UPRS Sodba in sklep I U 642/2023-16

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4716/2022/33 (1221-11) z dne 17. 4. 2023 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) združila postopke vseh treh tožnikov (1. točka izreka), zavrgla vse tri prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka). Odločila je še, da ne bo obravnavala prošenj tožnikov, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) za to odgovorna država članica (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da so tožniki 27. 9. 2022 pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije vložili prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: prošnja). Toženka je ugotovila, da v postopku niso predložili nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njihova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Tožniki so bili 19. 9. 2022 vneseni v Centralno bazo EURODAC kot prosilci za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške, ki je na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Iz obrazložitve izhaja, da so bili osebni razgovori s tožniki opravljeni 1. in 2. 12. 2022 v prisotnosti tolmača za francoski jezik in predstavnika tožnikov.

3Toženka je povzela tožnika, da niso želeli v Republiko Hrvaško ampak v državo, ki je del schengenskega območja, da so želeli v državo, ki bo celotni družini zagotovila zaščito. Da so na poti od ljudi slišali, da Republika Hrvaška ni dobra država, da so na lastne oči videli ljudi, ki so bili pretepeni in zavrnjeni in kako so jim razbili telefone, skoraj polomil noge, druga pa tepli po tilniku. Približno 30 ljudi so zbrali v nekem prostoru, da so dvignili roko, s čimer so potrdili, da želijo mednarodno zaščito šele po tem, ko je ženska rekla, da se morajo v nasprotnem primeru vrniti v Bosno in Hercegovino. Vzeli so jim prstne odtise, ker druge izbire niso imeli. Toženka povzame tožnika, da so jim v Republiki Hrvaški vzeli odtise še isti dan po prihodu, jih zaprli na policijsko postajo, dostop do toaletnih prostorov ni bil urejen, na kar so opozarjali z udarjanjem po steni. Njegovi noseči hčerki so rekli, naj močno trka po vratih in reče, da je bolna, da bi priklicali nekoga iz Rdečega križa. Po obisku Rdečega križa je bila hči pregledana, dobili so hrano. Na policijski postaji v postopku ni bil prisoten tolmač. Papir, ki ga je podpisal, to je obrazec z imenom, priimkom in podpisom, brez razlage, je bil delno preveden v francoski jezik. Postopka na policijski postaji na Hrvaškem ni razumel. Vse skupaj je trajalo nekaj ur in v tem času niso dobili hrane in vode. Tožniku so drugi povedali, da na Hrvaškem grdo ravnajo z migranti, zato na vrnitev v Republiko Hrvaško ne pomisli, ker tam niso bili dobro sprejeti. Iz medijev so zvedeli, da Republika Hrvaška in Romunija grdo ravnata z migranti in jim ne dajeta zaščite. V zvezi z azilnim postopkom na hrvaškem je tožnik povedal, da je njegova hčerka noseča, da ljudi v Republiki Hrvaški najprej pretepejo, nato pa jih vrnejo v Bosno in Hercegovino, kar pomeni, da azilni sistem in sprejemni pogoji niso dobri. Večina ljudi iz tega razloga hodi po gozdovih, da ne bi srečali policistov. Tožnik je zanikal, da bi imel v času, ko je bil prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški s strani uradnih oseb oziroma drugih oseb kakršnekoli težave oziroma so z njim ravnali nečloveško ali poniževalno razen, da so ga prisilili, da podpiše papirje za mednarodno zaščito. Toženka povzame tožnika, da so jih do centra prepeljali s prenatrpanim mini avtobusom brez oken, da je bila med njimi nosečnica, da so težko dihali, da niso vedeli kam jih peljejo. Nameščeni so bili v nekem centru, kjer so dobili hrano in izkaznico. Ostali so dva dni, ker niso želeli tam ostati. V centru niso imeli razgovora z uradno osebo. Z zaposlenimi ali uradniki niso imeli nobenih problemov. Do njih v času bivanja ni pristopil noben socialni delavec, sobe so bile zelo umazane, na oknu je bilo ptičje gnezdo, v kopalnici poplava, v predalu odvržena hrana, ki je gnila in zaudarjala. Toženka povzame tožnika, da so morali pred odhodom sobo počistiti, da se je moral tisti, ki sobe ni počistil, vrniti in počistiti. Tožnik je povedal, da hrane, ki je bila sicer v redu, ni bilo dovolj, da lahko v Sloveniji izbira kaj bo jedel, na Hrvaškem pa ni imel izbire. Tožnika po lastni izjavi niso žalili, pot bi lahko nadaljeval v Nemčijo ali Belgijo, a so sedaj ugotovili, da bi ostali v Sloveniji, kjer se počuti varnega.

4Iz obrazložitve izhaja, da je drugotožnica v zvezi s prihodom na Hrvaško, odvzemom prstnih odtisov, vložitvijo prošnje, prevozom do nastanitvenega centra, povedala v bistvenem podobno kot tožnik. Na Hrvaškem je bila po izjavi drugotožnice hrana slaba, ni je bilo dovolj, spalnica in kopalnica sta bili umazani, v predalih je bila gnila hrana, v sobi pa umazana oblačila, ki so zaudarjala, da so sami počistili prostor. V jedilnici so se iz njih norčevali, se jim smejali in vpili Hutu, Tutsi, Hutu, Tutsi. Bili so rasisti. Drugotožnica je povedala, da so bili tam vojaki v uniformah in se norčevali iz njih. V spalnici se je neka belopolta oseba v gnusu obrnila stran od njih. Toženka je povzela, da je drugotožnica zaradi poškodbe noge večkrat zaman prosila, da bi ji kdo pomagal, zato se ji je rana vnela. Poskrbeli niso niti za njeno nosečo hčerko. Prizadelo jo je tudi, da vojak ni želel pomagati temnopolti osebi z berglami pri dostopu v višje nadstropje, kjer bi dobil hrano. Toženka je povzela drugotožnico, da se na Hrvaško ne more vrniti zaradi rasizma, da se tam vojaki norčujejo iz temnopoltih oseb, da so se tudi iz nje norčevali, da je že v izvorni državi slišala, da je Republika Hrvaška slaba država glede na to, kako ravnajo s temnopoltimi osebami, kar je videla tudi na lastne oči, da so z njimi tam grdo ravnali. Meni, da se na Hrvaško ne more vrniti, ker so tam ljudje slabi. Vzeli so jim telefone in jih uničili. Ostali, ki so prišli na Hrvaško, so ji povedali, da jih je vojska pretepala, da so pretepali celo majhne otroke, da so starši namesto otrok prestregli udarce, policija pa je imela tudi službene pse. Drugotožnica s strani uradnih oseb oziroma drugih oseb ni imela težav in z njo niso ravnali nečloveško ali poniževalno. Pojasnila je, da so bili tam samo tri dni in so po tem, ko so jih maltretirali, odšli. V Republiki Sloveniji so bili lepo sprejeti, pozdravili so ji tudi nogo. Želijo ostati v Sloveniji, saj je to dobra država.

5Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da mladoletna tretjetožnica misli, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti, da je njena mati na Hrvaškem prosila za pomoč zaradi poškodbe noge, a ji niso želeli pomagati. Prav tako niso pregledali noseče sestre. Tretjetožnica je v zvezi s prihodom na Hrvaško, odvzemom prstnih odtisov, vložitvijo prošnje, prevozom do nastanitvenega centra, povedala v bistvenem podobno kot njena starša. Toženka je povzela, da se je neka ženska v jedilnici azilnega doma obrnila stran od tretjetožnice, kot da smrdi. S strani uradnih oseb oziroma drugih oseb ni imela težav in z njo niso ravnali nečloveško ali poniževalno. V času, ko je bivala na Hrvaškem, se je počutila slabo. Ljudje, ki so bivali v istem nastanitvenem centru, so se je izogibali in nanjo gledali kot, da je umazana, ker je temnopolta. Ko je bila na Hrvaškem, ni imela stika z uradnimi osebami in s strani državnih organov ni imela težav. V Bosno in Hercegovino se ni želela vrniti, ker so že dolgo potovali. V primeru vrnitve v Republiko Hrvaško bi bila nesrečna in se noče vrniti, ker ji Republika Hrvaška ni všeč.

6S sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 906/2022-15 z 8 7. 2022 je toženka poudarila, da je bistvenega pomena ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je prosilec pridobil status prosilca za mednarodno zaščito. Toženka je ugotovila, da so tožniki sicer natančno opisali težave, ki so jih imeli s hrvaško policijo, a so na osebnih razgovorih jasno izjavili, da v azilnem domu niso imeli težav z uradnimi osebami.

7Toženka je izjave tožnikov, da naj bi v azilnem domu v Republiki Hrvaški prejemali nezadostne in slabe obroke hrane, da naj bi bile sobe umazane ocenila kot subjektivne in take, ki po oceni toženke ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku oziroma postopku sprejema v Republiki Hrvaški. V zvezi z izjavami tožnikov, da naj bi v Republiki Hrvaški v nastanitvenem centru doživljali rasizem, pa je izpostavila, da ni šlo za uradne osebe, saj tožniki z uradnimi osebami niso imeli stika. Izjavo tožnic, da so se na Hrvaškem vojaki norčevali iz temnopoltih oseb in ravnanje, ko se je belopolta oseba obrnila stran, češ da smrdijo, pa je toženka upoštevajoč, da je tovrstno obnašanje nedvomno neprimerno, ocenila kot tako, ki ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku. Poudarila je, da so tožniki sami izjavili, da niso imeli težav z državnimi organi, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Opisano ravnanje policije ne prepriča toženke, da bi bile zato tožnikom v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Toženka je ugotovila, da niso izkazane sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku Republike Hrvaške. Poudarila je, da tožniki v azilnem postopku v Republiki Hrvaški niso imeli težav. Ob predaji Republiki Hrvaški bodo tožnike sprejeli predstavniki notranjega ministrstva Republike Hrvaške in ne predstavniki policije ali vojske.

8Toženka je v zvezi z navedbami tožnikov, da jim je ženska v policijskem postopku rekla, da morajo državo zapustiti vsi, ki ne bodo zaprosili za mednarodno zaščito, pojasnila, da je bilo pojasnilo o možnosti prošnje za mednarodno zaščito ali pa zapustitev države, glede na to, da so se v Republiki Hrvaški nahajali brez dovoljenj za prebivanje, povsem razumljivo. Osebe brez dovoljenja za prebivanje se ne morejo prosto gibati po državi.

9V zvezi z odsotnostjo tolmača v postopku s policijo je toženka izpostavila, da bodo tožniki predani v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka, v katerem je pravica do tolmača zagotovljena. Glede na uradno objavljene podatke iz podatkovne baze Asylum information Database (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po določilih Uredbe Dublin III, pri azilnih postopkih prisotnega tolmača, edina izjema so prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško.

10V zvezi z navedbami drugotožnice, da ji niso oskrbeli poškodbe, je toženka izpostavila, da se je v Republiki Hrvaški nahajala zgolj tri dni in zdravstvene oskrbe ni prejela zato, ker na oskrbo ni počakala. Toženka je povzela 9. člen Pravilnika o izvajanju materialnih pogojev (Pravilnik o ostvarivanju materialnih uvjeta prihvata, broj: 511-01-152-82170/2015), da je za zdravstveno oskrbo prosilcev za azil poskrbljeno, da opravi prosilec po prihodu v sprejemni center najprej higienski pregled, zatem pa se ga napoti na zdravniški pregled ter 52. člen »Zakona o medunarodnoj i privremeni zaštiti«, ki določa, da imajo prosilci pravico do zdravstvenega varstva in vključuje nujno medicinsko pomoč in potrebno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. Iz dokumenta »Integracija u Hrvatskoj u praksi«, izdanega s strani Centra za mirovne študije v Zagrebu, ima zdravnik v azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci, ki imajo zdravstvene težave.

