VSRS Sodba I Up 175/2023

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, sklep Ministrstva za notranje zadeve 2142-5482/2022/10 (1221-12) z dne 16. 3. 2023 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (I. točka izreka), tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je zavrglo (II. točka izreka). S sklepom z dne 16. 3. 2023 je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,¹ odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje presodilo, da s tožnikom med njegovim prečkanjem in bivanjem v Republiki Hrvaški niso nečloveško ravnali v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) oziroma 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Vendar pa so v konkretnem primeru relevantni standardi varstva prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru predaje prosilca, pri katerem so se tekom postopka v Republiki Sloveniji razvile oziroma pojavile določene specifične psiho-fizične težave v smislu »posebej resnega zdravstvenega stanja«, ki bi jih predaja lahko bistveno poslabšala. V zvezi s tem se sodišče prve stopnje sklicuje na sodbo Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-578/16.² Tožnik je toženki pred izdajo izpodbijanega sklepa predložil zdravniško dokumentacijo, iz katere izhaja, da ima duševne in druge zdravstvene težave, med njimi strah pred policisti, o katerem je izpovedoval že na osebnem razgovoru. Toženka je bila hkrati seznanjena tudi z ugotovitvami iz poročila Agencije Evropske unije za azil za leto 2022, ki nakazujejo na probleme pri sprejemu oseb s posebnimi potrebami v Republiki Hrvaški. Zato bi morala po mnenju sodišča prve stopnje najprej oceniti, ali je tožnik ranljiva oseba s posebnimi potrebami (v okviru tega bi morala preveriti tudi, ali je imel kakšno travmatično izkušnjo s policijskim preganjanjem v izvorni državi), in če bi bil odgovor pritrdilen, od Republike Hrvaške pridobiti dovolj konkretno zagotovilo, da bo obravnavan v skladu z Direktivo o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito,³ oziroma oceniti, ali je potrebno, da ga že ob predaji sprejme psiholog. Toženka, ki je v izpodbijanem sklepu zgolj povzela zakonodajo in splošne informacije glede zdravstvenega varstva prosilcev v Republiki Hrvaški, tega ni storila. S tem pa je po presoji sodišča prve stopnje kršila zakonsko obveznost čim bolj zgodnjega prepoznavanja ranljivih prosilcev s posebnimi potrebami ter napačno uporabila materialno pravo iz prvega odstavka 13. člena in četrtega odstavka 42. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

3Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da je toženka napačno uporabila tudi materialno pravo iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ker naj bi izhajala z napačnega stališča, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah Evropske Unije izpodbijejo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega ali ponižujočega ravnanja izhaja iz t. i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici, ne pa tudi v vseh drugih okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Sodišče prve stopnje v tej zvezi izpostavlja še, da poročila, ki jih je predložil tožnik, kažejo na določene resne pomanjkljivosti na Hrvaškem na področju dostopa tujcev do azilnega postopka in da je stroga ločnica med t. i. azilnim in policijskim postopkom, ki jo je pri svoji odločitvi uporabila toženka, napačna.

4Sodišče prve stopnje je v pravnem pouku izpodbijane sodbe in sklepa zapisalo, da pritožba zoper sodbo iz I. točke izreka ni dovoljena, pri čemer se je sklicevalo na prvi in četrti odstavek 27. člena Uredbe Dublin III in sodbo SEU v zadevi C-556/21.⁴ V okviru obrazložitve odločitve o zavrženju tožnikove zahteve za izdajo začasne odredbe je v tej zvezi obširno navajalo, da bi bilo že na podlagi stališč SEU, da je varstvo, zagotovljeno s prvim odstavkom 27. člena Uredbe Dublin III, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc (iz zadeve C-556/21) in da načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (iz zadeve C-69/10),⁵ mogoče sklepati, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper odločbe sodišč prve stopnje. Prvi odstavek 27. člena Uredbe Dublin III namreč pravico do pravnega sredstva izrecno daje samo prosilcu oziroma drugemu tujcu, ne pa tudi pristojnemu organu. Ureditev, po kateri bi bila pravica do pritožbe v primerih, kot je konkretni, ko je tožbi zoper odločitev o predaji ugodeno, zagotovljena tudi državnemu organu, je manj ugodna od slovenske nacionalne ureditve v primerljivih postopkih odločanja po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), kjer bi bila pravica do pritožbe državnega organa omejena s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1. Ker bi to pomenilo kršitev načela enakovrednosti, četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ni mogoče razlagati na način, da se nanaša tudi na toženko.

5Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo (ne pa tudi zoper sklep) vložila pritožbo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi njen sklep, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Meni, da je pravni pouk napačen in da je pritožba v konkretnem primeru dovoljena na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1. Po sodbi SEU v zadevi C-556/21 je sodišče prve stopnje v podobnih zadevah izdalo več sodb s pravnim poukom, da je pritožba dovoljena. SEU v navedeni zadevi dvostopenjskega sodnega varstva zoper odločitev o predaji sicer ne problematizira. Prav tako ne problematizira, da ima možnost pritožbe tudi upravni organ. Iz sodbe izhaja le, da je odločitev o dvostopenjskem sodnem varstvu prepuščena nacionalni ureditvi držav članic, ki pa mora biti skladna z načelom enakovrednosti. To slovenska ureditev je. Pri oceni enakopravnosti položaja ni mogoče ločevati med primeri, ko je tožbi ugodeno in ko je zavrnjena – če pravno sredstvo obstaja, mora obstajati v obeh primerih in za vse stranke. Razlaga sodišča prve stopnje pritožnico postavlja v neenak položaj. Obstoj pravnega sredstva je za prosilce vselej ugodnejši kot njegov neobstoj. Možnost pritožbe je v ZMZ-1 zagotovljena tudi zato, ker se v upravnih postopkih mednarodne zaščite, za razliko od upravnih postopkov po ZTuj-2, odloča enostopenjsko.

6V zvezi z razlogi za izpodbijano sodbo pritožnica navaja, da za izvajanje prvega odstavka 13. člena ZMZ-1 oziroma pregleda iz četrtega odstavka 42. člena ZMZ-1 ni pristojna. Meni, da na podlagi prejete zdravniške dokumentacije in osebnega razgovora ni imela razlogov za ugotavljanje tožnikove ranljivosti ali za sklepanje, da potrebuje posebna jamstva. Nenazadnje mu je bila nudena zelo obširna medicinska pomoč, tožnik pa je imel tudi pooblaščenca, ki ni izrazil pomislekov glede tožnikove zmožnosti sodelovanja v postopku. Meni tudi, da je oceno prosilčevega psihofizičnega stanja dolžna napraviti šele po določitvi datuma predaje. V izpodbijanem sklepu ni ugotavljala le obstoja sistemskih pomanjkljivosti, temveč tudi, ali bo tožnik zaradi predaje podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožnik je bil najprej obravnavan kot tujec, po vložitvi namere pa kot prosilec in v tej zvezi v izpodbijanem sklepu ni nekonsistentnosti. Tožnikova hospitalizacija po vložitvi tožbe je novo dejstvo, ki bi ga moralo upoštevati in presojati sodišče prve stopnje. Pritožnica ga ni mogla, saj je nastalo po izdaji izpodbijanega sklepa.

7Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

8Pritožba je dovoljena, ne pa tudi utemeljena.

Glede dovoljenosti pritožbe

9Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da SEU v zadevi C-556/21 ni presojalo razlage prava EU v zvezi z dvostopenjskim sodnim varstvom zoper odločitev o predaji po Uredbi Dublin III. Nasprotno, iz te sodbe izhaja, da je morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice. Bistvo omenjene sodbe SEU se nanaša na možnost izdaje začasne odredbe, ki zadrži rok predaje v postopku na drugi stopnji. SEU je z njo presodilo, da je prvi in drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III v povezavi s tretjim odstavkom njenega 27. člena treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki nacionalnemu sodišču, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu zoper sodbo, s katero je bila odločba o predaji razglašena za nično (pravno sredstvo torej pristojni organ očitno ima), omogoča, da na predlog pristojnih organov sprejme začasni ukrep, ki tem organom omogoča, da do odločitve o tem pravnem sredstvu ne sprejmejo nove odločbe, in katerega predmet ali učinek je zadržanje roka za predajo do te odločitve, pod pogojem, da je tak ukrep lahko sprejet le, kadar je bila izvršitev odločbe o predaji odložena za čas obravnave prvostopenjskega pravnega sredstva.

10Z objavo sodbe v zadevi C-556/21 v Sloveniji torej ni nastala nova pravna situacija glede možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke v primerih, kot je obravnavani. Ker se pravilna uporaba prava EU glede navedenega vprašanja ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za razumen dvom (acte clair), Vrhovno sodišče v tej zvezi tudi ni bilo dolžno zastaviti predhodnega vprašanja SEU.

11Tudi sicer iz stališč SEU iz 30. točke obrazložitve sodbe v zadevi C-556/21 (da je varstvo, zagotovljeno s prvim odstavkom 27. člena Uredbe Dublin III, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc) in 69. točke obrazložitve sodbe v zadevi C-69/10 (da načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča in ne večstopenjskega sodnega varstva) gotovo ni mogoče sklepati, da pristojni organi držav članic EU v upravnem sporu v zvezi z odločanjem o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Kot je pojasnilo že SEU v 31. točki obrazložitve sodbe v zadevi C-556/21, navedeno pomeni le, da imajo države članice na tem področju procesno avtonomijo - da se torej lahko same odločijo, ali bodo s svojimi notranjimi postopkovnimi predpisi v teh primerih določile eno- ali dvostopenjsko sodno varstvo, pri čemer morajo upoštevati le, da pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti).

12Slovenski zakonodajalec se je, kljub temu da je pritožba v upravnem sporu po sistemski ureditvi ZUS-1 sicer omejena na situacije iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1,⁶ v postopkih mednarodne zaščite odločil za dvostopenjsko sodno varstvo in v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1 določil, da je zoper (vse) sodbe, ki jih izda upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Ob tem je jasno, da je dvostopenjsko sodno varstvo iz citirane določbe ZMZ-1 ugodnejše tako od enostopenjskega pravnega varstva, predvidenega v pravu EU, kot tudi od opisane splošne slovenske ureditve iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Takoj ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, pa je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso SEU sistemsko zgrešeno. Kot je Vrhovno sodišče že opozorilo v sodbi I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2022 (26. točka obrazložitve), namreč zanesljivo ni njun namen, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah EU na tisto, kar je zahtevano v pravnem redu EU kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice.

13Res je, da morajo pravila postopka v položajih, ki so zajeti s pravom Unije, spoštovati načelo enakovrednosti in da v praksi ne smejo onemogočati ali čezmerno oteževati uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti), vendar pa sta po presoji Vrhovnega sodišča ti načeli v konkretnem primeru spoštovani. Sodišče prve stopnje je sicer ob presoji načela enakovrednosti kot položaj, primerljiv obravnavanemu, identificiralo procesni položaj toženke (države) v postopkih po ZTuj-2, v katerem toženka v primeru ugoditve tožbi in vrnitve zadeve v ponoven postopek, nima možnosti pritožbe, kar naj bi bilo za tožnika ugodneje. Vendar pa sodišče prve stopnje ob tem prezre, da v postopkih po ZTuj-2 tudi tožnik nima možnosti pritožbe, če je njegova tožba zavrnjena. Obe stranki pa imata tudi v teh postopkih možnost pritožbe, če gre za procesni položaj iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1.

14Vrhovno sodišče se sicer strinja, da bi bilo za tožnika v konkretnem primeru gotovo ugodneje, če se pritožnica ne bi smela pritožiti, a hkrati opozarja, da presoje, katero sredstvo je ugodnejše v smislu načela enakovrednosti, ni mogoče opraviti na ravni konkretnega primera, temveč je treba ureditvi primerjati na splošni in abstraktni ravni. Na tej pa je, kot že pojasnjeno, pravica do pritožbe brez izjem ugodnejša od pravice do pritožbe, omejene zgolj na situacije, ko sodišče prve stopnje samo ugotovi drugačno dejansko stanje in na tej podlagi spremeni izpodbijani upravni akt ali odloči na podlagi 66. člena ZUS-1. Pritožnica zato utemeljeno ugovarja, da ni mogoče ločevati med primeri, ko je tožbi ugodeno, in tistimi, ko je zavrnjena – če je pravno sredstvo zakonsko predvideno, mora biti predvideno v obeh primerih in za vse stranke. Takoj ko je pritožba oziroma dvostopenjsko sodno varstvo predvideno, pa je neizogibno tudi, da pravica do pritožbe pripada obema strankama upravnega spora, ki imata, ne glede na to, da je ena stranka državni organ, druga pa posameznik, v procesnem smislu še zmeraj položaj enakopravnih strank.

15V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da prvi odstavek 27. člena Uredbe Dublin III izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu oziroma drugemu tujcu (ne pa tudi državnemu organu), Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da sodišče prve stopnje ob tem spregleda, da se navedena določba nanaša na pravno sredstvo zoper odločitev o predaji, ki jo sprejme prav državni organ. Ta pa svoje lastne odločitve logično ne more izpodbijati. Prav tako je jasno, da Uredba Dublin III ne more imeti izrecnih določb o imetnikih pravice do pritožbe v primeru dvostopenjskega sodnega varstva zoper odločitev o predaji, če takšno sodno varstvo v njej ni predvideno (temveč je njegova določitev prepuščena nacionalnim zakonodajalcem).

