VSL Sodba II Cp 815/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da naj tožena stranka plača tožeči stranki 45.000 EUR denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v petih obrokih. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.520,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo dodatne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ker ta naj ne bi bila izkazana. Stališče sodišča prve stopnje, da je imel omenjeni izbris manjši vpliv na tožnikovo življenje, kot na življenje povprečne izbrisane osebe izvira iz zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Izbris mu je povzročil hude duševne bolečine in pustil posledice na fizičnem in psihičnem zdravju, s katerimi se sooča še danes. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri njem podana le blaga duševna motnja. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil z listinami, ki jih je predložil v šesti pripravljalni vlogi, prekludiran. Prvostopenjsko sodišče je napačno nepremoženjsko škodo izpeljevalo iz posledic, ki jih je izbris iz stalnega registra prebivalstva pustil na premoženjskem področju. Hkrati navaja, da je na njegove duševne bolečine vplivala predvsem huda finančna stiska, večkratne namestitve v prehodni dom, večkratno pridržanje, neurejeno zdravstveno zavarovanje. Ni dvoma, da mu je izbris preprečil pridobitev zaposlitve. Nadstropje hiše je prodal zaradi izboljšanja materialnega položaja in je bil v to prisiljen, da je lahko preživel sebe in svojo družino. Prav tako ni mogoče slediti stališču prvostopenjskega sodišča, da naj bi bile njegove navedbe v zvezi z neupravičenostjo do socialnih transferjev zaradi izbrisa povsem presplošne. Ker ni imel zdravstvenega zavarovanja, je ves čas živel v strahu, da bo zbolel, da bo moral k zdravniku ter, da bodo s tem povezani visoki stroški, katerih plačila ne bo zmogel. Zaradi tega je trpel hude duševne bolečine. Zaradi izbrisa je bil večkrat odpeljan v prehodni dom za tujce in ločen od svoje družine. Trditve, da je bil odpeljan vsaj desetkrat je tudi dokazal s svojo izpovedjo in listinami. S tem, ko je izpovedal, da je bilo v domu za tujce kot v zaporu, je svoje duševne bolečine konkretiziral. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi njegovim težavam v družinskih odnosih botrovala njegova osebnost, ne pa izbris iz registra prebivalstva. Enako velja tudi za zaključek sodišča, da zaradi ločenosti od družine ni trpel, ker je bil v letu 2017 obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, saj je do tega dogodka prišlo šele leta 2015 oziroma 2016. Dodatno je pri njem duševne bolečine vzbujalo dejstvo, da je vselej moral oprezati za policijo ter paziti, da ga ne odpeljejo. S tem strahom je živel nepretrgoma skoraj celotno obdobje izbrisa, kar mu je povzročilo duševne bolečine. Zaradi neurejenega statusa in pregona policije se je počutil socialno izoliranega in odrinjenega na rob družbe. Veljal je za manj vrednega delavca, ki nima urejenega statusa. Zato je imel zgolj dva, tri prijatelje, s katerimi se je družil. Za ostale pa je veljal za tujca brez papirjev, kar ga je vselej znova duševno prizadelo. Tožnik je v svoji izpovedi navajal, da se je počutil zelo slabo in zanič, da ni zmogel podrobnejšega opisa težav, pa je moč pripisati njegovemu slabšemu besednemu zakladu. V času izbrisa je brez dvoma doživljal stres in hudo stisko in bi zaradi anksioznosti, depresivnosti in nespečnosti potreboval psihiatrično obravnavo, ki pa si je žal ni mogel privoščiti. Navaja, da je pri njem še danes prisotno duševno trpljenje, saj se je primoran soočiti s posledicami, ki jih je nezakoniti izbris pustil na njegovem duševnem zdravju. Zato ni mogoče slediti mnenju izvedenca psihiatrične stroke, ki meni, da je bila pri tožniku prisotna zgolj blaga duševna bolečina. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da znaša primerna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 12.500 EUR, kolikor je tožnik že prejel v upravnem postopku.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je sodišče pravilno pojasnilo, zakaj šeste pripravljalne vloge tožnika ni moglo upoštevati. Ne glede na to, pa je upoštevalo, da je bil tožnik odpeljan v dom za tujce in nastanjen na podlagi odločbe z dne 13. 5. 2011, ki jo je tožnik predložil s šesto pripravljalno vlogo. Dopustitev navedene vloge ne bi torej v ničemer spremenilo izida postopka. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da tožnikova nezaposlenost ni bila posledica izbrisa, saj mu je prenehala zaposlitev že pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Tudi drugih trditev tožnik ni izkazal in dokazal, sodišče pa je pravilno zaključilo glede škode zaradi bivanja v prehodnem domu za tujce in glede višine škode, ki ne presega zneska, ki je bil tožniku že priznan v upravnem postopku.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je upravičenec do povračila škode po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP).¹ Iz registra stalnega prebivalstva je bil izbrisan v obdobju od 26. 2. 1992 do 17. 1. 2013 oziroma za čas 250 mesecev, za kar mu je bila v upravnem postopku že pravnomočno določena odškodnina v višini 12.500 EUR. Meni, da je škoda, nastala zaradi izbrisa, večja od priznane, zato je v sodnem postopku uveljavljal dodatno odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 57.500 EUR in za nepremoženjsko škodo v znesku 45.000 EUR. Premoženjsko škodo naj bi predstavljala izostala denarna socialna pomoč zaradi izbrisa iz registra prebivalstva in zaradi izbrisa izgubljeni dohodek, ker naj bi iz navedenega razloga izgubil zaposlitev in se v času izbrisa ni mogel zaposliti. Nepremoženjsko škodo pa je uveljavljal zaradi duševnega trpljenja v obdobju izbrisa, trpljenje pa še vedno traja, ker se mora soočati s posledicami, ki jih je nezakoniti izbris pustil na njegovem duševnem zdravju. O tožbenem zahtevku je prvostopenjsko sodišče že odločalo in je odločitev o zavrnitvi tistega njegovega dela, ki se nanaša na premoženjsko škodo, že pravnomočna (sodba prvostopenjskega sodišča P 0000/2017-III z dne 3. 3. 2020 v zvezi s sodbo tega sodišča II Cp 1618/2020). Iz navedenih sodb izhaja, da tožnik ni izkazal vzročne zveze med njegovo brezposelnostjo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, do socialno varstvenih dajatev pa so upravičeni tisti, ki si sami z delom ne morejo zagotoviti preživljanja. Iz istega razloga zato tudi ni upravičen do odškodnine zaradi izgubljenega dohodka.² Zaključilo je, da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena glede nastanka premoženjske škode zaradi izbrisa.

6Tak zaključek je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v presoji tožnikove revizije zoper omenjeni sodbi prvostopenjskega in pritožbenega sodišča (tč. 14 obrazložitve sodbe in sklepa II Ips 80/2021 z dne 15. 9. 2021). Hkrati se ni strinjalo z enakim zaključkom nižjih sodišč glede nepremoženjske škode. Štelo je, da je bila zahteva nižjih sodišč do tožnika glede trditvenega in dokaznega bremena o nepremoženjski škodi (duševnem trpljenju) prestroga, hkrati pa da so tožnikove trditve glede obstoja in stopnje duševnega trpljenja zadostne za izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. Glede nepremoženjske škode je zato razveljavilo izpodbijani sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

7V ponovljenem postopku je bil torej predmet presoje zgolj še nastanek nepremoženjske škode. Glede na pravnomočno ugotovljeno neizkazanost vzročne zveze med neprejemanjem socialno varstvenih prejemkov in tožnikovo brezposelnostjo (zatrjevano premoženjsko škodo) na eni strani ter izbrisom iz registra stalnega prebivalstva na drugi, so zato neutemeljene vse tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nepremoženjsko škodo oziroma tožnikovo duševno trpljenje, ki naj bi izviralo iz pomanjkanja denarnih sredstev zaradi izgube zaposlitve in brezposelnosti. Enako velja tudi glede neurejenega zdravstvenega zavarovanja in strahu, da tožnik za plačilo zdravstvenih storitev ne bo imel denarja. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožnik škode oziroma strahu tudi ni dokazal, saj je zaslišan izpovedal, da je zdravstvene preglede, če je bilo treba, plačal, da pa v obravnavanem obdobju, razen prehladov, grip in podobnih bolezni, drugih bolezni ni imel.

8Tudi glede nepremoženjske škode velja, da ni avtomatična niti domnevana posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Biti mora konkretizirana, zatrjevana in dokazana. Sodišče pa mora znotraj odmere enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti pravni standard pravične denarne odškodnine, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik podal zelo splošne trditve o svojem duševnem trpljenju, ki jih tudi ob zaslišanju ni ustrezno konkretiziral in individualiziral (v smislu opisa, kako se je duševno trpljenje pri njem izražalo). Edino individualizacijo trditev predstavljajo tiste, ki se nanašajo na njegovo duševno trpljenje zaradi večkratnega pridržanja in večkratne namestitve v prehodni dom za tujce. Trditvam o pridržanju in namestitvi v omenjeni dom je sodišče prve stopnje verjelo³, ni pa verjelo njegovim trditvam, da je zato intenzivno duševno trpel zaradi ločenosti od družine in živel v stalnem strahu pred izgonom iz države. Ta strah naj bi bil tako velik, da se je stalno zadrževal doma in se izven doma ni upal gibati.

9Zatrjevano intenzivnost duševnega trpljenja (duševnih bolečin) iz navedenih razlogov relativizirajo ugotovitve, da je bil tožnik v obdobju izbrisa večkrat obsojen na zaporno kazen, da si je torej z izvršitvijo kaznivih dejanj tudi sam povzročal ločitev od družine. V tem obdobju pa je bil kaznovan tudi za številne prekrške, kar pomeni, da se je sam izpostavljal organom pregona, zato mu prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni verjelo, da ga je hromel strah pred prijetjem s strani policije. Glede na navedeno okoliščino in ugotovitev, da se je tožnik ukvarjal s priložnostnimi deli, mu sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni verjelo, da se je ves čas zadrževal doma.

10Tožnikove pritožbene trditve, da je v času izbrisa doživljal stres in hudo stisko in da bi zaradi anksioznosti, depresivnosti in nespečnosti potreboval psihiatrično obravnavo, ki pa si je ni mogel privoščiti in da je pri njem še danes prisotno duševno trpljenje, saj se je primoran soočiti s posledicami, ki jih je nezakoniti izbris pustil na njegovem duševnem zdravju so v neposrednem nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca psihiatrične stroke. Ta je ugotovil, da je pri tožniku prisotna neopredeljena osebnostna motnja, ki je bila prisotna že pred izbrisom iz registra prebivalstva in je tudi prispevala (ne pa izbris) k težavam v družinskih odnosih, da psihiatrične obravnave in terapije ni potreboval, sam izbris pa je pri njem povzročil le blago duševno bolečino.⁴

11Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izbris pri tožniku povzročil slabe občutke in stisko, vendar pa da ni dokazal, da je bilo njegovo duševno trpljenje takšno, da bi terjalo odmere višje odškodnine od 12.500 EUR (179. člen Obligacijskega zakonika, OZ), torej tiste, ki mu je bila določena v upravnem postopku. Tožbeni zahtevek je zato pravilno zavrnilo (2. odstavek 5. člena ZPŠOIRSP).

12Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka, tožnik zaradi pritožbenega neuspeha, toženka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo vsebinsko ni prispeval k odločitvi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

¹ Ur. list RS, št. 99/13, 24/18 - odločba Us 85/18.
² Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik brezposeln že dve leti pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, v obdobju šestih let pred izbrisom, pa je bil zaposlen zgolj dobro leto dni, pri čemer ni ponudil nobenih razlogov, zakaj preostali čas ni bil zaposlen. Sam je izpovedal, da v času izbrisa zaposlitve ni iskal (sodišče je zaključilo, da je delal na črno). Zaposlil pa se ni niti po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje. Že pred izbrisom je izvršil kaznivi dejanji tatvine, za prvo je bil že pred izbrisom pravnomočno obsojen na devet mesecev zapora, za drugo na tri mesece po izbrisu, v tem času pa je obe kazni tudi prestal. Tožnik je tudi izpovedal, da nekaj let sploh ni vedel, da je bil izbrisan.
³ Tožnik je trditve o pridržanju in namestitvi v prehodni dom dokazoval z listinami, ki jih je priložil svoji šesti pripravljalni vlogi, ki pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker je bila vložena po prvem naroku za glavno obravnavo, tožnik pa se ni razbremenil krivde za (pre)pozno predložitev (286. člen ZPP). Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki jo tožnik izpodbija s pritožbo, je pravilna. Tudi če ne bi bila, pa ne bi šlo za bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj je sodišče verjelo tožnikovim trditvam, ki naj bi jih te listine dokazovale.
⁴ Pri ustnem podajanju mnenja je izvedenec še navedel, da mu je tožnik jasno izrazil, da v času izbrisa ni imel večjih psihičnih težav, kar je v nasprotju z njegovimi trditvami da je bil takrat žalosten in potrt.