VSRS Sklep I Up 197/2023

Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 618/2023-14 z dne 24. 4. 2023 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov, št. 2142-49/2023/4 (UOIM1-04) z dne 12. 4. 2023, s katerim mu je bilo kot prosilcu za mednarodno zaščito omejeno gibanje, ker naj bi bilo to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda. Gibanje mu je bilo omejeno na prostore Centra za tujce, in sicer od 11. 4. 2023 od 11.55 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 11. 7. 2023 do 11.55 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Tožnik je hkrati predlagal tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočnosti sklepa z dne 12. 4. 2023 stanje začasno uredi tako, da toženka preneha z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce. Sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo in sklepom ter zavrnilo tako tožbo (I. točka izreka) kot zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2V obrazložitvi glede zavrnitve zahteve za izdajo začasne odredbe je navedlo, da izdaja začasne odredbe ni potrebna, ker je izrek ukrepa omejitve gibanja zakonit, zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V delu pritožbe, ki se nanaša na II. točko izreka, navaja, da javna korist v konkretnem primeru ni prizadeta, saj ne more biti podana s tem, da je pritožnik nezakonito zaprt. S sklicevanjem na sodbo in sklep sodišča prve stopnje I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014 in sklep Ustavnega sodišča Up-729/03 z dne 11. 12. 2003 vztraja, da kršitev pravice do osebne svobode že sama po sebi predstavlja težko popravljivo škodo.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1)¹.

7Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v sklepu I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022, ZUS-1 ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu.

8Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Zato veljajo glede izdaje začasne odredbe splošna pravila ZUS-1.

9V obravnavanem primeru je pritožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja, izdan iz razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena v povezavi z drugim odstavkom istega člena ZMZ-1. Ni dvoma, da izpodbijani sklep posega v pritožnikov pravni položaj. Vendar pa se lahko z izdajo začasne odredbe pritožnika v tovrstnih zadevah varuje le pred nastankom težko popravljive škode, ki presega zgolj sam poseg v njegovo osebno svobodo oziroma svobodo gibanja,² o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom. Potrebno varstvo javnega interesa v primerih, kot je obravnavani, namreč upravičuje sam odvzem prostosti oziroma omejitev gibanja kot posledico izpodbijanega akta. To izhaja iz vrednotenja, ki ga je opravil že zakonodajalec glede na naravo samega ukrepa in pogojev za njegovo izdajo v ZMZ-1.

10Nasprotno ne izhaja niti iz starejšega sklepa Ustavnega sodišča, št. Up-729/03-9 z dne 11. 12. 2003, na katerega se sklicuje pritožnik. S tem sklepom je namreč tudi Ustavno sodišče predlog za začasno zadržanje izvrševanja pravnomočno izrečene kazni zapora zavrnilo in to prav ob poudarku, da bi izvršitev takšnega posamičnega akta lahko zadržalo le, če bi bil poseg v osebno svobodo očitno arbitraren ali samovoljen ali pa če bi glede na posebne okoliščine primera grozile kakšne druge težko popravljive škodljive posledice (npr. ogrožanje zdravja ali življenja prizadete osebe).³

11Izdaja začasne odredbe torej v zadevi, kot je obravnavana, ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti. Temelji lahko le na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1).

12Vrhovno sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da pritožnik nevarnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni izkazal, saj v pritožbi navaja le, da težko popravljivo škodo predstavlja že sam poseg v osebno svobodo, iz tožbe pa dodatno izhaja zgolj še posplošena trditev, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo.

13Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da nezakonit odvzem prostosti ne more utemeljiti javne koristi. Odločanje o (ne)zakonitosti ukrepa, s katerim je bilo pritožniku omejeno gibanje, je predmet odločanja o pritožbi zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, in na odločanje o začasni odredbi v tej fazi postopka ne vpliva.

14Ker pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1). O pritožbi zoper I. točko izreka bo Vrhovno sodišče odločilo naknadno.

¹ Ker v času izdaje tega sklepa veljavni Zakon o spremembah in dopolnitvah ZUS-1C, Uradni list RS, št. 49/2023, v prvem odstavku 25. člena prehodnih in končnih določb določa, da se postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona (kot ta upravni spor), nadaljuje in konča po določbah do sedaj veljavnega zakona, je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi uporabilo ZUS-1, kot spremenjen z Zakon o spremembah in dopolnitvah ZUS-1B, Uradni list RS, št. 109/2012, veljaven v času začetka postopka.
² Kdaj omejitev gibanja lahko preraste v poseg v osebno svobodo je Ustavno sodišče pojasnilo v odločbi, št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011. Primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022.
³ Vrhovno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje v zadevi I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, na katero se prav tako sklicuje pritožnik, zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo zato, ker je hkrati ugodilo tudi tožbi, in ne zato, ker bi, kot zatrjuje pritožnik, poseg v osebno svobodo že sam po sebi predstavljal težko popravljivo škodo.