UPRS Sodba I U 1775/2022-14

Tožba se zavrne.

O izpodbijanem sklepu

1Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal na zapisnik dne (v nadaljevanju zahtevek).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil drugi zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito dne 28. 11. 2022 (v nadaljevanju zahtevek), ker naj bi imel druge razloge, kot jih je navedel v prošnji, vloženi dne 30. 8. 2017. Tožnik je v zahtevku navedel, da je Zuhri, to je oseba, ki ima določene znake na glavi, na jeziku, očeh in v krvi, ki jih poznajo samo v Maroku. Ta oseba lahko s pomočjo vragov in džingov pomaga čarovnikom najti zaklad, ki so ga dolgo časa skrivali. Tožnik navaja, da ima posebno sposobnost, ker vidi stvari, ki jih navadni ljudje ne morejo videti in tako lahko najde zaklad pod zemljo. Ima šesti in sedmi čut. Ponavadi čarovniki Zuhriju, ko najde zaklad, odrežejo glavo. Gre za poseben obred. Tožnik navaja, da se v Maroku velikokrat zgodi, da Zuhriji izginejo brez sledi po tem, ko najdejo zaklad, posebno v mestih, kjer je veliko zakladov (Marakešu, Agadirju in območju Sus). V območju Sus je tolpa, ki po navadi ugrabi osebo Zuhri, da jim pomaga najti zaklad, in če ga ne najde, ga prodajo v Afriko. Ta tolpa ga je po navedbah tožnika večkrat poskusila ugrabiti. Vse to se dogaja od takrat, ko je star šest let, ampak, ker je bila vedno ob njem prisotna družina, ga niso uspeli ugrabiti. Nato je opisal ugrabitev, ki se je zgodila sedem let pred njegovim odhodom iz države. Ugrabitev se je zgodila v mestu Tarudant. Odšel je na delo v hišo nekega moškega kot električar in med delom so k njemu pristopile neke osebe ter mu zvezale roke za hrbtom. Tožnik je navedel, da je takrat slišal nekoga drugega, ki je v sosednji sobi kričal. Tožniku je uspelo pobegniti tako, da je skočil skozi okno, ki je bilo odprto. Ugrabitev je tudi prijavil policiji, ki je izdala nalog za aretacijo teh oseb.

3Toženka je povzela, da je tožnik po pozivu, da se osredotoči na razloge, ki so nastali po izdaji odločbe ali so obstajali v času prvega postopka in jih takrat iz upravičenega razloga ni mogel navajati, odgovoril, da poskus ugrabitve v Tarudantu ni omenjal na prvi prošnji, je pa to povedal na drugem intervjuju in vse skupaj je povezano s tem danes, saj je šele letos ugotovil, zakaj so se mu te stvari dogajale celotno življenje od otroštva naprej. Povzela je, da je tožnik izvedel letos, ko je bil v zaporu v Mariboru, da je Zuhri, saj ga je poklicala mati, ki je to sicer vedela že od njegovega rojstva, a mu tega prej ni povedala, ker se je bala, da bi imel zaradi tega težave. Tožnik je navedel, da ima kot Zuhri posebno moč, ki jo drugi ljudje nimajo. Če bi to moč uporabljal za slabe stvari, bi se to vrnilo vanj kot negativna energija, ker pa jo uporablja za dobre stvari, dobiva pozitivno energijo. Tožnik je navedel, da se Zuhrije spozna tako, da je taka oseba zelo pametna, hkrati pa živčna in se zelo hitro razjezi. Zunanji znaki pa so, da je jezik malo porezan, njegove oči se svetijo in tisti, ki imajo to v glavi, imajo del lasišča kot palma. Zuhriji imajo krvno skupino 0+, tako kot tožnik. Tožnik je povedal, da je Zuhri, ker ima štiri oči, jezik, glavo in krvno skupino 0+ in ker ima štiri znake je zato 100 % možnost ugrabitve. Zaradi velike moči, lahko najde veliko zlata in diamantov. Ko je bil v Franciji, so njegovo sestro poskušali ugrabiti, zato je njegova mama, skupaj s hčerko odšla v Tangir. Sestra ne hodi več v šolo in nima svojega profila na družbenem omrežju Facebook, da je ne bi kontaktirali. Zaradi tega, kar se mu je zgodilo v Maroku, ima hude noče more. Drugih razlogov ni navedel. Prav tako ni predložil nobenih dokazil.

4Toženka je prošnjo, vloženo 30. 8. 2017 zavrnila kot očitno neutemeljeno z odločbo št. 2142-810/2017/10 (1312-06) z 19. 1. 2018, ki je bila potrjena s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 245/2018-4 z 5. 2. 2018. Tožnik je 19. 9. 2019 podal prvi zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito, ki je bil zavržen s sklepom št. 2142-810/2017/22 (1312-06) s 27. 9. 2019, ki je postal pravnomočen 10. 10. 2019.

5Toženka je ugotovila, da je tožnik z izjavo na zapisnik 28. 11. 2022 vložil svoj drugi zahtevek, ki ga utemeljuje z drugimi razlogi, kot jih je podal na prošnji, vloženi 30. 8. 2017 ter pri prvem zahtevku 19. 9. 2019. Toženka je povzela, da je tožnik kot novost, ki je sicer že prej obstajala, vendar pa trdi, da zanjo ni vedel je navedel, da mu je mama povedala, da je Zuhri. To je tudi razlog, zakaj naj bi se mu vsi ti dogodki pripetili. Toženka je povzela, da je v prošnji 30. 8. 2017 tožnik govoril o mučenju, ki se je zgodilo 7. 5. 2015 v Agadirju s strani Abdul Alija in njegovih sinov. Pri podaji drugega zahtevka 28. 11. 2022 pa je trdil, da je bil pred približno sedmimi leti, preden je prišel v Evropo v mestu Tarudant, privezan s strani neke tolpe, ki ga je, ker je Zuhri, zvezala, a mu je uspelo pobegniti skozi okno.

6Toženka je ugotovila, da tožnik ni predložil nobenih novih dokazov, je pa navedel nova dejstva, in sicer, da je bil 2010 zvezan s strani neke tolpe, ter da je Zuhri, česar prehodno ni povedal, ker mu naj bi mama šele sedaj povedala, da je Zuhri. Da je bil zvezan leta 2010, pa naj bi, kot to navaja tožnik v drugem zahtevku, že povedal pri podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Toženka je tako ocenila, da tožnik ni navedel nobenih spremenjenih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da pri podaji prvega zahtevka ni omenil napada iz leta 2010, kot to sicer trdi, saj se naj bi slednji zgodil v Tarudantu in leta 2010 in ne v Agadirju leta 2015, kot je tožnik navajal pri prvem zahtevku. Toženka je ocenila, da ni razloga, da tožnik napada leta 2010 ni mogel omeniti že pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, saj bi to glede na vse okoliščine in dejstvo, da se je napad zgodil že leta 2010, lahko storil, tožnik pa ni dokazal, da navedenega dogodka ni mogel uveljavljati brez svoje krivde. Toženka je izpostavila, da bi, če bi bila ugrabitev za tožnika res tako pomembna in bi bil res v nevarnosti kot to trdi sedaj, o njem spregovoril in ga opisal že prej in se ga ne bi spomnil šele pri podaji drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka.

7Toženka je glede navedbe, da je tožnik za to, da je Zuhri zvedel šele med prestajanjem kazni zapora v Mariboru in da se naj bi napadi in ugrabitve zgodili zaradi tega poudarila, da to dejstvo, ki je obstajalo že pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, a tožnik zanj ni vedel, ni razlog, da bi se njegovemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ugodilo. Toženka je izpostavila, da samo dejstvo, da je vlagatelj Zuhri, ne povečuje njegove ogroženosti v Maroku in gre zgolj za njegova predvidevanja, da bi se mu zaradi navedenega lahko karkoli zgodilo. Toženka je ugotovila, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi njegove trditve podkrepil in poudarja, da je pri vložitvi zahtevka dokazno breme izključno na strani vlagatelja.

8Toženka je ugotovila, da navedena nova okoliščine oz. novo dejstvo, na katero se sklicuje tožnik, ne bi bistveno povečalo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, zato je tožnikov zahtevek na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 toženka zavrgla.

Povzetek tožnikovih navedb

9Tožnik izpodbija sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10Tožnik v bistvenem navaja, da toženka ne oporeka dejstvu, da je tožnik Zuhri niti da je za to dejstvo tožnik izvedel šele naknadno ob prestajanju zaporni kazni od svoje mame. Tožnik ponavlja, da mu mati prej tega ni povedala, ker se je zavedala, da ima lahko to posledice za tožnika. Meni, da je toženka kršila 64. člen ZMZ-1, ker z navedbo novega dejstva tožnik izpolnjuje vse pogoje, kateri so zahtevani v 64. členu ZMZ-1. Tožnik je navedel nova dejstva, za katera je izvedel šele ob prestajanju zaporne kazni v Mariboru.

11Tožnik v tožbi predlaga, da sodišče postavi sodnega izvedenca psihiatra. Tožnik je bil namreč že dvakrat hospitaliziran zaradi psihoze, kar bi bilo po njegovem mnenju treba upoštevati kot novo dejstvo ob drugi podaji zahtevka za izvedbo ponovnega postopka, kjer bi se ga moralo obravnavati kot ranljivo osebo, kar pa toženka ni storila. Tožnik prilaga tudi dokumentacijo druge hospitalizacije v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor maja 2022. Tožnik predlaga, da se postavi sodnega izvedenca psihiatra za sledeča vprašanja: ali ima tožnik duševno motnjo in če, katero; ali je bil tožnik ob podaji drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka procesno sposoben; ali je tožnik sedaj procesno sposoben; ali nastanitev tožnika v Centru za tujce vpliva na njegovo psihično stanje in ali je nastanitev v Centru za tujce zanj sploh primerna; ali je bil tožnik sposoben zaslišanja; ali je tožnik sposoben samostojno in veljavno upravljati procesna dejanja, ali je sposoben doumeti dogajanja v zvezi s postopkom, ali seje sposoben prosto odločati in pravno veljavno izražati svojo voljo; ali je bil tožnik sposoben samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja, doumeti dogajanja v zvezi s postopkom, se sposoben prosto odločati in pravno veljavno izražati svojo voljo v obravnavanem upravnem postopku. Tožnik je trenutno obravnavan tudi pri psihiatru v azilnem domu dr. A. A. Tožnik je prepričan, da bi ga bilo treba zaradi dvakratne hospitalizacije in njegovih dejanj, obravnavati kot ranljivo osebo. To dejstvo bi morala upoštevati toženka pri zahtevku za uvedbo ponovnega postopka kot tudi pri presojanju ali je nastanitev v Centru za tujce zanj sploh primerna. V Centru za tujce namreč je zelo strog režim, ki je podoben zaporniškem režimu, kar je potrdilo že velikokrat s sodbami tudi Upravno sodišče. Tožniku je dejansko tam odvzeta svoboda in "uživa" manj pravic, kot zaporniki v slovenskih zaporih. Izhod na zrak je v ograjenemu dvorišču, ki je običajno eno uro na dan. Ob prihodu se tujcu odvzame dokumente in prtljago. Policijo prav tako pregleduje pošiljke pridržanih. Ker je tožnik že tako v slabem psihičnem stanju, to še dodatno vpliva na njegovo počutje in se zaradi tega počuti še bolj utesnjeno, depresivno in tudi na momente samomorilno.

12Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep, podrejeno pa, da zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

Povzetek navedb toženke

13Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu in ponavlja, da bi napad leta 2010 tožnik nedvomno lahko omenil že pri prošnji, prav tako ni dokazal, da dogodka ni navajal brez svoje krivde prej. Glede dejstva, da je v zaporu izvedel, da je Zuhri, pa ponavlja stališče iz izpodbijanega sklepa, da samo dejstvo, da je tožnik Zuhri ne povečuje njegove ogroženosti v Maroku, da gre zgolj za tožnikova predvidevanja, da bi se mu zaradi tega karkoli zgodilo. Toženka še navaja, da tožnika ni mogoče obravnavati kot ranljivo osebo zaradi psihotične motnje, ki je posledica uživanja več drog in drugih psihoaktivnih snovi. Izpostavlja, da je v Centru za tujce vsekakor dobro zagotovljen zdravstvena oskrba tujcem in prosilcem ter po potrebi zagotovljeni pregledi pri specialistih, kar tožnik tudi uporablja. Toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

O sodni presoji

Tožba ni utemeljena.

14Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga A1, do A4, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane listine upravnega spisa toženke št. 2142-810/2017 in tožnika zaslišalo. Sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatra, ker v procesno sposobnost tožnika ni podvomilo. Tožnik je namreč zaslišan na obravnavi odgovarjal smiselno, vedel je natančno v kakšnem postopku se nahaja, samostojno opravljal procesna dejanja, pojasnil, da vlaga „že“ tretjo prošnjo, pri odgovarjanju bil miren, zato sodišče v obstoj tožnikove procesne sposobnosti, upoštevajoč tudi njegovo izjavo, da drog, ki naj bi bile vzrok za slabo psihično stanje tožnika, ne jemlje več, ni podvomilo.

15Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na njene razloge.

16Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

17Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.¹ Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.² Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.³ Sodišče še izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo tudi stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev⁴.

18Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da je tožnik sicer navajal nova dejstva v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, ki pa po presoji toženke niso taka, ki bi pomembno povečale verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kot to zahteva prvi odstavek 64. člena ZMZ-1. Sodišče se strinja s presojo toženke, da dejstvo, ki ga tožnik upravičeno ni uspel navajati prej, to je, da je tožnik Zuhri ne povečuje njegove ogroženosti v Maroku in gre zgolj za njegova predvidevanja, da bi se mu zaradi navedenega karkoli zgodilo. Pravilna je tudi ugotovitev toženke, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi njegova predvidevanja podkrepil. Tožnik zaslišan izpove, da se ne počuti dobro zaradi dogodkov izpred sedmih let, ki so se mu zgodili v Casablanci in Agadirju in da se ne more vrniti v Maroko zato, ker ima znake, da je Zuhri. Tam so, kot izpove tožnik, tolpe, ki želijo Zuhrije uničiti in jih ne marajo. Taka izpoved tožnika je presplošna in ne zadošča tudi po presoji sodišča, ob odsotnosti konkretnih navedb o strahu in utemeljenosti strahu pred preganjanjem za to, ker je Zuhri ter odsotnosti navedb navedb o utemeljenosti tveganja, da bi utrpel zaradi navedenega resno škodo, upoštevaje povzeto in tudi po presoji sodišča ne povečuje verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

19Za to ni utemeljen tožbeni ugovor, da naj bi tožnik navedel dejstva, ki naj bi izpolnjevala vse pogoje 64. člena ZMZ-1, saj je tožnik sicer navedel dejstva, ki so sicer nova in jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, ampak tudi po presoji sodišča, kot je to pravilno obrazložila toženka, ne predstavljajo dejstev, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kot to jasno določa prvi odstavek 64. člena ZMZ-1.

20Sodišče še dodaja, da upoštevaje, da tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi opravičevali nov postopek, toženka ni bila dolžna tožnika pozivati na dopolnitev zahtevka v smislu 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)⁵. Ker tožnik ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, toženki ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobiti niti informacij o izvorni državi⁶.

21Neupoštevni so tožbeni očitki, da bi morala toženka tožnika zaradi hospitalizacije obravnavati kot ranljivo osebo. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (prvi odstavek 20. člena ZUS-1). Tožnik sam v tožbi navede, da naj bi bil hospitaliziran (že) maja 2022, izpodbijani sklep pa je izdan 15. 12. 2022. Zato so tožbene navedbe, da bi morala toženka tožnika obravnavati kot ranljivo osebo zaradi hospitalizacije na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 neupoštevne, ker bi jih tožnik lahko uveljavljal v upravnem postopku.

22Sodišče še pripominja, da se je pri zavrnitvi predloga za postavitev izvedenca psihiatra (točka 15 obrazložitve te sodbe) že opredelilo do tožbenih navedb glede tožnikovega duševnega stanja, s katerim utemeljuje tudi tožnikovo procesno nesposobnost. Nerelevantne so tudi navedbe tožnika v zvezi z neprimernostjo njegove namestitve v Center za tujce, saj predmet presoje v tem upravnem sporu ni namestitev tožnika v Center za tujce ampak presoja zakonitosti zavrženja tožnikovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka.

23Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

¹ Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.
² Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.
³ Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka.
⁴ Glej Vrhovno sodišče RS v I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve.
⁵ Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 presodilo, da je vloga nepopolna v primeru, ko stranka navaja nova dejstva, ki sama zase ali skupaj z drugimi že ugotovljenimi dejstvi bistveno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ne predloži pa dokazov zanje oz. ne zatrjuje, da jih ne more predložiti, zato pride v poštev tudi poziv na dopolnitev v smislu 67. člena ZUP
⁶ Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, že sprejela stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki upravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve).