79. člen ZSDP-1

Pri priznanju pravice do DPID je potrebno primarno ugotoviti, ali so pri otroku izpolnjeni pogoji glede bolezenskega stanja iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Ni podan dejanski stan iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1, saj pri tožničinem sinu ne gre za težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, ali težko ali funkcionalno težko gibalno oviranost, ob čemer pri njemu ne gre niti za bolezen iz Seznama hudih bolezni, zaradi katere bi potreboval posebno nego in varstvo, za katero dodatek znaša 200,00 EUR (višji dodatek).

Argumentirana je obrazložitev sodišča, da je sodni izvedenec pediater najustreznejši za oceno telesnih in duševnih značilnosti otrok in mladostnikov, zaradi česar je sodišče svojo odločitev o zdravstvenem stanju mld. B. B. oprlo na izvedensko mnenje. Le-tega je skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP ustrezno dokazno ovrednotilo. Sodišče je argumentirano kot strokovno prepričljivo sprejelo pojasnilo sodnega izvedenca, da motnja pozornosti in aktivnosti ni težka bolezen, temveč gre za vedenjsko motnjo, ki je med otroci zelo razširjena in ob dobrem sodelovanju s starši in šolo s pomočjo terapije za izboljšanje koncentracij otroka ne ovira in ne prinaša dodatnih finančnih obremenitev za starše.

Obravnavana zahteva za priznanje dodatka za nego otroka, na podlagi katere sta bili izdani izpodbijani odločbi, je bila vložena 11. 6. 2021. Zato v skladu s 96. členom ZSDP-1 ni pogojev za priznanje višjega dodatka za nazaj, to je od 1. 9. 2014 do 30. 6. 2021, saj gre za čas pred vložitvijo vloge.

V skladu z drugim odstavkom 7. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, se prizna pravico do dodatka za nego otroka v višjem znesku v primeru, če je vsaka od treh motenj ali diagnosticiranih bolezni pri otroku sama po sebi podlaga za priznanje pravice do dodatka za nego otroka v nižjem znesku.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili določbo 7. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo.

Za pridobitev pravice do dodatka za nego otroka morata biti izpolnjena oba kumulativno predpisana pogoja. Izkazano mora biti vsaj eno od težkih bolezenskih stanj in povečani življenjski stroški, ki jih narekuje posebna nega. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi ni izpolnjeno, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

V Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo ni določen numerus clausus bolezenskih stanj, za katera se šteje, da otrok potrebuje posebno nego in varstvo. Potrebo po posebni negi in varstvu ter povečanih življenjskih stroških je treba presojati glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera.

Predlog se zavrne.

V 91. členu ZSDP-1 je določeno, da minister določi natančnejše pogoje in natančnejši postopek za uveljavljanje pravice do družinskih prejemkov. V Pravilniku so tako določeni kriteriji za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. V prilogi tega Pravilnika pa je tudi Seznam težkih, kroničnih bolezni in stanj. V 6. členu Pravilnika je določeno, da se za dolgotrajno hudo bolne otroke po tem pravilniku štejejo kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroci s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dalj kot šest mesecev. V prvem odstavku 7. člena pa je določeno, da se za otroke z več motnjami po tem pravilniku štejejo otroci, ki imajo hkrati več kot tri motnje ali diagnosticirane bolezni, ki vsaka posebej sicer ne predstavlja take stopnje motnje ali bolezni iz tega pravilnika, na podlagi katere otrok potrebuje posebno nego in varstvo po tem pravilniku, njihova kombinacija pa upravičenost do posamezne pravice utemeljuje. Pri tožničinem otroku gre za alergijo na dva živila, ne pa za alergijo na tri oziroma več živil, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj določen v 7. točk

Glede na sodno izvedensko mnenje, potrjeno s pisno izjavo lečeče specialistke je sodišče prve stopnje lahko zaključilo le, da tožničinega sina ni mogoče uvrstiti med slabovidne otroke po 4. členu Pravilnika. Ni ga mogoče šteti za slabovidnega, saj je njegov vid korigiran 100 %.

Pri definiranju pravic, izhajajočih iz načela enakosti je primarno to, da se artikulira relevantne oziroma za presojo odločujoče kriterije. Bistvo ustavne pravice je, da bistveno enake primere obravnava enako in bistveno neenake primere različno, upoštevajoč njihovo različnost in lastnost. Splošno načelo enakosti je prizadeto šele tedaj, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki opravičuje zakonsko razlikovanje. Taka interpretacija splošnega načela enakosti pa pušča zakonodajalcu širok prostor ocenjevanja in prostega preudarka. Zakonodajalec je tisti, ki načeloma odloča, katere dejanske stane ali življenjska razmerja naj se v pravnem pogledu obravnavajo enako, katera pa neenako. Pri uresničevanju splošne enakosti na področju socialnih pravic ima pravo omejen doseg, kajti gostota za to potrebnega normiranja povzroča nasprotne učinke. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je upravičenost do pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek urejena različno, glede na različno zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka. Zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka je torej tisto, ki pogojuje obravnavo in nam

Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljen dohodek po ZSDP-1 morata biti izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja, torej nega ter varstvo otroka z bolezenskim stanjem iz 3. odst. 79. člena ZSDP-1 ter vsaj eden, od alternativno določenih primerov iz 4. odst. 83. člena ZSDP-1, ki ureja kdaj se šteje, da oseba zapusti trg dela. Ker je zavarovanje za starševsko varstvo po 8. členu ZSDP-1 za osebe, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji obvezno, že samo prenehanje delovnega razmerja in posledično prenehanje zavarovanja za starševsko varstvo po 4. odst. 83. člena ZSDP-1 šteje, da je oseba zapustila trg dela. ZSDP-1 v 4. odst. 83. člena primere zapustitve trga dela določa alternativno. Izpolnitev enega izmed določenih, med katere zagotovo šteje prenehanje zavarovanja za starševsko varstvo iz 8. člena ZSDP-1, je zadostna za pravico do plačila za izgubljeni dohodek.

