VSK Sklep I Cp 698/2022

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani sklep se v I., II. in IV. točki izreka (ugodilni del in stroškovna odločitev) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s svojo pritožbo.

Oris zadeve:

1Gre za pravdo zaradi motenja posesti. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju tudi sodišče) toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da mora v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da delno, v širini 48 cm, odstrani oviro – podzemni ekološki otok, ki se nahaja ob [...], na zemljišču ob jugozahodni strani zidu (ki stoji na parceli z ID znakom parcela 0000 1111/13, v nadaljevanju parcela 1111/13, in ki poteka po celotnem jugozahodem delu parcele 1111/13), in sicer tako da, gledano iz smeri vzhoda proti zahodu, odstrani nov betonski zid ter del betonske podlage med sivimi nosilci zabojnikov in betonskim zidom, nato v nadaljevanju proti zahodu odstrani del zelenice ter del betonske podlage na skrajnem zahodnem delu vključno s tremi smetnjaki, v obsegu kot izhaja iz izreka sklepa ter na tem mestu posadi živo mejo sorte "laurus", višine najmanj 1,5 m (I. točka izreka). Toženki je prepovedalo, da v bodoče posega s takimi ali podobnimi ravnanji v posest tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) na zemljišču jugozahodno od zidu, ki stoji na nepremičnini parceli 1111/13, in sicer v dolžini 19 m in širini 48 cm jugozahodno od zidu, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo še o stroških postopka (IV. točka izreka).

Odločitev temelji na ugotovitvah: - da je tožnica sodno varstvo zahtevala v zakonskem roku skladno z določbo 32. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ); - da je tožnica imela posest nad živo mejo, ki je rasta na delu zemljišča za betonskim zidom, ki se nahaja na parceli 1111/13 (gledano s smeri tožničine hiše proti [...]) in robnikom, ki je ločeval asfaltirano površino ekološkega otoka od površine, kjer je slednja rasla; - da tožničina parcela 1111/13 meji na parcelo 1111/11, ki je last toženke in nima statusa javnega dobra; - da je na del zemljišča, kjer je rasla živa meja, posegla toženka tako, da je odstranila živo mejo in na tem mestu na novo uredila ekološki otok. Po ugotovitvi sodišča je tožnica posest uživala v širini 48 cm od betonskega zidka, ki se nahaja na parceli 1111/13, gledano iz smeri tožničine hiše proti [...]. Zato je tožbenemu zahtevku, kolikor je tožnica zahtevala posestno varstvo v obsegu 48 cm od prej navedenega betonskega zidka ugodilo, v presežku pa njen zahtevek zavrnilo.

Pritožbene navedbe:

2Zoper navedeni sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnica s pritožbo izpodbija zavrnilni del sklepa (III. točka izreka). Navaja, da sodišče dejanske širine žive meje v postopku sploh ni ugotavljalo, temveč je slednjo le pavšalno ocenilo. Sodišče je svojo odločitev o širini žive meje utemeljevalo izključno s prostoročno skico iz priloge B25. Ta skica ne more biti verodostojen dokaz v predmetni pravdi, ker na njej ni podpisa avtorja. Skico bi namreč lahko narisal kdorkoli za potrebe tega postopka. Kljub temu da je na to opozorila že v postopku na prvi stopnji, toženka zaslišanja avtorja skice ni predlagala. Zato je to dejstvo ostalo nedokazano. Zaključek sodišča, da živa meja bistveno širše v prostor ni posegala in da je zato tožnica dejansko posest izvrševala le v širini 48 cm, je neobrazložen, napačen in protispisen. Četudi bi razdalja med tožničinim zidkom in robnikom, ki je razmejeval površino z živo mejo, znašala 48 cm, je iz fotografij, ki jih je v spis vložila toženka in iz izpisa iz Google maps, ki se nahaja v prilogi B23, razvidno, da robnik zamejuje "gredo", kjer so rasle korenine in veje žive meje, medtem ko se je krošnja žive meje razširjala in razraščala preko robnika na pločnik ter segala v zračni prostor nad zabojnike za smeti. Robnik zato v naravi ni bil viden. Iz fotografij je možno oceniti, da je bilo na površini grede, ki naj bi znašala 48 cm, približno ena polovica žive meje, krošnja pa je predstavljala drugo polovico. Skupna širina žive meje je zato 96 cm. To tudi ni neobičajno za 40 let staro živo mejo. Sodišče bi zato moralo njenemu zahtevku v celoti ugoditi, saj je posest izvajala na celotni krošnji. Sodišče je odločalo mimo navedb tožnice in ni izvedlo vseh predlaganih dokazov glede širine izvrševanja posesti na živi meji. Sklep zato nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) oz. so razlogi v nasprotju z listinami (fotografijami) v spisu, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

4Kot izhaja iz vsebine pritožbe toženke, izpodbija ugodilni del sklepa (I. in II. točko izreka) in posledično še stroškovno odločitev (IV. točko izreka). Sodišče je spregledalo dejstvo, da je sporna živa meja vpisana v kataster koncesionarja (priloga B10). Zato predstavlja javno zeleno površino v lasti toženke, ki ima na podlagi 13. člena Odloka o koncesiji za opravljanje lokalne gospodarske javne službe urejanja in čiščenja javnih površin na območju Mestne občine Nova Gorica za mesto Nova Gorica in naselja Solkan, Kromberk, Rožna Dolina in Pristava status javnega dobra. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnica oz. njena družina imela posest nad obravnavano živo mejo. Sodišče ni upoštevalo, da je koncesionar dolžan skrbeti za javne zelene površine na velikem območju in da dela izvaja skladno z javnopravnimi potrebami in namenom. Zato njegovega dela ni mogoče enačiti s skrbjo posameznika za urejenost okolice njegove lastne hiše. Tožnici je bilo dopuščeno, da živo mejo obrezuje tam, kjer je segala čez njeno ograjo na njeno dvorišče ter da regulira višino te, kakor se to dopušča vsem občanom pod enakimi pogoji. S tem ji živa meja ni bila prepuščena v posest. Ta je bila še vedno vpisana v kataster, koncesionar pa je za obrezovanje le te dobil plačilo iz javnih sredstev. Prav tako ni upoštevalo, da tožnica zahteva odstranitev objekta, ki je namenjen opravljanju gospodarske javne službe oz. objekta, ki je v javnem interesu in v splošni rabi. Nad takim objektom ni mogoče imeti posesti. Zato tudi ni mogoče zahtevati njegove odstranitve. Nepravilen je zaključek sodišča, da parcela 1111/11 ni javno dobro. Sodišče je ugotovilo, da obravnavana parcela predstavlja del [...]. Ta je skladno z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Mestni občini Nova Gorica kategorizirana kot javna cesta. Javne ceste pa so na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCest-1) javno dobro, na katerem ni mogoče imeti posesti. Sodišču očita, da se do dveh listinskih dokazov, t.j. do izpisa iz katastra koncesionarjev in Odloka o koncesiji za opravljanje lokalne gospodarske javne službe urejanja in čiščenja javnih površin na območju Mestne občine Nova Gorica za mesto Nova Gorica in naselja Solkan, Kromberk, Rožna Dolina in Pristava, ki sta ključen dokaz glede okoliščine, kdo je imel v posesti obravnavano živo mejo, v dokazni oceni sploh ni opredelilo. Sklepa zato v tem delu ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). II. točka izreka izpodbijanega sklepa je nerazumljiva, saj ni jasno, kaj je sodišče toženki sploh prepovedalo. Sodišče bi moralo dejanja natančno opredeliti s pomočjo opisa v ugotovitvenem delu tožbe. Sodišče je spregledalo, da v konkretni zadevi vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja sploh ni mogoča. Zato bi moralo že iz tega razloga zavrniti dajatveni del zahtevka. V izpodbijanem sklepu določen paricijski rok 8 dni je absolutno prekratek, saj je toženka oseba javnega prava, za katero veljajo posebna pravila naročanja blaga in storitev. Sklep je tudi neizvršljiv. Po zimi žive meje ni primerno zasaditi, zaradi odstranitve betonskega zidu in betonske plošče pa bo tudi ogrožena stabilnost tožničinega zidu, njene parcele in hiše ter stabilnost in funkcionalnost ekološkega otoka. Sodišče ni ravnalo prav, ko z odločitvijo ni počakalo do zaključka postopka sodne določitve meje. Glede na zmotno odločitev o glavni stvari, je posledično zmotna tudi stroškovna odločitev.

