VSK Sodba III Kp 55391/2021

I. Pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izreku spremeni v opisu in na prvi stopnji izrečeni zaporni kazni, tako da se:

- v opisu kaznivega dejanja izpusti besedilo "in drugih nizkotnih nagibov," ter "ljubosumja in",

- izrečena zaporna kazen zniža na 17 (sedemnajst) let.

II. V preostalem delu se pritožba obtoženčeve zagovornice in v celoti pritožba državne tožilke kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa umora po četrti točki 116. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 116. člena KZ-1 je obtožencu izreklo kazen osemnajstih let zapora. Na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pripora od 11.10.2021 od 08.40 ure dalje. Obtožencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo sta se pritožili obtoženčeva zagovornica in državna tožilka. Obtoženčeva zagovornica se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Državna tožilka se je pritožila zaradi odločbe o sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in obtožencu izreče kazen enaindvajsetih let zapora.

3Na pritožbo državne tožilke je odgovorila obtoženčeva zagovornica, ki je predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba obtoženčeve zagovornice je delno utemeljena, pritožba državne tožilke ni utemeljena.

K pritožbi zagovornice:

5Ne držijo očitki zagovornice, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, ki so se nanašali na dokazovanje ključnih dejstev.

6Glede pridobitve podatkov telekomunikacijskega operaterja o baznih postajah, preko katerih sta se z omrežjem povezovala telefona obtoženca in oškodovanke, naj bi se glede na dokazni predlog zagovornice z dne 31.5.2022 lahko ugotovilo, kje sta se gibala obtoženec in oškodovanka tik pred izvršitvijo očitanega kaznivega dejanja.

7Pri tem sicer ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje o nesorazmernosti posega v oškodovankino zasebnost glede na težo obravnavanega kaznivega dejanja, vendar iz izpodbijane sodbe in tudi iz pritožbe zagovornice obtoženca izhaja, da sta se obtoženec in oškodovanka od oškodovankinega prihoda v A. do izvršitve kaznivega dejanja gibala na območju med krajem, kamor je oškodovanko pripeljal sodelavec, oškodovankinim domom in krajem kaznivega dejanja. Gre za majhno področje v samem centru A. in obramba tako ni izkazala verjetnosti, da bi se lahko s podatki o baznih postajah ugotovilo točen kraj nahajanja vsakega od njiju, da bi se torej lahko ugotovilo, če sta hodila do kraja kaznivega dejanja skupaj ali ločeno. Pri tem tudi obtoženec ni opisal daljše poti oziroma sprehajanja po okolici, kot to navaja zagovornica, temveč le, da sta šla malo stran, čez cesto, kar ustreza lokaciji kaznivega dejanja, ki je na drugi strani ceste in na krajši razdalji od oškodovankinega doma.

8Glede na dokazni predlog zagovornice z dne 31.5.2022 bi bilo s posnetki varnostnih kamer Osnovne šole B. v A. pri vhodu v telovadnico razvidno področje, kjer sta se glede na predlog zagovornice sprehajala obtoženec in oškodovanka.

9Zagovornica kot dokazni predlog v pritožbi sicer navaja poizvedbe o tem, če kamere obstajajo, vendar očitno meni, da bi hkrati sodišče moralo tudi pridobiti posnetke. Pri tem iz zagovora obtoženca in tudi iz drugih izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se obtoženec in oškodovanka sprehajala po A. in bi do kraja dejanja lahko prišla okoli te osnovne šole. Kot je že zgoraj ugotovljeno, je obtoženec povedal, da je šel do oškodovankine hiše, nato pa sta šla malo stran, čez cesto. Tako ni povedal nič o tem, da bi se sprehajala in šla mimo telovadnice Osnovne šole B., torej v drugo smer in ne proti kraju kaznivega dejanja. Glede na navedeno zagovornica ni izkazala verjetnosti, da bi se na morebitnih posnetkih nahajala obtoženec in oškodovanka. Pri tem zagovornica navaja, da razpolaga z informacijami, da kamere dejansko obstajajo, vendar tega ne izkaže. Iz sodbe sodišča prve stopnje tudi ne izhaja, da bi poteklo dalj časa od prihoda oškodovanke v A. do storitve kaznivega dejanja, saj je z delom v [...] zaključila ob 6. uri zjutraj, nato jo je sodelavec odpeljal do Bara [...] v A., ki je v bližini njenega doma, ob 6.35 uri pa je obtoženec že izvršil očitano dejanje.

