VDSS Sodba Pdp 366/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zaradi umika tožbe postopek za znesek 852,17 EUR ustavilo (točka I izreka odločbe). Toženki je naložilo, da tožniku plača znesek 14.374,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov določenih v točki II/a, ki tečejo do plačila. Višji in drugačen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za razliko med 302,84 in 302,94 EUR za februar 2016 je zavrnilo (točka II/b izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ki bo izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (točka III izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe (točka II/a) in odločitev o stroških postopka (točka III) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena pritožuje toženka. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da tožnik za uveljavljanje svojih pravic ni izkoristil notranje poti pri delodajalcu skladno z določbo 24. člena ZJU, zato bi moralo sodišče tožbo zavreči. Vložil je sicer zahtevo za varstvo pravic, vendar z vložitvijo tožbe ni počakal na odločitev o zahtevi. Enako velja tudi za spremembo tožbe. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Odločitev je arbitrarna saj tožniku priznava pravico do izplačila kilometrine za uporabo lastnega avtomobila po tretjem odstavku 10. člena Aneksa h KPnd v višini 30 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov, čeprav je po tej določbi uporaba lastnega avtomobila v službene namene izjemoma mogoča samo na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem, če drugače ni možno opraviti službene poti ali rednega dela. To pomeni, da mora biti službena pot izrecno odrejena, kar pa v obravnavanem primeru ni bila. Oba tožnikova službena psa bi bila lahko nameščena na policijski postaji. Tožnik lastnega avtomobila ni uporabljal za službeno pot, ampak le za prihod na delo ter za prevoz službenega psa. Tožnik tudi ni zatrjeval, da začne opravljati delo po pogodbi o zaposlitvi že doma, kar pa je bistveno za ugoditev zahtevku po povračilu 30 % cene bencina. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 16. 2. 2022 spremenil tožbeni zahtevek, in sicer je zapisal, da ga zvišuje, vendar pa gre pri tem zahtevku za drugačno pravno podlago kot pri v tožbi postavljenem. Sodišče je to prezrlo, dopustilo spremembo tožbe in ni sprejelo ugovora zastaranja. Policisti niso nikoli odšli na opravljanje nalog neposredno od doma, saj so vedno prišli na policijsko postajo in prevzeli službeno vozilo, tako da bi tožnik hkrati prevzel tudi službenega psa. Tožnik je upravičen le do povračila prevoza na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza oziroma v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Opozarja tudi na to, da se je Aneks h KPnd začel uporabljati šele meseca junija 2021. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik svojega dela ni mogel opravljati drugače, kot da je psa z lastnim vozilom pripeljal na delo. Sam prevoz psa ne pomeni opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Kot izhaja iz izpovedi prič A. A. in B. B. delo ne bi bilo nič manj učinkovito opravljeno, če bi imel tožnik psa nameščenega v službenih boksih. Le želja vodnikov je bila, da imajo pse doma. Sodišče prve stopnje je priči C. C. neutemeljeno očitalo nenaklonjenost do tožnika. Spregledalo je, da je med strankama obstajal izrecen dogovor o tem, da bo imel tožnik psa doma na lastno željo, zaradi česar ni bilo potrebno skleniti dogovora o uporabi lastnega vozila v službene namene. Sodišče tudi ni upoštevalo, da so vodniki službenih psov s takratnim komandirjem mag. D. D. sklenili dogovor, da se odpovedujejo 18 % stroškov kilometrine v zameno, da imajo pse nameščene doma. Za vsebino predloženega dopisa o tem je neutemeljeno navedlo, da ne odraža dejanskega stanja in ni resnična, kar je nesprejemljivo. V celoti je sledilo izpovedi tožnika in priče E. E., ki je tožnik v istovrstnem sporu, zato ima interes za ugoden izid v obravnavani zadevi. Priglaša stroške postopka.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Toženka ponavlja razloge, ki jih je v pretežni meri uveljavljala tekom postopka na prvi stopnji in na katere je tožnik že takrat odgovoril. Tožnik svojega dela ni mogel opraviti brez psa oziroma psov, ki ga oz. ju je moral pripeljati s svojim avtom. Večina prič je izpovedala, da je zaradi specifičnosti dela specializiranih službenih psov za te veliko bolj primerno, da so nastanjeni pri vodnikih psov na domu. Priglaša stroške odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, med tem ko se toženka na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicuje. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožbo in spremembo tožbe zavreči, ker tožnik ni izkoristil notranje poti po 24. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre za čisto denarno terjatev, in sicer plačilo premalo izplačanih prevoznih stroškov, kar lahko tožnik uveljavlja neposredno na pristojnem sodišču in to je tožnik tudi storil. Enako velja tudi za spremembo tožbe.

7Tožnik je od toženke zahteval, da mu za obdobje od junija 2015 do februarja 2020 izplača razliko med plačanimi stroški prevoza, in sicer med prejetimi stroški v višini 8 % cene neosvinčenega bencina – 95 oktanov in 30 % cene neosvinčenega bencina – 95 oktanov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik, zaposlen pri toženi stranki na F., vodnik dveh službenih psov za specialistično uporabo, ki sta bila v vtoževanem obdobju nameščena na njegovem domu in ju je tožnik na delo vozil z lastnim vozilom, čeprav med strankama ni bil sklenjen poseben dogovor o uporabi lastnega vozila v službene namene, dogovor o tem, da bodo službeni psi nameščeni na domu vodnikov na njihovo željo in pod pogojem, da vodniki ne bodo zahtevali izplačila višjih potnih stroškov.

9Ugotovljeno je bilo, da so bili psi za specialistično uporabo, kljub temu da so bokse zanje pri toženki zgradili, niso pa bili primerni, ker niso bili ogrevani (do leta 2020), nameščeni pri svojih vodnikih, saj so bili tako bolj sproščeni in pripravljeni za delo, torej tudi za delo bolj učinkoviti in uporabni. Tako je poleg tožnika izpovedala večina zaslišanih prič. Iz izpovedi izhaja tudi, da se psi, ki so nameščeni v boksih, vedenjsko spremenijo, saj nenehno lajajo in so živčni ter težko zbrano opravljajo svojo nalogo, prej so tudi utrujeni, zmanjša se njihova povezanost z vodnikom, lahko pa pride tudi do psihičnih težav. Vsemu temu se da izogniti z namestitvijo psa v domače okolje vodnika.

10Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na Navodilo o šolanju, uporabi in oskrbi službenih psov policije z dne 16. 5. 2005 s prilogama 1 in 2 (B1). To v 3. odstavku 19. člena določa, da sme vodja enote službenih psov izjemoma odobriti namestitev in oskrbo službenih psov policije za splošno in specialistično uporabo v drugi policijski enoti ali na domu vodnika službenega psa in pri tem upoštevati strokovne normative za namestitev in oskrbo takšnega psa. Takšna namestitev se odobri, če na območju enote vodnikov službenih psov ni ustreznih namestitvenih zmogljivosti, če je to potrebno zaradi zdravstvenih razlogov in če to pomeni racionalizacijo stroškov ter večjo izkoriščenost psa. Toženka je tožniku dne 30. 6. 2005 (B2) dovolila namestitev psa na domu iz razloga neustreznih namestitvenih zmožnosti in tega dovoljenja ni preklicala.

11Skladno z določbo 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov prevoza na delo. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS (Aneks h KPnd, Ur. l. RS, št. 40/12) v 10. členu določa tudi, da kilometrina za občasno uporabo lastnega avtomobila za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi znaša 30 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer. Aneks je stopil v veljavo naslednji dan po objavi v Uradnem listu, torej 31. 5. 2012, uporabljati pa se je začel s 1. 6. 2012.

12Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni imel druge možnosti in je psa moral pripeljati na delovno mesto s svojim avtomobilom, da je lahko opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi. Tako je tožniku na podlagi izvedenskega mnenja za sporno obdobje prisodilo le razlike med prejetimi plačili (kilometrina v višini 8 % cene 95 oktanskega bencina) in zneski kilometrine v višini 30 % cene 95 oktanskega bencina za dneve, ko je tožnik na delo dejansko prišel s psom.

13Odločitev sodišča prve stopnje nikakor ni arbitrarna, kot to navaja pritožnica. Sodišče je odločalo na podlagi vseh potrebnih in izvedenih dokazov. Dokazna ocena je celovita in skladna z določbo 8. člena ZPP. Zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da se je Aneks h KPnd začel uporabljati šele 1. 6. 2021, da bi bilo delo s psom enako učinkovito opravljeno, če bi bil nameščen v službenem boksu, in da je sodišče v celoti sledilo le izpovedi tožnika in priče E. E.

14Glede na obrazloženo je tožniku pravilno priznalo plačilo ugotovljene razlike v stroških prevoza.

15Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).