UPRS Sodba in sklep I U 660/2023-17

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Odločila je, da je tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce v Postojni od 18. 4. 2023 od 15.15 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 18. 7. 2023 do 15.15, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 8. 6. 2022 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Dne 12. 4. 2023 je bil ustno na zapisnik seznanjen z možnostjo omejitve gibanja ob ponavljajočih kršitvah hišnega reda. Pred razgovorom je bil s strani uradne osebe seznanjen z njegovimi dejanji. Seznanjen je bil z dejstvom, da je bil obravnavan zaradi tatvine v trgovini Hervis ter da mu je bila zasežena posušena rastlina. S tem v zvezi je pojasnil, da se tega zaveda in da je res šel v trgovino in ker mu je bil pulover všeč, ga je oblekel in odšel iz trgovine. Vzel ga je, ker ni imel denarja. Dne 17. 4. 2023 je bil ponovno seznanjen z možnostjo omejitve gibanja ob ponavljajočih kršitvah hišnega reda. S strani uradne osebe je bil seznanjen z novimi dejanji in sicer, da je bil prisoten pri fizičnem obračunavanju s sostanovalci, to je pri fizičnem pretepu na M oddelku, na hodniku D oddelka ter še v sobi D30. Pojasnil je, da so ga napadli in v nadaljevanju povedal, da je pomagal prijatelju pri pretepu. Iz dokumentacije izhaja, da je tožnik večkrat kršil Uredbo o hišnem redu azilnega doma in kljub večkratnim opozorilom socialnih delavcev nadaljeval z neupoštevanjem hišnega reda, s tem pa ne ogroža le sebe, ampak tudi ostale, nastanjene v azilnem domu. Ne gre za enkratno kršitev hišnega reda, ampak za ponavljajoča se dejanja. Obravnavala pa ga je tudi policija zaradi tatvine in zaradi zasega posušene rastline. Pred ustnim izrekom omejitve gibanja je bil ponovno seznanjen z dejanji, o katerih je bila tožena stranka nazadnje obveščena. Seznanjen je bil z dopisom Policijske postaje Ljubljana Bežigrad, iz katerega izhaja, da je bil prijet pri tatvini v trgovini Hervis, kjer je odtujil dva kompleta trenirk Benger. Iz dopisa prav tako izhaja, da je bila zasežena vrečka s posušeno rastlino zelene barve. Tožnik je pojasnil, da so mu našli marihuano. Povedal je, da ni kradel denarja, ampak obleko, ker ga je zeblo in mu v azilnem domu niso hoteli dati oblačil. V zvezi s pretepi je navedel, da je bilo 17. 4. 2023 v sobi sedem prosilcev, ki so spali. V sobo je prišel sostanovalec Maročan po imenu Mohammed in jim ukradel vse telefone. To je videl mlajši fant iz azilnega doma. Poklical je Mohammeda, da jim vrne telefone, na kar je povedal, da on ni kradel in se začel rezati z britvico. Tožnik pove, da je šel do varnostne službe in jim povedal, da je prosilca Mohammeda pretepel. Tepel ga je z rokami in s košem za smeti, nato je prišla policija. V drugem pretepu sta bila udeležena dva Maročana in ne on, saj jih je tožnik dal narazen. Tretji pretep se je zgodil na oddelku D ponovno zaradi telefona. Uradna oseba je tožnika vprašala, ali ima težave z odvisnostjo in je odgovoril, da jemlje tablete Lyrika in da enkrat tedensko obiskuje psihiatra.

3Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 4. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev, lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave med drugim tudi zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Tožena stranka je na podlagi opisanega dejanskega stanja ocenila, da so izpolnjeni ti pogoji za omejitev gibanja. S svojimi dejanji je tožnik kršil tudi 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu. Tožnik je vsa očitana dejanja priznal. Poznal je pravila hišnega reda, vendar jih je kljub temu kar naprej kršil, kljub temu, da je bil večkrat seznanjen z možnostjo izreka ukrepa omejitve gibanja. Pred izrekom omejitve gibanja ga je tudi že obravnavala policija zaradi tatvine v trgovini in zaradi zasega posušene rastline zelene barve – sum na konopljo.

4Tožena stranka je preverila, če bi bilo lahko tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma. Vendar meni, da je utemeljeno pričakovati, da bi v primeru, če bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval. To potrjuje njegovo vsakodnevno odklonsko vedenje. S tem bi še vedno ogrožal sebe in motil ter nadlegoval ostale prosilce. Dejanje in predlogi socialne službe azilnega doma ter opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije do sedaj niso imeli nobenega učinka. Pridržanje na območje azilnega doma bi bilo neučinkovito in je zato edina učinkovita možnost, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce. V Centru za tujce mu bo vsekakor nudena primerna zdravstvena oskrba glede na to, da je navedel, da jemlje terapijo in obiskuje psihiatra.

5Tožnik v tožbi navaja, da je ukrep omejitve gibanja poseg v človekovo osebno svobodo. Mogoče ga je izreči le takrat, ko je to za izvrševanje navedenega cilja nujno potrebno. Odvzem osebne svobode ni nujno potreben ukrep. Poleg tega izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Sam termin v izreku „do prenehanja razlogov“ v sklepu ni obrazložen. Ni jasnih meril, v kolikšnem terminskem obdobju naj bi bila ocena tožnikovega izboljšanja vedenja podana. Ni razvidno, kateri organ naj bi o tem, kdaj so razlogi prenehali, odločal. Izpodbijani sklep je bil izdan brez kakršnihkoli možnih alternativnih oblik pridržanja. V Centru za tujce se tožnik počuti izjemno utesnjenega, tesnobnega in anksioznega in ne more spati. Meni, da se mu je zdravstveno stanje v tednu bivanja v Centru za tujce poslabšalo. Tožena stranka se ni opredelila do tožnikovih izjav. V celoti sledi uradnim zaznamkom socialne službe in delovnim poročilom varnostne službe. Glede poskusa tatvine v Hervisu se tožnik spomni, da si je res oblekel pulover. V azilnem domu mu niso dali primernih oblačil. Ni razumel, da lahko za oblačila zaprosi socialno službo v azilnem domu. Najdena marihuana je bila njegova, vendar v minimalni količini za osebno rabo. V zvezi z drugim dogodkom pa tožnik v tožbi navaja, da ko so spali v sobi, je vstopil Maročan z imenom Mohammed in jim ukradel mobilne telefone. Mlajši prosilec ga je prosil, naj telefone vrne, na kar se je slednji začel z britvico rezati. Tožnik se je le branil, kolikor se je lahko in pobegnil do varnostne službe, da jim pove o fizičnem napadu in da ga zaščitijo. Glede drugih dveh očitanih dejanj istega dne pa tožnik navaja, da je le želel umiriti fizičen konflikt med Maročani zaradi telefonov. Ni bil pobudnik pretepov. Bil je žrtev napada in ni nasilna oseba, kot se mu očita. Tožnik nadalje navaja, da izpodbijani sklep ne zadostuje standardom obrazložitve iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) glede tega, ali je omejitev gibanja nujno potrebna zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Predlaga, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit, ga odpravi ter toženi stranki naloži, naj preneha izvajati ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, podrejeno pa predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

6Tožnik hkrati s tožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se naloži toženi stranki, da nemudoma po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. V Centru za tujce se zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če upravno sodišče po glavni obravnavi ugotovi drugačno dejansko stanje in spremeni odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja niso podani. Taka sodba še ni pravnomočna in zato ima pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo pridrži le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje. Tožniku je z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode, kar predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi. Škoda se bo z vsakim dnem le še povečevala in je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od verjetnosti. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja pa odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo izraža nestrinjanje s tožbenim očitkom glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in da ni jasnih meril glede presoje trajanja omejitve osebne svobode. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da so bili s strani socialne službe s tožnikom opravljeni razgovori zaradi njegovih kršitev hišnega reda v azilnem domu in da je bil večkrat seznanjen z možnostjo izreka ukrepa omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda. Kljub večkratnim opozorilom tožnik ni upošteval hišnega reda azilnega doma, večkrat se je pretepal in še nadaljeval s kršitvami hišnega reda in kršitvami javnega reda in miru. Iz spisovne dokumentacije tudi izhaja, da je tožeča stranka priložila fotokopijo pooblastila, kjer je prilepljen podpis tožnika. Tožena stranka se ne strinja, da naj bi bil ukrep omejitve gibanja nesorazmeren. Stalne kršitve hišnega reda, ki vključujejo občasno uživanje prepovedanih substanc, nespoštljivo vedenje do zaposlenih, sostanovalcev in nasilen odnos do sostanovalcev predstavljajo resno grožnjo, ki opravičujejo ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni. Gre za razumno in sorazmerno odločitev. Tožnika je obravnavala tudi policija. Z odstranitvijo tožnika iz prostorov azilnega doma sta zagotovljena mir in predvsem varnost zaposlenih in ostalih prosilcev za mednarodno zaščito, nastanjenih v azilnem domu. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8Sodišče je na glavni obravnavi dne 28. 4. 2023 vpogledalo v upravni in sodni spis ter v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da ne držijo navedbe, da je bil v enem dnevu udeležen v tri pretepe v azilnem domu. Bil je udeležen v enem pretepu z enim človekom. Prvi dogodek je bil udeležba v pretepu zaradi kraje njegovega telefona. Drugi incident je bil povezan s prvim. V spor je prišel s človekom, ki mu je ukradel mobilnik. Ta je okradel ne samo njega, ampak več ljudi, ki so bili nastanjeni v sobi. Stepel se je, ker je žalil njegovo mamo. Tisti človek se je samopoškodoval z žiletko in želel pokazati policistom, češ, da je nedolžen. Res se je zgodilo, da je bil zaloten pri odvzemu oblačila v trgovini Hervis. Zeblo ga je in ni imel toplih oblačil, v azilnem domu mu jih niso dali. Držijo navedbe, da so mu zasegli vrečko z rastlino, bila je marihuana. Prepovedane substance jemlje zato, ker je depresiven. Ni bil informiran o hišnem redu v azilnem domu. Z ostalimi prosilci in do zaposlenih v azilnem domu je imel korekten odnos. Po poklicu je frizer in je vse friziral, ki so nastanjeni v domu. Vedel je, da je treba prijaviti kršitve osebju. V Centru za tujce se ne počuti najbolje, ves čas misli na ženo in na otroke. Poleg tega je tudi bolan, ima bulo na glavi, ki mu nagaja. Išče zaposlitev in bi rad dobil priložnost za delo, da bi pomagal svojim otrokom. V primeru odprave omejitve gibanja bi bil zgleden tujec, kot da bi bil tudi sam občan te države in bi pošteno delal in pomagal svojcem.

K točki I izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10Sodišče najprej uvodoma v zvezi z navedbo tožene stranke, da je tožeča stranka priložila fotokopijo pooblastila, kjer je prilepljen podpis tožnika, pojasnjuje, da je tožeča stranka naknadno priložila ustrezno pooblastilo.

11Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Glede navedenega zakonskega razloga za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik poznal pravila hišnega reda, vendar jih je kljub temu kršil, čeprav je bil seznanjen z možnostjo izreka ukrepa omejitve gibanja. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno sklepala, da pridržanje na območje azilnega doma ne bi bilo učinkovito in je imela zato edino možnost, da ga pridrži na prostore Centra za tujce, kjer mu bo nudena tudi primerna zdravstvena oskrba glede na to, da je navedel, da jemlje terapijo in obiskuje psihiatra.

12Glede tožbenih navedb, da gre pri pridržanju na prostore Centra za tujce za ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo, sodišče pojasnjuje, da je to sicer res, vendar je bil v obravnavanem primeru tak poseg zakonit, saj je bil tožnik v jeziku, ki ga razume, obveščen o razlogih za odvzem prostosti, bilo mu je tudi pisno sporočeno, zakaj mu je prostost odvzeta, za poseg v osebno svobodo je bila podana zakonska podlaga, to je določilo 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

13Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bilo karkoli spornega v dikciji v izreku izpodbijanega sklepa, ki se glasi „do prenehanja razlogov“. Izrek sklepa je v tem delu po presoji sodišča dovolj razumljiv. Če bi se namreč izkazalo, da pri tožniku ni več podana nevarnost kršitve javnega reda oziroma varstva osebne varnosti in premoženjske varnosti, bi s tem tudi prenehal razlog za omejitev gibanja, pri čemer ni potrebo, da bi pisalo, kdo o tem odloča. Ukrep omejitve gibanja s tem ni časovno nedoločen, saj je določeno minimalno obdobje prenehanja izvajanja ukrepa, to je do prenehanja razlogov, določen pa je tudi termin maksimalnega trajanja ukrepa tako datumsko kot tudi do ure natančno.

14Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da v obravnavani zadevi pridržanje v Centru za tujce ni bilo nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja. Izpodbijani sklep je v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu obrazložila, da je šlo za ponavljajoče se kršitve Uredbe o hišnem redu, da so bila pravila hišnega reda tožniku velikokrat ponovljena in da je bil tožnik seznanjen z možnostjo izreka ukrepa omejitve gibanja. Pojasnjeno je bilo, da s svojim ravnanjem in obnašanjem vnaša nemir do sostanovalcev. Tožena stranka je pojasnila, da če bi bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil nastanjen v istih prostorih kot do sedaj in da bi s tem še vedno lahko ogrožal sebe ter motil in nadlegoval ostale prosilce in je tudi navedeno, da se lahko le pri pridržanju na prostore Centra za tujce prepreči njegovo ogrožanje tako sebe kot drugih in ogrožanje javnega reda. Izpodbijani sklep je v tem delu dovolj obrazložen in je v skladu z določili 214. člena ZUP, ki določa, kakšna mora biti obrazložitev upravnega akta.

15Tožnik v tožbi tudi navaja, češ da se tožena stranka ni opredelila do tožnikovih izjav, da v celoti sledi uradnim zaznamkom socialne službe in delovnim poročilom varnostne službe ter natančneje pojasnjuje posamezne dogodke tako v zvezi z tatvino v Hervisu kot tudi z najdeno marihuano, ter dogodke, povezane z očitanim sodelovanjem v pretepih. V zvezi z vsem tem sodišče meni, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno ugotovljeno. Pri osebnem razgovoru z dne 12. 4. 2023 je tožnik potrdil, da je vzel oblačilo v trgovini Hervis in da se zaveda, da predstavlja tatvina kaznivo dejanje. Potrdil je, da je razumel, da predstavlja vnašanje ukradenih predmetov in prepovedanih substanc v azilni dom hujšo kršitev hišnega reda. Pri osebnem razgovoru dne 17. 4. 2023 pa je povedal, da je prijatelju pomagal pri pretepu. Ob tej priložnosti je bil tudi soočen z uradno osebo, ki mu je povedala, da ga je videla, da je on napadel sostanovalca. Pri razgovoru dne 18. 4. 2023 pa je povedal, da je Maročan Mohammed ukradel vse telefone in da je mlajši fant to povedal. Potem je še rekel, da je šel do varnostne službe in jim povedal, da ga je pretepel, da ga je tepel z rokami in s košom za smeti. Glede na vse navedeno sodišče meni, da je tožena stranka pravilno sklepala, da so podane okoliščine za omejitev gibanja iz 4. točke prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tudi na zaslišanju na sodišču je tožnik povedal, da je bil udeležen v pretepu z enim človekom zaradi kraje telefona, da je bil drugi incident povezan s prvim, da je v spor prišel s človekom, ki mu je ukradel mobilnik in da se je stepel, ker je žalil njegovo mamo. Potrdil je tudi dogodke pred tem v trgovini Hervis. V tretjem odstavku 82.a člena ZMZ-1 so tovrstne kršitve opredeljene kot težje kršitve pravil bivanja v azilnem domu.

16Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

17Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

18Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

19Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da se v Centru za tujce slabo počuti, da s težavo prenaša omejitev osebne svobode, da omejitev osebne svobode predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi in da se težko popravljiva škoda z vsakim dnem le še povečuje. Tako zatrjevana škoda je po presoji sodišča zgolj na splošno opredeljena. Zgolj navedba o tem, da mu je poseženo v osebno svobodo in se slabo počuti, ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Ker težko popravljiva škoda po presoji sodišča ni izkazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Če bi sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe ob hkratni zavrnitvi tožbe, bi bila taka sodna odločba sama s seboj v nasprotju, saj ne more sodišče hkrati potrditi utemeljenost sklepa o omejitvi gibanja in obenem odločiti, da se omejitev gibanja preneha izvajati.