UPRS Sodba I U 921/2021-18

Tožba se zavrne.

1Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je z izpodbijanim sklepo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu izrekel denarno kazen v upravni izvršbi v znesku 10.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-3676/2016-25 z dne 9. 5. 2018 (1. točka izreka). Tožnik je izrečeno denarno kazen dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa (2. točka izreka) in če v naknadnem roku do 15. 4. 2021 ne bo v celoti izvršil odrejene obveznosti iz 2. točke izreka odločbe št. 06122-3676/2016-14 z dne 8. 12. 2016, bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 20.000,00 EUR (3. točka izreka). Organ je še odločil, da posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka) in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe (5. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožniku z odločbo prvostopenjskega organa z dne 8. 12. 2016 odrejeno, da mora v roku do 15. 6. 2017 na lastne stroške odstraniti nadzidavo in dozidavo k stanovanjskemu objektu na naslovu A. na zemljišču parc. št. 16/2, k.o. ..., in sicer drugo nadstropje tlorisne velikosti 3,5 m x 3,5 m in tri etažni prizidek tlorisne velikosti 3,5 m x 3,5 m. V zvezi z navedeno odločbo je bil dne 9. 5. 2018 izdan sklep o dovolitvi izvršbe, v katerem je bila tožniku v primeru neizpolnitve obveznosti v dodatnem roku zagrožena denarna kazen v znesku 40.000,00 EUR. Pri ponovnem inšpekcijskem pregledu na kraju samem dne 18. 8. 2020 je bilo ugotovljeno, da tožnik ni izvršil naložene obveznosti, zato mu je organ izrekel zagroženo denarno kazen in zagrozil z novo, če tudi v dodatnem roku obveznosti ne bo izvršil. Višino zagrožene denarne kazni je organ utemeljil na določbah Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ).

2Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnilo.

3Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da mu je arhitekt zagotovil, da bodo v roku 150 dni od dne 5. 1. 2017 v tožnikovem imenu vložili vse potrebno v zvezi z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, vendar so to storili šele dne 12. 11. 2018. Takrat so mu tudi zagotovili, da z vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ni več treba rušiti nelegaliziranih objektov. Nadalje navaja, da izpodbijanega sklepa ni nikoli prejel. Oktobra 2019 se je zaradi bolezni v družini vrnil v Ukrajino in se v Slovenijo zaradi epidemiološke situacije ni mogel vrniti vse do septembra 2020. Po vrnitvi v Slovenijo je kontaktiral inšpektorico, ki je izdala izpodbijano odločbo, in na objektu vzpostavil prejšnje stanje.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

5Tožba ni utemeljena.

6Predmet upravnega spora je sklep o denarni kazni v upravni izvršbi z dne 16. 9. 2020, s katerim je organ tožniku izrekel denarno kazen v znesku 10.000,00 EUR, zaradi česar tožnik vlaga tožbo.

7Ni sporno med strankama, da tožnik ni izvršil obveznosti odstranitve nadzidave in dozidave k stanovanjskemu objektu na naslovu A. na zemljišču na parc. št. 16/2 k.o. ..., določene z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Kranj z dne 8. 12. 2016 do 15. 6. 2017 in do naknadnega roka 15. 10. 2018, določenega s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 9. 5. 2018. Tudi ne, da tožnik ni izvršil obveznosti do 18. 8. 2020, do ogleda na kraju samem, in do izdaje izpodbijanega sklepa, pač pa v pritožbenem roku zoper izpodbijani sklep, kot sam navaja v pritožbi in tožbi.

8Sklep o dovolitvi izvršbe z dne 9. 5. 2018 je bil izdan na podlagi prvega odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da če je zavezanec dolžan kaj storiti (v obravnavanem primeru je bil tožnik dolžan izvršiti obveznost odstranitve do določenega roka, ki mu je bila določena z odločbo), pa ravna v nasprotju s to obveznostjo (tožnik do roka obveznosti ni izpolnil), prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Denarna kazen je sredstvo (način) izvršbe in je namenjena zagotovitvi izvršilnega naslova. Z njo se vpliva na zavezančevo voljo, da bo zaradi zagrožene kazni izpolni obveznost.

9Drugi odstavek 298. člena ZUP določa, da organ najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku, če pa dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen izreče. V obravnavani zadevi je to izpodbijani sklep. Tožniku je organ zagrozil z denarno kaznijo z 2. točko izreka sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 9. 5. 2018. Z njo je bil tožniku določen naknadni rok za izvršitev obveznosti (prvikrat mu je bil določen z določbo z dne 8. 12. 2016), do 15. 10. 2018. Obveznost ni bila izpolnjena do izteka tega roka in ogleda, zato je organ z izpodbijanim sklepom, glede na ugotovljeno dejansko stanje (neizvršena obveznost), lahko pravilno in zakonito izrekel sporno denarno kazen.

10Tožnik pavšalno ugovarja, da je pritožbeni organ prekršil materialni zakon in ni pravilno uporabil pravil postopka. Drugostopenjski organ je presojal pravilnost in zakonitosti izpodbijanega sklepa. Preveril je, ali je dejanska podlaga v izvršilni zadevi narekovala izdajo izpodbijanega sklepa in izrek denarne kazni in ugotovil, kar ni sporno, da tožnik do izdaje sklepa ni izpolnil obveznosti, v pritožbenem postopku zatrjevana izpolnjena obveznost pa je za presojo izrečene denarne kazni z izpodbijanim sklepom nerelevantna, bo pa relevantna v zvezi s 3. točko izreka izpodbijanega sklepa (napoved izreka nove kazni), kolikor tožnik ni izpolnil obveznosti do določenega roka. Povedano drugače, izpolnjena obveznost v pritožbenem roku ne pomeni relevantnega zakonskega pritožbenega razloga zaradi katerega bi drugostopenjski organ lahko izpodbijani sklep odpravil in tudi ne relevantnega tožbenega razloga, ki bi utemeljeval, dejansko ali pravno odpravo izpodbijanega sklepa.

11Ostala dejstva, ki jih navaja tožnik pa tudi niso pravno relevantna in jih zato organ druge stopnje ni mogel upoštevati, poleg tega pa so nastopila po 15. 10. 2018, ko je že potekel naknadni rok za izvršitev obveznosti (tudi kolikor bi se jih lahko predelilo kot višjo silo). Neupoštevno je zaupanje tožnika v arhitekta in nastop epidemije v letu 2020. Predlog, da izrečeno kazen plača po obrokih, pa bo moral tožnik nasloviti na prvostopenjski organ, ki opravlja izvršbo.

12Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.