Ni pravilno stališče revizije, da tožeča stranka ni upravičena do višjega dodatka na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Iz dejanskega stanja izhaja, da gre za težko gibalno oviranega otroka. Iz skupine gibalno oviranih otrok, opredeljenih v 3. členu Pravilnika, ki imajo pravico do dodatka za nego, tretji odstavek 79. člena ZSDP-1 za težko ali funkcionalno težko gibalno ovirane otroke določa dodatek v višini 200,00 EUR. Otrok izpolnjuje enega od alternativno določenih pogojev in je zato tožeča stranka upravičena do dodatka v višjem znesku.

ZSDP-1 v tretjem odstavku 79. člena jasno določa, da je do višjega dodatka upravičen starš otroka, ki ima določene bolezni iz Seznama, ne pa katerokoli bolezen iz Seznama. Seznam določa tako bolezni, v zvezi s katerimi je priznana pravica do dodatka v osnovnem znesku (100 EUR) kot tudi bolezni, v zvezi s katerimi je priznana pravica do dodatka v višjem znesku (200 EUR). Tako iz ZSDP-1 kot iz Seznama izhaja, da je starš dolgotrajno hudo bolnega otroka upravičen do dodatka za nego in sicer načeloma v osnovni višini 100 EUR mesečno, v višjem znesku 200 EUR pa v primeru določene (in ne katerokoli) bolezni ali stanja iz vsakokrat veljavnega Seznama.

Po sodni praksi pritožbenega sodišča so starši za otroka z boleznijo, ki je določeno v Seznamu hudih bolezni, ki potrebuje posebno nego in varstvo po 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, upravičeni do dodatka za nego in varstvo otroka v višjem znesku.

Otroci, ki potrebujejo posebno nego in varstvo so opredeljeni v Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Pravilnik). Po 1. odstavku 6. člena Pravilnika se za dolgotrajno hudo bolne otroke štejejo kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroke s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dlje kot 6 mesecev. Pod naslovom I "Kriteriji za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo" so ti določeni od 2. do 7. člena, torej gre tudi za otroke iz 6. člena Pravilnika. Skladno z 2. odstavkom 6. člena Pravilnika je Seznam hudih bolezni sestavni del Pravilnika. Po 21. točki Seznama gre za rak - za dobo še 3 let po končanem zdravljenju. Po sodni praksi pritožbenega sodišča so starši za otroka z določeno boleznijo iz seznama hudih bolezni, ki potrebuje posebno nego in varstvo po 6. členu Pravilnika, upravičeni do dodatka za nego in varstvo otroka v višjem znesku. Prav takšno stanje je podano v obravnavani zadevi. Zdravniški komisiji prve in druge stopnje sta namreč že v predsodnem upravnem postopku podali skladno mnenje,

Ker je bila zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 22. 8. 2016, torej po 96. členu ZSDP-1 ni podlage za uveljavitev pravice do izplačila denarne dajatve za nazaj. Poleg tega je ukinitvena odločba, po kateri tožnik do dodatka za nego otroka po odločbi od 1. 5. 2013 dalje ni več upravičen, postala pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano redno pravno sredstvo.

V obravnavanem predsodnem postopku bi bilo potrebno postopati po 7. členu ZUP in s tožnico glede na vloženo laično vlogo, s katero uveljavlja izplačilo dodatka za nego otroka, ne pa priznanje same pravice, najprej razčistiti, kaj sploh uveljavlja, in ji pojasniti, da bi lahko pravico do dodatka za nego otroka ob izpolnjenih zakonskih pogojih zahtevala za naprej. Ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP, niti ni iz sodnega spisa razvidno, da bi bil tožnici obravnavani dodatek za naprej morebiti priznan s kakšno drugo odločbo, tožnica pa s postavljenim tožbenim zahtevkom izrecno uveljavlja dodatek za nego otroka od 14. 8. 2009 do konca šolskega leta 2017, bi moralo že sodišče prve stopnje izpodbijana posamična upravna akta na temelju 1. alineje 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 kot nezakonita odpraviti in zadevo vrniti ponovno v predsodno odločanje.

V sporni zadevi je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da podzakonski akt ne more dodatno postavljati časovnih omejitev glede na bolezni, kot so določene v tem seznamu, v kolikor zato ni nekega razumnega, stvarno utemeljenega razloga. Če utemeljen razlog ni podan, to pomeni, da je takšna podzakonska odločba arbitrarna in s tem posledično tudi nezakonita. ZSDP-1 ministru daje le pooblastilo, da na predlog Pediatrične klinike določi Seznam hudih bolezni za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Iz Seznama izhaja, da posebno varstvo potrebujejo otroki s cistično fibrozo. Dodajanje še posebnih omejitev (manj ali več kot 5 let) pa nedvomno presega pooblastilo, ki je dano ministru. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da je za rešitev v sporni zadevi odločilno zgolj dejstvo, da ima otrok cistično fibrozo in da gre za hudo bolnega otroka, kot je le-ta opredeljen v tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1. S tem pa so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek.

V sporni zadevi gre za otroka z boleznijo iz seznama hudih bolezni, kot je določeno v tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1 in v 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Pritožba sicer pravilno poudarja, da ni mišljen celoten seznam težkih, kroničnih bolezni in stanj, pač pa le točno določene bolezni in sicer tiste, ki so v tem seznamu izrecno navedene, da jim lahko pripada višji dodatek za nego otroka.