UPRS Sodba I U 252/2021-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Center za socialno delo Posavje, Enota Sevnica (v nadaljevanju prvostopenjski organ / tudi CSD) je z izpodbijanim sklepom ustavil postopek posvojitve mld. A. A.

2B. B. in C. C. sta 23. 5. 2018 pri CSD podala vlogo za posvojitev mld. A. A. V razgovoru 4. 7. 2019 sta povedala, da imata težave v partnerskem odnosu in B. B. je povedala, da ima zadržke glede posvojitve, medtem ko si je tožnik želel čim hitrejše posvojitve. 26. 6. 2019 je B. B. izjavila, da mld. A. A. nikakor ne more sprejeti v posvojitev. Na podlagi njene izjave in na podlagi zakonske določbe, da lahko zakonca samo skupaj posvojita otroka, je prvostopenjski organ v skladu s prvim odstavkom 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postopek posvojitve za mld. A. A. ustavil.

3Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnila kot neutemeljeno. V svojih razlogih se sklicuje na 138. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), kot je veljal v času uvedbe postopka posvojitve, in sicer da zakonca lahko samo skupaj posvojita otroka. Prvostopenjski organ je zato po prejemu izjave B. B. ravnal pravilno in skladno s 135. členom ZUP, ki določa, da če je bil postopek začet na zahtevo stranke in ta umakne svojo zahtevo, organ s sklepom ustavi postopek.

4Tožnik sklep prvostopenjskega organa izpodbija iz vseh razlogov po točkah 1 – 3 prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Z umikom soglasja za posvojitev s strani bivše žene (zakonska zveza je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II N 1333/2019 razvezana) se ni strinjal in njen umik ne pomeni, da tudi sam ni želel nadaljevati s posvojitvijo. Z izpodbijanim sklepom je bil diskriminiran v primerjavi z drugimi samskimi osebami, ki pod določenimi pogoji lahko sami posvojijo otroka, kar je v nasprotju s 14., 22. in 2. členom Ustave RS. Ob izdaji izpodbijanega sklepa je bil že tri mesece v uporabi Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ), ki je pogoje posvojitve določil bistveno bolj ugodno, česar noben od organov ni upošteval. DZ v 213. členu, drugače od ZZZDR, določa, da sme otroka posvojiti izjemoma tudi ena oseba, ki ni v zakonski ali zunaj zakonski skupnosti, če je posvojitev otroku v korist.

5V nadaljevanju tožbe tožnik opiše okoliščine v zvezi z njegovim odnosom z mld. A. A. in s tem utemeljuje koristi posvojitve za otroka. Poudarja, da je A. A. že pred tem v njegovi družini živela v rejništvu, opisuje pa tudi okoliščine v zvezi z njenim bivanjem v Mladinskem domu Maribor. Primarno sodišču predlaga, da v sporu polne jurisdikcije odloči, da je primeren kandidat za posvojitev mld. A. A. in da jo lahko posvoji, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

6Tožba ni utemeljena.

7V zadevi ni sporno, da je tožnik skupaj s bivšo zakonsko partnerico 23. 5. 2018, to je v času, ko je še veljal ZZZDR, na prvostopenjski organ oddal vlogo za posvojitev mld. A. A. Nadalje ni sporno, da je bil izpodbijani sklep izdan v času, ko je že veljal Družinski zakonik, ki je stopil v veljavo 1. maja 2019. Prav tako ni sporno, da je bivša zakonska partnerica tožnika med postopkom umaknila soglasje za posvojitev, medtem ko tožnik tega ni storil. Sporno pa je, ali je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ker je postopek posvojitve dokončal po določbah ZZZDR in zato upošteval 138. člen ZZZDR, ki je določal, da lahko otroka posvojita le zakonca skupaj in je izjema veljala zgolj za otroka enega od zakoncev.

