VSC Sklep Cp 217/2023

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1S sodbo opr. št. P 109/2017 z dne 21. 2. 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo:″I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: ″1. Tožena stranka A. d.d., je dolžna plačati tožeči stranki B. B., znesek 76.798,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 76.000,00 EUR od 27. 3. 2015 dalje do plačila, - od zneska 798,46 EUR od 20. 2. 2015 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. 2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki vse pravdne stroške v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.″, se zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 133,58 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo.″ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov tožbeni zahtevek zavrnilo iz dveh razlogov in sicer iz prvega, da tožnica ni uspela dokazati nobene izmed zatrjevanih kršitev pogodbe oziroma nobene protipravnosti v ravnanju zdravstvenega osebja zavarovanca tožene stranke pri postopanju v zvezi z njenim zdravljenjem z dne 18. 8. 2014 oziroma ni ravnalo v nasprotju s pravili stroke in medicinske doktrine. Škoda je na tožničinem zdravju nastala vsled tega, ker je pri zdravljenju prišlo do redkega zapleta in zato so obstajale okoliščine, ki so bile neodvrnljive – 240. člen OZ, kar pa ne predstavlja protipravnega ravnanja oziroma opustitve zdravstvenih delavcev v H. Drugi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka pa je bil, ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da pojasnilna dolžnost medicinskega osebja toženkinega zavarovanca, da tožnico opozori na možnost pojava ekstravazacije in posledice le-te, ni bila kršena oziroma je bila v zadostni meri izpolnjena eksplicitno ustno, tako s strani zdravnika kot medicinske sestre. Zahtevek je zavrnilo tudi iz razloga, da so neutemeljeni tožničini očitki o nezadostno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti glede vseh možnosti zdravljenja, ker pri tožnici indikacije za drugačno zdravljenje niti ni bilo in torej dolžnost pojasnjevanja v tej smeri ni obstajala. Sodišče je še zaključilo, da tožnica ni uspela niti z verjetnostjo izkazati, da bi pojasnilo o konkretnem tveganju in možnimi posledicami, pri tožnici povzročilo vsaj razmislek v smeri podrobnega premisleka o opcijah in premislek o možnosti, ali se podvrže temu (zmerno nujnemu) zdravljenju ali ne. Pojasnilo o tveganju ne bi spremenilo teka dogodkov, ker pri tožnici ne bi bila povzročena notranja dilema glede strinjanja s posegom, tudi ob oceni, da je bila v konkretnem primeru pojasnilna dolžnost kršena in zato ni razloga za to, da bi se posledice naključnega zapleta v procesu zdravljenja s pacienta prevalile na zdravnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati niti zatrjevane strokovne medicinske napake oziroma malomarnega zdravljenja niti kršitve pojasnilne dolžnosti in je zato sodišče njen zahtevek v celoti zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencih. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Tožnica pritožbeno izpodbija odločitev sodišča na pravni podlagi kršitve pojasnilne dolžnosti, saj je po mnenju tožeče stranke glede na vse izvedene dokaze bila kršena pojasnilna dolžnost in tožnica ni bila pravočasno in ustrezno opozorjena na možnost ekstravazacije, ki je privedla do posledic na njenem zdravju. Tožeča stranka meni, da je dokazala, da je bila na njeno škodo kršena pojasnilna dolžnost, zaradi česar je utrpela škodo zaradi ekstravazacije in torej škodo na svojem zdravju, ki je predmet tožbe. Sodišče je v postopku sprejelo odločitev na podlagi izvedeniškega mnenja univerzitetnega prof. dr. C. C., izvedenca medicinske stroke, iz katerega izhaja, da je ekstravazacija citostatikov zastrašujoč, deloma zelo težek zaplet, a se v največji meri v onkologiji da temu zapletu izogniti. Zato je tožeča stranka mnenja, da bi tožnica v okviru pojasnilne dolžnosti morala biti eksplicitno opozorjena pred nevarnostjo paravazata, kot to ustreza medicinskemu standardu in ne le pri dajanju kemoterapije, temveč pri vsaki infuzijski terapiji. Kot opozorilni znak začetne ekstravazacije je potrebno pacienta opozoriti na bolečine, natančnejše uvedeno nad mestom vboda, rdečino in oteklino in pacienta spodbujati k temu, da te znake nemudoma javi. Tožena stranka niti z listinami niti s pričami ni dokazala, da je tožnici dejansko podala pojasnila, kot se pričakuje od skrbnega strokovnjaka. Ne drži, da je moč zaključiti, da je tožnica bila seznanjena z načinom zdravljenja, zmožnimi neželenimi stranskimi učinki in da je bila opozorjena na vsa možna tveganja in da je bila opozorjena na možnost iztekanja (ekstravazacijo) citostatika. Tožnica ni bila niti pisno niti ustno opozorjena na potencialne stranske učinke paravazata (ekstravazata) pri periferni venski aplikaciji citostatikov in to tudi ni dokumentirano. Dejstvo je, da tožena stranka listine, ki bi izkazovala, da je izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skladu z mnenjem in dopolnitvijo mnenja izvedenca, nima, niti ta ne obstaja. Izvid H. z dne 4. 8. 2014: privolitev na sistemsko zdravljenje z dne 18. 8. 2014 in dokumentacija zdravstvene nege pri aplikaciji sistemske terapije z dne 18. 8. 2014, ki so listine v spisu, nobena izmed naštetih listin ne dokazuje, da je bila tožnica v okviru pojasnilne dolžnosti eksplicitno opozorjena pred nevarnostjo paravazata in njenimi učinki. Tožnica je pojasnila, da ji pred izvedbo zdravljenja ni bil predstavljen možen zaplet ekstravazacije, da ji niso bili predstavljeni stranski učinki in kar ne izhaja niti iz listin, niti iz izvedenih dokazov z zaslišanjem prič. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo, da bi naj bila pojasnilna dolžnost izpolnjena ustno. To ne izhaja niti iz izpovedi D. D. niti iz izpovedi E. E. Tožnica je pri zdravniku podpisala le standardni obrazec, da se strinja s kemoterapijo, drugih podatkov možnih neželenih stranskih učinkih ji ni dal, torej tudi on ji ni omenjal nobene ekstravazacije. Tožnica se zanjo ne bi odločila, če bi ji bili pojasnjeni stranski učinki, odločila bi se za nadaljnje zdravljenje le zgolj s tabletami. Protipravnost posega v telo tožnice ni izključena, saj tožena stranka ni pravilno izpolnila pojasnilne dolžnosti. Sodišče je neutemeljeno štelo, da obseg pojasnilne dolžnosti v letu 2014, predvsem v smislu pisnosti še ni bil takšen kot danes. S takšnim stališčem ni mogoče soglašati. Obstaja sodna praksa iz obdobja pred letom 2014, kjer je kljub pisnemu soglasju za operacijo bila kršena pojasnilna dolžnost, ker na njem ni bilo navedeno, kakšen poseg bo opravljen. To izhaja tudi iz strokovne literature in sicer iz študija komisije Mednarodnega sodniškega združenja, ki je na svojem 43. kongresu v septembru 2000 sprejel zaključek, da mora biti pacient tako pisno kot ustno poučen o vseh posledicah zdravljenja in ni zadoščala zgolj ustna privolitev zdravnika. To je ugotovil tudi v tem sodnem postopku postavljen izvedenec. Ustno pojasnilo je možno zgolj v izjemnih primerih. Prav tako iz odločbe VS RS II Ips 106/2019 izhaja, da so zadosti ustna pojasnila le v izjemnih primerih, ker drugi odstavek 20. člena ZPacP določa tako ustno kot pisno pojasnilno dolžnost. V primerih, ki so povezani z večjimi tveganji ni dovolj le ustna pojasnilna dolžnost, temveč mora biti tako pisna kot ustna. Pri pisnih pojasnilih o svoji odločitvi, na podlagi njih se bolj temeljito razmisli pri odločitvi za medicinski poseg. Tožnica je razumna, razgledana in izobražena oseba, zato v smislu njenega razumevanja posega in posledic, vsekakor spada med tipične, povprečne primere, ki jih omenja VS RS v zadevi II Ips 106/2019, ki pa je bil izjemen primer, ki se je nanašal na osebo s posebnimi kognitivnimi sposobnostmi. Sodišče je v primeru tožnice zmotno uporabilo materialno pravo, glede ključnih vprašanj ni zavzelo stališča, zato je v tem delu sodba neobrazložena. Obrazložitev glede odsotnosti pisne izjave je skopa in nezadostna, ter ne sledi sodni praksi na tem področju, zlasti pa je napačno stališče sodišča, ki je mnenja, da je bila v konkretnem primeru dovolj ustno pojasnilna dolžnost. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva da sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglaša še pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da izpolnitev pojasnilne dolžnosti spada med temeljne pogodbene obveznosti zdravnika. Gre za eno pomembnejših pravic pacientov, zaradi katerih lahko v primeru slabe izpolnitve ali neizpolnitve zdravnikov, zdravstvena ustanova odgovarja in je skladna z ustaljeno sodno prakso. Namenjena je varstvu pravic do osebnega dostojanstva, telesni in duševni nedotakljivosti in varstvu osebnostnih pravic ter spoštovanja načela prostovoljnosti zdravljenja. Pacient ima pravico, da dejavno sodeluje pri izbiri načina zdravljenja torej, da v postopku ne nastopa kot objekt zdravljenja, temveč kot subjekt. To pravico lahko učinkovito uresničuje le ustrezno informiran pacient. Pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost naj bi zagotovila, da pacient prejme vse informacije, ki jih potrebuje za sprejem razumne odločitve o svojem zdravljenju. Pravilno sodišče prve stopnje zaključuje, da je to urejeno na zakonski ravni in da je to urejeno v 20. členu ZPacP. Skladno s prvim odstavkom tega člena ima pacient pravico, da je zaradi uresničevanja pravice do samostojnega zdravljenja in pravice do sodelovanja v procesu zdravljenja obveščen o svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah bolezni, cilju, vrsti, načinu izvedbe, verjetnosti uspeha ter pričakovanih koristih in izidu predlaganega medicinskega posega, možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih predlaganega medicinskega posega, vključno s posledicami njegove opustitve in morebitnih drugih možnosti zdravljenja. Skladno z določilom drugega odstavka 20. člena ZPacP mora potrebna pojasnila v zgoraj navedenem obsegu podati zdravnik, odgovoren za zdravljenje, pojasniti pacientu v neposrednem stiku, obzirno, na pacientu razumljiv način oziroma skladno z individualnimi sposobnostmi sprejemanja informacij, v celoti in pravočasno. Za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, pacientu da razumljiva ustna in pisna pojasnila zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg, če to ni možno, pa drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg. Ob odsotnosti ustreznega pojasnila bolnikova privolitev ni veljavna, tako da zdravnik z izvedbo zdravstvenega posega nedopustno poseže v pacientove osebnostne dobrine, zlasti v njegovo telo in svobodno voljo. Zakon o pacientovih pravicah je pričel veljati v letu 2008 (poseg je bil opravljen v letu 2014) in je tako glede pojasnilne dolžnosti jasen in zahteva v določenih primerih, da zdravnik, ki opravi zdravljenje, pacientu da razumljiva ustna in pisna pojasnila, tako da v določenih primerih niso dovolj le ustna pojasnila. Pri presoji ali je bila v konkretnem primeru podana pravilna pojasnilna dolžnost, se tožeča stranka pravilno sklicuje na, že sprejeto sodno prakso, da je samo v izjemnih primerih dovolj zdravnikova ustna pojasnilna dolžnost.¹ Iz te odločbe izhaja, da so ustna pojasnila, četudi so opravljena v skladu z zahtevami iz drugega odstavka 20. člena ZPacP, sama po sebi premalo. Ta določba namreč predpisuje, da morajo biti pojasnila, kadar gre za operativne posege ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, ne samo ustna, temveč tudi - in pisna. Tako kot so nenadomestljivi osebni stik in ustna pojasnila, so nenadomestljiva tudi pisna pojasnila. Zelo redki so razlogi za odstop od jasne zakonske zahteve po pisni in ustni pojasnilni dolžnosti. Smisel pisne pojasnilne dolžnosti je v tem, da morajo biti v primerih, ko so medicinski posegi povečani z večjimi tveganji, pojasnila dana ne samo ustno, temveč tudi pisno, saj pisna pojasnila pacientu omogočajo reprodukcijo ustno povedanega. Pritožnica v tožbi kakor tudi v pritožbi navaja, da se za zdravljenje s kemoterapijo z vbrizgavanjem intravenozno ne bi odločila, v kolikor bi ji bila dana pisna pojasnilna dolžnost o možnosti ekstravazata, temveč bi se odločila za zdravljenje zgolj s tabletami. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je potrebno imeti adjuvantno kemoterapijo za kot zmerno nujno, ker se kemoterapija prične približno štiri do pet tednov po operaciji, tako da ostane zadosti časa za izčrpno pojasnilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev sprejelo zaključek, da je obstajala dolžnost zdravstvene ustanove oziroma zdravnika, da tožnico v zvezi s periferno vensko aplikacijo citostatikov ustrezno seznani o potencialnih stranskih učinkih ekstravazata in o njegovih posledicah in to vsaj ustno, v obliki izčrpnih informacij. Iz Poročila o seznanitvi bolnika o predlaganem zdravljenju, z možnimi tveganji (privolitev v sistemsko zdravljenje) izhaja, da gre za tipski obrazec, na katerem sta podpisa tožnice in zdravnika F. F. Na njem je zapisano, da je tožnici zdravnik, specialist internistične onkologije na razumljiv način pojasnil vse podrobnosti o predlaganem zdravljenju in jo seznanil z možnostmi tveganj, da je tožnica razlago razumela in je lahko vprašala kar jo je zanimalo. S tem pa je pritrditi tožnici, da zgolj tovrstna pisna privolitev, v katerih ni izrecno zapisano, s čim vse je bila kot pacientka seznanjena oziroma ali je bila seznanjena tudi s tveganjem ekstravazacije, sama zase ne more zadostovati kriterijem popolne pisne izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Podpis tožnice na obrazcu ne jamči, da je tožnica kot bolnica v resnici razumela vsebino informacij o možnostih ekstravazata, zdravnik bi zato moral biti bolniku na voljo za dodatne informacije. V konkretnem primeru pa je sodišče glede pojasnilne dolžnosti mnenja, da je bilo le-tej zadoščeno, v kolikor je tožnica ob nesporni pisni privolitvi dobila tudi jasna ustna pojasnila glede možnosti tveganja ekstravazacije in njegovih posledic in torej ni nujno, da bi moralo biti opozorilo o tem tudi zapisano na privolitvenem obrazcu, tu pa nastopi situacija, na katero opozarja v pritožbi tožeča stranka, da iz določbe drugega odstavka 20. člena ZPacP jasno izhaja, da mora za medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo pacientu, zdravnik dati razumljiva ustna in pisna pojasnila in sicer tisti zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg, če to ni možno, pa drug zdravnik, ki je sposoben za tak medicinski poseg. Zato je napačna ocena sodišča prve stopnje, na kar pravilno opozarja pritožba, da je v konkretnem primeru bilo dovolj, da je zdravnik dal ustrezna ustna pojasnila v zvezi možnim zapletom ekstravazacije in njenimi posledicami. Da bi bila o teh posledicah pisno seznanjena, sodišče prve stopnje ugotavlja, da temu ni tako. Bila naj bi le ustrezno ustno poučena s strani zdravnika dr. F. F., nato pa s strani medicinske sestre G. G. Sodišče takšen zaključek gradi na izpovedi zdravnika dr. F. F. iz katere izhaja, da je tožnici predstavil tudi ekstravazacijo, možnost alergije, se pa glede poteka časa ni spomnil katere besede je ob tem uporabil (glede besede ekstravazat).

6Zaključek sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost medicinskega osebja toženkinega zavarovanca, da tožnico opozori na možnost pojava ekstravazacije in posledica le-te ni bila kršena oziroma je bila v zadostni meri izpolnjena (eksplicitno ustno) tako s strani zdravnika kot medicinske sestre, je preuranjen. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni v celoti sledilo jasnim navodilom, ki izhajajo iz drugega odstavka 20. člena Zakona o pacientovih pravicah. V konkretnem primeru je bilo sicer ugotovljeno, da ne gre za operativni poseg, vendar je bilo ugotovljeno, da gre za drug medicinski poseg, ki je bil zmerno nujen. V takšnem primeru pa mora sodišče prve stopnje ugotoviti ali je tak drug medicinski poseg bil povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo in v takšnem primeru mora pacientu zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg, dati razumljiva ustna in pisna pojasnila. Sodišče prve stopnje, na kar pravilno opozarja pritožba, tako v okviru ugotavljanja zakonskega dejanskega stanu ni pravilno ugotovilo vseh elementov za uporabo določbe drugega odstavka 20. člena ZPacP. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je v zvezi z izvedbo adjuvantne terapije z Oxaliplatinom potrebno izvesti pojasnilno dolžnost, ki je v konkretnem primeru bila izvedena le ustno, ne pa tudi pisno. Sodišče prve stopnje bi zato moralo najprej pozvati tožečo stranko, da ustrezno temu zakonskemu določilu poda navedbe ali je v konkretnem primeru šlo za takšen medicinski poseg, ki je bil povezan z večjimi tveganji ali večjo obremenitvijo, saj je v takšnem primeru zadoščeno pojasnilni dolžnosti le na ta način, da da zdravnik tako razumljiva ustna (in) kakor tudi pisna pojasnila. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v novem sojenju po določbi člena 285 ZPP poskrbeti, da tožeča stranka navede vsa odločilna dejstva za uporabo te določbe in da tožeča stranka dopolni nepopolne navedbe te stranke o pomembnih dejstvih za uporabo te določbe, dati stranki vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo v tej zadevi.

7Utemeljena je tudi pritožba tožeče stranke v delu, ko navaja, da je v nasprotju s trditveno podlago tožeče stranke zaključek sodišča prve stopnje, sprejet v točki 32. obrazložitve, da tožeča stranka ni uspela niti za verjetno izkazati, da bi pojasnilo o konkretnem tveganju in možnimi posledicami pri njej povzročilo vsaj razmislek v smeri podrobnega premisleka o opcijah in premislek o možnostih, ali se podvrže temu zdravljenju ali ne. ZPacP v petem odstavku 26. člena določa, da mora biti pacientova privolitev za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjimi tveganji ali večjo obremenitvijo, dokumentiran na obrazcu iz 27. člena tega zakona. Tožničina pisna privolitev v zvezi z izvedbo adjuvantne terapije ni bila podana. Zgolj tožničina konkretna dejanja, ko je prišla na zdravljenje, pri katerem je prišlo do zapleta, ne izkazujejo dejstva, da je tožnica dejansko tudi privolila v ta medicinski poseg, ki je bil nato izveden. Zato je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da pisno pojasnilo zdravnika ni bilo potrebno in tožnice ne bi odvrnilo od zdravljenja z adjuvantne terapijo.

8Tožnica v pritožbi izrecno navaja, da v kolikor bi bila tudi pisno seznanjena z možnostjo ekstravazata in ker je preteklo dovolj časa do začetka zdravljenja, bi ob pisni pojasnilni dolžnosti ne pristala na to terapijo, temveč bi pristala le na zdravljenje s tabletami. Utemeljeno tožeča stranka zato v pritožbi opozarja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je dovolj ustna pojasnilna dolžnost, preuranjen in materialno pravno napačen in tožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v tej zvezi ugotavljalo dejansko stanje mimo tožbenih trditev tožeče stranke kar pomeni, da je tudi preuranjen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med kršitvijo pojasnilne dolžnosti in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje bo zato glede pojasnilne dolžnosti o konkretnem tveganju in o možnostih posledic, ki bi pri njej povzročile vsaj razmislek v smeri podrobnega premisleka o opcijah in premislek o možnostih, ali se podvrže temu zdravljenju ali ne, moralo ugotavljati na podlagi tega ali bo ugotovilo, da je bila v konkretnem primeru potrebna pisna in ustna privolitev pacientke, vse v okviru trditvene podlage tožeče stranke.

9Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer določbe prvega in drugega odstavka 20. člena ZPacP, dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti in je zato razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožba tako utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo, saj ni pravilno ugotovilo ali je bil konkretni medicinski poseg takšen, ki je bil povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo in je zato v takšnem primeru potrebno pacientu dati razumljiva ustna in pisna pojasnila in ta pojasnila mora podati zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg, če to ni možno, pa drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg. Sodišče prve stopnje je tako preuranjeno zaključilo, da je v konkretnem primeru bila dovolj le ustna pojasnilna dolžnost in pri tem ni sledilo zakonskemu dejanskemu stanju iz drugega odstavka 20. člena ZPacP. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo najprej opraviti materialnopravno procesno vodstvo po določbi člena 285 ZPP, kot je obrazloženo zgoraj v tem sklepu in bo nato na podlagi dopolnjene trditvene podlage, s pravilno uporabo materialnega prava, na podlagi izvedbe predlaganih dokazov ugotavljalo ali je v konkretnem primeru šlo za medicinski poseg, ki je bil povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo in so zato bila potrebna razumljiva ustna in pisna pojasnila, pred opravljenim medicinskim posegom. Glede na to, da ugotovitev o tem ali gre za medicinski poseg, ki je povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo predstavlja cel sklop pomembnih dejanskih in materialnopravnih vprašanj, ki jih mora na prvi stopnji prvič obravnavati sodišče prve stopnje, saj bi bila obravnava na pritožbeni stopnji takšna, da bi pomenila, da se je sodišče druge stopnje vsebinsko izreklo o tem kot pritožbeno sodišče, s tem pa bi bili stranki prizadeti o pravici do pravnega sredstva, to je do pritožbe zoper ta cel sklop neugotovljenega dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje in je zato odločitev o razveljavitvi sodbe utemeljena. Sodišče druge stopnje sledi tudi dosedanji sodni praksi VS RS.² Tudi vprašanje materialnega procesnega vodstva v konkretnih primerih razrešuje samo sodišče prve stopnje. Po zaključku sodišča druge stopnje, pa s ponovnim sojenjem sodišča prve stopnje strankam ne bo odvzeta pravica o sojenju brez nepotrebnega odlašanja, ker je v konkretnem primeru bila tožba vložena v letu 2017, sodišče prve stopnje, pa je konkretno odločitev glede na zapletenost primera sprejelo v začetku leta 2023, zato v konkretnem primeru še ni kršena ta osebnostna pravica tožeče stranke.

10V novem sojenju bo tako sodišče prve stopnje moralo najprej opraviti po navodilih sodišča druge stopnje (člen 362 ZPP) ustrezno materialnopravno procesno vodstvo po določbi člena 285. člena ZPP, nato pa bo moralo na podlagi predlaganih dokazov pravilno ugotoviti dejansko stanje za uporabo določbe drugega odstavka 20. člena ZPacP, torej ali je v konkretnem primeru šlo za takšen medicinski poseg, ki je povezan z večnim tveganjem ali večjo obremenitvijo in je v takšnem primeru pacientki potrebno s strani samo zdravnika, ki bo opravil medicinski poseg, dati razumljiva ustna in pisna pojasnila (vprašanje protipravnosti). Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi nepravilno ugotavlja, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena s strani medicinskega osebja, kar ni po ZPacP, saj je tu izrecno določeno, da da razumljiva ustna in pisna pojasnila zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg, če to ni možno, pa drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg.

11Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o glavni stvari, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Tako sodba VS RS II Ips 106/2019 z dne 29. 5. 2020.
² Tako tudi sklep VS RS Cp 13/2023 z dne 5. 4. 2023, sklep VS RS Cp 33/2022 z dne 11. 1. 2023.