UPRS Sodba II U 52/2021-21

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Lendava, št. 330-376/2019-57(0504) z dne 11. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 444,20 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil pravni posel po kupni pogodbi z dne 6. 5. 2019 za promet s kmetijskim zemljiščem parc. št. 4284, k.o. ..., ki sta jo sklenila A. A. kot prodajalka in tožnik kot kupec za ceno 700,00 € (1. točka izreka). Hkrati je odobril pravni posel za promet z navedenim kmetijskim zemljiščem z dne 15. 4. 2019, sklenjen med prodajalko in kupcem B. B. (2. točka izreka), zavrnil pa je tudi pravni posel za promet z zgoraj navedenim kmetijskim zemljiščem med prodajalko in kupcema C. C. in D. D. (3. točka izreka). Istočasno je s sklepom zavrgel zahteve za odobritev pravnega posla med zgoraj navedeno prodajalko in vsemi zgoraj navedenimi kupci za promet z zemljiščem 4283, k.o. ..., ker je to stavbno zemljišče.

2Zgoraj navedena odločitev je bila izdana v ponovljenem postopku, saj je prvostopni organ v zadevi prvič odločil dne 18. 7. 2019, ko je odobril pravni posel za prodajo zgoraj navedenega kmetijskega zemljišča med prodajalko in tožnikom, ker je ocenil, da je ta predkupni upravičenec po 4. točki prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), to je kot drug kmet, kateremu kmetijska dejavnost pomeni glavno oziroma edino dejavnost in kot kmet, ki zemljišča sam obdeluje in kot tak izenačen z drugim sprejemnikom ponudbe B. B., zato je na podlagi 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ izbran kmet, ki ga določi prodajalec. Ta odločba je bila z odločbo drugostopnega organa odpravljena in vrnjena prvostopnemu organu v nov postopek.

3V ponovljenem postopku je prvostopni organ po navodilih drugostopnega organa preverjal status kmeta za tožnika in ugotovil, da tega temu ni mogoče priznati, ker njegov skupni dohodek znaša 12.503,30 €. Pri tem je izhajal iz izvedenskega mnenja stalnega sodnega izvedenca za kmetije in kmetijska zemljišča E. E., katerega je na naroku tudi zaslišal.

4Prvostopni organ je sledil zgoraj navedenemu izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da vrednost kmetijske proizvodnje na tožnikovi kmetiji v letu 2018 znaša 12.503,00 € in s tem ne dosega zneska 13.450,00 €, ki je pogoj za priznanje statusa kmeta po 24. členu ZKZ, s tem pa tudi ni predkupni upravičenec po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. Glede na to, da je status kmeta priznan zainteresiranemu kupcu B. B., je odobril pravni posel za promet z zgoraj navedenim kmetijskim zemljiščem med prodajalko in njim kot kupcem, tožnikovo vlogo pa zavrnil.

5Tožnik je vložil pritožbo zoper zgoraj navedeno odločbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot neutemeljeno zavrnilo. Ministrstvo v celoti pritrjuje prvostopni odločitvi in zaključuje, da tožniku statusa kmeta ni mogoče priznati, ker po ugotovitvah izvedenca ne dosega pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, kar pomeni, da bi moral dosegati najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev.

6Tožnik je vložil tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To je bilo nepopolno ugotovljeno predvsem glede vprašanja ali tožnik izpolnjuje vse pogoje za priznanje statusa kmeta v smislu določb ZKZ. Glede vrednosti proizvodnje v letu 2018 na kmetijskem gospodarstvu F. F. je prvostopni organ nekritično sledil izvedenskemu mnenju izvedenca E. E., ki je oceno vrednosti kmetijske proizvodnje v letu 2018 izdelal šele v letu 2020, pri tem pa ni upošteval vseh relevantnih dejstev, med drugim tudi dejstva, da je bilo v letu 2018 z navedene kmetije prodanih 6 mladih konjev, žrebet in ne samo 3, kot je zmotno ugotovil izvedenec. Razen tega je izvedenec popolnoma ignoriral dejstvo, da ima predmetno kmetijsko gospodarstvo lastni zelenjavni vrt, na katerem prideluje pomemben del proizvodnje, ki ga je Kmetijska svetovalna služba G. ustrezno upoštevala in ovrednotila na 1.100,00 €. Pojasnilo, ki naj bi ga izvedenec v tej zvezi podal prvostopnemu organu, da vrta ni upošteval, ker se nahaja v senci in je zanemarljive vrednosti, je povsem nesprejemljivo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

8Tožba je bila vročena v odgovor tudi A. A. in B. B., ki nastopata v tem upravnem sporu kot prizadeti stranki v smislu 3. alineje 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki pa na tožbo nista odgovorili.

K 1. točki izreka:

9Tožba je utemeljena.

10V predmetni zadevi je sodišče opravilo narok za glavno obravnavo dne 5. 10. 2023 v odsotnosti pravilno vabljene tožene in prizadetih strank (58. člen ZUS-1).

11Na naroku je tožeča stranka v zvezi z računom z dne 18. 12. 2018 izstavljenim družbi H., d. o. o. za znesek 14.000,00 €, ki se nahaja v spisu, in izpisom iz TRR, ki ga ima tožeča stranka pri banki X., navajala, da vsako leto kupcu H. iz Ljutomera proda več bal sena, enako na primer tudi v letošnjem letu 2023. Dne 18. 12. 2018 je tako temu kupcu prodala sena za 14.000,00 €, enako tudi v letu 2019. S tem kupcem sodeluje že od leta 2015.

12V okviru dokaznega postopka je sodišče na naroku zaslišalo tožnika. Povedal je, da se s kmetijstvom ukvarja že od malega. Kmeta sta bila že njegov stari oče in oče. Že predniki so redili konje in to počne sedaj tudi sam. Trenutno ima 7 lepih plemenskih konjev. Je v državnem rejnem programu, kar pomeni, da redi konje slovenske hladnokrvne pasme. Žrebeta od starosti 6 mesecev naprej pelje na ocenjevanje, kjer jih ocenjuje državna komisija iz Ljubljane, država pa potem najlepše in najboljše konje odkupi. Na ta način se skrbi za to, da se ohrani avtohtona slovenska hladnokrvna pasma. Z žrebci, ki jih država ne odkupi, ravna kmet po svoji presoji. V letu 2018 je prodal 6 konjev in je v izvedenskem mnenju napačno zapisano, da so bili to 3. Pojasni še, da ima enega plemenskega žrebca za razplod, kar je dovolj, saj ni toliko kobil. Razen tega ima tudi travnike in se ukvarja s pridelavo travinja. Zato ima tudi potrebno mehanizacijo. Travinje balira in ga prodaja. Že nekaj let ga vsako leto proda kupcu H., d. o. o. Tako je v letu 2018 in 2019 prodal sena vsakokrat za ceno 14.000,00 €. Razen tega ima seno tudi zase. Pojasnil je, da izvedenec ob ogledu kmetije ni želel pogledati njihovega zelenjavnega vrta, čeprav mu ga je omenil in sta šla mimo njega. Zelenjavni vrt sicer meri 3 are in tudi zelenjavo s tega vrta prodajajo.

13V predmetni zadevi je sporno vprašanje, ali je tožnik kmet fizična oseba v smislu 24. člena ZKZ. Prvostopni organ je namreč (v ponovljenem) postopku odločil, da tožnik tega statusa nima, zato je odobril pravni posel med prodajalko in kmetom B. B.

14Vprašanje, kdo šteje za kmeta, je urejeno v ZKZ v 24. členu. Za odločitev v predmetni zadevi relevantna določba 1. alineje prvega odstavka tega člena¹ določa, da je kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je zato obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ)².

15Za kmetijsko dejavnost se štejejo vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred uveljavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (drugi odstavek 24. člena ZKZ). V relevantnem obdobju je to znesek 13.450,00 €.

16Če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet oziroma samostojni podjetnik posameznik oziroma ali je pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija uporabljajo (šesti odstavek 24. člena ZKZ).

17V predmetni zadevi je Upravna enota Lendava z odločbo št. 330-523/2019-4(0504) z dne 11. 7. 2019 sicer ugotovila, da tožnik šteje za kmeta, vendar je nato v ponovljenem postopku prvostopni organ sledil drugostopni odločitvi z dne 3. 12. 2019, da je treba to ponovno ugotavljati. Zaradi ugotovitve vrednosti kmetijske proizvodnje na tožnikovem kmetijskem gospodarstvu je v postopek pritegnil izvedenca E. E., sodišče pa ugotavlja, da je kljub obsežnemu ugotovitvenemu postopku, tudi zaradi delno napačnih stališč in navodil v odločbi organa druge stopnje št. 33008-209/2019/5 z dne 3. 12. 2019 dejansko stanje napačno ugotovljeno.

18Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti po določbi drugega odstavka 24. člena ZKZ šteje vrednost pridelkov na kmetiji (vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in državnih pomoči), ki v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Zakonska določba torej govori o vrednosti pridelkov na kmetiji.

19Pomemben del kmetijske dejavnosti na tožnikovem kmetijskem gospodarstvu je poleg konjereje pridelava sena. Izvedenec pri tem ni ugotavljal, koliko sena je tožnik dejansko pridelal in prodal, ampak je ob uporabi Smernic tržnega vrednotenja kmetijskih zemljišč in Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti ocenil, da je tožnik na površini 14,04 ha pridelal 5.500 kg/ha in po ceni 0,11 €/kg ugotovil prihodek kmetije iz naslova pridelave sena v letu 2018 v znesku 8.494,20 €.

20Zakonodajalec pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti opredeljuje kot vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji. Primarni pokazatelj vrednosti kmetijskih pridelkov je cena, ki jo je konkretno kmetijsko gospodarstvo doseglo s prodajo svojih pridelkov na trgu.

