VSC Sklep I Cp 73/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, izdan dne 29. 11. 2022.

2Zoper sklep se tožena stranka (toženec) po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi 366. členom ZPP, oboje v zvezi s členom 239 in 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa kršilo toženčevo pravico do enakega varstva pravic pravdnih strank v ugovornem postopku in v postopku izdaje začasne odredbe in toženčevo pravico do poštenega obravnavanja v postopku ter pravico do kontradiktornega postopka. Ni odgovorilo na ugovorne navedbe v zvezi s toženčevimi očitki o nezakonitem in neenakopravnem procesnem postopanju v postopku izdaje začasne odredbe, sklicuje se le na določbe ZIZ, ki sodišče v postopku izdaje začasne odredbe vežejo na hitro postopanje, obrazložitev je vsebinsko prazna in razlogi sklepa nezadostni. Razlogi sodišča o tem, da sodišče ni nikoli pred izdajo začasne odredbe komuniciralo s tožnico (da sodnica ni komunicirala s tožnico), da pa drži, da je tožnica res na sodišče poslala dva e-maila in da je komunicirala z vpisničarko sodišča ter da iz načina komunikacije izhaja, da komunikacija z vpisničarko ni potekala o vsebini pravdne zadeve, temveč da so tožnico zanimale samo postopkovne informacije, ki pa je dovoljen način komuniciranja stranke s sodiščem, so v nasprotju z listinskimi dokazi spisa. V izpodbijanem sklepu sodišče navaja protispisno trditev, da je tožnica na sodišče poslala 2 e-mail sporočili. Iz listin spisa, ki se nanaša na komunikacijo med tožnico in sodiščem, ki je potekala dne 29. 11. 2022 in na katerih se nahajajo tudi uradni zaznamki sodnice, izhaja, da je tožnica v obširnem e-mailu prepričevala sodišče, da bo prišlo do katastrofe, v kolikor začasna odredba ne bo izdana pravočasno, opisovala je spolno in fizično nasilje med njo in tožencem in navajala, da se bo sodni ukrep prepovedi približevanja iztekel 29. 11. 2022 ob 13.35 uri in da je to ura, ko se bo toženec vrnil domov. Gre za vplivanje tožnice na sodišče, ki je subjektivno in pristransko in predstavlja nedovoljeno komuniciranje tožnice s sodiščem, saj takšna narava komuniciranja pravdne stranke s sodiščem po naravi ne predstavlja dovoljenega pridobivanja informacij o stanju zadeve. Ni res, da sodnica ni neposredno komunicirala s tožnico: na prvem obširnem e-mail sporočilu je lastnoročni zapis sodnice z navodilom vpisničarki, da naj se tožnico po telefonu obvesti, kako naj postopa, da bo sklep pravočasno vročen, čeprav sodnica nima pooblastila, da stranko poučuje o tem, kaj naj v postopku stori, da bo dosegla svoj pravdni cilj. Istega dne je tožnica še štirikrat komunicirala s sodiščem, ta komunikacija pa je bila opravljena v času od 8.30 ure do 12.00 ure. Sodnica je tožnico preko vpisničarke obvestila tudi o tem, da je sklep "v izdelavi", kar je skrajno neobičajno, saj sodniki strank o stanju izdelave sklepa o začasni odredbi ne obveščajo. Opisano procesno postopanje sodišča predstavlja odstop od običajne prakse sodišč v postopkih izdaje začasne odredbe in vseh pravdnih postopkih sicer in nedvomno predstavlja neenako obravnavanje pravdnih strank v postopku. Navaja, da je po vložitvi ugovora na sodišče tožeča stranka sodišču za razliko od tožbene podlage kar naenkrat začela v pripravljalnih vlogah navajati, da je sicer toženec res vlagal v tožničino nepremičnino, da pa je to delal sam, saj tožničin vikend ni bil potreben nobene obnove in tožnica obnove ni hotela, kar pomeni, da je tožnica priznala obstoj skupnega premoženja. Takšno drugačno navajanje dejstev s strani tožeče stranke sodišču nalaga, da tožencu omogoči pravico do izjave v postopku ugovora, kar pomeni izvedbo obravnave, kar bi ob prej navedenih kršitvah sodišča vsaj delno pripomoglo k temu, da bi toženec še zaupal v sodstvo. Trditve tožnice v njenih pripravljalnih vlogah (zlasti zadnji, ki jo je toženec prejel po prejemu izpodbijanega sklepa) so povsem drugačne kot v tožbi in bazirajo na "svojevoljnem" vlaganju toženca v nepremičnino. To pa sodišču narekuje izvedbo ustne javne obravnave z zaslišanjem