5Na vročeno pritožbo sta odgovorili obe pravdni stranki. V odgovorih sta nasprotovali pritožbi nasprotne stranke, predlagali njuno zavrnitev ter potrditev sklepa.

Odločitev o pritožbah:

6Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Glede pritožbe toženke:

7Med strankama ni sporno, da je bilo s posegi toženke pri ureditvi [...] in izvedbi novega ekološkega otoka vzdolž le-tposeženo v del zemljišča, na katerem je rasla sporna živa meja. Ta del zemljišča se nahaja za betonskim zidkom, stoječim na parceli 1111/13, gledano s smeri tožničine hiše proti [...]. Iz razlogov izpodbijanega sklepa, ki jih potrjujejo podatki spisa, izhaja, da je tožnica navajala, da je ta del zemljišča del (njene) parcele 1111/13, medtem ko je toženka zatrjevala, da je dela izvedla na sosednji parceli 1111/11, ki je njena last in predstavlja javno dobro ter da zato tožnica sodno varstvo neutemeljeno zahteva. Pri tem vztraja tudi v pritožbi.

8Kot je bilo že pojasnjeno, sklep v ugodilnem delu (med drugim) temelji na zaključku, da parcela 1111/11, ki po nespornih ugotovitvah sodišča, meji na parcelo 1111/13, nima statusa javnega dobra. Sodišče je v utemeljitev navedlo, da toženka ni izkazala, da bi bila za obravnavano parcelo izdana ugotovitvena odločba o pridobitvi statusa grajenega javnega doba po 245. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2). Takšno stališče je materialnopravno zmotno in mu toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje.

9Drži sicer da ZUreP-2, ki je urejal pridobitev statusa grajenega javnega dobra v relevantnem času, pridobitev takšnega statusa pogojuje z ugotovitveno odločbo, vendar pa je sodišče spregledalo, da je mogoče v primerih, ko gre za javne ceste, ki so v lasti države ali občine, status javnega dobra izpeljati že iz določb ZCest-1. Drugi odstavek 3. člena ZCest-1 določa, da so javne ceste javno dobro. Isti zakon v 24. točki prvega odstavka 2. člena tudi določa, da je javna cesta tista cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. To pomeni, da javna cesta pridobi status javnega dobra na podlagi kategorizacije.¹ Glede na v prvostopenjskem postopku ugotovljena dejstva, ki pritožbeno niso izpodbijana, in sicer da je parcela 1111/11 last toženke, da je po podatkih GURS opredeljena po namenski rabi kot površina ceste in dejansko v naravi predstavlja Vojkovo cesto, ki je skladno z ZCest-1 in Odlokom o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Mestni občini Nova Gorica kategorizirana kot javna cesta, je ta parcela javno dobro. Drugačno razlogovanje tožnice in sodišča prve stopnje je zgrešeno.

10Zaradi zmotnega stališča, da potek meje med spornima parcelama ni relevanten, se sodišče z vprašanjem poteka meje med spornima nepremičninama ni ukvarjalo in ni ugotavljalo, kateri od obravnavanih nepremičnin pripada sporni del zemljišča. Kje poteka meja med spornima parcelama² oz. kateri od spornih parcel pripada del zemljišča, na katerem je prišlo do zatrjevanih posegov toženke, je pomembno. Sodna praksa je namreč jasna in enotna: na javnem dobrem nihče ne more pridobiti posesti in zato na njem tudi nihče ne more uživati posestnega varstva. Dejansko stanje torej v pomembnem delu ni ugotovljeno.

