VSM Sodba I Cpg 170/2023

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I, III in IV izreka potrdi.

II. Tožena stranka mora v 15-ih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 4.642,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2018 do plačila (točka I izreka). V presežku, glede zneska 1.753,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov, navedenih v točki II izreka sodbe, od dneva njihove zapadlosti do 12. 10. 2018 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Ugotovilo je, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do višine 4.642,75 EUR ne obstoji (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo izvršilnih stroškov tožeče stranke v znesku 140,34 EUR in pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.122,39 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka IV izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava, zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je od vsega začetka zatrjevala spornost in ničnost verodostojnih listin – računov, ki so bili po njeni oceni pripravljeni najmanj po 18. 2. 2018. Stečajni postopek nad najemnikom A. d.o.o. se je začel šele dne 6. 2. 2018, zato ni jasno, kako je lahko na priloženih računih pri označbi družbe A. d.o.o. pripis „v stečaju“. Dodatno je neobičajno, da se na priloženih računih pojavlja QR koda, ki se je začela uporabljati šele po letu 2017 oz. 2018. Navedeno zbuja utemeljen dvom, da so bile listine najemniku sploh posredovane. Tožena stranka je razumljivo pojasnila, da so bili računi „ponovno natisnjeni“ za namene tega pravdnega postopka. Glede enega poslovnega dogodka ne more obstajati več računov in takšne listine ne morejo predstavljati verodostojnih listin, ki so bile podlaga zahtevka oziroma odločitve. Sodišče prve stopnje pa je na takšne neverodostojne listine oprlo sodbo, čeprav tožeča stranka ustrezne trditvene podlage v postopku ni podala, pač pa se je le sklicevala na predložene račune. Ni naloga tožene stranke niti sodišča, da pregleduje predložene listine in ugotavlja kaj vtožuje tožeča stranka. Neutemeljen je zato očitek toženi stranki, da višine terjatve ni ustrezno prerekala. Pritožnica sodišču prve stopnje v tej zvezi očita kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu in kršitev pravice do izjave. Posledično pa tudi pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Zato predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podredno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo stroškov storitev upravljanja in obratovalnih stroškov. Glede pritožbeno izpostavljenega dvoma o verodostojnosti predloženih listin oziroma razdelilnikov zanika sicer neizkazane navedbe tožene stranke o različni vsebini listin in poudarja, da verodostojna listina v rednem pravdnem postopku izgubi pomen, kot ga je imela v izvršilnem postopku ter ima enako dokazno moč kot ostali dokazi, ki so predmet proste dokazne presoje. Tožeča stranka zato predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbeno uveljavljanih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev. Sodbo je skrbno, zanesljivo in jasno obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6V obravnavanem sporu tožeča stranka kot upravnik skupnih delov poslovno trgovske stavbe B. na naslovu Ulica V., M., od tožene stranke kot lastnice poslovnega prostora v 5. etaži stavbe z ID znakom 2318-2 vtožuje plačilo storitev upravljanja in obratovalnih stroškov, kot izhajajo iz predloženih razdelilnikov – računov za obdobje od julija 2014 do februarja 2018 v skupnem znesku 6.396,13 EUR. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo zneska 4.642,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2018 dalje. V presežku je zaradi zastaranja posameznih terjatev, v obrestnem delu pa zaradi kasnejšega nastopa zamude z izpolnitvijo, tožbeni zahtevek zavrnilo.

7Kot pravno podlago odgovornosti za plačilo vtoževanih stroškov v zvezi s poslovnim prostorom je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določili 68. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)¹ in 115. člena SPZ², ki urejata odgovornost lastnika za bremena stvari in skupnih delov v etažni lastnini. Materialno pravno pravilno je upoštevalo in presodilo tudi določila Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja B. M. z dne 2. 6. 2010 in pravno naravo dogovora iz tretjega odstavka 8. člena te pogodbe³, t.j. prevzem izpolnitve obveznosti kot zaveze dodatne osebe (najemnika) za izpolnitev obveznosti, ter zavrnilo ugovor tožene stranke o pomanjkanju pasivne legitimacije zaradi domnevno subsidiarne zaveze lastnika za plačilo stroškov, ki naj bi primarno bremenili najemnika. Pritožnica te presoje sodišča prve stopnje niti ne izpodbija.

