UPRS Sodba II U 428/2020-

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pregled zadeve

1V predmetni zadevi je bil dne 12. 12. 2019 izdan sklep št. DT 4933-54904/2014-17, s katerim je tožena stranka zavrgla pritožbo dolžnika zoper sklep o zavrženju davčnega organa št. DT 4933-54904/2014-14 z dne 1. 10. 2019 kot prepozno.

2Iz vsebine zadeve izhaja, da je davčni organ s sklepom št. DT-4933-54904/2014-14 z dne 1. 10. 2019 odločil, da se pritožba dolžnika zavrže. Sklep št. DT 4933-54904/2014-9 z dne 19. 8. 2019 je bil dolžniku vročen 18. 10. 2019.

3Dolžnik (tožnik v tem postopku) je 9. 12. 2019 vložil pritožbo, katero pa je tožena stranka z izpodbijanim sklepom, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, kot prepozno zavrgla. Dolžnik se je zoper navedeni sklep pritožil.

4Drugostopenjski organ je navedeno pritožbo št. DT-499-23-60/2020-2 z dne 17. 12. 2020 kot neutemeljeno zavrnil.

Tožbene navedbe

5Tožnik vlaga pavšalizirano tožbo v kateri navaja, da so mu kršene pravice v skladu s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi sodišče ugotovilo, da je dolžnik. Prav tako je kršen 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj ga organ ni zaslišal in izvedel dokazov v njegovo korist in mu ni omogočil, da bi lahko podajal argumente. Prav tako pa tožena stranka v skladu s 146. členom ZUP iz 138. členom ZUP pred izdajo odločbe ni ugotovila vseh spornih dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločbo. Tožnik v nadaljevanju meni, da ga tožena stranka ne more spoznati za dolžnika brez javnega sojenja in izvajanja dokazov v njegovo korist ter da mu je, skladno z 22. členom Ustave RS, zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, in da ima vsakdo pravico da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja, odloča neodvisno, nepristransko in zakonom ustanovljeno sodišče, ter da mu lahko sodi samo sodnik. Davčni organ pa mora za sprejem zakonite in pravilne odločitve, skladno s 5. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), pred odločitvijo ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist tožnika kot zavezanca za davek. Poseg v njegovo lastnino in izvršba ni možna brez sodbe sodišča, pri čemer zgolj pavšalizirano navaja določila členov Ustave RS (14., 23., 24., 25., 33.) ter EKČP 6. člen in Protokol h Konvenciji o varstvu človekovih pravic 1. člen, Zakona o davčnem postopku 5., 6., 7., 8., 9. člen ter predlaga, da se tožbi ugodi v celoti.

Odgovor tožene stranke

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da gre v predmetnem postopku za predmet presoje sklepa o zavrženju, s katerim je tožena stranka kot organ odločanja pritožbo tožnika kot prepozno zavrgla zoper predhodno izdani sklep o zavrženju št. DT 4933-54904/2014-14 z dne 1. 10. 2019. Tožena stranka izpostavlja, da gre v predmetni zadevi izključno za procesno odločitev in ne za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki bi temeljila na izvedenem ugotovitvenem postopku (torej ne gre za ugotavljanje materialne resnice) in zato tudi ni potrebna izjava posameznika v postopku, saj je odločitev organa temeljila na dokazilu o vročitvi sklepa, zoper katerega je bila možna pritožba v roku 15 dni od vročitve sklepa. Tožena stranka še izpostavlja, da so tožbene navedbe tožnika neizkazane in pavšalne tudi glede zatrjevanih kršitev Ustave RS in EKČP.

Sodna presoja

7Tožba ni utemeljena.

8Predmet presoje v predmetni zadevi je sklep o zavrženju DT 4933-54904/2014-17 z dne 12. 12. 2019, s katerim je tožena stranka kot prepozno zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper predhodno izdani sklep o zavrženju št. DT 4933-54904/2014-14 z dne 1. 10. 2019. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da v predmetni zadevi ne gre za vsebinsko presojo zadeve, temveč je predmet presoje zgolj pravočasnost vloženega pravnega sredstva zoper izdan procesni sklep tožene stranke, zaradi česar v predmetni zadevi ne gre za davčno izvršbo in tudi ne za ugotavljanje dejanskega stanja povezanega v zvezi z davčno izvršbo na dolžnikova denarna sredstva.

9Sodišče ugotavlja, da je odločitev organa tožene stranke pravilna in tako, skladno z določilom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), na tem mestu sledi obrazložitvi organov prve in druge stopnje ter v predmetni zadevi še dodaja.

10Sodišče je v predmetni zadevi vpogledalo v upravni spis, iz katerega izhaja, da je bil tožniku 1. 10. 2019 izdan sklep št. DT 4933-54904/2014-14, s katerim je tožena stranka kot prepozno zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper predhodno izdani sklep o zavrženju. Iz povratnice, ki se nahaja v spisovnem gradivu tožene stranke, izhaja, da je bil tožnik o predmetnem pisanju, torej sklepu št. DT 4933-54904/2014-14 z dne 1. 10. 2019, obveščen s sporočilom o prispelem pismu, in sicer dne 3. 10. 2019, iz katerega izhaja, da tožniku na ta dan ni bilo možno opraviti osebne vročitve, skladno z 87. členom Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), zaradi česar je bil s „Sporočilom o prispelem pismu“ poučen, da lahko navedeno pisanje osebno prevzame na pošti, sedežu organa, ali pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot dejavnost v roku 15 dni, pri čemer začne teči rok za sprejem pisanja 4. 10. 2019. Iz sporočila prav tako izhaja, da bo po tem roku pismo puščeno v hišnem predalčniku naslovnika. Istočasno je bil tožnik kot stranka opozorjen tudi po določbi 87. člena ZUP iz katere izhaja, da kolikor predmetnega pisanja ne bo prevzel v navedenem 15 dnevnem roku, da se bo, skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZUP, štelo, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka roka.

11Tako je v predmetnem postopku pomembno, da se presoja kdaj je iztekel 15 dnevni rok. Glede na to, da je rok za prevzem pošiljke začel teči 4. 10. 2019, kar izhaja iz sporočila o prispelem pismu, ki je bilo puščeno v hišnem predalčniku na naslovu ..., ki je enak tudi naslovu, ki ga je tožnik A. A. navedel v tožbi, navedeno pomeni, da se je 15 dnevni rok za vročitev iztekel na dan 18. 10. 2019, pri čemer ni pomembno, kdaj je bilo pisanje vloženo v hišni predalčnik, saj se vročitev pošiljke šteje za vročeno z dnem izteka 15 dnevnega roka, kot je bil tožnik kot stranka opozorjen z opozorilom sporočila o prispelem pismu. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bila pritožba tožnika kot vlagatelja zoper predmetni sklep vložena priporočeno na pošti ... dne 9. 12. 2019 ob 16:57 uri, s številko priporočene pošiljke RA515404985SI, kar je torej po izteku pritožbenega roka.

12V posledici je tako izpodbijani sklep, izdan 12. 12. 2019 št. DT 4933-54904/2014, pravilen in zakonit, pri čemer sodišče pritrjuje toženi stranki, da gre v predmetni zadevi izključno za procesno odločitev in ne za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki bi temeljila na izvedenem ugotovitvenem postopku, saj je šlo v predmetni zadevi zgolj za procesno odločitev o pravočasno vloženi pritožbi zoper izdani sklep tožene stranke. Tako tožena stranka s predmetnim sklepom ni odločala o vsebini zadeve, niti ne o davčni izvršbi, ali njeni utemeljenosti ali neutemeljenosti, temveč zgolj o pravočasnosti vloženega pravnega sredstva zoper izdan procesni sklep.

13Sodišče na tem mestu tudi pripominja, da vsekakor držijo navedbe tožeče stranke o njegovi pravici o zagotovljenem enakem varstvu pravic, skladno z 22. členom Ustave RS, kar je bilo tožniku zagotovljeno z vložitvijo predmetne tožbe in presojo sodišča o utemeljenosti le-te. Pri navedenem sodišče tudi pripominja, da je tožnik glede navedb sodb Evropskega sodišča za človekove pravice navedel le pavšalno z navedbo imen tožnikov zoper Slovenijo, pri tem pa ni navedel, kako so predmetne zadeve povezane z zadevo tožnika v tej konkretni predmetni zadevi, zaradi česar sodišče tudi ni moglo odgovoriti na navedbe tožnika, saj so bile te preveč pavšalizirane.

14Sodišče tako na tem mestu ponovno izpostavlja, da v predmetni zadevi ni šlo za odločanje o izvršilnih naslovih in utemeljenosti izvršbe ter morebitnem posegu v lastnino tožnika, temveč zgolj o procesnem sklepu pravočasnosti vložene pritožbe zoper odločitev tožene stranke.

15Kljub temu pa sodišče tožeči stranki zgolj v vednost še pripominja stališče Evropskega sodišča za človekove pravice iz zadeve Ferrazzini proti Italiji, da zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).¹

16Glede na to, da tožnik v predmetni tožbi ni navajal nobenih dejstev, da mu izpodbijani sklep tožene stranke ni bil vročen ali pravilno vročen, je sodišče na podlagi zgoraj navedenega presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

17Sodišče je, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo v zadevi brez glavne obravnave, saj je šlo za odločanje o procesnem sklepu in relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa med tožnikom in toženo stranko (prejem sklepa tožene stranke in datum vložitve pravnega sredstva) ni bilo sporno, torej glede časa vročitve pisanja tožene stranke s fikcijo vročitve, in ker gre zgolj za procesno vprašanje, ali je bilo pravno sredstvo tožnika, glede na opravljeno vročitev, pravočasno. O izpolnjenih pogojih za davčno izvršbo v skladu z določili Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) pa sodišče ni presojalo, saj ni šlo za presojo o navedenem.

Ad II

18Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št. 44759/98 z dne 12. 7. 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravne fakultete v Ljubljani, 2018, stran 37.