Glede neutemeljenosti pritožbe

16V zvezi z v izpodbijani sodbi ugotovljeno napačno uporabo materialnega prava iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da skupni evropski azilni sistem in navedena uredba temeljita na načelu medsebojnega zaupanja, ki od vsake od držav članic zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Vzpostavlja torej domnevo, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Ženevske konvencije⁷ in EKČP oziroma, z vidika Uredbe Dublin III, da se prosilec po predaji ne bo znašel v položaju, v katerem bi bile kršene njegove človekove pravice.⁸ Ta domneva pa je izpodbojna.⁹

17Ker je navedena domneva izpodbojna, je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici. Pri tem je treba upoštevati (kot pravilno navaja sodišče prve stopnje), da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici.¹⁰

18Po presoji Vrhovnega sodišča je utemeljen pritožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja stališče, da mora nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja izhajati iz sistemskih pomanjkljivosti. V drugem odstavku na 9. strani je pritožnica celo izrecno zapisala, da ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti – ugotovila je torej (1) da tožnik zaradi predaje Republiki Hrvaški ne bo izpostavljen kakršnemukoli nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju in (2) da tam ni sistemskih pomanjkljivosti. Da pritožnica nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja ne povezuje izključno s sistemskimi pomanjkljivostmi, je razvidno tudi iz drugega odstavka na 6. strani izpodbijanega sklepa.

19Vrhovno sodišče soglaša tudi s pritožbenim očitkom, da pritožničine ugotovitve glede tožnikovega statusa niso neskladne, temveč so posledica različnih faz tožnikove obravnave. Pred podajo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški je imel tožnik tako status tujca, po podaji namere pa status prosilca za mednarodno zaščito. Zadnji odstavek na 5. strani izpodbijanega sklepa in zadnji odstavek na 4. strani odgovora na tožbo se nanašata na tožnikov nezakonit vstop v Republiko Hrvaško in postopek na policijski postaji pred vložitvijo namere, drugi odstavek na 2. strani izpodbijanega sklepa pa na čas pred zapustitvijo Republike Hrvaške, ko je tožnik že podal namero in se s tem štel za prosilca. Vrhovno sodišče sicer na načelni ravni pritrjuje sodišču prve stopnje, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar to stališče za primer, kot je obravnavani, ni uporabljivo. Tožniku je bil namreč dostop do azilnega postopka zagotovljen že, ko je v Republiki Hrvaški podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in s tem pridobil status prosilca. To so priznavali tudi hrvaški organi, saj so ga nastanili v tamkajšnji azilni dom.

20Pritožnica torej v tem pogledu ni napačno uporabila drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Pritožba pa ni utemeljena zoper del, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo napačno uporabo navedene določbe Uredbe Dublin III glede (ne)upoštevanja tožnikovega zdravstvenega stanja z vidika 4. člena Listine EU in 3. člena EKČP.

21Kot je Vrhovno sodišče ob sklicevanju na sodno prakso SEU in ESČP pojasnilo že v sodbi in sklepu I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017, ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti.

22Iz ugotovitev izpodbijane sodbe, ki jim pritožnica ne nasprotuje, izhaja, da je iz tožnikove zdravniške dokumentacije, s katero je bila pritožnica seznanjena pred izdajo izpodbijanega sklepa, razvidno, da je imel tožnik že takrat tako duševne, kot tudi druge zdravstvene težave, štirikrat je bil obravnavan pri specialistu psihiatru, ki je ugotovil, da ima strah pred policisti, mu predpisal uspavala (antidepresive je takrat zavrnil) in mu svetoval dodatno psihoterapevtsko obravnavo. Glede na navedeno Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi morala pritožnica, ko je prejela navedeno zdravniško dokumentacijo, to dokumentacijo proučiti z vidika vprašanja, ali bi bila s predajo tožnika Republiki Hrvaški lahko kršena pravica iz 4. člena Listine EU. Za tako presojo pa ne zadošča zgolj ugotovitev pravne ureditve zagotavljanja pravice do zdravstvenega varstva prosilcem v Republiki Hrvaški.

