VSL Sklep II Cp 596/2023

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, tako da se v III. točki izreka znesek pravdnih stroškov zviša za 219,00 EUR (na 2.815,84 EUR), v preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožencev zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je prvi toženec dolžan v prostor delavnice v severnem delu stavbe št. 00 na nepremičnini katastrska občina X, parc. št. 000, vgraditi nazaj prvotna vrata delavnice ali vgraditi nova vrata in tožniku izročiti ključe novih vrat, oba toženca pa sta dolžna iz te delavnice odstraniti traktor in prikolico ter s tem tožniku omogočiti nemoteno soposest navedene delavnice, vse v roku 8-ih dni (I. točka izreka). Prvemu tožencu je v bodoče prepovedalo ponovno odstraniti vrata v točki I. navedene delavnice, obema tožencema pa ponovno parkiranje traktorja in prikolice v delavnici ali na podoben ali na kakršenkoli drug način motiti nemoteno soposest tožnika na delavnici (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta toženca dolžna tožniku povrniti 2.596,24 EUR v 8-ih dneh od prejema sklepa sodišča I. stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Pritožbeni postopek

Zoper sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

2Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijani sklep in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Zatrjuje, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je sam tekom postopka dosledno zatrjeval, da je imel v času pred motilnim dejanjem izključno posest na obravnavani delavnici, kar je podrobneje pojasnil na naroku 5. 1. 2023 in je bilo potrjeno s strani priče A. A. Izpovedbo priče B. B. ocenjuje kot neverodostojno in prilagojeno potrebam sodnega postopka. Zgolj dejstvi, da sta toženca občasno vstopala v delavnico in imela ključ od le-te, še ne izkazujeta njune soposesti. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da poseže v odločitev o stroških tako, da tožencema naloži povrnitev vseh priglašenih stroškov, kar vključuje tudi stroške za trajanje tretjega naroka v višini 300 odvetniških točk.

3Toženca se pritožujeta nominalno iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom za razveljavitev oz. spremembo, opredeljujeta pa tudi pritožbene stroške. Navajata, da v obravnavanem primeru ni prišlo do motilnega ravnanja, do slednjega bi prišlo šele v primeru vgradnje novih garažnih vrat in z neizročitvijo novih ključev tožniku. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko se ni opredelilo do njunega ugovora o nepravočasnosti vložene tožbe. Kljub temu, da sta zatrjevala, da se je tožnik sam odpovedal posesti, pa sodišče prve stopnje temu ni sledilo in svoje odločitve tudi ni podrobneje obrazložilo. Menita, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila opustitev posesti posledica odločitve tožnika zaradi medsebojne ureditve razmerij. Sodišče je po mnenju tožencev napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje, s tem ko je sodišče prve stopnje tožencema naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov, je napačno uporabilo relevantna določila materialnega prava, saj tožnik v pravdi ni uspel v celoti.

4Pritožba tožene stranke je neutemeljena, pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

O pritožbi tožencev:

5Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 1. odst. 33. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in dalo varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ni upoštevalo pravice do posesti in dobrovernosti posestnika.

6Ne držijo pritožbeni očitki tožencev, da iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča ni mogoče zaključiti, zakaj je zavzeto stališče, da se tožnik ni prostovoljno odpovedal soposesti na delavnici. Prvostopenjsko sodišče je po skrbno izvedenem dokaznem postopku v ožji obrazložitvi pojasnilo, da je bilo ravno motilno ravnanje, tj. odstranitev vrat delavnice, razlog, zaradi katerega je bil tožnik prisiljen odnesti naprave in predmete, ki jih je imel, iz delavnice v prostore svojih objektov. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja tudi, da toženca nista uspela dokazati, da je tožnik samovoljno opustil izvajanje soposesti.

7Neutemeljen je argument tožencev, da zaradi nujno potrebne obnove delavnice in z njo povezane odstranitve vrat še ni prišlo do motenja soposesti, ampak bi do motenja prišlo šele v trenutku vgraditve novih vrat in neizročitve ključev tožniku. V 35. čl. SPZ je določeno, da se v razmerju med soposestniki šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Vsaka minimalna sprememba dejanskega ali posestnega stanja sicer ne vodi v avtomatično ugoditev zahtevku, temveč pravno varstvo upravičuje le tisto dejanje, ki je usmerjeno v bistveno spremembo dosedanjega načina izvrševanja posesti. Pravilna je ocena prvostopenjskega sodišča, da je bila odstranitev vrat takšna sprememba dejanskega stanja, zaradi katere tožnik od 8. 7. 2021 dalje ni mogel več uporabljati in izvajati soposesti nad delavnico enako, kot dotlej. Ravnanje tožencev je bilo torej motenje soposesti.

8Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu sicer res ni posebej opredelilo do ugovora pravočasnosti tožbe, a je ta očitna. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je do motilnega ravnanja prišlo 8. 7. 2021, kar pomeni, da se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti (32. čl. SPZ) iztekel 7. 8. 2021. Iz žiga sodišča na prejeti tožbi je razvidno, da je bila posredovana priporočeno sodišču 6. 8. 2021, kar se skladno z 2. odst. 112. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) šteje za dan oddaje sodišču. To pomeni, da je bila tožba vložena pravočasno in da je ugovor tožencev o nepravočasnosti vložene tožbe neutemeljen.

9Tožnik je uspel z restitucijskim in prepovednim zahtevkom zoper toženca, zato je prvostopenjsko sodišče sprejelo pravilno odločitev glede stroškov pravdnega postopka, ki jih je ob sklicevanju na 1. odst. 154. čl. ZPP naložilo v nerazdelno plačilo tožencema. Vprašanje izključne posesti oz. soposesti je v konkretnem primeru brez pomena, saj je tožnik dosegel svoje posestno varstvo. Ali posest poleg njega izvršujeta tudi toženca, z njegovega vidika ni bistveno, saj nista onadva tista, ki bi želela varstvo.

O pritožbi tožnika

10Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da obstoji soposest tožnika in obeh tožencev na severnem delu stavbe št. 00 na nepremičnini katastrska občina X, parc. št. 000. Gre za gospodarsko poslopje, ki je sestavljeno iz treh enot, in sicer kozolca, garaže ter delavnice. Spor se je nanašal le na posest delavnice. Ugovor tožnika, da toženca nista imela soposesti nad delavnico, ni utemeljen. Tekom dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da imata tudi toženca ključ delavnice in da sta vanjo občasno, nemoteno zahajala ter v njej hranila stvari, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Priči C. C. in D. D. sta potrdila, da se je v delavnici nahajala tudi freza, ki pa je bila upoštevajoč izpovedbo prvega toženca, last drugega toženca. Zgolj dejstvo, da sta delavnico uporabljala v manjšem obsegu, kot jo je uporabljal tožnik, še ne pomeni, da soposesti nista imela. Kot pa je že v prejšnji točki pojasnjeno, to v tem sporu zaradi varstva posesti tožnika sploh ni bistveno; on je svojo posest (četudi kot soposest) dokazal.

11Je pa utemeljen očitek glede odmere odvetniških stroškov. Tožniku gre pritrditi, da je upravičen do nagrade tudi za trajanje naroka 5. 1. 2023, ki je trajal od 8.30 do 14.15, kar je po 1. odst. 6. čl. Odvetniške tarife 300 točk oz. 180 EUR kar skupaj z 22% DDV znaša 219,00 EUR. Toženca morata tožniku zato plačati 2.815,84 EUR, ne le 2.596,24 EUR.

Sklepno in o pritožbenih stroških

12Glede dela stroškov je pritožbeno sodišče sklep spremenilo, sicer pa je bilo treba obe pritožbi zavrniti in sklep v preostalem delu potrditi (2. in 3. tč. 365. čl. ZPP).

13Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. in 2. odst. 154. čl. ZPP. Ker je tožnik s pritožbo uspel le v manjšem obsegu zoper stransko dajatev, pritožba tožencev pa je bila neutemeljena, je višje sodišče glede pritožbenih stroškov odločilo, da jih vsaka stranka nosi sama.