10Glede dokaznega predloga obrambe za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke zagovornica navaja, da mnenje izvedenca dr. A. A. nima ustrezne dokazne vrednosti, ni jasno in popolno in se ga ne da preizkusiti. Izvedenec ni pojasnil metod dela in poti, po katerih je prišel do svojih ugotovitev glede razlik med blodnjami in notranjimi pričakovanji. Obramba je predlagala postavitev novega izvedenca zaradi ugotavljanja, zakaj pri obtožencu ni šlo za blodnjo. Dr. A. A. ni podal preverljivih ugotovitev glede prištevnosti, podajal je le trditve brez obrazložitve, ni pojasnil meje med visokimi notranjimi pričakovanji in blodnjo. Mnenje je subjektivno, nepreverljivo in neprepričljivo. Obtoženec je zanikal zaljubljenost, ni govoril o notranjih pričakovanjih, to pa je izvedenec ugotovi na podlagi spisa. Pri obtožencu ni uporabil testov. Ni ugotovil psihogene zamračenosti in na podlagi racionalnega obnašanja po dogodku trdi, da obtoženec ni bil neprišteven. Mnenje izhaja iz izpovedbe oškodovanke, ki je izvedenec ni pregledal.

11Pritožbene navedbe zagovornice glede postavitve novega izvedenca niso utemeljene, saj iz sodbe sodišča prve stopnje ter tudi iz samega izvedenskega mnenja in iz izpovedbe izvedenca izhaja, da je ustrezno pojasnil podlage za svoje mnenje. Izvedenec je do ugotovitev prišel na podlagi pregleda spisovne in medicinske dokumentacije ter pregleda obtoženca. Pri delu je uporabil svoje znanje in glede na izkušnje mu ni bilo potrebno pregledati literature. Sodišče prve stopnje se je tudi upravičeno oprlo na izvedensko mnenje, saj je izvedenec prepričljivo obrazložil, zakaj ni potreboval dodatnih testov in sicer zato, ker obtoženec ni imel psihotičnih, kognitivnih ali depresivnih motenj. Pri obtožencu je klinično psihološke teste opravila izvedenka klinične psihologije dr. B. B., ki pri obtožencu ni odkrila psihopatologije in so tako njene ugotovitve skladne z ugotovitvami dr. A. A. Sodišče prve stopnje je ustrezno ugotovilo relevantne okoliščine pri obtožencu v času storitve kaznivega dejanja ter ugotovitve sodišča temeljijo na izvedenskih mnenjih in izpovedbi izvedencev in sicer psihiatrične stroke dr. A. A. in klinično psihološke stroke dr. B. B. ter tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov. Izvedenec dr. A. A. je pri tem podal prepričljive odgovore in nasprotovanje obrambe njegovim ugotovitvam ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Izvedenec je podal odgovore glede bistvenih vprašanj in ni ugotovil psihogene zamračenosti pri obtožencu ter tudi pojasnil, kako je do te ugotovitve prišel. Mnenje izvedenca dr. A. A. sloni na podatkih iz sodnega spisa, med njimi tudi na izpovedbi oškodovanke, vendar za tako uporabo njene izpovedi za izdelavo mnenja o obtožencu ni potrebno pregledati oškodovanke. Sodišče je zavrnitev predloga ustrezno pojasnilo v 4. točki obrazložitve, iz ostale obrazložitve pa izhaja, da je sodišče prve stopnje upravičeno mnenje upoštevalo kot zanesljivo, strokovno in prepričljivo.

12Zagovornica očita, da je dejansko stanje napačno in mestoma nepopolno ugotovljeno in posledično napačno uporabljeno materialno pravo, saj sodišče ne naredi temeljite dokazne ocene in ne oceni kritičnih delov izpovedi. Številne priče niso zaznale znakov zaljubljenosti, ljubosumja ali jeze obtoženca zoper oškodovanko in njegovo obnašanje ni v ničemer odstopalo od obnašanja do drugih sodelavk. Obtoženec je oškodovanko večkrat zabodel, v posledici česar je bilo ogroženo njeno življenje, vendar ne drži očitek zaljubljenosti, ljubosumja, brezobzirnega maščevanja in jeze zaradi zavrnjene ljubezni, saj obtoženec ni bil zaljubljen v oškodovanko. Čustva niso bila manifestirana in jih noben dokaz ni potrdil.

