VSL Sodba VI Kp 25849/2023

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen eno leto in sedem mesecev zapora in stransko denarno kazen v skupni višini 4.000 EUR (400 dnevnih zneskov po 10 EUR), ki jo mora obtoženi plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru, da se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska neplačane denarne kazni določilo en dan zapora. Obtožencu je v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora od 15. 4. 2023 dalje. Obtožencu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo petih let, ki se izvrši, trajanje te kazni pa se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo osebni avtomobil BMW 525 D s pripadajočim kontaktnim ključem. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter odločilo, da stroški zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

2Zoper sodbo in sicer samo glede odločbe o odvzemu avtomobila se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obtožencu ne odvzame avtomobila.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz podatkov spisa je razvidno, da je obtoženi s tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku po tem, ko ga je obtoženi potrdil, sprejelo in skladno s sporazumom obtoženca spoznalo za krivega v uvodu navedenega kaznivega dejanja. Skladno s sklenjenim sporazumom je obtožencu izreklo kazensko sankcijo (zaporno kazen, denarno kazen, izgon tujca iz države). Poleg tega je sodišče prve stopnje obtožencu odvzelo osebni avtomobil, slednje pa je na naroku za izrek kazenske sankcije predlagalo tudi tožilstvo.

5Pritožbeni senat pojasnjuje, da je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I)¹ v okviru kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 z osmim odstavkom tega člena določen obligatorni varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, če je storilčeva last. Če prevozno sredstvo ni storilčeva last, se poleg primerov iz drugega odstavka 73. člena KZ-1 to odvzame tudi, če je posebej prirejeno, predelano ali prilagojeno za prevoz takih oseb, ali če je lastnik ali izročitelj prevoznega sredstva vedel ali bi bil mogel vedeti, da bo vozilo uporabljeno za tak namen.

6Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku na naroku za izrek kazenske sankcije pravilno ugotovilo in nato v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, da je osebni avtomobil BMW 525 D obtoženčeva last in tudi, da ga je uporabil za prevoz oseb in za izvršitev predmetnega kaznivega dejanja, zato mu ga je potrebno odvzeti, saj gre za obvezen ukrep. Slednjih pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pa pritožnik niti ne izpodbija in zato že iz tega razloga ne more biti uspešen.

7Pritožnik s poudarjanjem, da vozilo ni bilo predelano ali prilagojeno za namene izvrševanja kaznivega dejanja spregleda, da za odvzem vozila po osmem odstavku 308. člena KZ-1 v primeru, ko storilec za prevoz oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, uporabi lastno vozilo, ni potrebno, da je le-to prilagojeno ali predelano.

8Nadaljnje pritožbene navedbe, da je osebno vozilo mogoče kadarkoli kupiti na trgu, da gre za generično stvar, da tak ukrep obtoženca zgolj dodatno finančno obremenjuje in gre za golo finančno kaznovanje v višini vrednosti vozila, da je bil obtožencu izrečen tudi izgon tujca iz države in se zato vozilo, če ne bi bilo odvzeto, ne bi nahajalo v RS in kot tako ne bi predstavljalo nobene grožnje, da obtoženi vozilo potrebuje za vožnjo v službo in nazaj, da so njegove zaposlitvene možnosti brez vozila praktično nične, da vozilo potrebuje za prevoz štirih mladoletnih otrok ter izvajanje stikov z njimi in je vozilo njegovo edino premoženje, na odločitev sodišča ne morejo vplivati, saj gre za obligatoren odvzem vozila.

9Določba 45.a člena KZ-1, ki jo izpostavlja pritožnik in govori o namenu kaznovanja, ni kršena z odvzemom vozila. Odvzem vozila je namreč varnostni ukrep in ne kazen, že splošna določba prvega odstavka 73. člena KZ-1 pa določa, da se predmeti, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje, smejo vzeti, če so storilčeva last, določba osmega odstavka 308. člena KZ-1 pa je v odnosu do te specialnejša.

10Neutemeljeno pa pritožnik tudi navaja, da je obligatorni odvzem vozila po osmem odstavku 308. člena KZ-1 neustaven, ker brez utemeljenih razlogov posega v lastninsko pravico, ki je ustavno varovana kategorija. Namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1 je onemogočiti nadaljnje izvrševanja tega kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi odvzem predmetov, ki so uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja, kar je eden od ustavno sprejemljivih posegov v lastninsko pravico.²

11Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

¹ Ki se uporablja od dne 15. 12. 2021.
² M. Šepec, Uvodna pojasnila v Kazenski zakonik z novelo KZ-1I, GV Založba, Ljubljana 2022, str. 81.