VSK Sodba Cpg 59/2023

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženo stranko obsodilo na plačilo 2.832,24 EUR, višji zahtevek pa zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške v znesku 1.240,74 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da zahtevek temelji na določbi prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za škodo, ki jo je v delovni nesreči utrpel delavec tožene stranke, ta odgovorna v deležu 30 % (40 % delavec sam, 30 % pa ostali izvajalci na delovišču).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del in odločitev o pravdnih stroških. Nasprotuje razlogom sodišča, da so za škodo do deleža 30 % odgovorni tudi ostali izvajalci na delovišču, ker naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, kdo od njih je bil zadolžen za delovno opremo in material na gradbišču. Slednje je namreč nepomembno in ni v vzročni zvezi z nesrečo. Prav tako ni pomembno, ali je bila A. A. imenovana za usklajeno izvajanje varnostnih ukrepov na delovišču in ali so ostali izvajalci podpisali pisni sporazum. Slednji v prostoru, kjer je prišlo do nesreče, sploh niso bili prisotni.

4V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

5Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del in odločitev o pravdnih stroških. Poudarja, da toženec ni bil lastnik gradbenega odra, delavcu tudi ni naročil uporabe gradbenega odra. Do teh dejstev se sodišče ni opredelilo in ni upoštevalo izjave izvedenke, da bi tožena stranka morala imenovati odgovorno osebo za tovrstna dela, če bi ona zagotovila oder na kozah ter izvajala dela z uporabo tovrstne opreme. Toženec ni mogel predvideti, da bo njegov delavec sploh uporabil oder na kozah, zato tudi ni bil dolžan imenovati odgovorne osebe za tovrstno delo. Dela niti niso bila potrebna, kar je bilo oškodovancu izrecno povedano s strani drugega delavca. Delavec je bila na delovišče razporejen za čiščenje gradbišča. Zaključek, da je podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke ter padcem z odra in posledicami padca, ker bi tožena stranka morala izvesti kontrolo odra, ki ni bil pravilno postavljen, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in v nasprotju z navedbami sodne izvedenke, pa tudi v nasprotju s Pisnim sporazumom, sklenjenim med toženo stranko in glavnim izvajalcem del. Navsezadnje pa tožnik sploh ni uspel izkazati, kaj je bil vzrok padcu delavca tožene stranke in torej ni dokazal vzročne zveze. Izvedenka ni mogla ugotoviti, ali je bil padec posledica neustrezne izvedbe odra ali pa neustreznega sestopa z odra. Povsem mogoče je, da je do padca prišlo zaradi neustreznega gibanja oškodovanca. Zaključek sodišča je v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Do nezgode je prišlo izključno zaradi ravnanja delavca, ki je bilo neodgovorno in nespametno. Delavec je sam izpovedal, da navodil ni spoštoval (ni nosil čelade). Že če bi nosil čelado, do poškodb glave ne bi prišlo in bi bila škoda bistveno manjša. Njegova soodgovornost je zato bistveno večja od 40 %. Napačen je tudi zaključek, da je tožeča stranka določno pojasnila in dokazno podkrepila vsa izplačila. Navedbe so bile zgolj pavšalne, na kar je tožena stranka opozorila. Zato niti ni mogla obrazloženo ugovarjati (ni jasno, kako naj bi bil posamezni znesek v vzročni zvezi z nezgodo, na primer znesek za pregled znotraj lobanjske poškodbe). Večina škode je bila posledica poškodbe glave, za katero pa je v največji meri odgovoren delavec sam.

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodišče je pravilno ugotovilo naslednja odločilna dejstva: delavec tožene stranke se je poškodoval pri delu, stroške zdravljenja je krila tožeča stranka. Delavec je padel z višine 1,5 metra z delovnega poda (gradbenega odra), postavljenega na kozah, in utrpel poškodbe glave in hrbtenice. Delovni pod je bil z vidika varstva pri delu neustrezen, postavil ga je sam, postavitve odra ni nihče kontroliral. Delal je brez čelade, čeprav je le-to imel. Delavec je imel zdravstveno omejitev, in sicer mu ni bilo dovoljeno delo na višini, s čimer vodja skupine delavcev ni bil seznanjen.

8Navedbe v pritožbi, da tožeča stranka ni dokazala, kako je do poškodbe sploh prišlo, ne držijo. Sodišče je na podlagi vseh izvedenih dokazov (in ne samo na podlagi izvedenskega mnenja, ki za ugotavljanje, ali je tožnik padel z odra ali ob sestopanju, niti ni primeren dokaz) ugotovilo, da je tožnik padel z odra z višine 1,5 m. To pa niti ni odločilno, saj je izvedenka ugotovila, da je bil delovni pod neustrezen tako glede same postavitve kot tudi glede tega, kako je urejeno sestopanje. V obeh primerih bi moral delodajalec (oziroma v njegovem imenu vodja delavcev) postavljen delovni pod pred uporabo preveriti. Odločilno ni niti dejstvo, da je tožena stranka predhodno delavca napotila na čiščenje gradbenega materiala. Tožena stranka je bila podizvajalec B. d.d. ,njegova delavka je odrejala konkretna dela (torej tudi v imenu tožene stranke). Vodja delavcev tožene stranke je, kot je sam izpovedal, vedel, kaj oškodovanec namerava delati. Kljub temu oder pred uporabo ni bil preverjen. Sklicevanje toženca na to, da ni bil lastnik gradbenega odra¹ in da konkretnega dela ni sam odredil, je zato neutemeljeno.

9Po določbi 87. člena ZZVZZ ima Zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil padec z odra v vzročni zvezi z opustitvami delodajalca (vodje delavcev ni seznanil, da oškodovanec ne sme delati na višini, delodajalec oziroma kdorkoli v njegovem imenu² ni preveril, ali je gradbeni oder postavljen pravilno). Drži navedba toženca v pritožbi, da od delodajalca ni mogoče zahtevati neprestanega nadzora delavcev, vendar določen nadzor mora biti in zahteva, da se ad hoc postavljeni gradbeni oder pred uporabo preveri, ni pretirana. Za razliko od uporabe čelade, za katero ni nobenega dvoma, da je vsakemu delavcu v gradbeništvu jasno, da jo za svojo varnost mora uporabljati in je neuporaba v njegovi sferi, saj bi drugačno stališče zahtevalo stalen in neprekinjen nadzor delodajalca, gre pri ad hoc postavitvi gradbenega odra za položaj, ki ni običajen in ki od delodajalca, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, terja postopke preverjanja in odobritve uporabe. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov, da je tožeča stranka upravičena zahtevati povrnitev stroškov, ki jih je imela z zdravljenjem oškodovanca.

10Seveda pa je pri zahtevku Zavoda treba upoštevati tudi soprispevek oškodovanca. Delodajalec ne more odgovarjati v razmerju do tožeče stranke tudi za del, za katerega je nastanek škode mogoče pripisati delavcu. Razlog za tako stališče je varstvo položaja oškodovanca, kar je namen zavarovanja. Ker bi obstajala možnost regresa delodajalca do delavca, bi namreč v nasprotnem primeru lahko prišlo do situacije, ko bi škodo kljub zavarovanju moral povrniti delavec sam. Drugače pa velja za druge morebitne povzročitelje škode, to je tretje. Po splošnem pravilu 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za škodo, ki jo več oseb povzroči oškodovancu, ti odgovarjajo solidarno. Njihovega (morebitnega) prispevka k nastanku škode zato pri odločanju o tem, do povrnitve kolikšnega dela stroškov z zdravljenjem je Zavod upravičen, ni mogoče upoštevati, kot to pravilno v svoji pritožbi opozarja tožeča stranka.

11Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi toženi stranki, da je sodišče soprispevek delavca ocenilo bistveno prenizko. Iz neprerekanih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da so nastale poškodbe v precejšnji meri v vzročni zvezi z neuporabo čelade, za katero pa odgovarja izključno oškodovanec sam. Poleg tega je delavec oder postavil, čeprav mu je bilo s strani vodje del povedano, da to ni nujno potrebno, na oder je stopil kljub temu, da je vedel za svojo omejitev glede na dela na višini. Glede na vsa ugotovljena dejstva je po mnenju pritožbenega sodišča prispevek delavca k nastanku škode 70 %.

12Glede višine je tožeča stranka v tožbi navedla, da gre za stroške v zvezi z zdravljenjem ter konkretno naštela vsa plačila, ki jih je v zvezi z zdravljenjem naštela. Za svoje trditve je predložila tudi dokaze, med ostalim potrdilo o stroških zdravljenja v prilogi A6, v katerem je opisano tudi, za kakšen strošek konkretno je šlo. Take navedbe omogočajo obrambo. Iz listin izhaja, da je šlo za zdravljenje glave in hrbtenice, kar ustreza poškodbam, ki jih je v nezgodi utrpel delavec. Pavšalni očitek, da naj tožeča stranka ne bi izkazala vzročne zveze med posameznimi stroški in nezgodo, zato ne terja kakšnega dodatnega dokaznega postopka in je neutemeljen.

13Pritožbeno sodišče na podlagi vsega povedanega ocenjuje, da je prispevek delavca k nastalim stroškom zdravljenja 70 %, 30 % škode pa je pripisati toženi stranki kot delodajalcu, ki ni izvedel ustreznih ukrepov varstva pri delu. Odločitev sodišča prve stopnje, da ugodi zahtevku le do višine 30 % je zato pravilna, čeprav iz drugih razlogov in je bilo treba obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154. in 155. člena ZPP. Stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, strošek odgovora na pritožbo pa glede na njegovo vsebino (neuspešno zavzemanje za upoštevanje soprispevka tretjih in ponavljanje navedb iz svoje pritožbe) ni potreben strošek postopka.

¹ Delovni pod sam po sebi ni nevarna stvar, zato ni pomembno, kdo je njegov lastnik.
² Gre za dolžnost delodajalca.