pravdnih strank, s čimer bi sodišče tožencu omogočilo ustno izjasnitev na naenkrat povsem kontradiktorne navedbe tožnice v tožbi in pripravljalnih vlogah. Toženec ima v ugovornem postopku pravico predstaviti svoje argumente vključno z dokazi in pod pogoji, ki ga ne postavljajo v občutno slabši položaj nasproti tožnici. Tožnica je v tožbi namerno in povsem zanikala obstoj kakršnegakoli skupnega premoženja, po prejemu tožbe zaradi ugotovitve skupnega premoženja in deležev na skupnem premoženju pa s svojimi navedbami bistveno spreminja tožbeno trditveno podlago. Obstoj skupnega premoženja se bo ugotavljal v pravdnem postopku, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem v Celju, za predmetni pravdni postopek v zvezi z ugovornim postopkom pa je bistveno samo dejstvo obstoja pravde zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem, kar za sodišče predstavlja predhodno vprašanje v skladu s 13. členom ZPP. Sodišče bi zato moralo takoj, ko je prejelo ugovor toženca z zatrjevanji, da ima toženec pravico bivati v tožničini nepremičnini, ker nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank prekiniti pravdni postopek, pa tega vse do sedaj kljub urgencam toženca noče storiti. Odločitev o tožbenem zahtevku za izselitev toženca je odvisna od ugotovitve predhodnega vprašanja, ali nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. S tem, ko sodišče pravdnega postopka ni prekinilo zaradi ugotovitve predhodnega vprašanja, je kršilo člen 13 ZPP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tudi podatek, da je sodišče o ugovoru odločalo kar 2 meseca, začasno odredbo pa je izdalo v 5 urah in da je šele na tretjo urgenco z dne 18. 1. 2023 vendarle uspelo odločiti o ugovoru toženca, predstavlja neenako obravnavanje pravdnih strank. Zatrjevane kršitve in opisano procesno ravnanje sodišča v postopku ob izdaji začasne odredbe in v ugovornem postopku, ki jih sodišče povzema tudi v izpodbijani sklep, predstavljajo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in terjajo razveljavitev izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker tožnica za izdajo začasne odredbe ni izkazala zakonskih pogojev. V izpodbijani sklep je sodišče povzelo kar prepis obrazložitve iz sklepa o začasni odredbi 29. 11. 2022. V izpodbijanem sklepu sodišče napačno zavzema stališče, da je tožnica dokazala obstoj težko nadomestljive škode. Toženec je v ugovornem postopku zatrjeval, da je tožnica izvajala nasilje nad njim, zato je tudi zoper njo zahteval sodno varstvo po ZPND. Predlog je vložil že dne 27. 10. 2022. Protispisne so navedbe sodišča, da toženec ni prerekal tožničinih navedb, da med njima obstoji nasilen odnos. Toženec se je do odnosa pravdnih strank v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi več kot jasno opredelil, saj je ta odnos jasno opisal kot patološko razmerje s številnimi prepiri, v katerem je dominantno vlogo z zasledovalnimi in ljubosumnostnimi motivi igrala tožnica. Sodišče obstoj pogoja težko nadomestljive škode veže izključno na ukrep, ki ga je potrdilo in podaljšalo Okrožno sodišče v Celju v postopku I Kpd 70159/2022, s tem pa je zmotno ugotavlja dejansko stanje. Nobenega dvoma ni (glede na kazenske ovadbe, ki jih je zoper tožnico podal toženec, glede na njegove telesne poškodbe, glede na dejstvo njegove hospitalizacije v SB Vojnik in glede na sklep o prepovedi približevanja v postopku I Kpd 70159/2022), da med pravdnima strankama obstoji hud konflikt in da je skupno življenje pravdnih strank nevzdržno, saj sta razvezana zakonca, prav nevzdržnost skupnega življenja pa je pogoj za razvezo zakonske zveze. Tudi ni dvomiti, da tožnica težko živi s tožencem pod isto streho, enako se zatrjuje tudi za toženca. Vendar je dejstvo, da je v času trajanja zakonske zveze ustvarjeno skupno premoženje, ki ga morata pravdni stranki razdružiti, saj je toženec zaradi vlaganj v tožničino nepremičnino trenutno ostal brez vsega (premoženja, doma, strehe nad glavo, premičnin, ki jih je kupil iz posebnega premoženja in brez zaposlitve), to pa je razlog, da bo morala tožnica do zaključka pravdnega postopka za izselitev toženca iz nepremičnine počakati do zaključka pravdnega postopka na Okrožnem sodišču v Celju pod opr. št. P 195/2022. Sodišče v izpodbijanem sklepu popolnoma napačno razlaga restriktivnost pogojev za izdajo začasne odredbe. Tožničin strah, negotovost, bojazen, stiska, opisovanje toženca z vsemi njegovimi lastnostmi, toženčevo domnevno razmerje z drugo žensko v času trajanja zakonske zveze in sklepanje, da se bo med pravdnima strankama v primeru vrnitve toženca domov nasilje ponovilo, ni škoda, ki bi bila nenadomestljiva v tem smislu, da bi bilo upravičeno poseči v pravice in interese toženca enostransko že pred izvedbo kontradiktornega postopka. Tožnica ima v primeru kakršnegakoli nasilja v družini na voljo pravna sredstva po ZPND, neupravičena pa je do sodnega varstva za izselitev toženca. Sodišče je napačno presodilo obstoj terjatve. Ni dvoma, da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine ID znak:parcele ... 465/2. Po navedbah pritožbe tudi ni dvoma, da je bila ta nepremičnina, ki je pred sklenitvijo zakonske zveze pravdnih strank predstavljala star bivalni vikend, v času zakonske zveze in zunajzakonske zveze gradbeno popolnoma obnovljena. Navaja, da je v nepremičnino vlagal posebno premoženje zato, ker sta bila s tožnico dogovorjena, da bo postal solastnik nepremičnine in ker je toženec tožnici verjel, da je resna v svoji odločitvi za skupno življenje. V izpodbijanem sklepu se sodišče ni opredelilo do zatrjevanih dejstev o nastanku skupnega premoženja pravdnih strank in do samega obstoja skupnega premoženja. Obstoja terjatve ni mogoče vezati na določbo 99. člena SPZ, kar bi bilo pravilno, če bi bili pravdni stranki res izključno v prekarnem razmerju, temveč na določbe DZ o skupnem premoženju. Razlogi izpodbijanega sklepa v 8. točki, ko se sodišče do obstoja skupnega premoženja pravdnih strank opredeli, so nevzdržni, Obseg njegovih vlaganj v nepremičnino, dokazovanje obstoja njegovega posebnega premoženja, dokazovanje stanja nepremičnine pred začetkom vlaganj v nepremičnino in dokazovanje stanja po izvedenih vlaganjih ter ugotavljanje povečane vrednosti nepremičnine v posledici izvedenih vlaganj za sodišče predstavlja predhodno vprašanje, ki ga prvo sodišče ne more samo rešiti, torej prekinitev pravde, saj je od rešitve predhodnega vprašanja odvisna odločitev v tej pravdi. Sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa tudi ni upoštevalo položaja toženca. Izdaja začasne odredbe z identičnim zahtevkom kot je tožbeni zahtevek je pred izvedbo kontradiktornega postopka dopustna le, kadar bo kljub izdani in izvršeni začasni odredbi mogoče po zavrnitvi tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje. Tožnica kot edina zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine glede na lastninski status lahko kadarkoli nepremičnino s pravnim poslom (darilo, pogodba o preužitku, pogodba o dosmrtnem preživljanju) prenese na družinske člane, s tem je namreč tožencu že grozila, na nepremičnini v zemljiški knjigi nima vknjižene prepovedi obremenitve ali odtujitve v korist toženca, zato so ji takšni pravni posli omogočeni in so izvedljivi kadarkoli. Zgolj zaznamba spora pri nepremičnini, ki je v zemljiški knjigi nastala kot posledica spora o ugotovitvi obsega skupnega premoženja in deležev na njem, navedenih pravnih poslov med tožnico in njenimi najožjimi sorodniki (A. A., B. B. in C. C.) ne izključuje ali preprečuje. Sodišče je v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zavzelo napačno stališče do nastanka nenadomestljive škode oziroma težko nadomestljive škode, saj obstaja velika verjetnost nemožnosti vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka. Ker je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti. V posledici vseh zgoraj navedenih kršitev je tudi zmotno uporabilo materialno pravo (določbe ZIZ in SPZ). Pritožba predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma spremembo odločitve, da se ugovoru ugodi in začasna odredba odpravi.

3V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka (tožnica) po pooblaščenki obrazloženo zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 29. 11. 2022 ugodilo predlogu tožnice in zoper toženca izdalo začasno odredbo v vsebini, kot je povzeta tudi v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Z izpodbijanim sklepom je po ugovornem postopku kot neutemeljen zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi. Ta sklep je predmet pritožbenega preizkusa.

6Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa kršilo toženčevo pravico do enakega varstva pravic v ugovornem postopku in v postopku izdaje začasne odredbe, toženčevo pravico do poštenega sojenja ter kontradiktornega postopka. Razlogi sodišča prve stopnje v 6. točki obrazložitve so glede na toženčeve ugovorne navedbe o očitanih kršitvah zadostni, jasni, pravilni in tudi povsem v skladu s spisovno listinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso pojasnilo, da se kontradiktornost v postopku zavarovanja z začasno odredbo, ki poteka po pravilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), vzpostavi v ugovornem postopku in ne že pred izdajo sklepa o začasni odredbi. Pravilno je izpostavilo tudi določbo 11. člena ZIZ, ki narekuje sodišču hitro postopanje v tovrstnih postopkih. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da stikov sodnice s tožnico in ali njeno pooblaščenko ni bilo, je prepričljiv in povsem skladen s spisovnimi podatki. Ti potrjujejo razloge sodišča prve stopnje, da je sicer tožnica na sodišče pred izdajo sklepa o začasni odredbi res posredovala dve elektronski sporočili dne 29. 11. 2022¹, vendar tudi odredbi sodnice vpisničarki na navedenih dveh elektronskih sporočilih ne izkazujeta nobene neposredne osebne niti telefonske komunikacije sodnice bodisi s tožnico bodisi z njeno pooblaščenko, kar dodatno potrjuje tudi pojasnilo sodnice v uradnem zaznamku v spisu z dne 7. 12. 2022, ki je bil vročen tudi obema pravdnima strankama po pooblaščencih². Spisovni podatki ne izkazujejo nedovoljenega komuniciranja niti sodnice niti sodnega osebja, saj potrjujejo zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je bila komunikacija vpisničarke s tožnico po odredbi sodnice le postopkovne narave, kamor nedvomno spada vročanje sodnih pošiljk. Nedovoljene komunikacije pa tudi ne predstavlja informacija, da je sklep v izdelavi, kar izpostavlja pritožba, saj ta pomeni le informacijo o stanju zadeve, ne pa o vsebini odločanja. Zato ni pritrditi pritožbi niti glede nedovoljenega komuniciranja tožnice s sodiščem niti da gre s takšnim ravnanjem za odstop od običajne prakse sodišče v tovrstnih zadevah niti o neenakem obravnavanju pravdnih strank v postopku.

7Ob pritožbenih očitkih, da bi zaradi dejstva obstoja pravde zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem in s tem rešitve predhodnega vprašanja sodišče moralo prekiniti pravdni postopek, česar ni storilo, kar pritožba označuje kot kršitev določbe 13. člena ZPP in kar po njenih navedbah predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, pa je najprej poudariti in pojasniti, da je predmet tega pritožbenega preizkusa le izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Predlog tožene stranke za prekinitev pravdnega postopka zaradi dejstva obstoja pravde zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem in v zvezi s tem rešitve predhodnega vprašanja na podlagi 206. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPP, na kar očitno meri pritožba, ne vpliva na odločanje o ugovoru niti na odločanje o pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. Začasna odredba je namreč sredstvo zavarovanja, ki je urejeno v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), kar velja tudi v primeru, ko gre za izdajo začasne odredbe znotraj pravdnega postopka.³

8Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pravno podlago in materialnopravna izhodišča za odločanje o utemeljenosti predmetne začasne odredbe, ki predstavlja ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo. Za izdajo le-te mora biti izkazan verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in še pogoj, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), dodaten pogoj, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up 275/97, pa predstavlja pogoj reverzibilnosti. Utemeljeno in pravilno je izpostavilo tudi, da se v postopku zavarovanja odloča z nižjim dokaznim standardom, ki sicer velja za kontradiktorni pravdni postopek, to je s standardom verjetnosti. Izpolnjenost zakonskih pogojev, ki jih mora za izdajo začasne odredbe izkazati tožnik (upnik) v predlogu, sodišče presoja že ob izdaji sklepa o začasni odredbi, toženec pa obstoj pogojev za izdano začasno odredbo lahko izpodbija z ugovorom, o katerem odloči sodišče po ugovornem postopku, skladno s pravili in določbami ZIZ, kar je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, tudi upoštevalo. Ob tem glede na pritožbene navedbe velja poudariti, da odločanje o začasni odredbi, vključno z odločanjem o pravnih sredstvih v postopku zavarovanja, torej tudi o ugovoru ter o pritožbi zoper sklep o ugovoru, četudi postopek zavarovanja poteka znotraj pravdnega postopka, kot v obravnavanem primeru, ne pomeni odločanja o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka. O tem bo sodišče odločilo po izvedenem kontradiktornem postopku v skladu s pravili pravdnega postopka. Sodišče pri odločanju o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi tako upošteva le vloge, ki se nanašajo na postopek zavarovanja z začasno odredbo. Oprava naroka v postopku zavarovanja ni obligatorna (29.a člen v zvezi s členom 239 ZIZ).

Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ.

9Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da z ugovorom toženec ni uspel izpodbiti obstoja verjetnosti nedenarne terjatve, ki ga kot prvi pogoj za izdajo tudi regulacijske začasne odredbe določa prvi odstavek 272. člena ZIZ. Pritožba ne prereka zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, izpraznitev in izročitev katere tožnica s tožbenim zahtevkom od toženca v tej pravdi zahteva. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijanega sklepa tudi upoštevajoč pravilna že navedena materialnopravna izhodišča ustrezno in zadostno opredelilo do ugovornih navedb toženca o med pravdnima strankama očitno spornemu vprašanju obstoja skupnega premoženja. Prepričljiv je zaključek o verjetno izkazani nedenarni terjatvi kot prvem pogoju za izdajo začasne odredbe, ki ga pritožnik ne more izpodbiti z izpostavljanjem navedb o med pravdnima strankama očitno spornemu obstoju skupnega premoženja in toženčevih vlaganj v nepremičnino, s katerimi toženec nasprotuje tudi tožbenemu zahtevku, utemeljenost katerega pa bo predmet presoje in odločanja v pravdi. Zato pritožnik tudi s ponavljanjem in poudarjanjem svojih navedb, da predmetna nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o verjetno izkazani nedenarni terjatvi, obrazloženega v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

10Kot pravilnemu je pritrditi tudi zaključku sodišča prve stopnje, da toženec z ugovorom ni uspel izpodbiti izkazanosti drugega obveznega pogoja za izdajo začasne odredbe iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, po katerem mora biti verjetno izkazano, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve uporabe sile. Ob tem velja glede na pritožbene navedbe izpostaviti, da sta pogoja v drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in sicer preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode, predpisana alternativno in torej zadošča izpolnitev že enega od njiju.

Pri presoji utemeljenosti zaključka glede izpolnjenosti tega zakonskega pogoja se je utemeljeno oprlo na tožencu izdano odredbo prepovedi približevanja najprej po Policijski postaji Žalec, ta ukrep pa je bil potrjen in še dvakrat podaljšan s sodnimi sklepi. Da med tožencem in tožnico obstaja konflikten odnos, pritožnik ne prereka. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da z obsežnimi ugovornimi navedbami, da je toženec sam žrtev tožničinega nasilja in ne obratno, saj ga je tožnica že večkrat fizično napadla in mu med drugim trajno poškodovala oko ter da je zoper tožnico že pred njeno kazensko ovadbo podal dve kazenski ovadbi, ki pa jih policija ni ustrezno obravnavala, tožencu ni uspelo izpodbiti verjetnosti, da je bil (tudi) on nasilen do tožnice in da v prihodnje do tožnice ne bo več nasilen. Pritožnik zato s pritožbo, v kateri predvsem ponavlja trditve, da je bil on žrtev nasilja s strani tožnice, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

11V točki 10. obrazložitve izpodbijanega sklepa se je sodišče prve stopnje tudi ustrezno opredelilo do izpolnjenosti pogoja reverzibilnosti. Prepričljiv je zaključek, da se sporna nepremičnina z izdajo začasne odredbe ne spreminja in da jo bo lahko toženec v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka (znova) uporabljal, z izdano začasno odredbo pa je dosežen tudi namen zavarovanja, ki je preprečitve grozeče sile. Razlogov in zaključka sodišča prve stopnje o izpolnjenosti tega pogoja pritožba ne more izpodbiti z navedbami, da sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa ni upoštevalo položaja toženca, da tožnica glede na lastninski status lahko kadarkoli nepremičnino s pravnim poslom (darilo, pogodba o preužitku, pogodba o dosmrtnem preživljanju) prenese na družinske člane, s čimer je namreč tožencu že grozila, ter da na nepremičnini v zemljiški knjigi tožnica nima vknjižene prepovedi obremenitve ali odtujitve v korist toženca, zato so ji takšni pravni posli omogočeni in so izvedljivi kadarkoli. Te navedbe so nove in jih v ugovoru toženec ni zatrjeval. Zato te navedbe v pritožbenem postopku predstavljajo nedopustno širjenje ugovornih navedb in v pritožbenem postopku niso upoštevne.

12Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju utemeljeno zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi. Pritožbeno uveljavljene postopkovne kršitve niso bile storjene, sodišče druge stopnje pa ob pritožbeno preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi uradoma. Zato je pritožbo toženca zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).

13Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da o stroških predloga za izdajo začasne odredbe in ugovornih stroških ni odločalo in bo o njih odločilo s končno odločbo. V pritožbenem postopku vsebinsko temu ni nasprotovano, zato je tudi sodišče druge stopnje odločitev o priglašenih stroških tega pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

¹ Primerjaj elektronski sporočili na list. št. 9 in 12 v spisu.
² Primerjaj l. št. 42 in 43 v spisu.
³ Glede ukrepov zavarovanja v pravdi prepoved opravljanja pravdnih dejanj med prekinitvijo postopka ne velja (Primerjaj: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, Vesna Rijavec, stran 310, tudi npr. sklep VSL II Cp 1982/2019).