VSL Sodba in sklep I Cp 556/2022

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu II. izreka spremeni tako, da se ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

1. Ugotovi se, da je notarski zapis Sv 52/2008 z dne 28. 1. 2008 Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po 142. členu SPZ in Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000, ničen.

2. Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke na nepremičnini A. stanovanju št. 3 v 2. etaži in shrambi v 1. etaži ..., tedaj vpisani pri VL št. ... k. o. X, ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa, opr. št. Sv 52/2008 z dne 28. 1. 2008 Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini po členu 142. SPZ in Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu 000 za zavarovanje terjatve tožene stranke v višini glavnice 110.000 CHF s pripadki v protivrednosti v EUR po prodajnem tečaju tožene stranke na dan plačila z obrestno mero 4,782 % letno, ki je sestavljena iz povprečja 3 in 12 mesečnega liborja in pribitka v višini 1,3 % z zapadlostjo glavnice v 228-tih zaporednih mesečnih obrokih, ki zapadejo v plačilo vsakega 1. v mesecu, od katerih prvi zapade 1. 10. 2008, zadnji 1. 2. 2027, neveljavna in se izbriše.

3. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožnikom pravdne stroške odmerjene na 17.884,46 EUR v roku 15 dni in ob primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 2.761,45 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

III. Odločitev sodišča prve stopnje o podrednem zahtevku, iz III. in IV. točke izreka se razveljavi.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo del tožbe, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek na plačilo 19.491,30 EUR. Zavrnilo pa je primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa s Sporazumom o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice in Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu. Zavrnilo je tudi zahtevek za neveljavnost vknjižbe hipoteke, vpisane iz 2. izreka in izbris te hipoteke iz zemljiške knjige. Odločilo je tudi o podrednem tožbenem zahtevku. Najprej je zavrglo del tožbe, ki se nanaša na plačilo 19.491,30 EUR. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razvezo notarskega zapisa in pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu in posledično izstavitev ZK listine, na podlagi katere bo izbrisana vknjižba hipoteke iz 2. točke tožbenega zahtevka. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka, izpodbija le sodbo in ne zavrženje dela tožbe. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožba ima 38 strani in pritožbeno sodišče povzema navedbe pritožbe, ki so pripeljale do drugačne odločitve kot na prvi stopnji. Opozarja na zmotno uporabo materialnega prava skozi luč Evropskega prava, to je Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 in številnih sodb SEU. Opozarja na 23. člen ZVPot in na argumente Inštituta za ustavno pravo. Meni, da je domače pravo obsežnejše in če ni bila pojasnilna dolžnost opravljena tako kot je treba, ni pomembno, ali je pogoj naveden v jasnem in razumljivem jeziku. Opozarja na sprejemanje ZVPot-A, ki je prenesla Direktivo v domače pravo. Sodišče SEU v zadevi C 168/16 pojasnjuje, da je banka dolžna potrošniku vsebinsko dati pojasnilo, da je potrošnik zmožen oceniti potencialno znane posledice pogodbenih določb o kreditu v tuji valuti za njegove finančne obveznosti. Potrošnika bi morali izrecno opozoriti, da je sprememba cene kredita neomejena in da je lahko tudi znatno v njegovo škodo do te meje, da bo tveganje zanj neobvladljivo. Sicer pogoj iz kredita v tuji valuti ne prestane ocene poštenosti, kar je sodišče naredilo zelo pavšalno in nepravilno. Opozarja na štiri pogodbene pogoje iz 24. člena ZVPot, ki pripeljejo do nepoštenosti pogodbe.

3Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Uvodoma je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zato so pritožbene navedbe, ki se tičejo dokaznega postopka in dokazne ocene, neutemeljene. Odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo, je bila v času sojenja na prvi stopnji skladna s prevladujočo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je v več odločbah navedlo vsebinsko zelo podobne argumente kot sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Vendar pa se je sodna praksa od takrat pomembno spremenila, na kar je vplivala tudi sodna praksa SEU, zato je VSRS svoja stališča nadgradilo, kar bo predstavljeno v nadaljevanju. V luči novejše sodne prakse je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijana kreditna pogodba ni nična, materialnopravno zmoten, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Dejanski okvir spora:

