VSRS Sodba VIII Ips 30/2022

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

„Odločba tožene stranke št. 12106-127/2019/4 z dne 26. 9. 2019 se odpravi, v odločbi Centra za socialno delo Gorenjska št. 1211-510/2019- KRANJ z dne 27. 5. 2019 se v drugem odstavku izreka znesek „100,00 EUR“ nadomesti z zneskom „200,00 EUR“.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.“

1Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko odločbo toženke z dne 26. 9. 2019, v prvostopenjski odločbi, ki jo je izdal Center za socialno delo Gorenjska dne 27. 5. 2019, pa je dodatek za nego otroka zvišalo iz 100.00 EUR na 200,00 EUR (I. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo na priznanje pravice do delnega plačila za izgubljen dohodek za čas od 1. 5. 2019 d0 31. 10. 2030, o odmeri in izplačevanju katere naj odloči toženka v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka).¹ Toženki je naložilo povrnitev stroškov postopka tožnice (III. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženki je naložilo, da povrne tožnici stroške pritožbenega postopka.

3Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom VIII DoR 79/2022 z dne 31. 5. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili določbo 7. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo.

4Toženka je vložila dopuščeno revizijo zoper pravnomočno sodbo. Navaja, da sta bili v skladu z določbami Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Pravilnik, Ur. l. RS, št. št. 89/14 in naslednji) in glede na Seznam težkih bolezni (Seznam), ki je kot priloga sestavni del Pravilnika, pri hčerki tožnice ugotovljeni dve zdravstveni stanji, ki upravičujeta priznanje nižjega dodatka za nego otroka. Vendar bi morale biti za priznanje višjega dodatka po drugem odstavku 7. člena Pravilnika diagnosticirane vsaj tri bolezni oziroma motnje iz od 2. do 6. člena Pravilnika, ki sicer vsaka zase dajejo pravico do nižjega dodatka. Sodišči sta odločali v nasprotju z določbo drugega odstavka 7. člena Pravilnika. Otrok mora imeti diagnosticirana stanja iz pravnega okvirja 2. do 6. člena Pravilnika, da se lahko uporabi določba drugega odstavka 7. člena za priznanje višjega dodatka. Pravilnik je treba upoštevati, ker je sprejet na podlagi Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1, Ur. l. RS, št. 26/14 in naslednji) in omogoča enakopravno obravnavo otrok s posebnimi potrebami.

5Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija je utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8Dodatek za nego otroka je družinski denarni prejemek (5. točka 62. člena ZSDP-1) za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina pri preživljanju in negi takega otroka (prvi odstavek 79. člena ZSDP-1). Zakon ureja dve višini dodatka za nego otroka. Drugi odstavek 79. člena ZSDP-1 določa dodatek za nego otroka zaradi povišanih življenjskih stroškov v znesku 100 eurov mesečno. Po tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1 znaša dodatek za nego otroka 200 eurov mesečno za otroke s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju², za težko ali funkcionalno težko gibalno ovirane otroke³ ali za otroke z določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni, ki ga določi minister na predlog pediatrične klinike. Iz 91. člena ZSDP-1 izhaja, da minister določi natančnejše pogoje in natančnejši postopek za uveljavljanje pravice do družinskih prejemkov. Na podlagi te določbe in tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1 je bil sprejet Pravilnik, ki je kot Prilogo 1 vseboval Seznam težkih, kroničnih bolezni in stanj.

9V skladu s prvim odstavkom 7. člena Pravilnika se za otroke z več motnjami po tem pravilniku štejejo otroci, ki imajo hkrati več kot tri motnje ali diagnosticirane bolezni, ki vsaka po sebi sicer ne predstavlja take stopnje motnje ali bolezni iz tega pravilnika, na podlagi katere otrok potrebuje posebno nego in varstvo po tem pravilniku, njihova kombinacija pa upravičenost do posamezne pravice utemeljuje. Po drugem odstavku 7. člena pa so otroci, ki imajo hkrati vsaj tri motnje ali diagnosticirane bolezni, ki vsaka po sebi daje pravico dodatka za nego otroka v nižjem znesku, upravičeni do dodatka za nego otroka v višjem znesku.

10Toženka je tožnici z odločbama z dne 27. 5. 2019 in 26. 9. 2019 priznala pravico do dodatka za nego hčerke v višini 100 eurov od 1. 5. 2019 dalje. Drugostopenjski organ toženke se je pri zavrnitvi tožničine pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 7. 2019, s katero ji je bil priznan dodatek v višini 100 eurov (tožnica je v pritožbi menila, da je upravičena do dodatka za nego hčerke v višjem znesku), oprl na mnenje zdravniške komisije II. stopnje. Iz tega mnenja izhaja, da ima tožničina hči Downov sindrom z zmerno motnjo v duševnem razvoju (6. člen Pravilnika, 5. točka Seznama), nima pa vsaj treh težkih kroničnih bolezni.

11Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je pri hčerki tožnice poleg Downovega sindroma z zmerno motnjo v duševnem razvoju prisotno še nedokončano stopenjsko kirurško zdravljenje prirojene srčne napake (6. člen Pravilnika, 29. točka Seznama). Za ostale ugotovljene motnje oziroma zdravstvena stanja (hipotiroza, skolioza, astigmatismus hypermetopicus, motnje vida, inkontinenca, govorna jezikovna motnja) sta ugotovili, da sicer ne ustrezajo posameznemu stanju iz Seznama oziroma Pravilnika, ki bi vsako po sebi (vsako zase) upravičevalo dodatek za nego otroka v nižjem znesku, vendar sta glede na prvi odstavek 7. člena Pravilnika presodili, da njihova kombinacija daje pravico do posebne nege in varstva (in s tem do dodatka za nego otroka v nižjem znesku), tožnici pa pripada višji dodatek za nego otroka. Kot tretjo motnjo oziroma diagnosticirano bolezen sta torej upoštevali kombinacijo šestih motenj oziroma zdravstvenih stanj (ki po prvem odstavku 7. člena Pravilnika utemeljujejo upravičenost do posebne nege in varstva otroka).

12Sodišči nižjih stopenj sta zmotno uporabili drugi odstavek 7. člena Pravilnika, saj se po tej določbi pravico do dodatka za nego otroka v višjem znesku lahko prizna le v primeru, če je vsaka od treh motenj ali diagnosticiranih bolezni pri otroku sama po sebi (samostojna) podlaga za priznanje pravice do dodatka za nego otroka v nižjem znesku.

13Ugotovljene motnje oziroma zdravstvena stanja tožničine hčerke ne morejo biti upoštevane kot tretja motnja ali diagnosticirana bolezen, ki bi skupaj z Downovim sindromom z zmerno motnjo v duševnem razvoju (5. točka Seznama) in nedokončanim stopenjskim kirurškim zdravljenjem prirojene srčne napake (29. točka Seznama) predstavljale podlago za priznanje pravice do dodatka za nego otroka v višjem znesku na podlagi drugega odstavka 7. člena Pravilnika. Nobeno od zdravstvenih stanj tožničine hčerke, ki sta jih sodišči nižje stopnje obravnavali v okviru prvega odstavka 7. člena Pravilnika, namreč samo po sebi ne daje pravice do dodatka za nego otroka v nižjem znesku, kar je pogoj za priznanje višjega dodatka po drugem odstavku 7. člena Pravilnika. Te določbe torej ni mogoče razlagati tako, da se med motnje ali diagnosticirane bolezni, šteje tudi več motenj ali diagnosticiranih bolezni, katerih le kombinacija daje pravico do posebne nege in varstva. Po prvem odstavku 7. člena Pravilnika šele kombinacija učinkov več stanj utemeljuje pravico do dodatka v nižjem znesku, ne pa posamezno stanje. Motnje ali diagnosticirane bolezni iz drugega odstavka 7. člena Pravilnika (hkrati morajo obstajati vsaj tri) pa morajo že vsaka zase omogočati priznanje pravice do nižjega dodatka, da so lahko upoštevane pri priznanju višjega dodatka. Ker sta bili pri tožničini hčerki ugotovljeni le dve takšni motnji oziroma diagnosticirani bolezni, niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje višjega dodatka za nego otroka po drugem odstavku 7. člena Pravilnika.

14Ker sta sodišči nižjih stopenj sta zaradi zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeno ugodili tožničinemu tožbenemu zahtevku, je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

15Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica glede na odločitev v revizijskem postopku ni uspela glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, sama krije svoje stroške celotnega postopka.

16Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Za takšno odločitev so glasovali vrhovni sodniki mag. Marijan Debelak, mag. Aleksandra Hočevar Vinski, dr. Mateja Končina Peternel in Marjana Lubinič, proti pa je glasoval vrhovni sodnik Samo Puppis.

¹ Zoper sklep o zavrženju dela tožbe tožnica pritožbe ni vložila.
² V tej določbi je opisano tudi, kateri otroci se uvrščajo v kategorijo otrok, ki imajo težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju.
³ V tej določbi je opisano tudi, kateri otroci se uvrščajo v kategorijo otrok, ki so težko ali funkcionalno težko gibalno ovirani.