11Pritožbeno sodišče je že zaradi navedenega pritožbi toženke ugodilo in sklep v ugodilnem delu (I. in II. točka izreka) ter v posledici tudi glede pravdnih stroškov (IV. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ocenilo je namreč, da ni pogojev za odpravo ugotovljene pomanjkljivosti v pritožbenem postopku, saj bi moralo pritožbeno sodišče zadevo prvič (kot prvo) celovito obravnavati in pri tem ugotavljati pomembna dejstva, ki jih prvostopenjsko sodišče ni štelo za relevantna. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave RS). Poleg tega gre upoštevati, da je ta zadeva razveljavljena prvič, zato po oceni pritožbenega sodišča s tem ne bo povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Napotki za delo sodišču prve stopnje so razvidni iz zgornjih razlogov.

Glede pritožbe tožnice:

12Zavrnilni del sklepa temelji na ugotovitvi, da tožnica dejanske posesti v širini, ki presega 48 cm od betonskega zidka, ki se nahaja na parceli 1111/13, gledano iz smeri tožničine hiše proti [...], ni dokazala. Sklep ima glede tega zaključka jasne, razumljive in zadostne razloge o odločilnih dejstvih in v njem ni očitane protispisnosti.³ Očitane kršitve, ki jih tožnica uveljavlja v tej zvezi, zato niso podane. Navedbi, da je sodišče odločalo mimo navedb tožnice in da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pa sta popolnoma posplošeni in zato neutemeljeni.

13Ugotovitev sodišča o obsegu dejanske posesti tožnice je prepričljiva, življenjsko logična ter preverljiva. Temelji na celoviti in skrbni dokazni oceni izpovedb tožnice, zaslišanih prič in listinskih dokazov. Drugačne pritožbene navedbe⁴ so v nasprotju z vsebino izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče glede njene pravilnosti nima pomislekov in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča.⁵ Tožnica teh s ponavljanjem navedb iz postopka na prvi stopnji o neverodostojnosti prostoročne skice (priloga B25) ne more omajati. Samo dejstvo, da na skici ni podpisa avtorja, še ne pomeni, da listina nima dokazne vrednosti. Ne prepriča niti z navedbo, da bi obravnavano skico lahko narisal kdorkoli za potrebe tega postopka, medtem ko je očitek, da toženka ni predlagala zaslišanja avtorja skice, v nasprotju z vsebino procesnega gradiva.⁶ Dokazne ocene sodišča tožnica ne izpodbije niti z lastno razlago fotografij, ki jih je v spis vložila toženka in izpisa iz Google maps (priloga B23). Iz teh dokazov ni mogoče izvesti prepričljive ugotovitve, da je bilo na površini grede, ki naj bi znašala 48 cm, približno ena polovica žive meje, krošnja pa naj bi predstavlja drugo polovico in da je zato skupna širina žive meje 96 cm. Dejstvo, da gre za živo mejo staro 40 let, pa samo zase glede na siceršnjo dokazno oceno ni odločilno.

14Glede na navedeno in ker preizkus tudi sicer ni pokazal kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče. pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu (III. točka izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka:

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154., 155. in 165. člena ZPP. Toženka je s pritožbo uspela, zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi z njeno pritožbo pridržalo za končno odločbo. Tožnica pa s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, kolikor se ti nanašajo na njeno pritožbo.

-------------------------------

¹ Prim.: Marija Krisper Kramberger, Javno dobro v novi pravni ureditvi, Pravna praksa, št. 4, 1998, str. I-VIII in Lastninskopravni režim javnih cest – občinske javne ceste v praksi, Podjetje in delo, št. 6-7, 2011, str. 1411. Tako tudi VSL sodba II Cp 52/2022 in VSL sklep II Cp 1506/2013.
² Po ugotovitvah sodišča stranki glede poteka meje nista soglasni in je med njima v teku nepravdni postopek za sodno določitev te meje.
³ Ta kršitev bi bila podana, če bi sodišče podatke spisa v odločbo napačno povzelo. Če se protislovnost nanaša na sodnikovo sklepanje oz. dokazno presojo, ne gre za protispisnost.
⁴ Da sodišče dejanske širine meje sploh ni ugotavljalo, temveč jo je le pavšalno ocenilo in da je svojo odločitev o širini žive meje oprlo izključno na prostoročno skico iz priloge B25.
⁵ Točka 25 obrazložitve.
⁶ Zapisnik o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 3. 5. 2022 na list. št. 82 in 83 spisa.