13Ne drži navedba zagovornice, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene skrbno pretehtalo vse dokaze, vključujoč zagovor obtoženca, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter na podlagi take presoje izvedenih dokazov brez dvoma zaključilo, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje v okviru potrjenega dela sodbe ter je zanj podana tudi njegova krivda. Obrazložitev je argumentirana in jasna ter je sodišče odločitev utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivi razlogi, ki jih zagovorničino nestrinjanje z njimi in podajanje svoje subjektivne dokazne ocene, ne more izpodbiti. V točkah 32 do 35 je v izpodbijani sodbi navedeno ustrezno obrazloženo in je pritožba zagovornice v tem delu neutemeljena.

14Držijo pa očitki zagovornice, ko prvostopenjskemu sodišču očita napačne zaključke glede očitka ljubosumja in drugih nizkotnih nagibov. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče prepričljivo zaključiti, da bi obtoženec dejanje storil zaradi ljubosumja.

15Ljubosumje je bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe ter tudi nezadovoljnost zaradi uspehov ali prednosti koga, kot to določa tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil obtoženec ljubosumen. Sodišče prve stopnje sklepa na ljubosumje obtoženca na podlagi zaljubljenosti obtoženca in na podlagi izpovedbe izvedenca. Na podlagi zaljubljenosti obtoženca še ni mogoče z gotovostjo sklepati tudi na ljubosumje, saj gre za različna čustva. V primeru zaljubljenosti gre za stanje, ko prevlada čustvena navezanost z upoštevanjem le dobrih, lepih strani, navedeno pa ne more z gotovostjo kazati na ljubosumje. Tudi izpovedba izvedenca, kot jo povzema sodišče prve stopnje, zgolj dopušča možnost obstoja ljubosumja glede na druge ugotovitve izvedenca, ne predstavlja pa prepričljivega zaključka izvedenca na podlagi njegovega dela. Obtožencu se očita, da naj bi dejanje storil iz drugih nizkotnih nagibov v smislu 4. točke 116. člena KZ-1, ki naj bi ga predstavljalo ljubosumje. Ker ni ugotovljeno, da bi obtoženec dejanje storil zaradi ljubosumja, dejanje tako ni storil zaradi drugih nizkotnih nagibov. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi drugačne presoje že ugotovljenih dejstev ugotovilo, da ni dokazano, da bi obtoženec dejanje storil zaradi ljubosumja in s tem tudi ne zaradi drugih nizkotnih nagibov ter je posledično navedene očitke izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe. Ne držijo pa nadaljnja pritožbena izvajanja, ko obtoženčeva zagovornica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne presoje in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja prišlo do napačnih zaključkov, ker naj bi po njeni oceni izveden dokazni postopek pokazal, da naj bi obtoženec oškodovanko večkrat zabodel, v posledici česar naj bi bilo ogroženo njeno življenje, torej da naj bi v obravnavani zadevi šlo za kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 oziroma uboja na mah po 117. člena KZ-1 in torej ne umora po 4. točki 116. člena KZ-1, vse v zvezi s 34. členom KZ-1.

16Da je obtoženec storil dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, pri čemer je bil izrek delno spremenjen s to sodbo pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ko je pravilno ocenilo zbrane dokaze in zagovor obtoženca ter na podlagi navedenega razjasnilo vsa odločilna dejstva. Tako držijo preostale ugotovitve in pravni zaključki sodišča prve stopnje.

17Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da ni dokazana obtoženčeva zaljubljenost v oškodovanko in njegova jeza zaradi zavrnjene ljubezni.

18Glede zaljubljenosti obtoženca v oškodovanko ter zavrnitve ljubezni z njene strani, se je sodišče prve stopnje upravičeno oprlo na prepričljivo izpovedbo oškodovanke ter na druge dokaze, pri tem je tudi podalo ustrezno dokazno oceno tudi glede dokazov, ki kažejo na nasprotno, vendar jim ni sledilo. Prepričljivo je tudi ugotovilo, da je predvsem oškodovanka opazila pozornost obtoženca, saj je bila usmerjena na njo, ostali pa na to niso bili pozorni.

19Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je oškodovanka opisala skoraj vsakodnevno prihajanje obtoženca do nje v službi ter njegovo nagovarjanje k srečanju in pojasnjevanje, da ji mora nekaj povedati, kar ne sme vedeti njegova žena. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je bil obtoženec tisti, ki je večkrat na skrivaj fotografiral oškodovanko. Celo obtoženčeva žena je oškodovanki povedala, da ima obtoženec do nje občutke, kot je to izpovedala oškodovanka. Pri tem tudi ljubosumje obtoženčeve žene še dodatno kaže na to, da držijo ugotovitve sodišča o obtoženčevi zaljubljenosti. Zagovornica zgrešeno in neživljenjsko izključuje zaljubljenost obtoženca v oškodovanko z obtoženčevim načrtovanjem družine z ženo in prijaznostjo do drugih žensk.

20Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je oškodovanka zavrnila ljubezen obtoženca, saj je njegovo dvorjenje zavračala in se nikakor ni želela sestati z njim. Večkrat mu je povedala, da je ne zanima. Oškodovanka je tudi pred obtožencem in njegovo ženo jasno izjavila, da je občutki obtoženca do nje ne zanimajo, saj ima svojega moža. Pri tem je zamenjala izmeno v službi, da več ni delala skupaj z obtožencem. Ko ga je odstranila kot prijatelja iz Facebooka in ko se ni hotela peljati z njim domov ali ko je govorila z drugimi moškimi, je bil na njo jezen.

21Zgornje ugotovitve potrjuje tudi izvedenec dr. A. A., saj kot sodišče prve stopnje ugotavlja iz njegovega mnenja in izpovedb, je bil obtoženec zelo čustveno navezan na oškodovanko. Z izkazovanjem pozornosti se je želel približati oškodovanki. Obtoženec je vztrajal, saj je hotel direkten kontakt z oškodovanko. Pričakovanja na obtoženčevi strani so bila zaradi njegove specifične strukturiranosti zelo velika. Oškodovanko je doživljal zelo pozitivno, po zavrnitvi pa povsem v negativni luči. Obtoženec se namreč nagiba k precejšnjemu poenostavljanju dogodkov in stvari doživlja črno belo. Po zavrnitvi je prišlo pri obtožencu do takojšnjega odziva in jeze. Do takšne reakcije oziroma obravnavanega kaznivega dejanja obtoženca je prišlo, ker so njegova čustva prevladala v takšni meri. Izvedenec je tudi ugotovil, da bi obtoženec lahko dejanje ponovil le v primeru, če bi se spet na koga čustveno navezal, kar le še potrjuje zgornje ugotovitve, da je obtoženec izvršil očitano dejanje ravno iz brezobzirnega maščevanja in sicer iz jeze zaradi zavrnjene ljubezni.

22Na izostanek ljubezni in čustev ni mogoče sklepati glede na dejstvo, da obtoženec in oškodovanka praktično nista imela kontaktov preko družbenih omrežij in izven delovnega mesta, kot to izpostavlja zagovornica. Uporaba družbenih omrežij je odvisna od vsakega posameznika in ni pogoj za zaljubljenost. Obtoženec res ni govoril oškodovanki, da jo ljubi, jo je pa neprestano v živo pozival, da bi se dobila in pogovorila. Ko nista bila v živo skupaj, tega pač ni mogel početi. Navedeno ravnanje je tudi skladno z ugotovitvami izvedencev o osebni strukturiranosti obtoženca.

23S pritožbo zagovornice tudi ni mogoče soglašati glede očitkov o nelogičnosti oškodovankine izpovedbe. Oškodovanka je jasno izpovedala o tem, da se zaradi poškodb ne spominja točno vseh podrobnosti glede srečanja z obtožencem. Zagovornica navaja, da je neverjetno in nerazumljivo, da bi se oškodovanka dobila z obtožencem o tem pa ne bi nikomur nič povedala, vendar pri tem spregleda, da je obtoženec v zagovoru povedal, da je sam prišel do oškodovankinega doma. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je obtoženec povedal, da je vedel, da je oškodovanka delala v nočni izmeni, zato jo je pričakal pri njenem domu. Šele nato sta odšla do kraja kaznivega dejanja in sicer pri obtoženčevem avtomobilu, iz česar izhaja, da do srečanja ni prišlo na pobudo oškodovanke, temveč zaradi odločitve obtoženca. Za nelogične se izkažejo navedbe zagovornice, da je oškodovanka sledila obtožencu, rinila vanj, se zaganjala vanj in mu očitala, slednje pa so tudi v nasprotju z logičnimi ugotovitvami iz izpodbijane sodbe o sami izvršitvi kaznivega dejanja. Okoliščine, ki jih v pritožbi našteva zagovornica in ki naj bi kazale na to, da ne drži očitek tožilstva, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, saj je ugotovilo, katera relevantna dejstva držijo in jih je tudi ustrezno ovrednotilo. Tudi ne drži navedba zagovornice, da ni izkazana jeza zaradi zavrnjene ljubezni, saj je ta razvidna tudi iz same izvršitve kaznivega dejanja, ko je oškodovanka ponovno zavrnila obtoženca, saj ni hotela z njim v avtomobil. Tudi ne drži, da obtoženec ni prišel na vrata oškodovanke, kot to navaja zagovornica, saj je celo sam povedal, da je pred dejanjem odšel do oškodovankinega doma. Maščevanje obtoženca tudi ni imelo relevantnega vzroka, saj zgolj zavrnjena ljubezen ne more biti razlog za obravnavano dejanje.

24Ni mogoče soglašati z navedbami zagovornice, da ni podan premišljen naklep, da obtoženec storitev očitanega dejanja ni načrtoval vnaprej, kar naj bi se kazalo s tem, da je športne copate odvrgel ob cesti, da je prinesel nož iz kuhinje in ga odnesel domov oprat, kar je po mnenju zagovornice vse prej kot pa načrtovanje in premišljenost. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obtoženec vedel, kdaj je oškodovanka delala in kdaj bo prišla domov. Avtomobil je parkiral na drugem kraju in ne pri njenem domu. S seboj je pripeljal nož, vezice in lepilni trak. Oblečen je bil v oblačilo s kapuco, ki si jo je poveznil na glavo. Pri dejanju je nato uporabil nož. Dve v krog speti vezici, ki sta bili speti ena v drugo, sta ostali na samem kraju dejanju, že pred tem je obtoženec po spletu iskal lisice. Tako ni šlo za hipno odločitev, kot to poskuša prikazati zagovornica, temveč je obtoženec dejanje vnaprej načrtoval in se na izvršitev dejanja tudi pripravil, kot to pravilno izhaja iz ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje. Na kraju dejanja na tleh najdene vezice tudi niso mogle biti namenjene spenjanju delov avtomobila, kot to zatrjuje zagovornica, saj so že bile spete. Že dejstvo, da je obtoženec s seboj pripeljal plastične vezice spete na način, da se lahko uporabijo kot lisice, potrjuje premišljen naklep obtoženca in dejstvo, da jih ni uporabil, ne kaže na nasprotno. Glede na vse ugotovljeno je sodišče pravilno ugotovilo, da je podan premišljen naklep obtoženca in tako ni šlo za provokacijo s strani oškodovanke. Tudi navedbe zagovornice glede obljudenega kraja dejanja ne kažejo na hipno odločitev, temveč za obtoženčevo premišljeno načrtovanje dejanja, saj dejanje ni izvršil na kraju, kjer je pričakal oškodovanko, temveč stran od njenega doma na stranski ulici, s kapuco na glavi, ob avtomobilu, s katerim je odpeljal po tem, ko ga je pri izvrševanju dejanja prekinil moški, ki je prišel na kraj zaradi krikov oškodovanke. Prenašanje noža v žepu kaže na premišljen naklep in obrazložitve sodbe prve stopnje ni mogoče razumeti na način, da nož ne bi bilo mogoče tisto jutro prenašati s seboj, temveč da ni za pričakovati, da bi kdo brez posebnega namena tak nož nosil s seboj v žepu. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je obtoženec zavedal tudi zavržnosti svojega ravnanja, saj je šlo za napad na temeljno dobrino in sicer življenje, obtoženec pa je s kraja pobegnil ter poskusil prikriti dokaze, ko je odvrgel obuvala in odnesel domov nož.

25Glede na dejstvo, da se je obtožencu z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje očitalo tudi, da je dejanje storil zaradi ljubosumnosti in s tem zaradi drugih nizkotnih nagibov ter je navedene očitke, ki so tudi znak kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje upoštevalo pri izreku višine zaporne kazni, je sodišče izrečeno kazen znižalo in sicer tako, da je obtožencu izreklo kazen 17 let zapora, pri čemer je upoštevalo preostale okoliščine, kot izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje. Takšna kazen je ustrezna z vidika generalne in specialne prevencije ter ustreza tudi povračilnemu namenu kazni.

K pritožbi državne tožilke:

26Ne držijo navedbe državne tožilke, da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo nekaznovanosti obtoženca. Predkaznovanost je relevantna in pomembna okoliščina za izbiro in odmero kazni in jo je kot tako tudi ustrezno upoštevalo in ovrednotilo sodišče prve stopnje.

27Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče po uradni dolžnosti opravilo v mejah iz 383. člena ZKP, ni pokazal nikakršnih nepravilnosti, zaradi česar je bilo ob vsem zgoraj navedenem potrebno pritožbi obtoženčeve zagovornice deloma ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi petega odstavka 392. člena in prvega odstavka 394. člena ZKP spremeniti tako, kakor je videti iz izreka, v preostalem delu pa pritožbo zagovornice in v celoti pritožbo okrožne državne tožilke zavrniti.

28Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obtoženca, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade.