UPRS Sodba in sklep I U 414/2023-18

I. Tožba se zavrne.

II. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-6131/2022/6 (1221-12) z dne 14. 3. 2023 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, ker Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 21. 12. 2022 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zaradi tega je tožena stranka pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika, 24. 1. 2023 pa je prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika s pojasnilom, da je tožnik državo zapustil še pred dejansko vložitvijo prošnje.

3V nadaljevanju obrazložitve sklepa se tožena stranka sklicuje na b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, kjer je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumentov za prebivanje.

4S tožnikom je bil opravljen tudi osebni razgovor v prisotnosti tolmača za ruski jezik, kjer je potrdil, da jasno razume tolmača. Rekel je, da se ne želi vrniti nazaj na Hrvaško, ker so bili tam primeri, ko so Čečene pretepali in jim odvzeli denar. Niso sicer pretepali vseh Čečenov, ampak samo nekatere. Točno ne ve, kdo jih je pretepel, ker samih pretepov ni videl. Osebno ni doživel takšnega ravnanja. To naj bi počela hrvaška policija. Ko je prečkal hrvaško mejo, se je sam takoj predal hrvaškim policistom in tudi zaprosil za mednarodno zaščito. Naslednjega dne so ga odpeljali na neko policijsko postajo in ga pridržali do večera, nato pa so ga odpeljali v azilni dom. Na policijski postaji so mu odvzeli prstne odtise. V azilnem domu so ga lepo sprejeli in mu tam vrnili njegove dokumente, ki mu jih je vzela policija. V azilnem domu je bilo veliko ljudi, bilo je umazano. Hrano so dobili trikrat na dan, bila je hladna in jo je pojedel zelo malo. Po njegovem mnenju na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite. Na meji so bile poleg njega tudi družine z otroki in tudi oni niso dobili hrane in so bili lačni. Enako je bilo tudi na policijski postaji in nihče jim ni povedal, da je zraven postaje trgovina, kjer bi si lahko naročili kaj za jesti. V času bivanja v Republiki Hrvaški ni imel težav s strani uradnih oseb ali kogarkoli drugega, ker ni konfliktna oseba. Ne ve, ali bi Republika Hrvaška korektno obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, so pa z njim v Republiki Hrvaški vsi ravnali korektno.

5Tožena stranka ugotavlja, da so tožnikove navedbe, da se ne želi vrniti v Hrvaško, ker je policija tam nekatere Čečene pretepla in jim odvzela denar, zgolj pavšalno navedene. Sam teh pretepov ni videl in jim ni prisostvoval. Tudi za odvzem denarja so mu povedali drugi. Sam osebno pa ni imel slabih izkušenj s hrvaško policijo. V primeru predaje Republiki Hrvaški bo predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka. Tožnik ni podal nikakršnih konkretnih izjav, da bi z njim kot s tujcem ali prosilcem za mednarodno zaščito na Hrvaškem nečloveško ali ponižujoče ravnali. Njegove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tožnik je imel dostop do azilnega postopka, saj ga je policija po tem, ko se je predal, odpeljala v azilni dom, kjer bi nato lahko vložil prošnjo za mednarodno zaščito, a je že naslednji dan prostore zapustil. Tudi iz sporočil AIDA in EUAA je jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka ter da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega postopka oziroma da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje po pravilih dublinskega postopka ni ovir. Tožnik ni navedel nobenih konkretnih dogodkov in osebnih okoliščin, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga na podlagi Dublinske uredbe ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško.

6Tožnik v tožbi navaja, da kljub ruskemu državljanstvu ne razume ruskega jezika na ravni, potrebni za razumevanje postopka. Ne ve, kakšno znanje in raven jezika sta potrebna za udeležbo v uradnih postopkih. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 25. 1. 2023 izhaja, da tožnik ni imel tolmača za noben jezik, kaj šele za jezik, ki bi ga razumel. Tožnik je dejansko povzemal in ponavljal, kar mu je bilo rečeno, ko je prišel v Republiko Slovenijo. Ni moč šteti, da je sploh razumel, kaj pomeni prošnja za mednarodno zaščito in kakšne posledice ima oddaja prošnje v posamezni državi. Ne loči med namero za podajo prošnje in tudi ne razume, da nekakšna konkludentna dejavna dejanja še ne pomenijo prošnje. Ni mogoče šteti, da je podal pravno veljavno in na pravi volji utemeljeno prošnjo za mednarodno zaščito, saj ne razume hrvaškega jezika, četudi so posamezne besede podobne. Tožnik je zmožen podati informacije zgolj v nemškem jeziku in razume zgolj nemško, uporaba čečenskega jezika pa ni bila preizkušena. Tožniku je bila tako kršena pravica do uporabe jezika, ki ga razume in tako prošnja, četudi bi bila res podana na Hrvaškem, ne more imeti pravno veljavnih učinkov. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da so razlogi za izdajo sklepa neugotovljena istovetnost tožnika – dvom v njegove osebne podatke, navedba, da še ni nikjer zaprosil za mednarodno zaščito ter obnašanje v smislu nezakonitega prehajanja državnih meja različnih držav. Slabe razmere na Hrvaškem so splošno znano dejstvo, kar je bilo že večkrat izpostavljeno. Tožnik na Hrvaškem prošnje dejansko ni vložil in sploh še ne gre za prosilca za mednarodno zaščito. Vodenje postopka in uporaba kakršnihkoli meril, ne da bi oseba sploh razumela jezik, je absolutno bistvena kršitev pravil kateregakoli postopka v katerikoli članici EU. Obrazložitev razlogov, na podlagi katerih tožena stranka šteje, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem, ni podana in to je bistvena kršitev pravil postopka. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa. Ni mu bilo omogočeno sodelovanje v postopku v jeziku, ki ga aktivno govori in razume. Ker je Republika Slovenija prva država članica, kjer je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito, jo mora obravnavati po vsebini. Tožnik v tožbi izpostavlja tudi vprašanje zadostne dolžine roka za pripravo tožbe. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

7Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe. Tožnik je izvorno državo zapustil skupaj z bratom, s katerim sta skupaj opravila pot in v katerem sta našla osebno oporo in zatočišče v stiski. Oba sta namreč v izvorni državi prejela poziv na služenje vojaškega roka. Pot sta opravila skupno in delovala sta skupno in sta neločljivo povezana. Za tožnika bi ločitev od brata pomenila nepopisno osebno škodo, hudo psihično stisko in nepopravljive posledice. Izpostaviti je treba, da je bila družina v času rusko čečenskih vojn begunska. Tožnik je begunec že kot otrok in vnovični beg mu odpira stare rane in travme, ki bi jih znova še težje prenesel sam, ločen od brata pa sploh ne. Stisko še dodatno poglablja nepopisen strah in neznanje, različna kultura in nezmožnost samostojnega funkcioniranja daleč od doma in v tuji državi. Ločitev od brata bi ga tako hudo prizadela, da bi bilo ogroženo njegovo zdravje in lahko celo življenje. Škoda na psihičnem zdravju je nepopravljiva, saj ni moč pričakovati takojšnje oskrbe, sploh pa je travmo v prvi vrsti težko prepoznati, kaj šele zdraviti. Tožnik je ves iz sebe že iz razloga, ker je predmetni sklep prejel le on in ne tudi brat Hamzat, čeprav sta skupaj prispela v Slovenijo in skupaj podala prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tožniku nepopravljiva škoda zaradi strahu, stiske in panike že nastaja, saj je izvorno državo in družino zapustil v strahu za svoje življenje. Odločitev tožene stranke je stisko še poglobila, saj je tožnik v strahu, da bo ločen od brata in bo ostal popolnoma sam na svetu, ki je kulturno, jezikovno in sicer drugačen. Z bratom je tožnik povezan in nanj zelo navezan. Z odložitvijo izvršitve izpodbijanega sklepa pa ne bi bila javna korist v ničemer okrnjena. S predlogom za izdajo začasne odredbe ne podaja predloga, ki bi se kakorkoli prekrival s tožbenim zahtevkom.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se ne strinja z navedbami tožnika, da ne razume ruskega jezika. V prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da je njegov materni jezik čečenski, poleg tega pa razume tudi nemški in ruski jezik. Prav tako mu je bil na razgovoru 25. 1. 2023 zagotovljen tolmač za ruski jezik. Tožnik je uradni osebi izrecno potrdil, da razume tolmačenje. Ker je sam izjavil, da razume in govori tudi ruski jezik, se mu je zagotovil tolmač za ta jezik. Tožnik je na razgovoru 25. 1. 2023 potrdil, da razume postopek, ter se izjasnil, da je razumel razlago pristojnega organa v dublinskem postopku ter razlogih za morebitno vrnitev v Republiko Hrvaško. V primeru vrnitve v Republiko Hrvaško bo imel tožnik na voljo ponovno možnost zaprositi za mednarodno zaščito in uživati prosilca za mednarodno zaščito. Če pa tam ne bo zaprosil za mednarodno zaščito, se ga bo obravnavalo po zakonu, ki ureja področje tujcev v Republiki Hrvaški. Tožnik je po tem, ko je v Republiki Hrvaški prostovoljno podal namero za mednarodno zaščito, bil nastanjen v azilnem domu, kjer je čakal na vložitev prošnje. Tam je preživel samo eno noč, nato pa je azilni dom samovoljno zapustil in še pred podajo prošnje zapustil ozemlje Republike Hrvaške. Če na Hrvaškem ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, ga hrvaški organi ne bi obravnavali kot prosilca za mednarodno zaščito z vloženo prošnjo. Tožnik je vsekakor imel možnost, da se izjasni o vseh okoliščinah. S tem namenom je bil razgovor dne 25. 1. 2023 opravljen in to v jeziku, za katerega je potrdil, da ga razume. Na razgovoru dne 25. 1. 2023 se je izjasnil, da se je s hrvaškimi policisti sporazumeval z gestami in tujkami. Tudi v Sloveniji je kljub nerazumevanju angleškega jezika sedem dni počakal v azilnem domu v Ljubljani na uradno vložitev prošnje. V primeru vrnitve Republiki Hrvaški tožnik ne bo v ničemer oviran, le sam bo moral izraziti namero za vložitev prošnje uradni osebi Ministrstva za notranje zadeve. V nobenem primeru ga ne bi sprejela policija, ampak uradne osebe Ministrstva za notranje zadev, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka pa je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Navedbe tožnika, da so razlogi za izdajo izpodbijanega sklepa neugotovljena istovetnost, pa absolutno ne držijo, saj to v izpodbijanem sklepu ni nikjer navedeno in je pri navajanju očitno prišlo do pomote. Ne držijo navedbe, da ker je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil v Republiki Sloveniji, je šele takrat dobil status prosilca po Dublinski uredbi. V konkretnem primeru je tožnik vstopil v evropski prostor v Republiki Hrvaški, tam pa je tudi prvič izrazil namen, da bi zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Predlaga tudi zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe. V njej namreč tožnik ponovno navaja nerazumevanje postopka zaradi uporabe ruskega jezika, ki ga naj ne bi razumel, navaja izvotlenost pravice do pravnega sredstva, prizadetost javne koristi ter koristi nasprotne stranke. V Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti, s katerimi bi tožniku v primeru vrnitve nastala težko popravljiva škoda.

9Sodišče je v navedeni zadevi dne 27. 3. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je bil skupaj z njim v azilnem domu tudi njegov brat. Brat ni dobil akta, da bi bila za obravnavo njegove prošnje pristojna Republika Hrvaška. S tem v zvezi je pooblaščenka tožene stranke pojasnila, da je bilo tudi za brata ugotovljeno, da je zaveden v EURODAC sistemu kot prosilec za mednarodno zaščito na Hrvaškem, z njim je bil že opravljen osebni razgovor, sklep o tem pa je trenutno v pripravi. Na vprašanje, zakaj je na zaslišanju v upravnem postopku rekel, da ruski jezik razume, v tožbi pa zatrjuje, da ga ne razume dovolj dobro, je tožnik odgovoril, da z ljudmi sicer lahko govori, ruski jezik zna samo toliko, kolikor ga zna preko interneta, šolo pa je končal v nemškem jeziku. Ni rekel, da ruskega jezika ne zna, ampak pravni jezik se mu zdi pretežak in si zato postavlja nekatera vprašanja, ker ni vsega razumel. Do Slovenije je pripotoval skupaj s svojim bratom in to je trajalo je ves čas od odhoda. Prošnjo za mednarodno zaščito sta podala samo v Sloveniji. Na Hrvaškem ni imel tolmača. Z bratom sta podpisala dva papirja, ampak ne ve, zakaj, in tudi ni bilo nobenega prevajalca, ki bi jima povedal, kaj podpisujeta. Na Hrvaškem nista imela uradnega razgovora. Nista imela namena podati prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Nihče jima ni razložil, kako poteka postopek za mednarodno zaščito. V Sloveniji pa vsebino postopka razume in ve, zakaj je na sodišču. Tožnik je zanikal, da bi na meji med Bosno in Hercegovino ter Hrvaško takoj hrvaškim policistom izrazil željo po mednarodni zaščiti. Po postopku na policiji so ju z avtom odpeljali v nek drug kraj na policijo, tam so vzeli potne liste in dali dva papirja, ki sta jih morala podpisati. Potem so ju odpeljali v Zagreb v nek kamp. Dobila sta nek listek, drugega nič. V kampu je bil eno noč. Nihče ni rekel, da bi morala ostati tam.

K točki I izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo (b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik osebno ni imel slabih izkušenj s hrvaško policijo ter da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni podal nikakršnih konkretnih izjav, da bi z njim kot s tujcem ali prosilcem za mednarodno zaščito na Hrvaškem nečloveško ali ponižujoče ravnali, ter da njegove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

12Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da na osebnem razgovoru tožnik ni imel tolmača za noben jezik, ki bi ga razumel. Tožnik je že pri podaji prošnji, torej še pred osebnim razgovorom, povedal, da poleg čečenskega razume tudi ruski in nemški jezik (str. 2 zapisnika o podaji prošnje). Na vprašanje, ali ima kakšno pripombo na prevajanje, na postopek, na uradno osebo ali karkoli drugega, je odgovoril, da ne (str. 5 zapisnika o podaji prošnje). Ob koncu razgovora ob podaji prošnje je zapisano, da je bila izjava tožniku prebrana v ruskem jeziku in da nanjo nima pripomb. Torej iz same prošnje ne izhaja ničesar takega, kar bi kazalo na to, da tožnik ne bi razumel ruskega jezika. Poleg tega je imel prevajalko za ruski jezik tožnik tudi na osebnem razgovoru dne 25. 1. 2023. Na vprašanje, ali razume tolmačenje, je to potrdil (str. 2 zapisnika o osebnem razgovoru). Ob koncu razgovora je na vprašanje, ali je razumel vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena, to potrdil in ko mu je bil zapisnik prebran v ruskem jeziku, nanj ni imel pripomb (str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru). Glede na vse navedeno, sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da tožnik v upravnem postopku naj ne bi razumel ruskega jezika.

13Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da ni mogoče šteti, da bi tožnik razumel, kakšne posledice ima oddaja prošnje v posamezni državi. Prav tako se ne strinja s tožbenimi navedbami, da ni mogoče šteti, da bi dal tožnik pravno veljavno in na pravi volji utemeljeno prošnjo za mednarodno zaščito, ker da ne razume hrvaškega jezika. Tožnik je namreč že pri podaji prošnje povedal, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem (str. 3 zapisnika o podaji prošnje). Nadalje je na osebnem razgovoru povedal, da ko so prečkali hrvaško mejo, je tam zaprosil za azil (str. 2 zapisnika o osebnem razgovoru). Povedal je, da so jih odpeljali v azilni dom. Povedal je tudi, da je razumel postopek, ker sta si ruščina in hrvaščina podobni (str. 3 zapisnika o osebnem razgovoru). Glede na vse navedeno sodišče ne dvomi, da se je tožnik na Hrvaškem ves čas zavedal, da je v azilnem postopku in je tudi želel, da se začne ta postopek. Iz vseh navedenih razlogov sodišče tudi ne sledi tožbenim navedbam, da naj bi bila tožniku kršena pravica do uporabe jezika, saj česar takega v upravnem postopku ni zatrjeval, na zaslišanju na sodišču pa je povedal, da rusko z ljudmi lahko govori, samo pravni jezik se mu zdi pretežak. Vendar po presoji sodišča pri zaslišanjih ni šlo za pravno zahtevna vprašanja.

14V zvezi s tožbeno navedbo, da iz obrazložitve sklepa izhaja, da so razlogi za izdajo predmetnega sklepa neugotovljena istovetnost prosilca, sodišče ugotavlja, da česa takega tožena stranka v sklepu ni navajala kot razlog za svojo odločitev.

15Glede tožbenih navedb, da so slabe razmere na Hrvaškem splošno znano dejstvo, sodišče ugotavlja, da tožnik ni navajal ničesar takega, kar bi kazalo na to, da naj bi bile na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Sam je povedal, da so ga v azilnem domu lepo sprejeli in mu vrnili dokumente. Na vprašanje, ali je imel na Hrvaškem kakršnekoli težave s strani uradnih oseb, je odgovoril da ne, da z nikomer ni imel težav. Povedal je tudi, da so na Hrvaškem z njim ravnali korektno.

16Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da ker je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele v Sloveniji, je šele tedaj dobil status prosilca po določbah Dublinske uredbe. Tožnik je na osebnem razgovoru sam povedal, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, glede na pojasnila hrvaških organov pa je mogoče sklepati, da je tožnik na Hrvaškem vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, do vložitve prošnje pa ni prišlo. Vendar je s tem Republika Hrvaška že začela obravnavati njegovo vlogo in ker je tožnik na Hrvaškem prvič izrazil namero, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, nosi Republika Hrvaška odgovornost za obravnavanje njegove prošnje in je to odgovornost tudi sprejela.

17Sodišče pa se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa, ker naj mu tožena stranka ne bi omogočila sodelovanja v postopku v jeziku, ki ga govori in razume. Sodišče je v tej sodbi že pojasnilo, da je bil upravni postopek voden v jeziku, ki ga tožnik razume, zato posledično tudi ni prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke.

18Tožnik v tožbi izpostavlja tudi vprašanje zadostne dolžine roka za pripravo tožbe, pri čemer se sodišče sicer strinja, da je rok treh dni zelo kratek, še zlasti če je dan vročitve sklepa petek in sta potem vmes dva prosta dneva, vendar je ta rok zakonsko določen. V obravnavanem primeru je tožnik pravočasno vložil tožbo in mu ni bila kršena pravica do sodnega varstva.

19Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

20Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

21V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelo sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

22Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani sklep postal že izvršljiv, saj je v njem navedeno, da tožba na upravno sodišče ne zadrži njegove izvršitve. Če bi bil sklep izvršen še pred pravnomočnostjo te sodbe, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da je skupaj z bratom, s katerim sta skupaj opravila pot iz izvorne države, ves čas sta bila skupaj in sta neločljivo povezana in bi ločitev od brata zanj pomenila nepopisno osebno škodo, hudo psihično stisko in nepopravljive posledice. Stisko še dodatno poglablja nepopisen strah in neznanje, različne kulture in nezmožnost samostojnega funkcioniranja daleč od doma in v tuji državi. Ločitev od brata bi ga hudo prizadela in meni, da bi bilo ogroženo njegovo zdravje ali pa morda celo življenje. Bil je presenečen, ker je predmetni sklep prejel le on, ne pa tudi brat. Strah ga je, da bo zaradi ločitve od brata ostal sam v svetu, ki je kulturno, jezikovno in sicer drugačen.

23Sodišče ugotavlja, da tožena stranka navedbam o povezanosti z bratom in o posledicah, če bi se od njega ločil, ne oporeka. Sicer se ne strinja s tem, da bi se ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, vendar pa ne nasprotuje razlogom v zvezi z bratom, ki jih tožnik navaja. Navaja zgolj, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ne opredeljuje pa se do navedb o povezanosti z bratom, na katerem je tudi utemeljena zahteva za izdajo začasne odredbe. Na glavni obravnavi je pooblaščenka tožene stranke le navedla, da je bilo tudi za brata ugotovljeno, da je zaveden v EURODAC sistemu kot prosilec za mednarodno zaščito na Hrvaškem ter da je z njim bil že opravljen osebni razgovor, sklep o tem pa je trenutno v pripravi. V drugem odstavku 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v skladu z 22. členom ZUS-1 uporablja tudi v upravnem sporu, je določeno, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Ker tožena stranka ne zanika navedb tožnika o njegovem bratu in navezanosti nanj, sodišče šteje, da gre za neprerekana dejstva v smislu 214. člena ZPP. Sodišče verjame navedbam tožnika o povezanosti z bratom in je zato iz razlogov, kot jih tožnik navaja v zahtevi za izdajo začasne odredbe, le-tej tudi ugodilo. Sodišče je torej presodilo, bi ločitev od brata pomenila škodo za tožnika in hudo psihično stisko ter da bi ga ločitev od brata hudo prizadela, saj ne dvomi o tem, da je tožnik na brata zelo navezan. Izvršitev sklepa je tako odložena do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Poleg tega odložitev izvršitve izpodbijanega akta tudi ne bi nasprotovala javni koristi.

24Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.