UPRS Sodba I U 366/2020-21

I. Tožba se zavrne

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora pravilnosti obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) tožniku za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 odmerila DDV od davčne osnove 3.675.581,47 EUR po stopnji 9,5 % v znesku 349.180,24 EUR in od davčne osnove 536.432,51 EUR po stopnji 22 % v znesku 118.015,15 EUR ter pripadajoče obresti. Odmerjeno davčno obveznost z obrestmi, ki skupaj znaša 480.456,06 EUR, mora tožnik plačati na ustrezen podračun (I. točka izreka). Z II. točko izreka je bilo odločeno, da z dnem vročitve te odločbe tožniku preneha identifikacija na namene DDV z ID ...

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ prejel zahtevi italijanskega in francoskega davčnega organa za posredovanje podatkov v zvezi z dobavami tožnika italijanski družbi A., s. r. l., pri katerih je slednja nastopala pod italijansko oziroma francosko identifikacijsko številko za DDV. Davčni organ je pregledal 70 računov, izdanih z italijansko ID DDV številko in 27 računov, izdanih s francosko ID DDV številko. Na računih DDV ni bil obračunan v skladu s 1. točko 46. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Tožnikov kupec pa tujima davčnima organoma ni poročal o pridobitvah blaga po navedenih računih in od teh dobav ni plačal DDV.

3Davčni organ je v postopku nadzora ugotovil, da tožnik za dobave po navedenih računih ima prevozne listine, tj. mednarodne tovorne liste (v nadaljevanju CMR), ki pa ne ustrezajo oziroma ne dokazujejo, da je bilo blago dejansko odpeljano v drugo državo članico, saj iz njih ni razvidno, da se prevoz nanaša na blago po navedenih računih oziroma dobavnicah. Na CMR je naveden samo podatek o številu palet z navedbo znamke izdelka (npr. ..., ..., ...) in bruto težo, teh podatkov pa računi ne izkazujejo. Poleg tega so posamezna polja na CMR pomanjkljivo izpolnjena. Nepopolno izpolnjen je obvezen podatek v polju 16 CMR, saj je vpisana le registrska številka prevoznega sredstva brez podatka o prevozniku. Na šestih CMR sploh ni navedeno, kateri prevoznik je opravil prevoz. Na straneh 9 do 11 izpodbijane odločbe davčni organ opisuje še druge nepravilnosti pri posameznih CMR, s katerimi tožnik dokazuje dobave blaga v drugo državo članico. Na tej podlagi organ sklene, da so tovorni listi neverodostojni in kot taki ne dokazujejo dejanskih dobav in so bili izdelani zgolj z namenom izognitve davčnim obveznostim iz naslova DDV. Iz dokumentacije, ki jo je davčnemu organu predložila B., d. d., ki je pripravila CMR, je razvidno, da je tožnik blago dobival iz Luksemburga od družbe C. in da se je dejansko raztovarjalo v njenih skladiščih v Kopru. B., d. d. je pojasnila, da naj bi se tristranski posel opravil samo po izdanem računu št. 0027-SI/2018 z dne 8. 6. 2018, vendar naj bi glede na CMR blago v Italijo potovalo v aprilu, račun pa je tožnik izdal šele junija 2018. V rekapitulacijskem poročilu (90. člen ZDDV-1) tožnik tudi ni poročal, da je bil po navedenem računu opravljen tristranski posel, zato davčni organ tudi v tem delu ni sledil tožnikovim pojasnilom. Nakazila kupca na tožnikov transakcijski račun se ne časovno ne zneskovno ne ujemajo z izdanimi računi. Tožnik je tako neupravičeno uveljavljal oprostitev plačila DDV in tako zlorabil sistem, saj ne izpolnjuje pogojev po 1. točki 46. člena ZDDV-1.

4Poleg navedenega iz podatkov VIES izhaja, da je italijanski kupec z italijansko ID DDV številko prepoznan kot missing trader družba, isti družbi s francosko ID DDV številko pa je bila davčna številka za namene identifikacije odvzeta. Način njegovega poslovanja kaže na to, da je tožnik zlorabil identifikacijo za namene DDV z namenom pridobitve davčne ugodnosti z izognitvijo plačila DDV, zato je davčni organ na podlagi drugega odstavka 80. člena ZDDV-1 tožniku z izpodbijano odločbo odvzel identifikacijo za namene DDV.

5Toženka pritrjuje odločitvi prvostopenjskega davčnega organa. Ob sklicevanju na prvi odstavek 79. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV-1) zaključi, da so tožnikove trditve v postopku ostale nedokazane. Iz predloženih CMR listin ni mogoče brez dvoma razbrati, da se nanašajo na blago po obravnavanih računih. Ujemanje podatkov o številu palet in skupni teži ne zadošča. Nobeden od predloženih CMR ne vsebuje številke izdanega računa ali točne specifikacije blaga z računa. Pomanjkljivost CMR glede podatka o naslovu razkladališča in prevoznika je davčni organ le dodatno navedel, niso pa to odločilne okoliščine za odločitev. Davčni organ tako ni imel na voljo podatkov, potrebnih za ugotovitev, da so vsebinske zahteve za priznanje davčne oprostitve izpolnjene. Prav tako ni mogoče trditi, da je tožnik deloval v dobri veri. Tožnik je namreč povezan z italijansko družbo A., s. r. l. preko fizične osebe D. D., ki je tožnikov edini družbenik in direktor in ki je bil v obdobju od maja 2017 do septembra 2018 edini družbenik italijanske družbe, v obdobju od 21. 9. 2012 do septembra 2018 pa tudi njen edini direktor. Tožnik ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbenem postopku ni predložil nobene od listin, ki jih je omenjal. Njegove trditve o tem, da D. D. od 31. 7. 2016 dejansko ni več sodeloval pri vodenju poslov, čeprav je bil po podatkih registra direktor družbe, so tako ostale nedokazane.

6Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Obrazci CMR so bili pripravljeni s strani tretje neodvisne osebe, tj. družbe B., d. d., ki je bila odgovorna tudi za razkladanje in nakladanje blaga v Kopru. Dobave blaga iz Slovenije v drugo državo članico so bile podprte z dokumentom „packing list“, iz katerega so razvidni podatki o kraju nakladanja, prevozniku, registrski oznaki prevoznika in prejemniku blaga. Povezava med pakirnimi listi in CMR je nedvomno vzpostavljena, prav tako je mogoče vzpostaviti povezavo med pakirnimi listi in izdanimi računi. S celotno predloženo dokumentacijo (predračuni, izdani kupcu, pakirnimi listi, CMR, prejeti računi dobavitelja, izdani računi kupcu in računi prevoznika) tožnik zagotavlja, da je bilo kupljeno blago dobavljeno kupcu v drugo državo članico. Davčni organ bi zato moral opraviti celovito presojo vseh navedenih dokazov. Glede nepravilnosti pri izpolnjevanju CMR navaja, da so očitki davčnega organa na eni strani protispisni (npr. navajanje, kdo je prevoznik), po drugi strani pa nimajo vpliva na dokazovanje dejstva, ali je bilo blago dejansko izvoženo v drugo državo članico (npr. navedba številke stavbe oziroma ročno popravljanje naslova kraja raztovarjanja). Toženka z vsebinsko nepomembnimi nedoslednostmi ne more zanikati obstoja ustreznih listin. Nenazadnje bi lahko sama preverila, kdo je lastnik vozila, in ugotovila, ali se podatki uradnih evidenc ujemajo s tožnikovimi listinami. Zahteva, da so CMR popolni, presega zahteve iz ZDDV-1 in Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva o DDV), s čimer mu je davčni organ naložil strožje pogoje za uveljavljanje oprostitve plačila DDV. Zgolj formalne pomanjkljivosti po sodni praksi Sodišča Evropske unije (v nadlegovanju SEU) ne smejo vplivati na temeljne pravice davčnega zavezanca.

7Tožnik zavrača tudi očitke o sodelovanju z missing trader družbo. Očitki toženke v tej smeri so nekonkretizirani. Toženka mu ni posredovala dokumentov v zvezi z zaprosili tujih davčnih organov, zato se o tem ni mogel izreči. S tem je bila kršena njegova pravica do izjavljanja v postopku kot del pravice iz 22. člena Ustave RS. Očitek, da je kupec missing trader družba, je neizkazan, saj ga ne potrjuje noben dokaz v spisu. Zato ga ni mogoče preizkusiti. Četudi bi bil kupec res neplačujoči subjekt in s tem del davčne utaje, pa se tožniku ne sme naložiti plačila DDV, kar jasno izhaja sodne prakse SEU (C-409/04). Nasprotuje tudi zaključkom davčnega organa glede povezanosti z italijansko družbo. Davčni organ je prehitro zaključil postopek, saj je bila pisna seznanitev tožniku vročena 14. 5. 2019, izpodbijana odločba pa je bila izdana 28. 6. 2019. Tožnik tako ni imel dovolj časa za pripravo prevoda (direktor je tujec) in pridobitev vseh dokazil, ki jih je navajal v pripombah na zapisnik. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

8Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

9Obe stranki postopka sta se pisno odpovedali glavni obravnavi (prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zato je sodišče o tožbi odločilo na podlagi njunih vlog in pisnih dokazov.

K I. točki izreka

10Tožba ni utemeljena.

11V obravnavani zadevi tožniku ni bila priznana oprostitev plačila DDV za dobave blaga iz Slovenije v Italijo oziroma Francijo (dobava blaga znotraj Unije), to je oprostitev na podlagi 1. točke 46. člena ZDDV-1. Izdani računi niso vključevali zneska DDV, ker je tožnik štel, da gre za dobavo blaga znotraj Evropske unije in zato velja oprostitev plačila DDV. Davčni organ nasprotno meni, da bi moral biti DDV obračunan, saj tožnik kot dobavitelj ni izkazal vseh pogojev za oprostitev, in sicer da je bilo blago dejansko odpeljano v drugo državo članico oziroma da je fizično zapustilo ozemlje Slovenije.

12Dodatno davčni organ tožniku očita sodelovanje pri davčni zlorabi. Kupec, s katerim je tožnik preko direktorja osebno povezan, je tujim davčnim organom napačno poročal o dobavah in DDV na računih ni obračunal. Tožnik je zaradi povezanosti med družbama vedel za navedene kršitve in je z uveljavljanjem oprostitve DDV po spornih računih vedoma sodeloval pri utaji DDV v Italiji oziroma Franciji. Iz teh razlogov mu je organ tudi odvzel ID DDV številko.

13Odločitev o nepriznanju pravice do oprostitve DDV torej temelji na dveh podlagah. Prva je določba 46. člena ZDDV-1, ki v 1. točki določa, da so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki delujeta kot taka v tej drugi državi članici. Določba je skladna s prvim odstavkom 138. člena Direktive o DDV, ki določa, da države članice oprostijo dobave blaga, ki ga prodajalec ali pridobitelj, ali druga oseba za njun račun odpošlje ali odpelje z ozemlja vsake od njih, vendar znotraj Skupnosti, opravljene za drugega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v državi članici, ki ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne.

14Če je v tem primeru oprostitev plačila DDV za dobave znotraj Unije objektivno odvisna od njegovega fizičnega prenosa iz države članice, kar se načeloma presoja na podlagi dokazov in obračunov, ki jih davčnemu organu predloži davčni zavezanec, pa v primeru ugotovljenega sodelovanja pri davčni utaji ni pomembno, ali so pogoji iz 46. člena ZDDV-1 izpolnjeni. Povedano drugače, tožniku v primeru, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje v transakciji, ki pomeni zlorabo sistema DDV, pravica do oprostitve DDV ne gre niti v primeru, če bi dokazal, da je blago zapustilo Slovenijo in prispelo v drugo državo članico. Ker tožnik izpodbija odločitev davčnega organa po obeh navedenih podlagah, se sodišče v nadaljevanju opredeljuje do obeh.

15Po sodni praksi SEU nacionalni organi in sodišča načeloma lahko oziroma morajo zavrniti upravičenost do pravic, določenih z Direktivo o DDV, na katere se nekdo sklicuje z namenom goljufije ali zlorabe, kot je pravica do oprostitve za dobavo znotraj Unije. To ne velja samo, če davčno utajo stori sam davčni zavezanec, ampak tudi, če je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je z zadevno transakcijo sodeloval pri utaji DDV, ki jo je storil dobavitelj ali drug izvajalec pri vstopnih ali izstopnih transakcijah v dobavni verigi.¹

16Sodišče prepričajo ugotovitve, ki se nanašajo na tožnikovo vlogo pri ugotovljeni davčni utaji, kar je tudi nosilni razlog za odločitev toženke v pritožbenem postopku. Kot že pojasnjeno, se v primeru sodelovanja pri utaji oziroma zlorabi sistema DDV zavezancu lahko naloži plačilo dodatnega DDV, ne glede na izpolnjevanje pogojev iz 46. člena ZDDV-1. Pri tem mora davčni organ dokazati obstoj objektivnih in subjektivnih elementov zlorabe, kar je davčni organ obrazložil na 13. do 16. in 23. strani izpodbijane odločbe in dodatno toženka na 19. do 21. strani drugostopenjske odločbe. Na te razloge se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje. Pri tem vprašanje, ali je italijanska družba t. i. missing trader ali ne, niti ni bistveno, saj gre zgolj za enega od možnih elementov davčne zlorabe, davčni organ pa se je v konkretnem primeru oprl predvsem na povezanost družb. Posledično niso bile kršene tožnikove pravice iz 22. člena Ustave RS, s tem ko davčni organ tožniku ni vročil prejetih zaprosil tujih davčnih organov. Neutemeljeno se tožnik sklicuje tudi na sodbo SEU v zadevi Teleos C-409/04 z dne 27. 9. 2007, saj so dejanske ugotovitve, na katerih temelji navedena odločitev, drugačne. Predvsem tožnik ni deloval v dobri veri, kar je po presoji SEU bistvena okoliščina za odmero dodatnega davka.²

17V zvezi s samo izvedbo poslov iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik blago kupoval v Luksemburgu od družbe C., ki je od 10. 12. 2018 v stečaju. Slednja na računih, izdanih tožniku, ni obračunala DDV, niti ni navedla nobenih klavzul o oprostitvi obračuna DDV, pri tem pa je poročala, kot da je opravila tristranske posle pri dobavi blaga tožniku. Nasprotno iz dokumentacije B., d. d., ki je za tožnika pripravila CMR obrazce in skladiščila blago iz Luksemburga v svojih skladiščih, izhaja, da naj bi šlo za tristranski posel le pri dobavi blaga na podlagi enega pregledanega računa. Tožnikov kupec, tj. družba A., s. r. l., je pri pridobitvah blaga od tožnika v letu 2017 in prvem polletju 2018 nastopala pod italijansko identifikacijsko številko za DDV, v drugem polletju 2018 pa pod francosko identifikacijsko številko. Italijanskemu oziroma francoskemu davčnemu organu ni poročala oziroma je nepopolno poročala o pridobitvah blaga po navedenih računih in od teh dobav ni plačala DDV. S tem je obstoj utaje DDV izkazan. Dodatno podatki VIES potrjujejo, da je bil italijanski kupec z italijansko identifikacijsko številko prepoznan kot missing trader družba, isti družbi s francosko identifikacijsko številko pa je bila davčna številka za namene identifikacije za DDV odvzeta.

18V zvezi z vprašanjem tožnikovega védenja o zlorabi je bistvena povezanost med tožnikom in kupcem, ki ji tožnik ugovarja. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bil tožnikov direktor in edini družbenik D. D. v obdobju od maja 2017 do septembra 2018 tudi edini družbenik družbe A., s. r. l., od 21. 9. 2012 do septembra 2018 pa tudi edini direktor navedene italijanske družbe. To pomeni, da sta bili obe družbi v lasti iste osebe, ki je obe družbi tudi vodila, kar potrjujejo dostopni podatki. Pojasnila, zakaj je bila navedena oseba vpisana v register, čeprav naj funkcije direktorja ne bi več opravljala, sodišča ne prepričajo, predvsem pa ostajajo na ravni golih trditev, saj tožnik listin, na katere se je skliceval (pisna izjava o imenovanju E. E. za direktorja z dne 31. 7. 2016, dokazilo o globi zaradi prepozne predložitve protokolarne številke, potrdilo italijanske gospodarske zbornice, izvleček poslovnega registra, potrdilo pošte in izvleček listine z dne 14. 11. 2017 o spremembi poslovnega naslova), ni predložil. Predložil jih ni niti sodišču, hkrati pa želi v nasprotju s 76. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) dokazno breme o tem prevaliti na toženko.

19Glede na povezanost in skupno lastništvo obeh družb sodišče pritrjuje oceni davčnega organa, da je tožnik vedel, da italijanski kupec ne poroča o pridobitvah blaga in da DDV ni plačal. Tožniku se torej ne očita neskrbnosti oziroma da bi moral vedeti, da sodeluje pri zlorabi sistema DDV, zato so za odločitev nebistvene njegove trditve o tem, da je redno preverjal kupčevo plačilno sposobnost.

20Navedeni razlogi zadostujejo za zavrnitev pravice do oprostitve DDV. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na izvedbo dokaznega postopka in s tem povezano dokazno oceno predloženih listinskih dokazov, sodišče ugotavlja, da je tožnik pakirne liste, na katere se sklicuje v tožbi, predložil šele v pritožbenem postopku. Pri tem ni ustrezno pojasnil, zakaj jih davčnemu organu ni posredoval že v postopku do izdaje izpodbijane odločbe (pritožbena novota, 238. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, ki se v tem postopku uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2). Posledično toženka teh dokumentov ni upoštevala pri svoji odločitvi, kar je skladno s stališči najnovejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS.³

21Tudi sicer tožniku ni bila nedopustno omejena možnost predložitve dokazov o izpolnjevanju vsebinskih pogojev, ki omogočajo pridobitev oprostitve DDV. Tožnik je bil namreč s pisno seznanitvijo z dne 10. 5. 2019 seznanjen z oceno davčnega organa, da ne izpolnjuje pogojev iz 46. člena ZDDV-1. Dodatno je bil z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora seznanjen z zapisnikom z dne 16. 5. 2019. Dne 20. 5. 2019 je nato organu predložil več računov (4 račune, izdane italijanski družbi, in račune italijanske družbe tretji osebi),⁴ v vlogah z dne 28. 5. 2019 in 7. 6. 2019 pa je napovedal predložitev dodatne dokumentacije (med njimi pakirne liste in dokumente v zvezi s prodajo italijanske družbe E. E.). Izpodbijana odločba je bila izdana 28. 6. 2019, do tega datuma pa tožnik ni predložil dokumentov, ki jih je napovedal, niti ni zaprosil za podaljšanje roka za podajo pripomb. Pakirne liste (ne pa tudi ostale dokumentacije) je nato priložil k pritožbi, ki je bila vložena po pooblaščencu. Iz povzetega procesnega dejanskega stanja torej izhaja, da je bil tožnik seznanjen z oceno davčnega organa, da s predloženimi dokazi ni dokazal dobave blaga v drugo državo članico. V roku za vložitev pripomb na zapisnik je imel možnost navedene dokaze predložiti, ali pa prositi za podaljšanje roka (česar ni storil), zato ni mogoče trditi, da je davčni organ prehitro zaključil postopek nadzora. Roki, v katerih je bila izdana izpodbijana odločba, po presoji sodišča niso nerazumno kratki, da davčni zavezanec ne bi mogel predložiti že obstoječe dokumentacije, s katero naj bi po lastnih trditvah razpolagal, pa čeprav gre za tujo pravno osebo in njen direktor ne zna slovenskega jezika. Ti razlogi po presoji sodišča ne pomenijo posebnih okoliščin, ki bi opravičevale zamudo pri predložitvi dokazov.

22V Direktivi o DDV o tem, katere dokaze mora predložiti davčni zavezanec, da bi bil upravičen do oprostitve, ni konkretne določbe. V skladu z nacionalnimi predpisi pa se dejstvo, da je blago zapustilo ozemlje Slovenije in je bilo odpeljano ali odposlano v drugo državo članico EU, dokazuje z računom in prevozno listino glede na vrsto prevoza ali z drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa. Če blago odpošlje ali odpelje iz Slovenije v drugo državo članico oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njen račun, lahko dobavitelj blaga poleg računa in namesto dokumenta iz prvega odstavka tega člena kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, uporabi tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga (prvi in drugi odstavek 79. člena PZDDV-1⁵).

23Toženka v drugostopenjski odločbi pojasnjuje, da ugotovljene nepravilnosti glede navedbe naslova razkladališča in prevoznika niso bistvenega pomena za odločitev (glej 21. stran drugostopenjske odločbe), čemur sodišče pritrjuje. Tudi brez tega pa so CMR tako formalno pomanjkljivi, da na njihovi podlagi ni mogoče ugotoviti, da je bilo prav blago, zaračunano s spornimi računi, dejansko prepeljano v drugo državo (tj. Italijo). Povezave med tožnikovimi računi, tovornimi listi CMR in kupčevimi predračuni tako ni mogoče vzpostaviti, kar pomeni, da tožnik ni uspel z verodostojnimi listinami dokazati, da je izpolnil vse obveznosti, ki se mu nalagajo z zgoraj citiranimi določbami ZDDV-1 in PZZDV-1.

24Po presoji sodišča zgoraj navedene okoliščine nedvomno utemeljujejo tudi izrek ukrepa prenehanja identifikacije za namene DDV. Pogoj za odvzem ID za namene DDV je namreč izkazan sum zlorabe ID za namene DDV. V skladu z drugim odstavkom 80. člena ZDDV-1 lahko davčni organ, če ugotovi, da obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV oziroma če ugotovi, da je davčni zavezanec identifikacijo za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV, odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV. S tem je bil v slovenski pravni red uveden dodaten ukrep v boju proti goljufijam, ki je namenjen predvsem preprečevanju nadaljevanja že ugotovljenih utaj, s tem da omogoča hiter odvzem identifikacijske številke.⁶ Konkretnih ugovorov v smeri, da sum zlorabe ni izkazan, tožnik v tožbi ni podal, zato se sodišče v tem delu sklicuje na razloge iz 17. in 18. točke obrazložitve te sodbe.

25Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

26Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Sodba SEU Climate Corporation Emissions Trading C-641/21 z dne 27. 10. 2022, 40. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa.
² Prim. sodbo SEU „Enteco Baltic“ UAB C-108/17 z dne 20. 6. 2018.
³ Sklep X Ips 51/2021 z dne 12. 4. 2023, ki se nanaša na prekluzije iz 140. člena ZDavP-2, torej na fazo postopka pred izdajo odmerne odločbe.
⁴ V tej zvezi tožnik nima tožbenih razlogov.
⁵ Besedilo, veljavno v času izdaje izpodbijane odločbe. Navedena določba je bila kasneje spremenjena s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah PZDDV, Uradni list RS, št. 77/19 z dne 20. 12. 2019.
⁶ Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona na davku na dodano vrednost, ZDDV-1B, EPA 522-V, 23. 7. 2009.