11Toženka je ocenila, da navedbe tožnikov ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilci v dublinskem postopku ne bi mogli biti vrnjeni v Republiko Hrvaško. Tožniki so po oceni toženke opisovali težave v policijskem postopku, ne pa v azilnem postopku. Ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njihovi strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, ki je pristojna za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito.

12Toženka je v zvezi z v 17. členu Uredbe Dublin III določeno diskrecijsko klavzulo opozorila, da gre za pravico države, ne prosilca. Z upoštevanjem in povzemanjem sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 291/2016 z 10. 3 2017, izdano na podlagi odločitve Sodišča Evropske unije v zadevi C 578/2016- C.K. in drugi proti Sloveniji, je toženka ugotovila, da v predmetni zadevi ni razlogov za uporabo diskrecijske klavzule.

13Iz obrazložitve izhaja, da je toženka vpogledala v 6. 12. 2022 in 3. 1. 2023 prejet dokument »Informacije o stanju na Hrvaškem«, ki je vključeval več člankov¹. Ugotovila je, da se veliko informacij iz dokumenta »Informacije o stanju na Hrvaškem«, nanaša na ravnanja z osebami, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Opredelila, se je do Poročila Amnesty International za Hrvaško, ki se nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, kar ni uporabljivo v tem postopku, ker je bil tožnikom dostop do azilnega postopka omogočen. Iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih ali če je potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Izpostavila je poročilo Agencije evropske unije za azil (EUAA), da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski nacionalni svet je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato je potrebno pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. Opozori, da se članek iz katerega izhaja, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, nanaša na odločitev v individualnem, konkretnem primeru, kar pa nikakor ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas kontinuirano.

14Toženka je v zvezi s sodbo nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu, izdane 13. 4. 2022 menila, da odločitve v konkretnem primeru ne gre posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na te, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško. Izpostavila je, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera.

15Toženka je upoštevaje poročili AIDA in EUAA menila, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka, da osebe po predaji v Republiko Hrvaško niso ovirane v tem, da ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito, zato je toženka ocenila, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Tako stališče je julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

16Toženka je pojasnila, da se izvleček poročila Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja po obisku na Hrvaškem med 10. in 14. 8. 2020, ne nanaša na azilni ampak policijski postopek s tujci na Hrvaškem, zato za konkretno zadevo ni relevanten. Po oceni toženke sodba Regionalnega upravnega sodišča v Hannovru ne potrjuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. Sodba Regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu z 2. 9. 2022 je po oceni toženke za ta konkretno zadevo povsem nerelevantna, ker se nanaša na osebo, ki je bila v Republiko Hrvaško predana na povsem drugi pravni podlagi.

17Toženka je izpostavila, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Iz poročila EUAA pa izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito.

18Toženka je ocenila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije v konkretnem primeru ni sporna. Izpostavila je, da je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije. Iz obrazložitve izhaja, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka po oceni toženke ni ovir. Toženka je ugotovila, da ni izkazano, da bi bili tožniki ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

19Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnikov in da slednji niso izkazali razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, je toženka zavrgla prošnje in odločila, da se bo na podlagi prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji tožnikov, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje. Tožniki bodo Republiki Hrvaški predani skupaj z ostalimi družinskimi člani.

Povzetek relevantnih navedb tožnikov

20Tožniki izpodbijajo sklep zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Predlagajo tudi, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

21Navajajo, da same določbe in preambula Uredbe Dublin III niso nikoli bile tako mišljene in zasnovane, da bi se osebe v tako hudi osebni stiski vračalo v prvo državo, kjer so jim bili kot tujcem pod psihično prisilo odvzeti prstni odtisi, sploh z načelom humanitarnosti in sočutja. Presoja individualnih izkušenj tožnikov, kako dojemajo samo varnost na Hrvaškem, navezujoč, da so se v svoji izvorni državi počutili ogrožene, je stvar bolj preudarne presoje. Glede na izjave polnoletnih tožnikov, kot izhaja iz zapisnikov njunih osebnih razgovorov, sta bila zase, za mladoletno hčerko, ki je bila sploh travmatizirana ob videnju tovrstnega nasilja, kar je še vedno in ji bo dlje časa pustilo posledice, tako izredno v osebni stiski zaradi samih doživetih, videnih dogodkov in informacij s strani znancev, kaj se jim je zgodilo na Hrvaškem. Tožnika imate še dve hčerki, od katerih je bila ena v visoki rizični nosečnosti in ta na Hrvaškem nastanitvenem centru tudi ni dobila nobene zdravstvene oskrbe. Tovrstno nasilno ravnanje, kot ga tožnika zatrjujeta, bodisi hrvaških varnostnih organov ali vojske, je zagotovo stvar resne presoje; slednje ne sme biti sprejemljivo, nikoli.

22Tožniki vztrajajo pri predloženih informacijah predloženih v upravnem postopku, ker menijo, da so relevantne. Menijo, da se bi moralo upoštevati predložene tuje sodne odločbe glede na njihovo doživeto psihično in fizično nasilje s strani hrvaških varnostnih organov in, da je odgovornost na toženki, da pridobi ustrezno specifično zagotovilo s strani Hrvaške, da tožnikom v primeru vrnitve na podlagi Uredbe Dublin III ne grozi tveganje z vidika 4. člena Listine EU ali nesorazmeren poseg v kakšno drugo temeljno človekovo pravico in da bodo imeli zagotovljen učinkovit dostop do azilnega postopka.

23Tožniki menijo, da je toženka nepravilno uporabila drugi pod odstavek člena 3(2) Uredbe Dublin III, ker je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica in zato same sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu niti ne morejo biti pogoj zato, da bi še slednje v tolikšni meri tožniki sami morali dokazovati za preprečitev vrnitve nazaj na Hrvaško. S sklicevanjem na sodbo ESČP v primeru M.S.S. meni, da se dokazno breme prenese na toženko, ki ima dolžnost da presodi ali so razmere v državi kamor bo prosilec vrnjen primerne in obveznost države, da aktivno preveri stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država sprejema spoštovala človekove pravice. Tožniki menijo, da je toženka nepravilno uporabila Uredbo Dublin III zaradi tveganja kršitve 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ob morebitni vrnitvi na Hrvaško in da je v njihovem primeru zagotovo izkazan dokazni standard, ki bi pri povprečnemu človeku vzbudil utemeljen domnevo v spoštovanje človekovih pravic tujcev ali prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem, tudi v primeru dublinskega transferja.

24Tožniki zahtevajo, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe odloži. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožniki lahko izročijo Republiki Hrvaški, kjer bi bili izpostavljena nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP (tožniki se glede tega v celoti sklicujejo na zgoraj navedeno tožbeno argumentacijo). V kolikor bi se to zgodilo, bi tožnikom nastala težko popravljiva škoda. Tožniki se nahajajo v Republiki Sloveniji skupaj z osemnajstletno hčerko in enaindvajsetletno hčerko ter njenim trimesečnim sinom. V primeru ločitve, bi jim bila kršena temeljna človekova pravica do družinskega življenja iz člena 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah. Prav tako je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna in glede na to, da tožniki v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena Konvencije nimajo očitno neutemeljenega zahtevka (t.i. arguable claim), mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena Konvencije.

Trditve toženke

25Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Izpostavlja, da je upoštevajoč slovensko sodno prakso, tudi sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije U 906/2022-15 z 8. 7. 2022, bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Toženka razume stisko tožnikov v zvezi z ravnanjem policije ali vojske, vendar po njeni oceni ne gre za sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Ponavlja, da bodo tožniki Republiki Hrvaški predani v postopku mednarodne zaščite oziroma dublinskem postopku, sprejele jih bodo uradne osebe hrvaškega notranjega ministrstva in ne zaposleni v policiji ali vojski.

26Toženka izpostavlja, da se upravna zadeva polnoletne hčerke vodi ločeno od zadeve tožnikov, zato je ta tožbena navedba v tem upravnem sporu povsem brezpredmetna.

27Toženka ostro zavrača tožbene očitke, da naj bi v izpodbijanem sklepu ugotovila, da naj bi bila drugotožnica za to, da rana na nogi ni bila oskrbljena, kriva sama, ker na oskrbo ni počakala. Toženka tožnici ni v nobenem smislu pripisala krivde. Poudarja pa nesporno dejstvo, da so se tožniki v Republiki Hrvaški nahajali zgolj tri dni.

28Toženka ponavlja, da ne gre posploševati sodb tujih sodišč v specifičnih zadevah kar na vse postopke. V izpodbijanem sklepu je podrobno opisala postopek sprejema dublinskih povratkov v Republiko Hrvaško in na podlagi javno dostopnih poročil zaključila, da so dublinskim povratnikom zagotovljeni osnovni pogoji sprejema in pri tej ugotovitvi vztraja.

29Toženka vztraja, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci tam enake oziroma primerljive pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Na podlagi podatkov, pridobljenih iz javno dostopnih virov (denimo poročila AIDA, EUAA, kot navedeno v izpodbijanem sklepu), nima nikakršne podlage za dvom v splošno zagotovilo Republike Hrvaške.

30Toženka še navaja, da ni zmanjševala pomena situacij, kar so tožniki doživeli. Dodaja, da je kakršnokoli rasistično obnašanje ali zgolj namigovanje, seveda povsem neprimerno in obsojanja vredno. Toženka razume stisko, ki so jo v zvezi s tem doživljali tožniki a meni, da ti dogodki v nobenem smislu ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Pri tem početju namreč ni šlo za uradne osebe. Izpostavlja izjavo tožnikov, da težav z državnimi organi, ko so imele status prosilca za mednarodno zaščito niso imeli.

K I. točki izreka

31Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-4716/2022 in vse tri tožnike zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

32Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla prošnje in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njihovih prošenj in da bodo predani Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

33Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

34Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)², država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

35Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv³, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil⁴ in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,⁵ ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje⁶. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.⁷

36Med strankama ni sporno, da so bili tožniki na Hrvaškem še preden so vložili prošnjo v Republiki Sloveniji; da v postopku niso predložili nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njihova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Ni sporno, da so bili 19. 9. 2022 vneseni v Centralno bazo EURODAC kot prosilci za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, da je za obravnavanje prošenj tožnikov odgovorna Republika Hrvaška.

37Tožbena razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve postopka sta popolnoma nekonkretizirana in že zato neutemeljena. Tožbene navedbe so v bistvenem ponovitve navedb vseh treh tožnikov iz upravnega postopka. Tudi izpovedi vseh treh tožnikov so v bistvenem ponovitev njihovih izjav na osebnem razgovoru v upravnem postopku. Sodišče ugotavlja, da se je do vseh bistvenih navedb opredelila toženka obrazloženo in prepričljivo, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

38Tožniki utemeljujejo obstoj utemeljene domneve, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v bistvenem in povzeto z: (i) ravnanjem hrvaških policistov do tožnikov; (ii) z neprimernostjo nastanitve (umazana soba, premalo hrane itd..:); (iii)rasizmom, ki naj bi ga bili deležni; (iv) njihovo željo, da ostanejo v Sloveniji. Na vse te navedbe je pravilno, obrazloženo in popolno odgovorila že toženka v izpodbijanem sklepu.

