UPRS Sodba II U 45/2020-28

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z v uvodu navedeno odločbo je bilo odločeno, da mora tožeča stranka urediti dostopne pravice do posnetkov videonadzornega sistema na način, da bodo pooblaščene osebe do teh podatkov lahko dostopale le vsaka s svojim uporabniškim imenom in geslom (točka I.1. izreka). S točko I.2. izreka je bilo tožeči stranki naloženo, da preneha izvajati videonadzor in odstrani naslednje kamere na naslovu ... v ...: K1 SOBA 3 (pritličje – lokal), K2 SOBA 1 (pritličje – lokal), K3 ZIMSKI VRT (pritličje – lokal), K4 TERASA (pritličje – lokal zunaj), K5 BISKVITI 1 (klet – proizvodnja), K6 – BISKVITI 2 (klet – proizvodnja), K7 RAZREZ (klet – proizvodnja), K8 TORTARNA (klet – proizvodnja), K21 TICINA (klet – proizvodnja), K23 SOBA 2 (pritličje – lokal), K24 KUHINJA (pritličje) in K25 RAZREZ TORT (pritličje). Razen tega mora tožeča stranka prenehati izvajati videonadzor šanka v ... v ... ali pa obstoječo videokamero, ki snema ta šank (K22 ŠANK) usmeriti tako, da bo snemala zgolj blagajno, ki se nahaja v tem šanku (točka I.3. izreka); in videonadzor recepcije v ... v ... (K17 RECEPCIJA) ali pa videokamero, ki snema delavce na recepciji usmeriti tako, da snema zgolj blagajno, ki se nahaja v recepciji oziroma del, ki snema zaposlenega na recepciji zatemniti (točka I.4. izreka). Ukrepe iz I. točke izreka mora tožeča stranka izvršiti v roku 10 dni od vročitve te odločbe (točka II. izreka) in o odpravi ugotovljenih nepravilnosti v treh dneh po njihovi odpravi pisno obvestiti državno nadzornico ter predložiti dokaze o odpravi nepravilnosti (točka III. izreka).

2Zgoraj navedena odločitev temelji na ugotovitvi, da do posnetkov videonadzornega sistema lahko dostopajo štiri pooblaščene osebe, in sicer direktorica A. A., B. B., C. C. in Č. Č. preko službenega računalnika (preko snemalne naprave v računalniku), in sicer z istim uporabniškim imenom in geslom, kar pomeni, da zavezanec ni ustrezno zavaroval osebnih podatkov iz zbirke osebnih podatkov o videonadzoru, saj ne zagotavlja ustrezne sledljivosti, kar je v nasprotju s 5. točko prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1).

3V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da zavezanec izvaja videonadzor s 26 kamerami, pri čemer gre z nekaterimi od teh videokamer za videonadzor dostopa v službene oziroma poslovne prostore zavezanca, z drugimi pa za izvajanje videonadzora delovnih prostorov. Tožena stranka je ob uporabi določb 75. in 77. člena ZVOP-1 in glede na to, da se videonadzor nanaša na zaposlene in na goste lokala, ugotovila, da pravna podlaga za snemanje delovnih in gostinskih prostorov, v katerih se nahajajo tako zaposleni kot gosti lokala, ni podana, upoštevajoč tudi Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov in Smernice o videonadzoru Evropskega odbora za varstvo osebnih podatkov.

4Glede na te ugotovitve je tožena stranka upoštevajoč določbe 54. člena ZVOP-1, 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in 58. člena Splošne uredbe odločila, da mora tožeča stranka prenehati izvajati nadzor s kamerami K1 do K8, K21 in K23 do K25, s kamerama K22 in K17 pa lahko z videonadzorom nadaljuje, kolikor ju usmeri, kot ji je naloženo v točkah I.3. in I.4., v nasprotnem primeru pa mora tega prenehati izvajati.

5Tožeča stranka je vložila tožbo iz razloga bistvenih kršitev postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem izrecno navaja, da točka I.1 izpodbijane odločbe, s katero je tožeči stranki naloženo, da uredi, da osebe, ki imajo dostop do videonadzornega sistema, dostopajo do njega vsaka s svojim uporabniškim imenom in geslom, ni sporna, in je tožeča stranka to obveznost že izpolnila. V ostalem tožeča stranka predmetno odločbo izpodbija in s tožbenim zahtevkom predlaga, naj sodišče odločbo tožene stranke spremeni tako, da se ukrepe, ki jih je naložila tožeči stranki v točkah 2., 3. in 4. I. točke izreka izpodbijane odločbe, odpravi in se postopek inšpekcijskega nadzora nad tožečo stranko ustavi. Podredno predlaga, da se odločba tožene stranke v celoti odpravi. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

6V tožbi navaja okoliščine, zaradi katerih se je odločila za takšen sistem videonadzora, kot ga je vzpostavila, pri čemer izpostavlja, da je bil namen zavarovati zdravje in premoženje osebja in gostov, takšna praksa videonadzora pa je tudi v številnih trgovinah in trgovskih centrih. Dodaja, da nikogar od zaposlenih, ki delajo v proizvodnih prostorih in prostorih za pripravo hrane videonadzor očitno ne moti, saj so z njim soglašali. Napačna je zato argumentacija tožene stranke, da so soglasja zaposlenih brezpredmetna. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ker je tožena stranka ravnala v nasprotju z načelom sorazmernosti iz 7. člena ZIN in zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, ko tožeči stranki ni omogočila prilagoditve izvajanja videonadzora s kamero K4 TERASA tako, da bi zajela le vhod in s tem, ko v obrazložitvi pojasnjuje glede videonadzora delovnih prostorov, da na ta način nadzor zaposlenih ni dovoljen, zaradi varovanja premoženja pa bi bilo bolje, da bi v posnetke oziroma živo sliko tožeča stranka vpogledovala takrat, ko gostinski prostori ne obratujejo in se v njih ne nahajajo zaposleni in gosti lokala.

7Kar zadeva videonadzor gostov lokala, tožeča stranka pojasnjuje, da videokamere ne prikazujejo zelo natančnih kadrov, razen tega velika večina gostov večino časa mirno sedi in se pogovarja. Če pa pride do prepira in do grozečih gest, se v celoti izpolni namen, zaradi katerega je bil videonadzor vzpostavljen. Tožeča stranka meni, da je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo in da je vzpostavitev nadzora v skladu s predpisi, saj ni z ničemer dokazano, da bi tožeča stranka videonadzorni sistem zlorabljala za kakršnekoli negativne in sporne ali škodljive namene. Nikomur razen policiji ni posredovala posnetkov, njena snemalna naprava pa je zavarovana pred dostopom nepooblaščenih oseb.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

9Sodišče je s sklepom št. II U 45/2020-15 z dne 18. 1. 2023 v skladu s 3. alineo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklenilo, da bo v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je, ali je pravilna odločitev tožene stranke, ki je v inšpekcijskem postopku izdala odločbo, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da preneha izvajati videonadzor in odstrani v točki I.2 izreka izpodbijane odločbe navedene kamere oziroma, da tega ustrezno prilagodi, kot izhaja iz točke I.3 in I.4 izreka. Glede na zgoraj naveden za predmetno zadevo relevanten obseg in vsebino dejanskih in pravnih vprašanj, je senat tukajšnjega sodišča sklenil, da se bo v zadevi odločalo po sodniku posamezniku (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

10Tožba ni utemeljena.

11Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu izpodbija zgoraj navedeno odločbo informacijskega pooblaščenca izdano v inšpekcijskem postopku, razen točke I.1., s katero ji je bilo naloženo, da uredi dostopne pravice do posnetkov videonadzornega sistema na način, da bodo pooblaščene osebe do posnetkov videonadzornega sistema lahko dostopale le vsaka s svojim uporabniškim imenom in geslom. Glede na to se sodišče v tej sodbi s tem delom inšpekcijske odločbe ne ukvarja.

12V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da se videonadzorni sistem pri tožeči stranki v njenem lokalu ... sestoji iz 26 kamer. Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki prepovedano izvajati videonadzor s kamerami, naštetimi v točki I.2 izreka izpodbijane odločbe (to je skupno 12 kamerami), za kameri navedeni v točkah I.3 in I.4 izreka, pa ji je bilo naloženo, da bodisi preneha izvajati nadzor, bodisi kameri usmeri tako, kot ji je bilo naloženo z odločbo. V izvajanje videonadzora z ostalimi kamerami z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo.

13V predmetni zadevi je sodišče opravilo dva naroka za glavno obravnavo in v dokaznem postopku vpogledalo listine upravnega spisa ter zaslišalo zakonito zastopnico tožeče stranke A. A. ter priči B. B. in C. C.

14Materialno pravno podlago v predmetni zadevi predstavljata v času izdaje izpodbijane odločbe veljaven Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) in Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba o varstvu podatkov). Po uveljavitvi Splošne uredbe o varstvu podatkov se določbe ZVOP-1, glede katerih Splošna uredba materije ne ureja drugače, še vedno uporabljajo.

15Z ZVOP-1 se določajo pravice, obveznosti, načela in ukrepi, s katerimi se preprečujejo neustavni, nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika oziroma posameznice pri obdelavi osebnih podatkov (1. člen). Ker pomeni izvajanje videonadzora poseg v zasebnost posameznika, v okviru tega ZVOP-2 ureja tudi dopustnost, obseg in način izvajanja videonadzora.

16Videonadzor je sistematično pregledovanje in spremljanje poteka določene dejavnosti ali stanj s pomočjo videokamer. Za ta namen se z uporabo tehničnih sredstev zajema za neposredni vpogled ali hrambo podoba posameznikov v mirujočem stanju ali gibanju. ZVOP-1 ureja videonadzor v 2. poglavju, izvajanje videonadzora pa je dopustno le pod tam navedenimi pogoji. Po prvem odstavku 74. člena ZVOP-1 se določbe tega poglavja uporabljajo za izvajanje videonadzora, če drug zakon ne določa drugače. Oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki izvaja videonadzor mora o tem objaviti obvestilo, ki mora biti vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem najkasneje, ko se nad njim začne izvajati videonadzor (drugi odstavek tega člena).

17Za odločitev v predmetni zadevi sta relevantna 75. in predvsem 77. člena ZVOP-1, ki ureja v predmetni zadevi sporno vprašanje izvajanja videonadzora v delovnih prostorih. Člen 75 ureja dostop v uradne službene oziroma poslovne prostore. V prvem odstavku določa, da lahko javni in zasebni sektor izvajata videonadzor vstopa v njihove uradne službene oziroma poslovne prostore, če je to potrebno za varnost ljudi ali premoženja, zaradi zagotavljanja nadzora vstopa ali izstopa v ali iz službenih oziroma poslovnih prostorov ali če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih. Odločitev sprejme pristojni funkcionar, predstojnik, direktor ali drugi pristojni oziroma pooblaščeni posameznik osebe javnega sektorja ali osebe zasebnega sektorja. V pisni odločitvi morajo biti obrazloženi razlogi za uvedbo videonadzora. Uvedba videonadzora se lahko določi tudi z zakonom ali s predpisom sprejetim na njegovi podlagi (prvi odstavek 75. člena ZVOP-1). Videonadzor se lahko izvaja le na takšen način, da se ne more izvajati niti snemanje notranjosti stanovanjskih stavb, ki nimajo vpliva na dostop do njihovih prostorov, niti snemanje vhodov v stanovanja (drugi odstavek 75. člena ZVOP-1). O izvajanju videonadzora je treba pisno obvestiti vse zaposlene v osebi javnega ali zasebnega sektorja, ki opravljajo delo v nadzorovanem prostoru (tretji odstavek tega člena).

18Izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov ureja 77. člen ZVOP-1. Ta določa, da se izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov lahko izvaja le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi (prvi odstavek). Videonadzor se lahko izvaja le glede tistih delov prostorov, kjer je potrebno varovati interese iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek). Prepovedano je izvajati videonadzor v delovnih prostorih izven delovnega mesta, zlasti v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih (tretji odstavek). Zaposleni morajo biti pred začetkom izvajanja videonadzora po tem členu vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju (četrti odstavek).

19Nobena od teh določb izvajanja videonadzora ne omogoča na podlagi soglasja zaposlenih, ampak - glede v predmetni zadevi relevantnega vprašanja videonadzora delovnih prostorov - v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja¹ in tega namena ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi. Zakon glede tega določa, da morajo biti zaposleni o izvajanju videonadzora vnaprej obveščeni. Takšno obvestilo pa ne pomeni soglasja in ne pomeni, da soglasje zaposlenih omogoča videonadzor, kadar zakonski pogoji za izvajanje tega niso izpolnjeni. Pritrditi je obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tudi upoštevajoč določbe Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) izvajanje videonadzora na podlagi soglasja delavcev ni dopustno. ZDR-1 v 48. členu določa, da se osebni podatki delavcev lahko zbirajo in nadalje obdelujejo samo, če je to določeno z zakonom ali če je o potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Izvajanje videonadzora je določeno s specialnim zakonom, to je ZVOP-1, in je dopustno le pod tam navedenimi pogoji. Po povedanem soglasja zaposlenih ne vplivajo na odločitev v predmetni zadevi, kot pravilno izhaja iz izpodbijane odločbe, in sodišče nasprotna tožbena stališča kot neutemeljena zavrača.

20Kot je že zgoraj pojasnjeno, informacijski pooblaščenec kot inšpekcijski organ glede izvajanja videonadzora dostopa v poslovne prostore tožeče stranke ni ugotovil nepravilnosti. Ugotovil je namreč, da so kamere, ki pokrivajo območja dostopov v službene oziroma poslovne prostore, dopustne, saj je bilo z dovolj veliko stopnjo gotovosti izkazano, da je izvajanje nujno zaradi varovanja ljudi in premoženja tožeče stranke v skladu s pogoji, ki jih določa 75. člen ZVOP-1. Glede teh kamer torej tožeči stranki ni bil izrečen inšpekcijski ukrep in bi tožeča stranka v tem delu videonadzor lahko še naprej izvajala.

21Izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov se lahko izvaja pod pogoji, ki jih določa 77. člena ZVOP-1. Določbe 77. člena ZVOP-1, ki urejajo izvajanje videonadzora v delovnih prostorih, predpisujejo strožje pogoje za njegovo izvajanje v primerjavi z določbami 75. člena ZVOP-1, ki ureja videonadzor dostopov v uradne oziroma službene prostore. Izvajanje videonadzora delovnih prostorov je dopustno le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi.

22Tožeča stranka je izvajala videonadzor delovnih prostorov tako v tistem delu, kjer so se nahajali izključno zaposleni, kot v gostinskem delu, kjer so se nahajali tudi gostje. V zvezi z razlogi za izvajanje nadzora so bili v dokaznem postopku v upravnem sporu po predlogu tožeče stranke zaslišani zakonita zastopnica tožeče stranke A. A. ter priči B. B. in C. C. Iz njihovih izpovedb izhaja, da je bilo v preteklosti nekaj poskusov gostov, da bi se denarno okoristili, bodisi s tem, da so skušali zmesti natakarja pri menjavi denarja, bodisi da so trdili, da niso dobili vseh naročenih tortic, nekdo je skušal izsiliti plačilo odškodnine z zatrjevanjem, da je padel, enkrat so jim ukradli blagajno.

23Glede izpovedbe zakonite zastopnice v zvezi z izsiljevanjem „slovenske mafije“ sodišče ugotavlja, da je to nedopustna tožbena novota, saj v upravnem postopku tožeča stranka ne v okviru trditvene podlage ne v okviru izpovedbe v upravnem postopku v zvezi s tem ni dejala ničesar. Sodišče namreč v upravnem sporu ne upošteva dejstev, ki jih je stranka imela možnost navajati v postopku pred izdajo akta, pa tega ni storila².

24Iz trditev tožeče stranke in izpovedb zaslišanih izhaja, da so v proizvodnji kamere potrebne zaradi nadzora nad varno pripravo hrane. Zgodilo se je, da se najde v torticah npr. obliž, glaževina, enkrat je ena zaposlena dala v torto v obliki žoge stiropor. Eden od zaposlenih se je okoriščal na način, da je zadrževal denar od storniranih naročil in je nato, ne da bi bil zoper njega uveden kak postopek, tožečo stranko zapustil. Videonadzor je po izpovedbah zaslišanih potreben tudi, če je bila v lokalu gneča in je treba priskočiti natakarjem na pomoč. S pomočjo kamere so enkrat opazili dim in s tem, da gori v enem od prostorov.

25Glede tega sodišče poudarja, da je izvajanje videonadzora delovnih prostorov po 77. členu ZVOP-1 dopustno le za tam navedeni namen³, to je (za predmetno zadevo relevantnega dela določbe), kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja in še to, kadar tega ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi.

26Izvajanje videonadzora torej ni dopustno za druge namene, ki jih navaja tožeča stranka, kot je zaradi lažje organizacije dela, npr. da se na ta način ugotavlja, ali je v lokalu nastala gneča gostov in natakarji potrebujejo pomoč. Optimizacija organizacije dela ne sodi med izjemne primere, ko bi bil videonadzor nujno potreben za varovanje ljudi ali premoženja, in je to mogoče in treba doseči na druge načine (priprava na delo, neposredna komunikacija med zaposlenimi...).

27Kar zadeva nadzor nad delom zaposlenih v proizvodnji, pa so temu namenjena druga, v smislu določbe prvega odstavka 77. člena ZVOP-1, milejša sredstva, predvsem proizvodni in delovni standardi, neposredna komunikacija med zaposlenimi in nadzor nadrejenih. Ob tem je dodati, da ustrezni proizvodni in delovni standardi ter neposreden nadzor nadrejenih dejansko preprečujejo nastanek škode v zvezi z napakami pri pripravi hrane, medtem ko videonadzor omogoča le ugotavljanje napak za nazaj.

28K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da so preprečevanju požarov namenjeni učinkovitejši požarni senzorji, zato tožeča stranka tudi z navedbo, da je bil z videokamero enkrat preprečen požar, ne more biti uspešna.

29Videonadzor gostinskih prostorov, torej prostorov, kjer poteka strežba gostom, je tožeča stranka utemeljevala s poskusi gostov, da bi se na nek način denarno okoristili, npr. ko naročenega niso plačali, ali so zatrjevali nepravilnosti v postreženi hrani ali pijači, vendar pa sodišče pritrjuje toženi stranki, da s tem ni izpolnjen pogoj „izjemnega primera, ko bi bilo izvajanje videonadzora nujno potrebno“. Tožeča stranka je sicer v postopku opisala posamezne neljube situacije (kraja blagajne, poskusi strank, da zmedejo natakarja, prizadevanja za pridobitev odškodnine ipd.) vendar pa tovrstne situacije v obsegu, kot jih je opisala tožeča stranka v upravnem postopku, in o čemer so izpovedali zaslišani v upravnem sporu, ne izkazujejo potrebe po stalnem in trajnem sistematičnem izvajanju videonadzora. Pri tem je namreč treba upoštevati, da je ta v delovnih prostorih dopusten le v izjemnih primerih in kadar je to nujno potrebno, kar že samo po sebi kaže na to, da je to dopustno le takrat, ko gre za situacijo, ki to zahteva, in v zanjo primernem obsegu, ter za čas, ki je potreben, da se ta situacija razreši⁴. Upoštevati pa je treba tudi nadaljnji zakonski pogoj, ki je, da namena, zaradi katerega je vzpostavljen videonadzor, ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi. Za presojo tega kriterija pa je v predmetni zadevi pomembna tudi okoliščina, da je bilo tožeči stranki tudi po opravljenem inšpekcijskem postopku še vedno omogočeno izvajati videonadzor dostopov v njen lokal in to z 12 kamerami, še dve kameri, to je za šank in recepcijo, pa ji je bilo omogočeno, da jih uporablja še naprej tudi znotraj poslovnih prostorov, če jih ustrezno usmeri. Kljub temu tožeča stranka po izdaji izpodbijane odločbe, kot izhaja iz njenih navedb in izpovedb zaslišanih, tega videonadzora ne izvaja. Tožeča stranka in zaslišani v postopku so zatrjevali, da je za tožečo stranko zanimiv le videonadzor z vsemi kamerami, vendar pa tožeča stranka ni izkazala, da to milejše sredstvo, namreč videonadzor dostopov v njene prostore in ustrezna usmeritev dveh kamer znotraj delovnih prostorov, ne bi bilo učinkovito.

30Vprašanje dopustnosti videonadzora delovnih prostorov je v sicer izvorno drugačni zadevi od obravnavane, namreč ob odločanju o ustavni pritožbi zoper odločitev delovnega sodišča, ki je odločalo o tožbenem zahtevku na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, presojalo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi Up-1134/18-19 z dne 12. 5. 2022. Iz obrazložitve navedene odločbe (tč. 12) izhaja, da videonadzor pomeni poseg v ustavno pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS⁵, zato je mogoče tega izvajati na ustavno dopusten način, kar pomeni upoštevajoč test sorazmernosti, na način, ki je primeren, nujen in ožje sorazmeren za dosego želenega cilja (tč. 17 obrazložitve)⁶. V tem smislu pa je treba razumeti tudi določbo prvega odstavka 77. člena ZVOP-1, po kateri je videonadzor tudi v izjemnih primerih in ko je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja, dopusten le, če tega namena ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi.

31Pri tem je dodati, da so zgoraj navedena vprašanja pomembna, saj pravica do zasebnosti zagotavlja pravico do zasebnega življenja v širšem smislu, ki vključuje tudi pravico do zasebnega družabnega življenja, to je možnosti, da posameznik razvije svojo družbeno identiteto. V področje zasebnosti se zato lahko vključijo tudi poslovne aktivnosti ali aktivnosti, izvajane v javnih prostorih. Večina ljudi ima namreč ravno v času opravljanja dela pomembno, če ne celo največjo možnost za razvoj socialnih razmerij v zunanjem svetu. Zato je največkrat nemogoče jasno razlikovati, katere posameznikove dejavnosti tvorijo njegovo poklicno oziroma poslovno življenje in katere ne. Obstajajo torej določene interakcije med posamezniki tudi v javnih prostorih, ki lahko sodijo v področje njihovega zasebnega življenja⁷. Iz tega razloga morajo biti aktivnosti, ki pomenijo poseg v pravico do zasebnosti, sem sodi tudi izvajanje videonadzora, ustrezno regulirane.

32Tožeči stranki je bilo omogočeno, da nadaljuje z videonadzorom dostopov v lokal z 12 kamerami, ter da ob ustrezni prilagoditvi nadaljuje še z videonadzorom šanka in recepcije, kar bi skupno pomenilo 14 kamer, tega, da to za namen, zaradi katerih želi tožeča stranka izvajati videonadzor ne zadošča, upoštevajoč tudi druga zgoraj navedena milejša sredstva, pa tožeča stranka ni izkazala. V tem smislu so neutemeljene tudi tožbene navedbe, ki zatrjujejo bistveno kršitev določb upravnega postopka, ker z izpodbijano odločbo tožeči stranki ni bilo omogočeno ob ustrezni prilagoditvi nadalje uporabljati tudi kamere na terasi (K4) in ker je v odločbi zapisano, da bi bilo „bolje vpogledovati v posnetke in živo sliko“ gostinskega dela lokala „v času, ko gostinski prostori ne obratujejo in se v njih ne nahajajo zaposleni in gosti lokala“.

33Kot izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem nadzorstvu z dne 18. 11. 2019, je tožena stranka glede mogočih prilagoditev usmeritev kamer v celoti sledila tožeči stranki in iz tega razloga v tem delu odločila, kot izhaja iz točk I.3. In I.4. izreka izpodbijane odločbe ter videonadzor s kamerama pri šanku in recepciji tudi nadalje omogočila ob ustrezni usmeritvi teh kamer, glede kamere K4 TERASA in glede morebitne izvedbe videonadzora v času, ko lokal ne obratuje, pa tožeča stranka v upravnem postopku ni dala nobenega predloga. Iz njenih navedb in izpovedb zaslišanih v upravnem sporu pa izhaja, da tožeča stranka tudi v dovoljenem (zmanjšanem) obsegu videonadzora ne izvaja, z navedbo, da ni želela nadaljnjih zapletov in da takšen omejen videonadzor zanjo ni zanimiv, vendar pa s tem ugotovitve tožene stranke, da so na voljo milejšimi sredstva za dosego istega cilja, ni ovrgla.

34Tožeča stranka tudi s stališčem, da videonadzor ne pomeni prekomernega posega, ker lahko v gostinskem delu lokala tudi gostje snemajo drug drugega s svojimi napravami, da v javnem prostoru tudi sicer ni mogoče pričakovati zasebnosti ter da je zasebnost tudi v prostorih, kjer imajo dostop izključno zaposleni, omejena, saj lahko v vsak prostor stopi tudi drugi zaposleni, pravilnosti predmetne odločitve ne more izpodbiti.

35Glede tega je ugotoviti, da prostori, kjer poteka priprava hrane (npr. kuhinja), niso javni prostori, saj gostom tja dostop gotovo ni dovoljen. Torej je neko omejeno polje zasebnosti, v katerega lahko vstopajo zgolj sodelavci, zagotovljeno tudi tam.

36Sicer pa tako za gostinske prostore kot za prostore, ki jih uporabljajo izključno zaposleni, velja, da navzočnosti drugih oseb v istem prostoru, ni mogoče enačiti z izvajanjem videonadzora. Videonadzor je namreč sistemski način rabe tehničnih sredstev, s katerim se ves čas avtomatično zajema podoba posameznikov. Že po naravi stvari to ni podobno situaciji, ko npr. dva človeka sedita pri sosednjih mizah in se (lahko) opazujeta. Kar pa zadeva možnost, da posamezniki uporabljajo svoje naprave za snemanje drugih, je to lahko, kolikor je v nasprotju s pozitivnimi predpisi, predmet ustreznih postopkov, to pa še ne dovoljuje videonadzora v gostinskem lokalu v nasprotju z določbami ZVOP-1 in Splošne uredbe. Ob tem je dodati, da ne glede na to, da tehnična sredstva zlahka omogočajo npr. izdelavo fotografij posameznikom, tega ni mogoče enačiti z videkamero, ki sistematično in avtomatično snema ves prostor.

37Podobno izvajanja videonadzora ni mogoče enačiti s situacijo, ko sta dva zaposlena istočasno v istem prostoru, saj se ta dva zavedata drug drugega, kar med njima vzpostavi določeno interakcijo, tudi če nista v neposredni komunikaciji, medtem ko je videonadzor sistematičen, trajen in nenehen način nadzora posameznika, zato je ta dopusten izključno pod pogoji, ki jih določa zakon. To pa pomeni, da mora biti za dopustno izvajanje videonadzora poslovnih prostorov izpolnjen pogoj, da gre za izjemno situacijo, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja in tega ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi.

38Glede na obrazloženo je neutemeljeno stališče tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z načelom sorazmernosti iz 7. člena ZIN⁸, saj je, kot je zgoraj obrazloženo pred odločitvijo pretehtala vse relevantne okoliščine in sprejela odločitev, ki je v skladu s predpisi, pri tem pa je upoštevala tudi razloge tožeče stranke. Test sorazmernosti pokaže, da je pri tem upoštevala, da se lahko videonadzor uporablja na način, ki je primeren, nujen in ožje sorazmeren za dosego želenega cilja, kar pomeni, da se ta lahko izvaja v obsegu in z intenzivnostjo nadzora, ki ustreza namenu videonadzora.