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama ni spora o tem, da je bila tožena stranka kreditodajalec, prvi tožnik kreditojemalec in zastavitelj, drugo tožeča stranka pa porok in plačnik ter zastavitelj. Ugotovilo je, da je bila sklenjena pogodba o potrošniškem hipotekarnem kreditu z dne 24. 1. 2008, v kateri je bilo sklenjeno zavarovanje terjatve tožene stranke po 142. členu SPZ. Tožeči stranki sta v zavarovanje terjatve po kreditni pogodbi zastavili solastno vsaka ½ nepremičnine do celote. Šlo pa je za odobritev stanovanjskega kredita v višini 111.000 CHF z dogovorjeno obrestno mero 4,167 % letno, ki je bila sestavljena iz takrat veljavnega liborja v višini 2,867 %, pribitka 1,30 % in sicer za kredit z začetkom plačevanja 1. 3. 2008 do 1. 2. 2017. Ob sklenitvi pogodbe je bila protivrednost v EUR 67.835,97 EUR, je bil kredit izplačan v več zneskih po računih, kot jih je izstavila tožeča stranka zaradi poplačila predhodnega kredita tožečih strank pri NLB, deloma pa je bil kredit nakazan prvo tožeči stranki.

7Tožeča stranka je uveljavljala razloge za ničnost, kot jih je sodišče prve stopnje povzelo v točki 13 izpodbijane sodbe. Med drugim je trdila, da ji tožena stranka ni razkrila vseh okoliščin, ki so vplivale na razumevanje rizikov ob sklenitvi pogodbe in da ni bila zato sposobna razumeti pomena tveganj povezanih z najemom kredita v CHF ter da je tožena stranka izkoristila nezadostno izkušenost tožeče stranke in je ravnala v nasprotju z očitanimi okoliščinami ter da je tožena stranka vedela, da je riziko posla na tožeči stranki in ne toženi stranki. Trdila je tudi, da je izkoristila potrebo tožnikov za reševanje stanovanjskega vprašanja in da s tem ravnanjem ni zadostila načelu obligacijskega prava glede enakopravnosti udeležencev, vestnosti in poštenja ter prepovedi omejevanja pogodbene svobode. Uveljavljala je tudi oderuškost pravnega posla.

8Sodišče prve stopnje je med drugim pravilno ugotovilo, da je bil v spornem času kredit v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo dovoljen (6. člen ZPOTK v zvezi s 7. členom). Pravilno je tudi štelo, da je pri presoji jasnosti in poštenosti pogodbenih pogojev treba upoštevati tudi ZVPot. Ugotovilo je, da je referent B. B. s tožnikom govoril. Verjame tudi tožniku, da je izpovedal, da je spomladi 2007 ostal brez službe in imel težave z odplačevanjem kredita pri NLB in se je zato zglasil pri toženi stranki. Povedal je, da je želel poplačati kredit za nakup stanovanja. Referent B. B. mu je predstavil kredit v CHF in EUR in zaradi nižje obrestne mere je bil kredit v CHF bolj ugoden. To so izpovedale tudi druge priče tožene stranke.

9Sodišče prve stopnje je nato v točki 32 – 36 ocenilo, da je bila pojasnilna dolžnost tožene stranke pravilno opravljena tudi glede valutne klavzule. Vse priče tožene stranke so izpovedovale, da so povedali, da je kredit v CHF tvegan, ker tožeča stranka dobi plačo v EUR, kredit pa plačuje v CHF po valutnem razmerju. Sodišče je nato sklepalo, da je tudi za 20 letni kredit ta pojasnilna dolžnost bila v redu opravljena in da je tožeča stranka bila pripravljena tvegati. Ni sledilo tožniku, da mu je referent B. B. zagotavljal, da bodo nihanja minimalno 1 % do 2 % in je sledilo pričam tožene stranke, da so povedali, da zagotovil in napovedi gibanja tečajev v prihodnje niso podajali, da so pa povedali, da lahko pride do spremembe tečaja navzgor in navzdol. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožeča stranka imela možnost odstopiti od pogodbe in zahtevati preračunavanje v EUR in da je prejela dva dopisa tožene stranke v letih 2011 in 2012. Ugotovilo je tudi, da je tožnik v letu 2015 zahteval konverzijo kreditne pogodbe na način, da se bodo upoštevali EUR in CHF na dan sklepanja kreditne pogodbe in da je njegov predlog bil zavrnjen. Sodišče šteje, da ker je bil kredit odplačevan več let, je tožena stranka zadosti vedela, da se valuta spreminja in s tem višina obroka.

Pojasnilna dolžnost pri kreditu v tuji valuti:

10Glede na novejše stališče sodne prakse¹ je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ob ugotovljenih dejstvih ni podlage za ničnost pogodbe. Gre za zmotno materialnopravno izhodišče. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je v prejšnjih odstavkih povzet obseg in vsebina pojasnila mogoče šteti za korektno opravljeno pojasnilno dolžnost v smislu kriterijev SEU². Prav tako se pritožbeno sodišče ne strinja z zaključkom, da toženka ni ravnala v nasprotju z dobro vero in da ob sklenitvi kreditne pogodbe ni bilo podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank.

11V skladu s stališčem novejše sodne prakse VSRS in stališčem SEU ob razlagi Direktive 93/13, gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, je ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja³. V prvem odstavku 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov so alternativno naštete štiri kategorije nepoštenih pogodbenih pogojev in to potegne sankcijo iz 23. člena ZVPot. To pomeni, da zadošča, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot.

12Sodišče prve stopnje pa je nepravilno presojalo ugotovljeno dejansko stanje, da je bila pojasnilna dolžnost v danem primeru opravljena ustrezno⁴. Po teh pravnih podlagah in sodni praksi morajo potrošniki biti seznanjeni s strani banke tako, da poleg uvida v osnovno delovanje kreditiranja v tuji valuti, ki ima za njih določeno korist, takšno kreditiranje lahko zanje tudi znatne negativne finančne posledice, celo takšne, ki jih bo morda težko nosila. Pri tem je treba upoštevati dolgoročnost posojila in potrebna pojasnila o tveganjih potrošnika v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča ter ob povečanju tujih obrestnih mer. Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba jasno povedati, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno (močno, pomembno) spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice. V nasprotnem primeru je lahko izpolnitev pogodbe znatno drugačna od potrošnikovih utemeljenih pričakovanj (3. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot, sodba II Ips 8/2022 v točki 44).

13Res je, da banka ni mogla predvideti ukrepov švicarske centralne banke, ki je povzročil močno apreciacijo CHF v primerjavi z EUR in napovedati, kakšen ukrep bo, kdaj bo sprejet. Vendar bi morala banka potrošniku v danem primeru pojasniti tudi črni scenarij (kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje potrošnikove domače valute ter zvišanje tuje obrestne mere). Teh trditev pa tožena stranka ni podala. Tudi glede na jezikovno razlago 2. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot (pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika) je izključeno, da bi se potrošnik lahko uspešno skliceval, da je izpolnitev obveznosti neutemeljeno v njegovo škodo, če je prejel vsa potrebna pojasnila in se je tveganje, na katerega je bil opozorjen, uresničilo v njegovo škodo. Vendar mora biti o vsem pravilno poučen in to ob sklepanju pogodbe.

14Cilj Direktive in ZVPot ni, da potrošnik vedno sprejme zanj idealno odločitev, ampak da mu banka, ki ima na tem področju informacijsko prednost, omogoči informirano odločitev, kar je predpogoj, da lahko kot razumen posameznik sploh udejanji svojo resnično voljo oziroma avtonomijo⁵. VSRS je nadalje poudarilo, da ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča, da vsakdo (bolje: nihče), ki bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, kredita v CHF ne bi sklenil. A hkrati tudi ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča v obratni smeri, da bi vsakdo, ki je ustrezno informiran, tak kredit sklenil.

15Zato je v konkretnem primeru tudi sodišče prve stopnje zmotno obravnavalo možnost, da je tožeča stranka lahko konvertirala kredit v EUR. Ti pogoji so bili takšni, da jih tožnik ni mogel sprejeti. Tudi v letu 2015, ko je tožnik zahteval konverzijo, tožena stranka ni obračunavala kredita v primerjavi z EUR na dan sklenitve pogodbe. Takrat je že bilo jasno, da je prišlo do velikih sprememb tečaja. Zato ni bilo dovolj, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je referent tožniku pojasnil, da obstaja valutno tveganje. Pojasnilna dolžnost ni bila v redu opravljena in tožeča stranka ni bila seznanjena s pravim tveganjem. Tožnik je celo izpovedoval, da je to razumel tako, da lahko pride do največ 1 do 2 % zvišanja. Ni šlo torej za minimalno odstopanje, ampak bi moral biti tožnik opozorjen tudi na možnost „črnega scenarija“, kar se je tudi zgodilo.

16Treba je torej upoštevati, da po podanih izhodiščih VSRS in SEU izhaja, da mora biti potrošnik v primeru kreditne pogodbe v tuji valuti jasno opozorjen tudi na možnost velike, resne spremembe, kar lahko zelo vpliva na višino njegove obveznosti. To ga lahko pahne tudi v ekonomsko stisko, zlasti ob upoštevanju 20 letne dobe odplačevanja. Dejstvo, da je tožnik že enkrat zašel v stisko, ko ni mogel odplačevati kredita NLB, še ne pomeni, da tožena stranka ne bi tožnika informirala tako, kot je treba. Od banke kot profesionalne finančne institucije je mogoče pričakovati, da ima glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih in finančnih zlomov) zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg⁶. Zato mora banka o taki (četudi oddaljeni, hipotetični in negotovi) možnosti potrošnika ustrezno poučiti.

17Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bila tožnika pravilno poučena in zato pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z materialnopravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da bi se tožnik mogel in moral zavedati tveganja. Če banka potrošniku ne pojasni takih možnih okoliščin in v danem primeru ni bilo dokazov o obstoju okoliščin, da je glede na svoje znanje in premoženje tožnik bil pripravljen prevzeti tako tveganje in to za vsako ceno, odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Dejstvo, da so bili v tisku objavljeni članki, ki so opozarjali na tveganost kreditov v CHF pa glede na pomanjkljivo opravljeno pojasnilno dolžnost ne razbremeni toženke kot profesionalne organizacije v razmerju do potrošnika. Zato je pravilen sklep, da je pogodba nična. S tem je toženka tudi kršila zahtevo dobre vere oziroma načelo vestnosti in poštenja, to pa zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja ter posledično za ugotovitev ničnosti sporne kreditne pogodbe (prvi odstavek 24. in 23. člena ZVPot ter prvi odstavek 86. člena OZ). Posledično sta nična tudi kreditni pogodbi o zavarovanju nepremičnine kot akcesorni pogodbi in sporazum o zavarovanju denarne terjatve; iz razloga akcesornosti je odpadla tudi pravna podlaga za vknjižbo hipoteke pri tožnikovi nepremičnini.

18Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je treba spremeniti odločitev o stroških. Tožeča stranka je uspela s pretežnim delom svojega zahtevka, saj z zavrženjem denarnega zahtevka niso nastali posebni stroški. Zato mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v celoti (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom). Sodišče je pri odmeri upoštevalo določbe in tarifo veljavne Odvetniške tarife, natančna odmera stroškov pa izhaja iz stroškovnika tožeče stranke na list. št. 692. Pri odmeri stroškov je sodišče upoštevalo vrednost spornega predmeta v tožbi (135.671,34 EUR) in vrednost točke ob odmeri stroškov 0,6 EUR.

19Sodišče je tožeči stranki priznalo znesek skupaj 17.884,46 EUR. Priznani stroški obsegajo: 20.200 točk ob upoštevanju dveh strank, ob vrednosti točke 0,6 EUR je to 12.247,20 EUR, 2 % materialnih stroškov, kar je 127,20 EUR, 22 % DDV od odmerjenih točk (3.044,74 EUR), sodne takse in kilometrino 367,80 EUR. V primeru zamude gredo tožeči stranki tudi zakonite zamudne obresti.

20Za pritožbene stroške je bilo treba priznati tožeči stranki takso za pritožbo, sestavo pritožbe povečano za 10 % za dve stranki, kar je 1.787,5 točk, poštnino 4,00 EUR in DDV 22 %. Skupaj znesejo tako stroški pritožbenega postopka 2.761,45 EUR in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od paricijskega roka dalje do plačila.

21Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in primarnemu tožbenemu zahtevku (razen neizpodbijanega zavrženega dela za plačilo 19.491,30 EUR), je bilo treba razveljaviti odločitev o podrednem zahtevku, saj je ta brezpredmeten v primeru ugoditve primarnemu zahtevku. Odločitev o spremembi sodbe temelji na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP. V izpodbijani sodbi absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP ni bilo in tudi ne tistih, na katere meri pritožba.

¹ Zlasti sodba VSRS II Ips 8/2022.
² SEU C 609/19, C 776/19, do C 782/19, prej tudi SEU C 186/16, C 51/17, C 125/18.
³ II Ips 8/2022, točka 78, II Ips 18/22.
⁴ Primerjaj sodbo II Ips 8/2022 in Direktivo.
⁵ II Ips 8/2022, točka 75.
⁶ Sodba VSRS II Ips 8/2022, 70. točka.