VSL Sklep I Cp 1439/2023

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se A. A., potem ko mu je v celoti omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v X. najdlje do vključno 11. 9. 2023.

2Zoper navedeni sklep se je pritožil sam A. A. (v nadaljevanju: pritožnik). Navaja, da v celoti zavrača vse trditve v sklepu. Mnogi podatki v njem so neresnični, stavki pa brez glave in repa. Pritožnik domneva, da jih je napisala izvedenka v vinjenem stanju. Napoveduje, da bo svoje življenjsko početje objavil kot avtobiografijo, ki bo izšla v letu 2025 in bo zelo zanimivo branje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik v pritožbi ne navaja zakonskih pritožbenih razlogov niti ne podaja opredeljenega pritožbenega predloga. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep preizkusilo le glede tistih procesnih in materialnih kršitev, na katere mora po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) ter prvim odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) paziti po uradni dolžnosti. Navedeni preizkus je pokazal, da takšnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo.

5Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da ima pritožnik duševno motnjo (bipolarno afektivno motnjo s psihotičnimi simptomi), ki terja nujno psihiatrično zdravljenje. Pritožnik s svojim vedenjem in ravnanjem, ki je odraz njegove duševne motnje, huje ogroža svoje zdravje, saj je po zadnji hospitalizaciji v marcu letos nadaljnje zdravljenje samovoljno opustil, do svojega zdravstvenega stanja pa je povsem nekritičen. Obenem huje ogroža tudi zdravje svojih bližnjih, zlasti matere, ki jo je pred tokratnim sprejemom na zdravljenje fizično napadel. Poleg tega si pritožnik pod vplivom duševne motnje povzroča hujšo premoženjsko škodo s pretiranim zapravljanjem. Navedenega ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, zlasti ker sta pritožnikova presoja realnosti in njegova sposobnost obvladovati svoje ravnanje zaradi narave in teže duševne motnje hudo moteni. Pritožnik zato ni sposoben oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja.

6Odrejeni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na zaprtem oddelku je torej v tem primeru brez dvoma nujen. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so za ta ukrep izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 39. člena ZDZdr. Tudi trajanje ukrepa je sodišče ustrezno prilagodilo, upoštevaje varstvene in terapevtske cilje zdravljenja ter njegove pričakovane učinke, tako da ne bo prišlo do prekomernega posega v pritožnikovo pravico do osebne svobode.

7Izpodbijani sklep je pregledno, razumljivo in skrbno obrazložen. Pritožnik s posplošenim zavračanjem ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so v zadostni meri podprte z izvedenimi dokazi, ne more uspeti. Neutemeljeni in za povrh žaljivi so tudi očitki na račun izvedenke psihiatrinje. Njeno izvedensko mnenje je namreč jasno, strokovno utemeljeno in prepričljivo. Pritožnikova odvetnica, ki je bila prisotna ob zaslišanju izvedenke, njenemu mnenju ni nasprotovala, niti ni predlagala dokaza z drugim izvedencem. Sicer pa tudi pritožba tehtnih razlogov za dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja ne vsebuje.

8Ker pritožba po navedenem ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.