39Utemeljeno je toženka opozorila, tudi s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022, da je za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti, ki bi utemeljevala drugačno odločitev, bistvenega pomena ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je prosilec pridobil status prosilca za mednarodno zaščito.⁸ S strani tožnikov ni izpodbijana ugotovitev toženke, da so tožniki sicer natančno opisali težave, ki so jih imeli s hrvaško policijo, a so na osebnih razgovorih jasno izjavili, da v azilnem domu niso imeli težav z uradnimi osebami. Pravilna je tudi ocena toženke, da izjave tožnikov, da naj bi v azilnem domu v Republiki Hrvaški prejemali nezadostne in slabe obroke hrane, da naj bi bile sobe umazane, ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku oziroma postopku sprejema v Republiki Hrvaški. Pri tem sodišče dodaja, da so bili tožniki v azilnem domu le dva oziroma tri dni, zato tako kratek čas (morebiti res) količinsko nezadostnih obrokov in neprimernih prostorov, upoštevajoč, da ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv⁹, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil¹⁰ in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,¹¹ ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske, ki so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje¹², sodišča ne prepriča, da bi bile sistemske pomanjkljivosti v smislu določb Uredbe Dublin III v tem primeru podane.

40Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki, da so sistemske pomanjkljivost dokazane s tem, da drugotožnici v namestitvenem centru na Hrvaškem niso oskrbeli njene poškodbe noge. Zaslišana na naroku je namreč izpovedala, da je zjutraj omenila svojo poškodbo, pokazala rano in nogo, ki je bila otekla. Ker so ji rekli, naj pride naslednji dan, so se takoj organizirali znotraj družine in začeli razpravljati, kakšna je to država, kakšna je to obravnava ranjenih beguncev in ugotovili, da ne morejo čakati. In takrat so se odločili, da ne morejo ostati na Hrvaškem, da morajo v drugo državo. Sodišče dodaja, da je izpoved drugotožnice sicer drugačna od njene izjave na osebnem razgovoru. Na osebnem razgovoru je drugotožnica namreč povedala, da naj bi zaradi poškodbe noge večkrat zaman prosila, da bi ji kdo pomagal, zato se ji je rana vnela. Sodišče tej izjavi drugotožncie ne sledi in sprejema ugotovitev toženke, da drugotožnica ni prejela zdravstvene oskrbe zato, ker na oskrbo ni počakala. Ni sporno, kot je izpovedala tudi drugotožnica, da so ji v Sloveniji rano oskrbeli in jo pozdravili.

41Pravilna je tudi ugotovitev in obrazložitev toženke, da rasističnih izjav in neprimernih ravnanj (kot da smrdijo itd.) niso dajale ali izvajale uradne osebe, saj tožniki z uradnimi osebami niso imeli stika. Poudarila je, da so tožniki sami izjavili, da niso imeli težav z državnimi organi, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Izpoved tožnic na glavni obravnavi, da izjav o rasizmu niso dajali drugi prosilci ampak osebe, ki so jih usmerjali v jedilnici, upoštevajoč izjavo vseh tožnikov v upravnem postopku, ki v tem upravnem sporu ni izpodbijana, da tožniki z uradnimi osebami niso imeli stika, zato ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti, ki bi narekovale drugačno odločitev.

42Ustavno sodišče RS je pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem pojasnilo, da prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi članici. Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III za državo obvezna. Iz tega izhaja obveznost pristojnih organov in sodišča, da tudi v postopkih po Uredbi Dublin III v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presodijo vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.¹³

43Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da zaradi absolutnosti pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu niti ne morejo biti pogoj za to, da bi še slednje morali tožniki sami dokazovati za preprečitev vrnitve na Hrvaško. Sodišče izpostavlja, da tožniki nosijo tako trditveno kot dokazno breme glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški. Vrhovno sodišče RS je v 9. točki obrazložitve sodbe I Up 66/2023 z dne 19. 4. 2023 ponovno¹⁴ izpostavilo, da je izjava prosilca v prošnji tista, ki opredeljuje okvir odločanja upravnega organa, pri čemer je dolžnost pristojnih organov v postopku mednarodne zaščite, da prošnjo obravnavajo objektivno in nepristransko, prosilec pa je tisti, ki mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. V konkretnem primeru pa so tožniki tisti, ki morajo navesti dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški, kamor naj bi bili vrnjeni v dublinskem postopku. Ni sporno, da so bili tožniki na to pred podajo prošnje opozorjeni, kot izhaja tudi iz zapisnika o osebnem razgovoru.

44Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

45Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

46Toženka ne prereka navedb tožnikov, da se nahajajo v Republiki Sloveniji skupaj z osemnajstletno hčerko in enaindvajsetletno hčerko ter njenim trimesečnim sinom, da bi z ločitvijo od družine utrpeli hudo škodo in bi da bi jim bila v primeru ločitve kršena temeljna človekova pravica do družinskega življenja iz člena 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah in ne prereka, da bo z izdano začasno odredbo zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo v izogib kršitve 13. člena Konvencije. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

¹ Amnesty international report - CROATIA 2021, 2022; Evidence that asylum seekers are facing human rights violations in Croatia is now incontestable, says new study, 22. 7. 2022; AIDA - Country Report: Croatia 2021 update, 6. maj 2022; CROATIA CONDEMNED FOR SYSTEMIC ABUSE OF MIGRANTS, 14. april 2022; Po razkritju pretepanja prebežnikov: kako je s tem povezana Slovenija, 7. oktober 2021; Križev pot prebežnikov čez Balkan, 25. januar 2021; The Netherlands: District Court held that Dublin transfer to Croatia should be considered In light of the expulsion risks contrary to Art 4 Charter and Art 3 ECHR, 13 april 2022; Sodišče: zavračanje migrantov in njihovo vračanje v Slovenijo je nezakonito, 21. januar 2021; S B. and Others v Croatia (Application No. 18810/19), 29. maj 2020; M.H and Others v Croatia (Application No. 43115/18) (No.2), 27. marec 2020; Hrvatska jednim izbjeglicama pomaže, a druge nasilno tjera s granice, 30. april 2022; Odbor Sveta Evrope obtožil Hrvaško hudih zlorab prebežnikov; Hrvaški policisti so mi vzeli čevlje in me nagnali nazaj v Bosno. Bos sem hodil 25 kilometrov 17. oktober 2021; Hrvaška policija obtožena kraje in nasilnega zavračanja afganistanskih beguncev, 31. avgust 2021; ZN prejeli verodostojne navedbe o nasilju hrvaških policistov nad prebežniki, 20. julij 2021; Spolno nasilje hrvaškega policista na meji: prosilki za azil grozil z nožem, 7. april 2021; Swiss refugee council - Situation of asylum seekers and beneficiaries of protection with mental health problems in Croatia - Summary of the Report published in December 2021; VG Braunschweig 2. Kammer, Beschluss vom 25.02.2022, 2 B 27/22,ECLI:DE:VGBRAUN:2022:0225.2B27.22.00,GermanyVerwaltungsgericht, 25. 1. 2022; Netherlands. Council of State [Afdeling Bestuursrechtspraak van de Raad van State], Applicant v State Secretary for Security and Justice (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid), 202104072/1/V3, 13. 4. 2022.
² Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."
³ V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
⁴ Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).
⁵ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
⁶ C-411/10 (88. točka).
⁷ Prav tam, 94. točka.
⁸ Glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023.
⁹ V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
¹⁰ Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).
¹¹ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
¹² C-411/10 (88. točka).
¹³ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (10 točka obrazložitve).
¹⁴ Takšno stališče je sprejelo že v sodbi I Up 217/2016 z dne 24. 8. 2016 (14. točka obrazložitve).