz obvestila Zavoda ne strinja, izstaviti račun v višini iz obvestila Zavoda; sporni del obračuna pa izvajalec in Zavod rešujeta naknadno, kot to ureja zadnji stavek šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora.⁴

14Na podlagi obrazloženega je Vrhovno sodišče zaključilo, da je rok za plačilo storitev v Splošnem dogovoru opredeljen za zneske, ki med izvajalcem in Zavodom niso sporni (prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora); če pa se se izvajalec ne strinja z obvestilom Zavoda, ki opredeli višino zanj nespornega dolgovanega zneska iz zdravstvene blagajne in ki je podlaga za izstavitev pravilnega računa, mora izvajalec seznaniti Zavod s svojim stališčem, saj sicer Zavod in izvajalec ne moreta pristopiti k reševanju spornega dela domnevne obveznosti Zavoda (prim. zadnji stavek šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora). To pomeni, da ima izvajalec možnost ugovarjati znesku iz obvestila Zavoda, ki je podlaga za izstavitev računa. Na ta način sproži nadaljnjo fazo procesa obračunavanja med izvajalcem in Zavodom, ki zaobjame med njima sporni del domnevne obveznosti Zavoda. Del tega procesa je, logično, lahko tudi opredeljevanje roka za plačilo še spornega dela obveznosti Zavoda, upoštevaje pri tem obligacijsko zakonsko pravo. Iz besedila upoštevanih določb Splošnega dogovora tako ni mogoče izpeljati, da je rok za plačilo zneska, ki je med izvajalcem in Zavodom sporen, opredeljen vnaprej.⁵

15Po presoji pritožbenega sodišča drugačne presoje glede roka za plačilo zdravstvenih storitev, ki so bile med strankama sporne, tožnik ne more doseči s sklicevanjem na 11. člen Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2015 – 2019.⁶ To določilo ureja zgolj splošno obveznost toženca, da v roku 30 dni po prejemu popolne dokumentacije poravna pravilno in pravočasno izstavljene račune izvajalcev zdravstvenih storitev, enako kot to določa tudi prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora za leto 2017. Kot je bilo obrazloženo, tako določen rok za plačilo storitev velja zgolj v primerih, ko njihovo plačilo med ZZZS in izvajalci ni sporno. Za primer, ko je plačilo zdravstvenih storitev med strankama sporno, pa je potrebno uporabiti specialno določbo šestega odstavka 37. člena Splošnega dogovora za leto 2017, ki ureja poseben postopek obračunavanja sporne obveznosti toženca.

16Tožnik je v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je bil toženec k izpolnitvi svoje pogodbene obveznosti pozvan tako v imenu tožnika kot tudi ostalih socialnih zavodov že z dopisom Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS) z dne 26. 9. 2017 (A19). Zato tožnik meni, da njemu ni bilo potrebno toženca ponovno pozivati na izpolnitev toženčeve pogodbene obveznosti.

17Glede na zgoraj obrazloženo posebno ureditev postopka obračunavanja med pravdnima strankama spornih terjatev, poziva SSZS, ki je bil tožencu vročen pred izdelavo končnega letnega obračuna opravljenih storitev, ni mogoče šteti kot opomina v smislu drugega odstavka 299. člena OZ. V procesu obračunavanja in plačevanja zdravstvenih storitev ima namreč vsak izvajalec zdravstvenih storitev sodelovalno dolžnost, da v primeru razhajanj z ZZZS glede višine cene zdravstvenih storitev, po prejemu obvestila o višini obračuna za posamezno obračunsko obdobje, ki ga sestavi ZZZS, tega takrat opozori na to razhajanje. Reševanje spornega dela domnevne obveznosti ZZZS je torej po zakonski ureditvi predvideno šele po izdaji navedenega obvestila ZZZS. Takšna ureditev je odraz tesnega sodelovanja ZZZS in izvajalcev pri obračunavanju in plačevanju opravljenih zdravstvenih storitev, katerih namen je transparentna in pravilna poraba javnih sredstev, zbranih za točno opredeljeni namen v zdravstveni blagajni.⁷

18Glede na navedeno odločitev se pritožbeno sodišče s pritožbenimi navedbami o tem, kakšno naravo ima tožnikov zahtevek za plačilo glavnice, ni ukvarjalo (360. člen ZPP). Tudi če ima tožnikov zahtevek za plačilo višjih cen zdravstvenih storitev izpolnitveno naravo, rok za izpolnitev takšne obveznosti toženca v sklenjenih pogodbah med pravdnima strankama ni bil določen. Zato je toženec v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ prišel v zamudo z iztekom 8 dnevnega roka za plačilo, ki mu ga je tožnik podal v zahtevku za povrnitev škode z dne 25. 8. 2020. Glede na obrazloženo je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zneska 25.514,40 EUR od 5. 9. 2020 dalje do plačila, te pa mu je toženec že poravnal.

Glede pravdnih stroškov

19Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo nagrado za sestavo izvensodnega zahtevka po 1. točki tar. št. 38 Odvetniške tarife (OT). Ta tarifna številka ureja odvetniške storitve v zvezi z zahtevki, na podlagi katerih poteka pred določenim organom pravne osebe poseben postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Tožnik se je v postopku pred sodiščem prve stopnje skliceval na določili 54. člena Splošnega dogovora za leto 2017 in 18. člena Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2015 – 2019, ki vsebujeta zgolj dogovor, da bosta pogodbeni stranki spore, ki bodo nastali pri izvajanju Splošnega dogovora za leto 2017 ali sklenjenih pogodb med izvajalci in Zavodom, reševali sporazumno. Priznanje nagrade za sestavo izvensodnega zahtevka po tar. št. 38 OT utemeljujejo zgolj stroški obveznega predhodnega postopka ali zunajsodnega opomina. Iz navedenih pogodbenih določil ne izhaja, da bi bil v obravnavanem primeru predhodni postopek oziroma sodni opomin nujni formalni predpogoj za začetek postopka, zato stroški sestave izvensodnega zahtevka ne spadajo med pravdne stroške, ki nastanejo med postopkom ali zaradi njega (151. člen ZPP).⁸

20Sprememba odločitve o obrestnem zahtevku je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženec glede odločitve o obrestnem zahtevku po delnem umiku tožbe v celoti uspel, toženec v pritožbi utemeljeno navaja, da mora stroške postopka, ki so mu nastali po umiku tožbe za plačilo glavnice, tožnik nositi sam (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožniku tako ne gredo stroški sestave prve, druge in tretje pripravljalne vloge v skupni višini 675 točk.

21Prav tako je sodišče prve stopnje tožencu nepravilno naložilo v plačilo strošek plačila sodne takse v znesku 532,00 EUR. Tožnik je plačal sodno takso za redni del postopka v znesku 741,00 EUR. Ker se v skladu s tar. št. 1112 OT količnik za odmero sodne takse v primeru, kadar se postopek konča z umikom, iz 3 zniža na 1, je bil tožnik upravičen do vrnitve 494,00 EUR. Za stališče prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnik po delnem umiku tožbe dolžan plačati še sodno takso v znesku 285,00 EUR, ki se odmeri od vrednosti spornega obrestnega zahtevka (5.118,69 EUR), v določilih ZST-1 ni mogoče najti opore (glej 32. člen ZST-1).⁹ Ker je tožnik iz naslova vračila sodne takse zaradi delnega umika tožbe že prejel 290,00 EUR, bo moralo prvostopenjsko sodišče odrediti, da se tožniku vrne še 204,00 EUR (prvi odstavek 37. člena ZST-1). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava odločilo, da je tožnik od toženca upravičen zahtevati povrnitev zneska 247,00 EUR plačane sodne takse, ki tožniku ne bo vrnjen.

22Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče tožniku priznalo nagrado za sestavo tožbe v višini 600 točk oziroma glede na vrednost točke 0,60 EUR 360,00 EUR (1. točka tar. št. 19 OT), materialne stroške 12 točk, kar znese 7,20 EUR ter 22% DDV v višini 80,78 EUR. Ob upoštevanju pravilnega zneska poravnane sodne takse, ki tožniku ne bo vrnjena (247,00 EUR), znašajo pravilno odmerjeni stroški tožnika 694,98 EUR.

23Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 25.514,40 EUR od 1. 3. 2018 do 5. 9. 2020 zavrnilo, znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožniku, pa znižalo na 694,98 EUR (prvi odstavek 351. člena ZPP).

Glede pritožbenih stroškov

24O stroških pritožbenega sodišča je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Toženec je s pritožbo uspel, zato mu mora tožnik povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožencu v skladu s priglašenim stroškovnikom priznalo strošek sodne takse za pritožbo v znesku 285,00 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

¹ Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 221/2010.
² Glej 1. pripravljalno vlogo tožnika (r. št. 9, l. št. 25 – 29), str. 4.
³ 20. točka navedene sodbe.
⁴ 21. točka navedene sodbe.
⁵ 25. točka navedene sodbe.
⁶ Izvajalec bo izstavljal poročila oziroma račune za opravljene storitve najkasneje v rokih, določenih v veljavnem Dogovoru. Pravilno in pravočasno izstavljene račune bo Zavod poravnal najpozneje v 30. dneh po prejemu popolne dokumentacije.
⁷ Glej 24. točko sodbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 16/2022.
⁸ Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 448/2021.
⁹ Prvi odstavek 32. člena ZST-1: Prvotna vrednost ostane podlaga za plačilo takse ne glede na to, ali se ta vrednost med postopkom spremeni, če ni v naslednjih odstavkih določeno drugače. Drugi odstavek navedenega člena ureja primer, ko sodišče ugotovi novo vrednost spornega predmeta po 31. členu tega zakona, tretji odstavek pa ureja postopanje sodišča v primeru spremembe vrednosti tožbenega zahtevka zaradi razširitve tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi ni podan nobeden od položajev po drugem ali tretjem odstavku 32. člena ZST-1.