VSL Sodba I Cpg 27/2023

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 20.523,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.888,806 EUR od dne 30. 11. 2017, od zneska 9.888,806 EUR od dne 31. 12. 2017, od zneska 746,166 EUR od 31. 1. 2018 do 17. 9. 2020 in od zneska 746,166 EUR od dne 5. 5.2021 (I. točka izreka) in odločilo, da tožena stranka nosi stroške postopka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je obravnavani tožbeni zahtevek pravno kvalificiralo kot odškodninski zahtevek tožeče stranke, utemeljen na protipravnem ravnanju tožene stranke, ki ni upoštevala določila četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora¹ za leto 2017 (v nadaljevanju: Splošni dogovor) in ni avtomatično upoštevala plačnih sprememb iz Aneksa k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: Aneks), s čimer je tožeči stranki povzročila vtoževano škodo iz naslova plačnih sprememb, saj je morala tožeča stranka plačne spremembe plačati iz lastnih sredstev.

6Tožena stranka je v pritožbi zavzela stališče, da so bile plačne spremembe iz Aneksa, ki je bil sprejet 24. 3. 2017 in je začel veljati 22. 4. 2017, že zajete v kalkulaciji cen zdravstvenih storitev v Splošnem dogovoru, ki je bil sprejet 21. 6. 2017, in posledično tudi v Pogodbi o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2017 (v nadaljevanju: Pogodba).

7Višje sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med strankama v obravnavani zadevi sploh ni bilo sporno, da plačne spremembe iz Aneksa niso bile upoštevane v Splošnem dogovoru. Na (prvem) naroku za glavno obravnavo dne 29. 9. 2022 je tožena stranka navedla, da: "je bil sporni Aneks sprejet, preden je bil sklenjen Splošni dogovor in da so imele stranke čas navedene spremembe plač predlagati v nov dogovor. Glede na to, da nobeden teh sprememb ni predlagal, je bil sklenjen Splošni dogovor, ki teh sprememb ni zajemal in dejansko so se tudi sklenile pogodbe brez teh povišanj plač" (str. 3 zapisnika). Pritožbena navedba tožene stranke, da so bile te spremembe že zajete v Splošnem dogovoru, je torej nedovoljena pritožbena novota in se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati.

8Ob upoštevanju nespornega dejstva, da povišanje plač ni bilo upoštevano pri sklenitvi Splošnega dogovora (in posledično tudi pri sklenitvi Pogodbe), se zato zastavlja zgolj materialnopravno vprašanje, ali bi te plačne spremembe morale biti upoštevane; z drugimi besedami, ali se določilo četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora nanaša tudi na v tem postopku sporne plačne spremembe, ki izhajajo iz Aneksa, sprejetega pred datumom sprejetja Splošnega dogovora.

9Odgovor na to vprašanje daje sodba Vrhovnega sodišča III Ips 4/2023 z dne 12. 9. 2023. V njej je Vrhovno sodišče odločalo o identičnem materialnopravnem vprašanju.² Zavzelo je stališče, da dogovor o retroaktivni uporabi Splošnega dogovora pomeni, da se uporablja tudi za akte in dejanja iz obdobja pred sprejemom tega dogovora in za urejanje razmerij na njegovi podlagi od 1. 1. 2017. Datum sklenitve Splošnega dogovora zato nujno izgubi odločilni pomen za opredeljevanje časovnega okvira Splošnega dogovora za leto 2017. Tudi določba 9. člena, vključno s četrtim odstavkom, ki na abstraktni ravni ureja dolžnost avtomatičnega upoštevanja dinamike plačnih sprememb v javnem sektorju, je po dogovoru o retroaktivni uporabi upoštevna od 1. 1. 2017.

10Vrhovno sodišče je torej pojasnilo, da (retroaktivna) uporaba Splošnega dogovora od 1. 1. 2017 pomeni, da določilo četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora velja tudi za Aneks, ki je bil sprejet v času veljavnosti Splošnega dogovora. V citirani odločbi je Vrhovno sodišče sicer pojasnilo tudi, da zavzeto materialnopravno stališče še ne pomeni absolutne izključitve ugovora, da dolžnosti avtomatičnega upoštevanja plačnih sprememb tožena stranka ni imela in da bi tožena stranka imela možnost zatrjevati, da so bile plačne spremembe že implementirane v Splošnem dogovoru, vendar pa ta presoja, ob upoštevanju v tem postopku med strankama nespornega dejstva, da konkretne plačne spremembe niso bile vkalkulirane v Splošni dogovor, niti ni bila potrebna.

11Prav tako pa se tožena stranka ne more razbremeniti očitka protipravnega ravnanja s trditvijo, da naj bi bila tožeča stranka pasivna in pred sklenitvijo Splošnega dogovora oziroma pred podpisom Pogodbe ni uveljavljala mehanizmov, s katerimi bi naj dosegla posledico, ki jo sedaj uveljavlja v tem postopku, tj. upoštevanje plačnih sprememb iz Aneksa. Določba četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora terja od tožene stranke avtomatično upoštevanje sprejetih sprememb, kar pomeni, da tožena stranka obveznosti, ki ji jo nalaga Splošni dogovor, ne more prevaliti na tožečo stranko in od nje terjati, da z aktivnim ravnanjem nasproti toženi stranki pri njej doseže spoštovanje te obveznosti.

12Na podlagi navedenega je torej sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka s tem, ko ni ravnala skladno z določilom četrtega odstavka 9. člena Dogovora in upoštevala plačnih sprememb iz Aneksa, ravnala protipravno. Glede drugih predpostavk odškodninske odgovornosti, kakor tudi glede višine prisojene odškodnine, tožena stranka ni podala nobenih pritožbenih navedb, zato se višje sodišče glede tega sklicuje na izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje.

13Zoper odločitev o stroških postopka se je tožena stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na pravilnost odločitve o tem delu soglaša tudi z odločitvijo o tem, kdo nosi stroške postopka.

14Upoštevajoč vse navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, tožeča stranka pa na pritožbo ni odgovorila, zato je odločitev o stroških pritožbenega postopka odpadla.

¹ Če Vlada RS in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju in druga vprašanja, ki zadevajo plače v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe.
² Dopuščeno revizijsko vprašanje se je glasilo: "Ali bi morala tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora sama avtomatično obračunati (višje) cene zdravstvenih storitev, čeprav je bil Splošni dogovor za leto 2017 sprejet po sprejetju Aneksa?"