23V zvezi s tem Vrhovno sodišče drugače kot sodišče prve stopnje povzema stališča SEU v zadevi C-578/16 z dne 16. 2. 2017¹¹ (zadeva C. K. in ostali proti Sloveniji) in poudarja, da je v skladu s to sodbo in s sodbo ESČP v zadevi Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016¹² v okviru 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU upoštevna le prosilčeva posebej huda duševna ali fizična bolezen. Nadaljnja okoliščina, ki mora biti podana, pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil. Tako je v zadevi Paposhvili poudarjeno, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe.¹³

24Po eni strani iz teh stališč izhaja, da ni vsaka duševna bolezen upoštevna z vidika varstva pravic, ki jih zagotavljata 3. člen EKČP in 4. člen Listine EU, po drugi strani pa, da je treba ugotavljati, ali gre za hudo bolezen in ali je izkazana nevarnost za poslabšanje bolezni. Zmotno je torej pritožničino mnenje, da lahko tožnikovo psihofizično stanje oceni le po določitvi točnega datuma predaje. V primerih kot je obravnavani, ko je tožnik zdravniške izvide predložil v upravnem postopku še pred izdajo izpodbijanega akta, namreč ne zadostuje, da mora pritožnica po določbi 32. člena Uredbe Dublin III izmenjati oziroma posredovati zdravstvene podatke o telesnem in duševnem zdravju osebe pred izvedbo predaje pristojnim organom iz odgovorne države članice EU. Nasprotno bi pomenilo, da prosilec v okviru pravnega sredstva iz prvega odstavka 27. člena Uredbe Dublin III sploh ne more uveljavljati, da bi predaja lahko vplivala na njegovo zdravstveno stanje do te mere, da bi preraslo v kršitev 4. člena Listine EU oziroma 3. člena EKČP, kar je v očitnem nasprotju s stališčem SEU iz sodbe v zadevi C-578/16. Nenazadnje tožnik na to, kakšne informacije pritožnica odgovorni državi članici posreduje po prvem odstavku 32. člena Uredbe Dublin III, tudi ne more vplivati. Navedeno seveda ne pomeni, da v primeru, če se takšne okoliščine pojavijo šele po izdaji odločbe o predaji, takšne ocene ni treba narediti tudi kasneje, vendar pa to za obravnavani primer, ko je bila pritožnica z njimi seznanjena že pred izdajo izpodbijanega sklepa, ni relevantno.

25Na drugačno stališče ne more vplivati niti pritožničin ugovor, da je za izvajanje sanitarno-dezinfekcijskega in preventivnega zdravstvenega pregleda v ambulanti azilnega doma iz četrtega odstavka 42. člena ZMZ-1 pristojen Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov (in ne Ministrstvo za notranje zadeve). Kot pojasnjeno že v 21. točki te sodbe organi zadevne države članice ne smejo zanemariti prosilčevega zdravstvenega stanja. Tožena stranka v upravnem sporu pa je v skladu s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 Republika Slovenija in ne ministrstvo. To le izvršuje vlogo njenega zastopnika.¹⁴

26Vrhovno sodišče se sicer strinja, da pritožnica ni mogla upoštevati okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, vendar pa razlogi izpodbijane sodbe ne temeljijo na teh novih dejstvih, temveč na presoji, da pritožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljala relevantnega dejanskega stanja z upoštevanjem zdravniških izvidov, za katere pa med strankama ni sporno, da so bili pritožnici znani že ob izdaji izpodbijanega sklepa (oziroma že mesec dni prej).

27Glede na to, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da tožnik v spornem upravnem postopku ne bi bil zmožen sodelovati, se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb, da tožnikova pooblaščenka ni izrazila pomislekov glede tožnikove zmožnosti sodelovanja v postopku, ni posebej opredeljevalo.

28Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Sodba z dne 16. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi.
³ Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).
⁴ Sodba z dne 30. 3. 2023 v zadevi E. N. in drugi.
⁵ Sodba z dne 28. 7. 2011 v zadevi Diouf, 69. točka obrazložitve.
⁶ Zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona.
⁷ Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951.
⁸ Sodba SEU z dne 19. 3. 2019 v zadevi C-163/17 (81. in 82. točka obrazložitve).
⁹ Sodba SEU z dne 19. 3. 2019 v zadevi C-163/17 (točke 83 do 85 obrazložitve, v katerih se sklicuje tudi na sodbo C-411/10 in C-493/10 z dne 21. 12. 2011).
¹⁰ Sodba SEU z dne 19. 3. 2019 v zadevi C-163/17 (87. točka obrazložitve).
¹¹ Druga alineja 2. točke izreka, 68. točka in 72. do 75. točka obrazložitve.
¹² Točka 174 obrazložitve.
¹³ Točka 183 obrazložitve.
¹⁴ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 10/2018 z dne 4. 4. 2018 (18. točka obrazložitve).