21Tožnik svoje seno uspešno prodaja na trgu. V spisu se nahaja račun z dne 18.12.2018, iz katerega izhaja, da je tožnik v tem letu družbi H., d. o. o. prodal bale sena za skupno ceno 14.000,00 €. Ta račun tudi izvedenec navaja na str. 3 svojega mnenja, kljub temu pa v zaključku prihodek tožnikove kmetije v letu 2018 iz naslova pridelave sena ocenjuje na 8.494,20 €. Takšen zaključek je napačen, kot je napačno tudi stališče organa druge stopnje iz njegove odločbe z dne 3. 12. 2019, da je relevantna le vrednost kmetijskih pridelkov izhajajoča iz ocene te vrednosti, izkupiček iz prodaje na trgu pa sploh ne. Ocena vrednosti kmetijskih pridelkov je pomemben parameter pri ugotavljanju pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti v delu, ko se ta ne odraža s prodajo na trgu, bodisi da te sploh ni, ali pa le v manjšem obsegu. V primeru, ko pridelki kmetijskega gospodarstva niso prodani na trgu, ampak so uporabljeni za nadaljnjo pridelavo ali predelavo na tem istem kmetijskem gospodarstvu, seveda pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti ni mogoče ugotoviti drugače kot z oceno vrednosti kmetijskih pridelkov na kmetiji. Iz tega razloga so se tudi razvila pravna stališča, na katera se je drugostopni organ skliceval v svoji odločbi z dne 3. 12. 2019³. V primeru pa, ko kmet z drugimi dokaznimi sredstvi (računi, prilivi na TRR ipd.) izkaže dohodek iz kmetijske dejavnosti neposredno s prodajo na trgu, ni mogoče z oceno vrednosti kmetijskih pridelkov na kmetiji ugotoviti nižjega zneska vrednosti kmetijskih pridelkov, kot ga je kmetijsko gospodarstvo dejansko in realno doseglo.

22Po obrazloženem je sodišče zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba upoštevajoč zgoraj navedene dejanske ugotovitve in stališča o uporabi prava sodišča (peti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o zadevi. Po potrebi bo treba še dodatno razjasniti dejansko stanje glede iz tožnikove izpovedbe izhajajoče okoliščine, da je v letu 2018 prodal 6 konjev in ne 3, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ter da določen del prihodkov na kmetiji pridobiva tudi s prodajo izdelkov iz zelenjavnega vrta, kar prav tako vpliva na vrednost pridelkov na kmetiji.

K 2. točki izreka:

23Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po tej določbi se, če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani akt odpravi, tožniku (glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu) prisodi pavšalni znesek v skladu s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje, to je Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na citirano zakonsko določbo sodišče tožeči stranki ni odmerilo stroškov po Odvetniški tarifi, kot jih je ta zahtevala, ampak po Pravilniku. Če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožeči stranki priznajo stroški v višini 385,00 € (četrti odstavek 3. člena Pravilnika). V predmetni zadevi je sodišče odločilo na glavni obravnavi, zato ji je sodišče odmerilo nagrado v višini 385,00 €.

24Stranka je priglasila tudi stroške kilometrine za pot pooblaščenca iz sedeža njegove pisarne v Maribor. Stroški za prihod pooblaščenca na glavno obravnavo štejejo med stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato je sodišče tožeči stranki te stroške odmerilo ob uporabi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prihodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba), ki ureja višine povračil stroškov v zvezi z delom in službenim potovanjem (1. člen Uredbe), do katerih se ti v skladu z določbami te Uredbe ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Tožeča stranka je priglasila stroške za 160 km x 0,37 €, kar pomeni 59,20 €.

25Po obrazloženem je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 444,20 € in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

26Znesek sodne takse bo tožeči stranki vrnjen po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

-------------------------------

¹ Določbi 2. in 3. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ se nanašata na družinske člane osebe iz prve alineje in na osebe, ki zaradi starosti ali delovne nezmožnosti kmetijske dejavnosti več ne opravljajo, 4. alineja pa na osebe, ki dajo izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bodo same ali s pomočjo drugih obdelovale kmetijska zemljišča, za katere izkažejo, da jih bodo pridobile in da bodo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti, in se torej ne nanašajo na dejanske okoliščine predmetne zadeve.
² V skladu s to je kmet ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, če ima strokovno izobrazbo najmanj IV. stopnje kmetijske smeri ali katerokoli smer izobrazbe najmanj IV. stopnje in opravljen preizkus znanja po veljavnem programu kmetijskih poklicnih ali srednjih šol s področja kmetijske dejavnosti, ki jo opravlja ali jo namerava opravljati, ali če pridobi nacionalno poklicno kvalifikacijo za področje kmetijstva v skladu z zakonom, ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije.
³ Pri tem sodišče dodaja, da se zadeva II U 135/2015 na katero se sklicuje drugostopni organ v odločbi z dne 3. 12. 2019 nanaša na drugačno dejansko in materialnopravno podlago. Šlo je namreč za uporabo drugega odstavka 23. člena v situaciji, ko je ob enakih pogojih več kmetov uvrščenih na isto mesto. Razen tega v tej zadevi prihodki od prodaje na trgu niso bili izkazani, zato je bilo treba vrednost kmetijskih pridelkov ugotoviti na drug način.