VSM Sodba IV Kp 7967/2021

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 150,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 7967/2021 z dne 28. 10. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče obdolžencu odpusti kazen zaradi dejanja, storjenega v prekoračenem silobranu.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov na l. št. 126 in 151, ki jih je predlagala obramba, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba o teh dokazih nima razlogov. Takšna kršitev ni podana. Uvodno je poudariti, da se na l. št. 151 nahaja vročilnica, ki kot taka ni merodajna za presojo odločilnih dejstev v obravnavani zadevi, to pa velja tudi za „potrditev klica na številko policije 113 za klice v sili“ na l. št. 126. Okoliščina, da je obdolženec pred prihodom na bencinski servis v X poklical policijo in naznanil oškodovanca, da mu noče vrniti ključev tovornega vozila, namreč ne predstavlja odločilne okoliščine obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

5Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

6Bistvo zagovornikovih trditev je v ponavljanju obdolženčevega zagovora ter graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Po njegovem prepričanju je nelogično, da je nadzorna kamera posnela dogajanje, preden je obdolženec prišel do oškodovanca in tudi vso nadaljnje dogajanje, ne pa trenutek, ko je oškodovanec udaril obdolženca po glavi in ga je obdolženec potegnil s kamiona, da sta padla po tleh in se ruvala. Tako je torej možno, da je pri tem „ruvanju“ prišlo do poškodb oškodovanca, ki pa niso posledica obdolženčevega fizičnega napada nanj. Ob tem še poudarja, da iz video posnetka nadzornih kamer ni viden noben obdolženčev udarec.

7Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovitev in oceno, da je obdolženec kriv storitve očitanega mu kaznivega dejanja, tehtno utemeljilo na podlagi izpovedb zaslišanih oškodovanca B. B. ter prič E. E., C. C. in F. F. ter listinski dokumentaciji (oškodovančeva medicinska dokumentacija ter izvid in mnenje sodnega izvedenca dr. D. D.) in posnetkih video nadzornih kamer. Tako je oškodovanec skladno in prepričljivo opisal potek dogodkov in udeležene osebe ter v celoti potrdil očitke, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Zagovornik zato ne more uspeti s selektivno oceno razlogov izpodbijane sodbe in z lastno interpretacijo video posnetkov nadzornih kamer. Kot je prepričljivo in argumentirano pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč izpovedba oškodovanca glede krajevne umestitve dogajanja ter gibanja neposredno vpletenih oseb (obdolženca, oškodovanca in priče C. C.), potrjena s posnetki nadzornih kamer. In četudi iz razpoložljivih video posnetkov niso razvidni obdolženčevi udarci, to ne pomeni, da tako fizična kot tudi verbalna interakcija med obdolžencem in oškodovancem ni potekala na način, kot ga je skladno opisal oškodovanec. Ne gre namreč prezreti, da je njegovo izpovedbo o zadobljenih udarcih s strani obdolženca, na naroku za glavno obravnavo dne 28. 10. 2022 v celoti potrdil tudi priča C. C., ki je bil tedaj neposredno navzoč, prav tako pa sta priči E. E. in F. F. potrdili, da je bil oškodovanec poškodovan, medtem ko je priča policist F. F. izpostavil še, da je imel obdolženec ob prihodu policistov na kraj dogodka odrgnjeno kožo v predelu členkov na desni roki, kar kaže na to, da je v nekaj udaril. Navsezadnje pa so bile oškodovančeve poškodbe in mehanizem njihovega nastanka nedvomno ugotovljene s strani izvedenca medicinske stroke, zato je zagovornikovo zavzemanje za drugačno dokazno oceno, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, brezuspešno. Nerazumljive pa so navedbe zagovornika, ko zatrjuje, da sodišče prve stopnje priči G. G. ni verjelo, ker naj bi ščitila obdolženca, ki je njen zunajzakonski partner, takšno razlogovanje pa da je protispisno, saj je iz obvestila OKC PU razvidno, da je obdolženec v času, ko se je peljal na bencinski servis, klical policijo in naznanil oškodovanca. S povzetimi navedbami tako sploh ni jasno, v čem zagovornik vidi protispisnost, ki je podana, če sodišče v sodbi reproducira dokaz v nasprotju z njegovo vsebino in na podlagi takšne reprodukcije dokaza napravi zaključke o odločilnih dejstvih, kakšne protispisnosti v tem pogledu pa tudi pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Ob tem je še dodati, da četudi je obdolženec res poklical policijo pred prihodom do kraja, kjer je čakal oškodovanec (z naznanitvijo, da mu oškodovanec ne želi vrniti ključev tovornega vozila), ga to, upoštevaje vse izvedene dokaze, nikakor ne razbremenjuje krivde za očitano mu kaznivo dejanje, niti ne postavlja nikakršnega dvoma v potek dogodkov, kot jih je pravilno in popolno ugotovilo sodišče prve stopnje.

8Zagovornik (sicer povsem posplošeno) zatrjuje še, da v obravnavani zadevi ni podan naklep glede očitanega mu kaznivega dejanja. Vendar neutemeljeno. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je namreč obdolženec s tem, ko je zaradi predhodnih sporov z oškodovancem, pristopil do slednjega, ko je sedel na klopci ter ga s pestjo udaril v predel ust, zaradi česar je oškodovanec padel na tla, nato pa ga na tleh ležečega še večkrat udaril v predel glave (vitalni del človeškega telesa), nedvomno ravnal z direktnim naklepom, kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Vsakršno dodatno pritožbeno polemiziranje o možnosti nastanka poškodb v posledici „ruvanja“, se tako izkaže za odvečno. Še zlasti upoštevaje izvedensko mnenje dr. D. D., ki je poudaril, da je malo verjetno, da bi oškodovančeve poškodbe obraza nastale pri prerivanju na tleh, saj mora v primeru takšnih poškodb iti za ciljan udarec v obraz ali za udarec z glavo v obraz, izpostavil pa je še, da poškodbe oškodovanca predstavljajo udarnine obraza, ki so posledica prejetih udarcev s pestjo v obraz, prizadejanih na način, kako se lahko telo hudo poškoduje. Kot povsem nerelevantne za presojo očitanega kaznivega dejanja pa je oceniti pritožbene navedbe o bistvu spora med oškodovancem in obdolžencem; o oškodovančevem bivanju v osebnem oziroma tovornem vozilu; o oškodovančevem telefonskem pogovoru in njegovi predhodni komunikaciji z obdolžencem, saj ne gre za odločilna dejstva, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.

9Zagovornik graja tudi odločbo o kazenski sankciji, in sicer z navedbami, da četudi bi obdolženec v „ruvanju“, ko je oškodovanca potegnil iz kabine tovornega vozila, slednjega poškodoval, je treba ravnanje obdolženca šteti kot silobran ali vsaj prekoračen silobran, saj se je pred oškodovancem le branil, da je odvrnil njegov protipraven napad. Prav tako je bil obdolženec izzvan in razdražen, saj ga je oškodovanec predhodno žalil po telefonu, nato pa udaril po glavi. Zagovornik tako meni, da bi lahko sodišče prve stopnje po določilu tretjega odstavka 22. člena KZ-1 obdolžencu kazen odpustilo. Upoštevati pa bi moralo tudi, da so ravnanja oškodovanca, ko je bil do obdolženca žaljiv in ni hotel izročiti ključev tovornega vozila, bistveno vplivala na sam potek dogodkov in bi jih bilo treba šteti kot olajševalne okoliščine.

10Ni mu mogoče pritrditi. Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad (drugi odstavek 22. člena KZ-1). Bistveni sestavini silobrana sta torej napad in obramba, pri čemer mora biti obramba nujno potrebna in sorazmerna za odvrnitev napada, napad pa stvaren in istočasen. V obravnavani zadevi pa je ključno, da oškodovanec obdolženca ni napadel (niti mu ni z napadom neposredno grozil), kot si to zmotno prizadeva prikazati zagovornik, temveč je bil obdolženec tisti, ki je z udarcem v glavo napadel oškodovanca, o čemer sta prepričljivo izpovedala oškodovanec in priča C. C. in kar je nenazadnje podkrepljeno tudi z oškodovančevo medicinsko dokumentacijo ter zlasti z izvedenskim mnenjem prof. dr. D. D. Navedeno pomeni, da že prva predpostavka, tj. oškodovančev (protipraven) napad ni izpolnjena, zato je vsakršno polemiziranje o obstoju silobrana, prekoračenega silobrana in odpustitvi kazni povsem odveč. Tako je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje obdolžencu ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, v kateri določena kazen ter preizkusna doba nikakor nista odmerjeni prestrogo. Kot olajševalno okoliščino je v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo predhodno nekaznovanost in dejstvo, da je oče mladoletnih otrok, za katere je dolžan skrbeti, kot obteževalno okoliščino pa utemeljeno ni prezrlo njegove vztrajnosti pri storitvi kaznivega dejanja, ko z udarci ni prenehal niti, ko je oškodovanec že nemočno ležal na tleh. Okoliščina oškodovančeve neizročitve ključev pa po presoji pritožbenega sodišča ne more predstavljati samostojne olajševalne okoliščine, kot si to neuspešno prizadeva zagovornik, saj je reševanje morebitnih konfliktnih situacij na nasilen način, nedvomno zavržno in nedopustno. Po vsem obrazloženem in upoštevaje podrobne razloge, ki jih je podalo sodišče prve stopnje v tej zvezi, pritožbeno sodišče z izrekom odločbe o kazenski sankciji v celoti soglaša, saj je prepričano, da bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženca, da v bodoče ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

11Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca ter ob upoštevanju tarifnih številk 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).