8Prehodna določba 291. člena DZ določa, da se postopki v zadevah, v katerih so bili po predpisih, ki so veljali pred začetkom uporabe tega zakonika, pristojni centri za socialno delo, po tem zakoniku pa je pristojno sodišče, in so bili začeti pred začetkom uporabe tega zakonika, končajo pred centri za socialno delo po določbah ZZZDR. Sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za tak postopek, saj po 229. členu DZ o posvojitvi odloča sodišče in ne več Center za socialno delo, kot je to po 150. členu ZZZDR veljalo v času veljavnosti tega zakona. Sodišče še ugotavlja, da prehodna določba 291. člena DZ ne loči med procesnimi in materialnimi določbami, zato velja za vse določbe ZZZDR. Prvostopenjski organ je v zadevi ravnal prav, ko je postopek posvojitve dokončal po določbah ZZZDR.

9138. člen ZZZDR je jasno določal, da zakonca lahko samo skupaj posvojita otroka. Tožnikov postopek se je začel na predlog tožnika in njegove bivše žene, ki pa je tekom postopka nesporno umaknila svojo vlogo za posvojitev. Zato tudi sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ ravnal prav, ko je njen umik soglasja štel za umik njene vloge za posvojitev, posledično posvojitev po zakonsko določenih pogojih iz 138. člena ZZZDR ni bila več možna. Zato je organ ravnal prav, ko je na podlagi 135. člena ZUP z izpodbijanim sklepom ustavil postopek posvojitve¹.

10Tožnik tej odločitvi oporeka neustavnost (z vidika načela pravne države, enakosti pred zakonom in načela enakega varstva pravic), saj naj bi bil diskriminiran v primerjavi z osebami, ki so se za postopek posvojitve odločile v času veljavnosti DZ, ki je omilil pogoje za posvojitev s tem, ko je v drugem odstavku 213. člena določil, da izjemoma lahko otroka posvoji tudi ena oseba. Tožnik meni, da v njegovem primeru ne bi prišlo do kršitve ustavnih načel, v kolikor bi se postopek nadaljeval po določbah DZ in bi se pogoji za posvojitev presojali po drugem odstavku 213. člena DZ.

11Sodišče v zvezi s temi ugovori ustavnopravne narave ugotavlja, da do kršitev ni prišlo. V upravnem postopku namreč po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP velja prepoved ponovnega odločanja (ne bis in idem) le v zadevah, kjer je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Nadalje prepoved velja tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila.

12V tožnikovi zadevi pa se je z izpodbijanim sklepom postopek posvojitve zgolj ustavil, kar pomeni, da v zadevi ni bila izdana odločba, s katero bi bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici oziroma obveznosti, prav tako izpodbijani sklep tudi po svoji vsebini ne predstavlja zavrnilne odločbe. Zato ta sklep ni ovira za ponovni začetek postopka po določbah in pod pogoji, kot jih določa DZ. Posledično tožnik ni v neenakopravnem položaju z osebami, pri katerih se pogoji za posvojitev presojajo po določbah DZ in so tožnikovi tozadevni ugovori pravno neutemeljeni.

13Tožnik je sodišču sicer predlagal odločanje v sporu polne jurisdikcije, v okviru katerega naj bi sodišče odločilo tudi o sami posvojitvi. Da bi sodišče lahko odločalo v sporu polne jurisdikcije, bi moralo najprej pritrditi tožbenemu ugovoru napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Ker pa je sodišče, iz zgoraj navedenih razlogov, ugotovilo, da sta organa v postopku pravilno uporabila prehodno določbo 291. člena DZ in 138. člen ZZZDR, ob nespornem materialno upoštevnem dejanskem stanju v zvezi s tem (umik soglasja s strani bivše žene), je tožnikov predlog za odločanje o sporu polne jurisdikcije brezpredmeten in za takšno odločanje ni pogojev oziroma so vse okoliščine, ki se nanašajo na primernost tožnika za posvojitev, v tem postopku materialno pravno nepomembne. Kot povedano, okoliščine glede umika soglasja za posvojitev s strani bivše žene, medtem ko tožnik tega ni storil, med strankama niso sporne, posledično so v tej zadevi sporna zgolj pravna vprašanja, zato je sodišče na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

14Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in utemeljen na zakonu, pravilen je bil tudi postopek njegove izdaje, zato je tožbo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ Le ta v prvem odstavku določa, da če je bil postopek začet na zahtevo stranke, pa stranka umakne svojo zahtevo, izda organ sklep, da se postopek ustavi.