VSRS Sodba XI Ips 29334/2023

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Obdolženčev zagovornik je zoper izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez uvodne opredelitve razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Iz vsebine zahteve izhaja, da zagovornik izpodbija obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje kot tudi priporni razlog begosumnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in obdolženca izpusti na prostost.

3Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo v izjavo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v svoji izjavi ponovil stališča iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Vložnik zahteve obstoj primarnega pogoja za odreditev pripora, to je utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, izpodbija z navedbami, da iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da je obdolženec vedel, da osebe, ki jih je prevažal, nimajo potrebnih dokumentov za vstop in gibanje po Republiki Sloveniji. Navaja, da sta zaslišani priči potrdili, da obdolžencu nista ničesar plačali niti obljubili plačila za prevoz ter da predhodne komunikacije med osebami, ki so se prevažale in obdolžencem prav tako ni bilo. Opozarja, da so tujci v Republiki Hrvaški v trenutku, ko so vstopili v vozilo, posedovali veljavne dokumente, na podlagi katerih so se lahko prosto gibali po ozemlju Republike Hrvaške in s tem tudi po Republiki Sloveniji. Hrvaška policija jim je izdala registracijska potrdila, na podlagi katerih so se lahko začasno (do odločitve o vlogi za mednarodno zaščito) prosto gibali po Republiki Hrvaški, posledično tudi po Republiki Sloveniji, saj sta obe omenjeni državi državi članici Evropske unije (v nadaljevanju EU). Ob tem se vložnik sklicuje na 33. in 34. člen hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti.¹

6Iz navedenega izhaja, da vložnik utemeljenost suma napada preko zatrjevanja, da nista izpolnjena dva zakonska znaka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, in sicer da je pri obdolžencu podan namen pridobitve premoženjske koristi ter da gre za tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej. Vrhovno sodišče po pregledu izpodbijanega pravnomočnega sklepa ugotavlja, da sta sodišči sklep o obstoju utemeljenega suma oprli na razumne razloge, ki sta jih tudi natančno obrazložili,² zunajobravnavni senat pa je prav tako povsem razumno odgovoril na pritožbene navedbe zagovornika, ki jih sedaj vložnik ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti.³

7Tako sta sodišči povsem razumno pojasnili, da je utemeljenost suma, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje storil zaradi namena pridobitve premoženjske koristi, podana na podlagi (i) načina izvedbe konkretnega prevoza, ki je na ravni utemeljenega suma potekal organizirano, (ii) izpovedb prič, ki sta povedali, da sta se za celotno pot dogovorili za plačilo več tisoč evrov ter da so tujci od organizatorjev preko telefona dobili tudi podatke o vozniku oziroma vozilu, ki jih pride iskat in (iii) dejstva, da je obdolženec kot voznik tujcev opravil del sicer v celoti organizirane poti. Kolikor vložnik zatrjuje drugače, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8S trditvami, da so imeli tujci registracijska potrdila hrvaške policije, na podlagi katerih naj bi se lahko do odločitve o vlogi za mednarodno zaščito neovirano gibali tudi po Republiki Sloveniji, vložnik prav tako ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč ponovno napada zgolj dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da so se v vozilu obdolženca nahajali štirje tujci, sicer državljani Turčije, brez dovoljenj za vstop ali prebivanje v Republiki Sloveniji. Vrhovno sodišče kljub temu pojasnjuje, (i) da je pravica do prostega gibanja na ozemlju EU vezana na državljanstvo EU po določbah ustanovnih pogodb ali na skupni vizum po določbah Zakonika o schengenskih mejah⁴ in ne more izhajati iz zakonodaje posamezne države članice, ter (ii) da tudi določbi 33. in 34. člena hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti⁵, na kateri se sklicuje vložnik, tujcem ne dajeta podlage za neovirano gibanje po ozemlju Evropske unije. Ravno nasprotno, v 8. točki prvega odstavka 52. člena navedenega zakona je izrecno določeno, da mora prosilec za mednarodno zaščito v času trajanja postopka odobritve mednarodne zaščite ostati na področju Republike Hrvaške. Poudariti je, da iz podatkov spisa ne izhaja, da so turški državljani, ki naj bi jih obdolženec prevažal po ozemlju Republike Slovenije, na Hrvaškem sploh vložili prošnje za mednarodno zaščito. Kar se tiče navedb, da iz spisa ne izhaja, da je obdolženec vedel, da osebe, ki jih je prevažal, nisi imele relevantnih dokumentov, pa Vrhovno sodišče poudarja, da za fazo odreditve pripora zadostuje ugotovitev (na ravni utemeljenega suma), da tujci niso imeli zahtevanih dovoljenj za vstop ali prebivanje v Republiki Sloveniji. O zavesti obdolženca glede posameznih zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja se bo namreč (lahko) odločalo šele po morebitni izvedbi konktradiktornega postopka po vložitvi obtožnice.

9Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog begosumnosti, saj obdolženec ni predkaznovan, ni v drugem kazenskem postopku, ima urejeno stalno bivanje na območju Evropske unije in nima sredstev za beg. Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da sta sodišči sklep o obstoju pripornega razloga begosumnosti oprli na (i) ugotovitve, da je obdolženec tujec, državljan Gruzije, ki začasno prebiva na Slovaškem in ga na Republiko Slovenijo ne veže nobena navezna okoliščina, ter (ii) na dejstvo, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana visoka zaporna kazen (od treh do deset let zapora in denarna kazen).⁶ Navedeni razlogi so tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumni in ustrezajo standardom obrazložitve obstoja pripornega razloga begosumnosti, vložnik pa z nasprotnimi navedbami, ki deloma ostajajo na ravni splošnih zatrjevanj, deloma pa so za presojo pripornega razloga begosumnosti celo nerelevantne, tudi v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zavrnilo.

11Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

12Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Zakon o međunarodnoj i privremenoj zaštiti, Narodne novine 70/15, 127/17.
² 7. točka obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in 7. do 10. točka obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata.
³ 9. točka obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata.
⁴ Uredba (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah).
⁵ Zakon o međunarodnoj i privremenoj zaštiti, Narodne novine 70/15, 127/17, 33/23, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja.
⁶ 8. točka obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice in 12. točka obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata.