VSC Sodba Cpg 68/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 373,32 EUR pritožbenih stroškov.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 7.521,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.2020 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki (tožnici) povrniti 74,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2020 dalje do plačila ter 1.508,80 EUR pravdnih stroškov, slednjih v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uveljavlja predvsem razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter šele posledično razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da so bile podane stvarne napake, ki jih je pravočasno grajala. Uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke prvega (op. pravilno drugega) odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in dodaja, da iz zatrjevanj tožnice ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišču prve stopnje očita še pomanjkljivo materialno procesno vodstvo in izpostavlja, da v postopku ni imela zastopnika in da bi jo sodišče moralo opozoriti na možnost predlaganja sodnega izvedenca.

3Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V njem obširno nasprotuje pritožbenim navedbam in soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo, se pa bo v nadaljevanju te obrazložitve opredelilo do vseh pritožbenih očitkov, s katerimi se le-to izpodbija.

6Neutemeljen je le s prepisom zakonske določbe uveljavljani pritožbeni očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti in kar je pritožbeno sodišče nenazadnje storilo. Izrek ni nerazumljiv, sodba ne nasprotuje sama sebi in razlogom. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni in med seboj v nasprotju.

7Nobene podlage v izpodbijani sodbi ni najti za očitek, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz zatrjevanj tožnice, saj je le-ta postavila sklepčno trditveno podlago.

8V zvezi z očitkom pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva (glej 285. člen ZPP), ki ni utemeljen, velja najprej izpostaviti, da je bila toženka ob vročanju dopolnitve tožbe seznanjena, da lahko angažira ustreznega pooblaščenca in da je med postopkom angažirala pooblaščenega odvetnika, ki jo je zastopal na drugem in zadnjem naroku za glavno obravnavo, zanjo pa vlaga tudi predmetno pritožbo, zato ne drži nekoliko nerazumljiva trditev, da v postopku ni imela „zastopnika“. Skladno z 285. členom ZPP (materialno procesno vodstvo) predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Iz spisa ne izhaja, da sodišče prve stopnje omenjenega vodstva ne bi opravilo v zadovoljivi meri. Tudi pritožnica v pritožbi ne navede konkretnih pravno relevantnih dejstev, ki jih zaradi pomanjkljivega materialno procesnega vodstva, ni navedla. Materialno procesno vodstvo ne sme iti tako daleč, da bi se sodišče spremenilo v odvetnika pravdne stranke, in hkrati je pri presoji le-tega bistvena zahtevana skrbnost vsake pravdne stranke, da svoje pravice primarno brani sama. V slednjem okviru je najmanj, kar se od vsake stranke lahko pričakuje to, da odgovori na očitke nasprotne stranke. Povedano drugače, sodišče ni dolžno izvajati (pretiranega) materialnopravnega vodstva, če je na določene pomanjkljivosti stranko opozorila že nasprotna stranka (npr. o neobstoju dogovora o lastnostih prodane živine). Kršitev omenjenega člena je nenazadnje relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi jo toženka kot takšno morala v pritožbi konkretizirati in vsaj zatrjevati, kako je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ker gre za relativno kršitev, tudi ni najti nobenih ovir za postopanje po prvem odstavku 286.b člena ZPP. To kršitev bi toženka morala uveljavljati že na prvi stopnji sojenja, v pritožbi pa jo lahko uspešno uveljavlja le pod pogojem, da je brez svoje krivde ni mogla uveljavljati prej. Slednjega toženka v pritožbi niti ne zatrjuje. Ker zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (glej npr. 7. in 212. člen ZPP) dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, je nejasen in neutemeljen edini v tem okviru konkretiziran očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje toženko seznaniti o možnosti predlaganja sodnega izvedenca (op. dokaza), s katerim bi lahko dokazala „resnično dejansko stanje“.

9Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje kakorkoli zmotno in nepopolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje. Tožbeni zahtevek je v celoti utemeljen oziroma vse ugovorne navedbe toženke niso utemeljene že iz razlogov, ki so razvidni predvsem iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in ki so v tem, da toženka ni niti zatrjevala niti izkazala obstoja stvarnih napak (op. mednje spadajo tudi skrite) na prodani klavni živini. Lastni in neizkazani sta pritožbeni trditvi, da je že plačala „primerno“ ceno glede na „slabšo klasifikacijo in klavnost živali“ in da je „plačala 10% višjo ceno za slovenski trg“. Za ceno prodane klavne živine sta se pravdni stranki dogovorili in toženka, ki si je živali ogledala pred nakupom, prisotna pa je bila še ob nakladanju in tehtanju živali, ni izrazila nobenih posebnih zahtev glede prodane živine (glede pasme, klavnosti in kvalitete mesa ter loja). O tem ni bilo nobenega dogovora. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni podanih stvarnih napak, ker je imela živina vse lastnosti za običajno rabo, je pravilen in utemeljen. Ker ni stvarnih napak, so vsi ugovori toženke, ki izvirajo iz obstoja stvarnih napak neutemeljeni, in je tožbeni zahtevek posledično v celoti utemeljen. Nikjer iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da naj „ne bi bile naložene telice, kot je bilo prvotno dogovorjeno.“ Toženka se je, ko se prvi rejec ni strinjal s prodajo svojih telic, odločila za nakup (ogledanih in spornih) telic drugega rejca in treh (neogledanih in nespornih) bikov tretjega rejca. Ni podlage za upoštevanje pritožbene navedbe, da se je strinjala s kvaliteto „prvotno izbrane živine“, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Strinjala se je s kvaliteto kupljenih telic. Toženka celo sama v pritožbi ponavlja svoje siceršnje navedbe (glej sredino 3. točke pritožbe), iz katerih izhaja, da je pričakovala glede kupljenih telic „temu primeren rezultat“, kar pa „ne pomeni, da je z njim soglašala in se s tem odpovedala reklamaciji.“ Predmetno le še dodatno izkazuje, da ni šlo za stvarne (skrite) napake prodane stvari.

10Nikjer iz sodbe ni razviden zaključek, da je s podpisom dobavnice toženka izgubila pravico do uveljavljanja reklamacije oziroma skritih napak blaga. Iz ničesar tudi ne izhaja, da bi morala toženka (profesionalka v zvezi z nakupovanjem živine), „videti barvo mesa in loja“ že z ogledom živih živali. Žive in nato kupljene živali sta si ogledali obe pravdni stranki. Nejasna je navedba, da bi morala tožnica vedeti, kako in s čim njeni rejci hranijo živali in kolikšna je njihova starost, in da bi morala toženki zagotoviti enako kakovostne telice, kot si jih je toženka izbrala. Tožnica je toženki prodala telice, ki si jih je izbrala toženka. Deloma drugačni izpovedbi toženke sodišče prve stopnje ni sledilo, o čemer je navedlo zadostne in pravilne razloge. Iz pritožbe ni razvidno, kako naj bi zatrjevano neprimerno nalaganje in vmesno hranjenje telic vplivalo na slabšo kvaliteto mesa in klavnost oziroma na obstoj stvarnih napak, saj nobene lastnosti prodanih telic niso bile dogovorjene in iz ničesar ni razvidno, kako naj bi konkretne prodane telice ne imele vseh lastnosti za njihovo običajno rabo. Toženka je bila ob nalaganju in tehtanju telic celo prisotna in je podpisala dobavnico (dogovor o količini in ceni). Nemogoče je slediti pritožbeni tezi, da sta se pravdni stranki dogovorili le za „pravično“ ceno telic prvega rejca, ipd. Gre le za lastno dokazno oceno toženke, s katero toženka neutemeljeno želi doseči nekakšno lastno verzijo dogodkov.

11Čeprav pritožbeno sodišče načeloma pritrjuje obširnemu pritožbenemu zavzemanju, da je toženka izkazala pravočasno grajanje (reklamacijo) in da je v zvezi s tem (podrednim) razlogom sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, predmetno ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, katere bistvo je v tem, da stvarnih napak ni bilo. Enako velja za zatrjevanje okoliščin v zvezi z reševanjem reklamacije, pri čemer je bistveno, da se pravdni stranki v tej smeri nista ničesar dogovorili. Račun je bil izdan 20.1.2020, zato ni mogoče slediti navedbi, da je bil zavrnjen z reklamacijo z dne 17.1.2020.

12Zatrjevane „škode“, ki naj bi jo utrpela pri nadaljnji prodaji telic italijanskemu kupcu, toženka v razmerju do tožnice, v katerem ni izkazala obstoja stvarnih napak, ne more uspešno uveljavljati. Ni pravno relevantne škode zaradi „nižjega kakovostnega razreda, barve mesa in loja ter slabe klavnosti,“ saj toženka ni izkazala obstoja stvarnih napak. Ni niti zatrjevala niti izkazala, da prodana živina ni imela običajnih lastnosti in posebej zahtevanih (dogovorjenih) lastnosti. Povedano drugače in poenostavljeno, tožnica ni odgovorna za izgubo, ki naj bi jo toženka utrpela v nadaljnjem poslovanju s svojim italijanskim kupcem.

13Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

14O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo prizna 500 točk za odgovor na pritožbo, 10 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 373,32 EUR. Tožnici se ne prizna priglašenih 50 točk za pregled listin, dokumentacije in študij spisa, saj gre v tem delu ne samo za neizkazan strošek, ampak tudi za nesamostojen strošek, ki je že zajet v nagradi za odgovor na pritožbo.