8Bistvo pritožbene graje je v izpodbijanju verodostojnosti priloženih listin – računov z razdelilniki za plačilo vtoževanih stroškov. Glede teh očitkov, ki jih tožena stranka obširno ponavlja v pritožbi, pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da za utemeljenost zahtevka za plačilo vtoževanih stroškov izdaja računa ni bistvena. Obveznost plačila storitev upravljanja in obratovanja poslovnega prostora je nastala, ko so bile storitve opravljene. Izdaja računa ni pogoj za nastanek terjatve, je le zunanji izraz opravljene storitve. Bistveno je, da obstoji temelj terjatve, ki pa ga je tožeča stranka v trditveni podlagi tožbe pojasnila. Prav tako ni odločilno vprašanje ali ima izdani račun lastnost verodostojne listine. V pravdnem postopku, ki je sledil razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, namreč verodostojne listine izgubijo pomen, ki ga imajo v izvršilnem postopku, in so podvržene dokazni presoji kot vsi ostali dokazi.

9Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev pravila o trditvenem bremenu glede nastalih stroškov in njihove višine. Glede na obsežnost priložene dokumentacije se je v izogib neracionalnemu povzemanju obsežnih podatkov upravičeno sklicevala na predložene listine, ki naj se upoštevajo kot del trditvene podlage. S tem, ko pa je tožeča stranka v eni od vlog na večih primerih tudi obrazloženo in razumljivo pojasnila način obračuna oziroma ključ delitve ter podlago in višino posameznega stroška, je nasprotni stranki nedvomno omogočila, da se obrazloženo opredeli tudi do preostalih razdelilnikov. Da zaračunane storitve ne bi bile opravljene, tožena stranka ni trdila. Sodišče prve stopnje pa je po oceni sodišča druge stopnje glede višine zahtevka utemeljeno sledilo predloženim razdelilnikom in računom, glede očitane neverodostojnosti le-teh pa izkustveno sprejemljivem pojasnilu tožeče stranke, da je račune ponovno natisnila⁴ za potrebe tega pravdnega postopka, pri čemer se je ponovno tiskanje vršilo potem, ko je bila družba A. d.o.o. že v stečaju (zato pripis v stečaju) in ko je že bila v uporabi QR koda. V zvezi z višino tožbenega zahtevka zato pritožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka namreč tudi višine terjatve ni obrazloženo prerekala, do pavšalnih očitkov pa se sodišče ne more in nima o čem izjaviti oziroma se obrazloženo opredeliti.

10Glede na vse obrazloženo je materialno pravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje o (delni) utemeljenosti tožbenega zahtevka (točka I izreka sodbe) in zahtevka za povrnitev stroškov postopka (točka IV izreka sodbe).

11Odločitev o pobotnem ugovoru v točki III izreka sodbe, ki jo tožena stranka uvodoma sicer izpodbija, ne uveljavlja pa nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, je sodišče druge stopnje preizkusilo po uradni dolžnosti, pri čemer kakšnih kršitev ni našlo.

12Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I, III in IV izreka potrdilo.

13Tožena stranka mora zaradi neuspeha s pritožbo tožeči stranki povrniti potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP). Za odgovor na pritožbo, v katerem se je obrazloženo opredelila do pritožbenih očitkov tožene stranke, se tožeči stranki glede na pritožbeno sporno vrednost 4.642,75 EUR skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) prizna 375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22 OT), 7,5 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000 točk; tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR, ki ji jih je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila. Ostalih priglašenih stroškov (pregled dokumentacije, posvetovanje s stranko in poročilo stranki) sodišče druge stopnje tožeči stranki ni posebej priznalo, saj so zajeti že v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

¹ Stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev.
² Pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih so sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače.
³ „S to pogodbo se lastniki poslovno trgovskih prostorov, ki svojo nepremičnino oddajajo v najem zavezujejo, da bodo upravniku predložili najemno pogodbo in poravnali zapadle obveznosti v kolikor le-te ne bodo poravnane s strani najemnika. O stanju neporavnanih obveznosti bodo lastniki obveščeni s strani upravnika do 10. v mesecu za pretekli mesec.“
⁴ Da so bili ti predhodno izdani na ime najemnika A. d.o.o. med pravdnima strankama ni bilo sporno.