VSC Sodba Cp 261/2023

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 317,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za plačilo dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7. 3. 2023 ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) in ugotovilo, da obstoji stvarna služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi in drugimi vozili po obstoječi makadamski dovozni cesti, ki poteka od javne ceste na parceli št. 1695/6 in 1695/7, obe k.o. .... po služečih nepremičninah in sicer parcelnih številkah 1753, 1752, 456/3, 456/2, 1752 in 539/2, vse k.o. ..., ki so do celote last tožene stranke (v nadaljevanju: toženec) in v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 538/7, 538/1, 538/2, 538/4, 538/5, 534/3, 535/2, 536/2, 687/3 in *139/1, vse k.o. ..., s tem, da je potek služnostne ceste razviden iz ortofoto posnetka in s prikaza parcele z vrisano traso služnostne poti z dne 25. 3. 2022, ki sta sestavna dela sodbe. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o pravdnih stroških in tožencu naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne 1.307,80 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje do plačila.

2Toženec je v pritožbi navajal, da je sodišče prve stopnje v sodbi zmotno zapisalo, da se toženčev oče A. A. ni nikoli odzval na vabilo sodišča. Na prvi obravnavi so ga zaradi zdravstvenega stanja opravičili vsi trije družinski člani, na drugi poziv ga je opravičil toženec z vlogo z dne 13. 1. 2023. Na tretjo obravnavo pa niti toženec niti priča A. A. vabila nista dobila. Vzroki izostanka toženčevega očeta je njegovo zdravstveno stanje, ki ga lahko sodišče preveri. V zvezi z vabilom na tretjo obravnavo je tožencu delavec sodišča, ki ga je 16. 1. 2023 poklical, povedal, da bo o novem terminu obravnave obveščen. To pa se ni zgodilo. Tožnik v nadaljevanju v pritožbi poudarja pomen okoliščin v zvezi s pričo B. B., ko mu je ob obisku na domu toženca še pred vložitvijo tožbe, povedala, da je njegov bratranec direktor Geodetske v ..., njegova žena pa šefica upravne enote. Iz te informacije sklepa, da gre za obsežen klientelizem, zaradi katerega razpravljajoča sodnica ni upoštevala kaznivega dejanja poskusa utaje davka, ki ga je priča B. B. priznal v izpovedbi. Sodnica pa sicer ni želela poslušati, ko je toženec želel pričo C. C. spomniti na fizično in spolno nasilje tožnika med njim. V preužitni pogodbi, s katero je leta 2018 prevzel kmetijo od staršev, piše, da se kmetija ne sme obremenjevati in tudi pri prevzemu ni bila obremenjena. Sedaj pa si je sodnica to drznila obremeniti na podlagi zakona, ki ne velja od leta 1996. V nadaljevanju tožnik opisuje kaj se mu je zgodilo med službeno potjo v Nemčiji 15. 1. 2023 in v zvezi s katerim meni, da je rezultat sabotaže nanj. Tožnik zato meni, da bi bilo vse skupaj po odredbi sodišča potrebno kriminalistično preiskati.

3Tožnik je na pritožbene trditve odgovoril, da so glede na podatke spisa neutemeljene pritožbene navedbe, da priča A. A. in toženec na narok 7. 3. 2023 nista bila vabljena. Neresnične so tudi trditve, kaj bi mu naj povedala priča B. B., ki pa sicer nimajo nobene zveze s tem sporom. Ponujena denarna nagrada za primer, če bi se vprašanje vknjižbe priposestovane služnostne pravice uredilo s pogodbo, ni noben poskus davčne utaje. Nasilje tožnika nad tožencem je izmišljena trditev toženca, ki je ta ob tožnikovem ali lastnem zaslišanju ni izpostavil. Toženec je ob prevzemu kmetije bil seznanjen z dovozno cesto do nepremičnin tožnika. Neupoštevne pa so pritožnikove insinuacije o sabotaži v zvezi z dogajanjem 15. 1. 2023. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je predlagal, da se pritožba zavrne. Tožnik je priglasil tudi pritožbene stroške in zahteval njihovo povrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz listin v spisu je razvidno, da je toženec predlagal dokaz z zaslišanjem priče A. A. na prvem naroku za glavno obravnavo 22. 9. 2022 ter da kljub pravilnemu vabljenju te priče na drugi narok dne 29. 11. 2022, priča na narok ni pristopila, priča D. D. in toženec pa sta na naroku povedala, da se A. A. nahaja v bolnišnici. Ta narok je bil zaradi zaslišanja priče A. A. tudi preložen na 19. 1. 2023 (kot izhaja iz zapisnika o naroku z dne 29. 11. 2022 – list. št. 30-32 spisa). Zaradi nerealizirane sodničine odredbe o vabljenju priče A. A. na narok 19. 1. 2023 in zato preverjanja sodnega uslužbenca pri tožencu o možnosti zagotovitve udeležbe priče na tem naroku ter v zvezi s tem toženčevega pojasnila o zdravstvenem stanju priče ter na podlagi dne 13. 1. 2023 poslanega dopisa toženca sodišču, da je A. A. decembra 2022 prišel iz bolnice, vendar pa še ni fizično in psihično sposoben za zaslišanje ter zato prosi, da se narok prestavi za kak mesec, je po ugoditvi takšni prošnji toženca bil po sodnici (list. št. 46 spisa) odrejen preklic naroka 19. 1. 2023 in njegova preložitev na 7. 3. 2023. Iz poštnih vročilnic, pripetih k list. št. 49 spisa, je razvidno, da sta bili sodni pošiljki z obvestilom o preklicu naroka za glavno obravnavo dne 19. 1. 2023 in z novima vabiloma na narok 7. 3. 2023 tožencu in priči A. A. vročeni 17. 1. 2023 in da sta oba naslovnika prevzem teh poštnih pošiljk potrdila s svojim lastnoročnim podpisom na vročilnicah. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 7. 3. 2023 (list. št. 49 spisa) in samih drugih podatkov v spisu je razvidno, da niti toženec niti priča A. A. na narok 7. 3. 2023 nista pristopila, pred tem pa njunega izostanka tudi ni nihče opravičil. Sodišče je na tem naroku sklenilo, da dokaza z zaslišanjem priče A. A. ne bo izvedlo, nato pa glavno obravnavo zaključilo in izdalo izpodbijano sodbo. Iz predstavljenega tako izhaja neutemeljenost pritožbenih trditev, da toženec in priča A. A. vabila na narok 7. 3. 2023, na katerem je sodišče prve stopnje glavno obravnavo zaključilo, nista prejela in da je bil izostanek priče (in toženca) s tega naroka predhodno opravičen. S tem pa se izkaže kot neutemeljen smiselni pritožbeni očitek o podani bistveni kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, v kolikor je izpostavljal toženčevo nepravilno vabljenje na ta narok, pa tudi zoper razlogovanje sodišča, zakaj dokaza z zaslišanjem priče A. A. ni izvedlo (ker kljub pravilnemu vabljenju na narok ni pristopil, izostanka pa tudi ni opravičil).

6Sodišče prve stopnje je kot med pravdnima strankama nesporno ugotovilo (in te ugotovitve pritožbeno niso sporne) po katerih nepremičninah toženca, kot služečih nepremičninah, poteka sporna služnostna trasa in v korist katerih gospodujočih nepremičnin, kakšna je bila vsebina in obseg izvrševanih služnostnih upravičenj, ki jih je tožnik kot lastnik gospodujočih nepremičnin izvrševal od leta 1976 dalje po obstoječi makadamski dovozni poti kot služnosti trasi. Nesporno je tudi ugotovilo, da je služnostno traso v naravi naredil leta 1976 tožnik, to pa na podlagi predhodnega dogovora s toženčevim očetom, sicer pravnim prednikom toženca A. A. in v katerem je A. A. tožniku potek takšne služnostne poti ne samo dovolil, ampak predhodno tudi sam ponudil.

7Glede med pravdnima strankama spornih dejstev, ali je ob dogovoru med tožnikom in pravnim prednikom toženca bilo med njima tudi dogovorjeno, da imajo takšno pravico vožnje v korist tožnikovih nepremičnin le tožnik in njegova družina ter njegovi potomci, ne pa tudi drugi in v kolikor bi se nepremičnine tožnika prodale, bi pravica uporabe te služnostne trase prenehala, kar je zatrjeval toženec, tožnik pa je to zanikal, je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da toženec svojih takšnih trditev ni dokazal. Ob ugotovitvi, da so toženec in po tožencu predlagani priči D. D. in toženčeva sestra E. E. za po tožencu zatrjevano vsebino dogovora izvedeli od A. A., to pa bistveno kasneje po sami zatrjevani sklenitvi dogovora (D. D. se je priselila k A. A. šele leta 1984, toženec in njegova sestra pa sta bila rojena šele leta 1985), tožnikovo prepričljivo izpovedbo, v kateri je to, da bi bilo ob sklenitvi dogovora pred njegovo izdelavo te sporne trase z A. A. dogovorjeno kaj takšnega, izrecno zanikal, pa potrjuje tudi po tožencu in vseh zaslišanih pričah izpovedovano dejstvo, da so vse od izdelave služnostne poti leta 1976 dalje v korist tožnikovih nepremičnin po tej trasi nemoteno vozili tako tožnik in njegovi družinski člani kot tudi vsi drugi in da nihče (torej niti A. A. niti toženec) nikoli ni nikomur voženj po tej poti prepovedoval, niti ni nihče kogarkoli spraševal in preverjal ob vožnjah, je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec svojih takšnih trditev ni dokazal. Zato pa so tudi neutemeljeni sicer nekonkretizirani pritožbeni očitki pritožnika, v kolikor se nanašajo na takšne dokazne zaključke sodišča prve stopnje.

8Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ), ki velja od 1. 1. 2003 in je nadomestil pred tem veljaven Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), določa (v 217. členu) enake pogoje za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem, kot je te določal pred tem veljaven ZTLR (v 54. členu).¹ Stvarna služnost se s priposestvovanjem pridobi na podlagi samega zakona (na originaren način), ko so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon določa za njeno pridobitev. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je ugotovilo, da je bila služnost v korist gospodujočih zemljišč in preko tožečih nepremičnin v zatrjevanem obsegu izvrševana že od leta 1976 dalje, lastnik služečih nepremičnin pa tej do leta 1996 (pa tudi kasneje), ni nasprotoval, pravilno zaključilo, da je bila iztoževana služnostna pravica pridobljena že na podlagi zakona najkasneje konec leta 1996, torej v času veljavnosti ZTLR in z izpolnitvijo pogoje, kot jih je določal ta zakon. Ker SPZ (v 266. členu) določa, da če so stvarne pravice bile pridobljene že pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon, opredelitev vsebine stvarne služnosti po SPZ in ZTLR pa je enaka, je tudi pravilno pojasnilo, da v času ZTLR pridobljena stvarna služnost v enaki vsebini ostaja v veljavi. Pritožbeni očitki o pravni zmotnosti upoštevne materialnopravne podlage (zakona) se tako izkažejo kot neutemeljeni.

9Pritožnik trditev o pogodbeni pridobitvi neobremenjenih nepremičnin v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, ampak jih je prvič navedel šele v pritožbi. Ker v pritožbi ni pojasnil, zakaj teh brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti že pred sodiščem prve stopnje, jih je pritožbeno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 337. člena ZPP štelo za nedopustne in jih ni obravnavalo.

10Že iz zgoraj izpostavljenih odločilnih dejstev upoštevnih za presojo tožnikovega zahtevka je razvidno, da pritožbeni očitki v zvezi s trditvami o nedopustnosti ravnanj priče Stiplovška oziroma tožnika za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka v predmetnem pravdnem postopku niso pravno pomembni. Tudi sicer pa so premalo konkretizirani, da bi bilo mogoče na podlagi njih zaključiti o podanosti okoliščin, ki bi narekovale sodišču njihovo posredovanje organom pregona.² Zato pritožbeno sodišče takšnih pritožbenih očitkov kot pravno nepomembnih ni obravnavalo.

11Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan tožniku povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbene stroške tožnika predstavljajo stroški vloženega odgovora na pritožbo v znesku 317,32 EUR. Te predstavlja nagrada pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/I OT v višini 375 točk oziroma 225,00 EUR (1 točka = 0,60 EUR), obvestilo stranki o odločitvi pritožbenega sodišča 50 točk oziroma 30,00 EUR, 2 % materialni stroški po členu 11/III OT 5,10 EUR ter 22 % DDV v znesku 57,22 EUR.

¹ Po določbah obeh navedenih zakonov se namreč pravica do stvarne služnosti s priposestovanjem pridobi, če je lastnik gospodujoče stvari služnost dejansko izvrševal 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval.
² To pa ne pomeni, da takšnih podatkov organom pregona ne more posredovati sam pritožnik.