39Po obrazloženem sodišče zaključuje, da pogoji za izvajanje videonadzora po 77. členu ZVOP-1 pri tožeči stranki niso podani. Sodišče je predmetno odločitev presojalo še z vidika Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov. Pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov v zasebnem sektorju, kamor spada tudi zavezanec (23. točka prvega odstavka 6. člena ZVOP-1), so taksativno določene v prvem odstavku 6. člena Splošne uredbe, ki določa zakonitost obdelave, in sicer je obdelava zakonita le, kolikor je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev: (a)posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, je privolil v obdelavo njegovih osebnih podatkov v enega ali več določenih namenov; (b)obdelava je potrebna za izvajanje pogodbe, katere pogodbena stranka je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za izvajanje ukrepov na zahtevo takega posameznika pred sklenitvijo pogodbe; obdelava je potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca; obdelava je potrebna za zaščito življenjskih interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali druge fizične osebe; obdelava je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu; (f)obdelava je potrebna zaradi zakonitih interesov, za katere si prizadeva upravljavec ali tretja oseba, razen kadar nad takimi interesi prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki zahtevajo varstvo osebnih podatkov, zlasti kadar je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, otrok. Točka (f) prvega pododstavka se ne uporablja za obdelavo s strani javnih organov pri opravljanju njihovih nalog.

40Sodišče se strinja z obrazložitvijo iz izpodbijane odločbe, ki jo v tem delu povzema (drugi odstavek 71. člen ZUS-1), da tudi po Splošni uredbi o varstvu podatkov pogoji za izvajanje predmetnega videonadzora niso izpolnjeni, saj nobena od zgoraj navedenih alinej 6. člena Splošne uredbe ni podana. Sicer pa določbe ZVOP-1 niso v nasprotju z določili Splošne uredbe o varstvu podatkov in so bile kot take v času izdaje izpodbijane odločbe še vedno v veljavi. V Republiki Sloveniji je bil za izvajanje Splošne uredbe o varstvu podatkov sprejet Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2), objavljen v Uradnem listu RS št. 163/22 z dne 27. 12. 2022 in je stopil v veljavo dne 26. 1. 2023, ki za predmetno zadevo relevantno izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov (78. člen ZVOP-2) v bistvenem podobno ureja kot njegov predhodnik.

41Končno sodišče v zvezi z navedbami tožeče stranke, da videonadzornega sistema ni zlorabljala, saj ga je uporabljala le iz zgoraj opisanih razlogov, to je na kratko: za varnost ljudi in premoženja ter usmerjanje poslovnega procesa, odgovarja, da tožeči stranki tega tudi nihče ne očita. Vendar pa je izvajanje videonadzora dopustno le upoštevajoč zgoraj opisane s predpisi in Ustavo dane kriterije, zato je tožena stranka na podlagi 54. člena ZVOP-1 in 58. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov utemeljeno izdala izpodbijano odločbo.

42Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe). Pri tem dodaja, da je tožbo zavrnilo v celoti, tako glede primarnega (na odpravo ukrepov in ustavitev postopka inšpekcijskega nadzora) kot podrednega (na odpravo odločbe) zahtevka, saj sta po zgoraj obrazloženem oba v celoti neutemeljena.

43Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

-------------------------------

¹ Ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, kar pa ni predmet te zadeve (prvi odstavek 77. člena ZVOP-1).
² Tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in dokaze le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).
³ Kot je pravilno navedeno v izpodbijani odločbi.
⁴ Na ta način, torej v primernem obsegu in za omejen čas je mogoč videonadzor tudi v primeru suma na nepravilnosti ali nezakonitosti, kot izhaja iz odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1134/18-19 z dne 12. 5. 2022 in sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Lopez Ribalda in drugi proti Španiji ter Kopke proti Nemčiji.
⁵ Ta določa: zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.
⁶ V tem smislu tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Lopez Ribalda in drugi proti Španiji in Kopke proti Nemčiji.
⁷ Točka 11 obrazložitve citirane odločbe Ustavnega s odišča.
⁸ Ta v prvem odstavku določa, da morajo inšpektorji opravljati svoje naloge tako, da pri izvrševanju svojih pooblastil posegajo v delovanje pravnih in fizičnih oseb le v obsegu, ki je nujen za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora.