UPRS Sodba I U 1442/2020-46

I. Tožbi se ugodi in se ugotovi, da je odločba Vlade Republike Slovenije št. 01415- 49/2020/9 z dne 11. 9. 2020 nezakonita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi tretje in četrte alineje drugega odstavka 38. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) s 14. 9. 2020 tožnika razrešila s položaja direktorja Zavoda A. (v nadaljevanju Zavod). V obrazložitvi je navedla, da je bil tožnik z odločbo z dne 6. 12. 2018 imenovan za direktorja Zavoda za dobo štirih let, in sicer od 12. 12. 2018 do 11. 12. 2022. Ugotovila je, da pri svojem delu ni ravnal po predpisih in splošnih aktih Zavoda, ker ni poskrbel za zakonitost financiranja javne službe s področja divjadi in lovstva, ki se izvaja v Loviščih posebnega namena (v nadaljevanju LPN), s tem, ko je dopustil, da pri poslovanju LPN prihaja do finančnih primanjkljajev in je delovanje LPN oteženo in moteno, ter s tem, ko je predložil nezakonit sanacijski načrt. Tožnik ni poskrbel za zakonito, gospodarno in učinkovito poslovanje Zavoda. Toženka je navedla, da so LPN v letu 2019 poslovali negativno, tožnik kot direktor pa ni z nobenim strokovnim ali poslovodnim ukrepom poskušal znižati negativnega poslovnega rezultata LPN, kljub pozivu strokovnega sveta Zavoda z dne 11. 3. 2019. Negativen rezultat se je nadaljeval tudi v leto 2020. Tožnik je v sanacijskem načrtu predlagal, da se manjkajoča sredstva, predvidena v višini 457.104 EUR, za pokritje negativnega rezultata LPN v letu 2019 zagotovijo iz proračuna RS. Tak sanacijski načrt je neustrezen in v nasprotju z Zakonom o računovodstvu v povezavi z 31. členom Sklepa o organizaciji in začetku dela Zavoda. Tožnik ni ravnal po predpisih, saj je za rešitev negativnega rezultata LPN predlagal finančno pokritje iz proračunskih sredstev. Z nevestnim in nepravilnim delom je Zavodu povzročil škodo, tako da so nastale oziroma bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti Zavoda iz 20. in 21. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1). Delovanje LPN je oteženo, posledično nastajajo hujše motnje pri opravljanju dejavnosti Zavoda z ustvarjenim negativnim rezultatom LPN v letu 2019 v višini 457.104 EUR. Tožnik kot direktor ni dosegel načrtovanih ciljev in ni poskrbel za optimalno izkoriščenost razpoložljivih virov in gospodarno ravnanje z delovnimi sredstvi in predmeti dela, s tem ko je dopustil, da je pri poslovanju LPN prihajalo do finančnih primanjkljajev. Kot direktor bi moral odreagirati z ustrezno prilagoditvijo poslovanja. Z opustitvijo prilagoditve poslovanja LPN je z nevestnim in nepravilnim delom povzročil Zavodu večjo škodo, saj je dalj časa zanemarjal svoje dolžnosti glede zmanjševanja stroškov pri poslovanju LPN, kar na terenu povzroča motnje pri opravljanju dejavnosti Zavoda. Tožnik je bil v času trajanja pogodbe o zaposlitvi tudi soustanovitelj podjetja z enako oziroma podobno dejavnostjo, kot jo opravlja Zavod, in je kot družbenik in prokurist opravljal v svojem imenu ali v imenu drugega ali za tuj račun dela, ki so enaka ali podobna dejavnosti Zavoda, pri tem pa bi lahko uporabil v Zavodu pridobljena znanja, podatke, poslovne zveze in izkušnje. To je v nasprotju z 39. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), 70. členom Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) in 6. in 19. členom pogodbe o zaposlitvi. Toženka je v obrazložitvi še navedla, da je tožnik ravnal tudi v nasprotju z 12. in 13. točko 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK), kot je v odločbi z dne 5. 3. 2020 ugotovila Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK), ker je podpisal Pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 12. 2018 s svojo družinsko članico. To predstavlja ravnanje, ki ni skladno s 37. členom ZIntPK. Tožniku je bila izdana tudi odločba o prekršku z dne 26. 5. 2020.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

2Tožnik v tožbi v bistvenem zatrjuje, da razlogi za (njegovo) razrešitev, določeni v drugem odstavku 38. člena ZZ, niso podani. Navaja, da prihodki LPN tudi v preteklosti pogosto niso zadoščali za pokritje stroškov, vendar toženka predhodnim direktorjem ni očitala nezakonitosti poslovanja. Prav tako so bili, tako tožnik, izvedeni številni strokovni in organizacijski ukrepi za izboljšanje poslovanja LPN. Trdi, da ne držijo navedbe toženke, da je sanacijski načrt Zavoda neustrezen in nezakonit, o čemer se pred izdajo izpodbijane odločbe niti ni imel možnosti izjaviti. Dalje navaja, da je navedba o višini izgube LPN v letu 2019 napačna, saj je izguba LPN v letu 2019 znašala 243.191,39 EUR, ki je bila v celoti pokrita s presežkom prihodkov in pričakovanih plačil za preteklo leto, zato je očitek o njegovem nevestnem in nepravilnem delu zgrešen. Če pa izpodbijana odločba kot razlog za razrešitev meri na izgubo LPN v letu 2020, je, tako tožnik, treba upoštevati, da ta sploh še ni nastala in ne more biti osnova za njegovo razrešitev. Trdi še, da je Zavod stroške LPN zmanjšal že velikokrat, zato manevrskega prostora za njihovo zmanjševanje ni več. Po njegovi oceni tudi ne držijo navedbe toženke, da bi lahko zavod primanjkljaj iz naslova poslovanja LPN pokrival iz tržne dejavnosti izvajanja evropskih projektov. Izpodbijana odločba vsebuje tudi novo okoliščino, da je številne kršitve ZDLov-1 ugotovila lovska inšpekcija, kar tožniku ni poznano. V zvezi s soustanoviteljstvom podjetja B., d. o. o. tožnik navaja, da je bila družba ustanovljena leta 1992, tj. pred njegovim imenovanjem za direktorja, in da je od tedaj dalje lastnik 50 % poslovnega deleža, prokurist pa je od leta 2008 dalje, torej vse pred imenovanjem za direktorja. Opozarja, da družba B., d. o. o. oziroma tožnik kot družbenik ali prokurist v času mandata direktorja Zavoda ni opravljal del, ki bi bila kakorkoli enaka ali podobna dejavnosti Zavoda ali njej podobni dejavnosti, prav tako kot družbenik ali prokurist ni uporabil v Zavodu pridobljenih znanj, podatkov in poslovnih zvez. Ne strinja se niti s toženkinim sklicevanjem na odločbo Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK), s katero je ta ugotovila, da je kršil določbe Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK). Meni, da je bil z odločbo o prekršku KPK že sankcioniran, toženka pa ga z razrešitvijo ponovno in nesorazmerno sankcionira za isto stvar, kar ni dovoljeno. Gre tudi za majhno težo ugotovljene kršitve, zato ne more biti podlaga za razrešitev. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri svojih stališčih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Tožnik in toženka v naknadnih pripravljalnih vlogah vztrajata vsak pri svojih stališčih, ki jih dodatno pojasnjujeta.

Odločanje po sodnici posameznici

5Ker je senat ocenil, da obravnavana zadeva v pravnem in dejanskem pogledu ni zapletena, je sodišče 5. 7. 2022 na podlagi določbe tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sprejelo sklep, da se o zadevi odloča po sodnici posameznici. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 21. 3. 2023.

Glavna obravnava

6Sodišče je 21. 3. 2023 izvedlo javno glavno obravnavo, ki so se jo udeležili vsi vabljeni: tožnik osebno, njegova pooblaščenka - odvetnica in zastopnica toženke - višja državna odvetnica.

Sprememba tožbe

7Tožnik je najprej vložil izpodbojno tožbo, na naroku za glavno obravnavo 21. 3. 2023 pa je tožbo spremenil v ugotovitveno, tako da je predlagal, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita. Tožnik je bil z odločbo toženke št. 01415-21/2018/5 z dne 6. 12. 2018 imenovan za direktorja Zavoda za dobo štirih let, in sicer za obdobje od 12. 12. 2018 do 11. 12. 2022, kar pomeni, da za izpodbojno tožbo ne izkazuje več pravnega interesa (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na to je sodišče, po tem, ko je sprejelo razloge tožnika, s katerimi je zatrjeval pravni interes za ugotovitveno tožbo, odločalo o ugotovitveni tožbi (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Toženka spremembi tožbe ni nasprotovala in se je tudi spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi.

Dokazni sklep

8Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v naslednje listine, katerih vpogled je predlagal tožnik, in sicer v: odločbo št. 01415-49/2020/9 z dne 11. 9. 2020 (A2), obvestilo o razlogih za razrešitev direktorja Zavoda A. C. C. št. 01415-49/2020/4 z dne 3. 9. 2020 (A3), odgovor na obvestilo z dne 3. 9. 2020 (A3), sklep Vlade RS št. 47603-25/2014/1 z dne 12. 9. 2014 (A3), poročilo MKGP o izvedbi nadzora nad delom LPN v upravljanju Zavoda v letih 2013 in 2014 (A3), sklep Vlade RS št. 34100-1/2016/6 z dne 28. 1. 2016 (A3), sklep Vlade RS št. 34100-1/2016/9 z dne 30. 6. 2016 (A3), sklep Vlade RS št. 34100-1/2016/14 z dne 18. 7. 2018 (A3), dopis Problematika financiranja LPN in pobuda za sistemsko ureditev št. 34510-12/2019-1 z dne 4. 10. 2019 (A3), dopis Podatki Zavoda glede sklepa sestanka delovne skupine za ponovno preučitev upravičenosti delovanja LPN v upravljanju Zavoda št. 2 z dne 24. 2. 2020, št. 3410-12/2020-6 z dne 29. 5. 2020 (A3), sklep MKGP o ustanovitvi delovne skupine za ponovno preučitev upravičenosti delovanja LPN, ki so v upravljanju Zavoda, št. 024-40/2019/10 z dne 28. 1. 2020 (A3), elektronsko sporočilo (analiza rentabilnosti in sestanki) z dne 9. 5. 2019 (A3), zapisnik sestanka službe LPN glede poslovanja LPN 3. 9. 2019, št. 900-18/2019 z dne 10. 9. 2019 (A3), zapisnik 46. seje kolegija Zavoda z dne 9. 9. 2019, št. 900-19/2019 z dne 10. 9. 2019 (A3), del korespondence direktorja z vodji OE na temo rednega spremljanja in ukrepanja ob prenizkem odstrelu glede na plan odvzema (z dvema prilogama) (A3), ocena vpliva in posledic izrednih razmer v zvezi s COVID-19 z dne 17. 3. 2020 (A3), elektronsko sporočilo glede izpada prodaje mesa in reševanje situacije z dne 18. 3. 2020 (A3), obvestilo NIMROD o ustavitvi odvoza uplenjene divjadi z dne 16. 3. 2020 (A3), e-sporočilo (seznanitev DGL z ustavitvijo odkupa mesa) z dne 17. 3. 2020 (A3), e-korespondenca z direktorjem Režonjo o odkupu mesa z dne 19. 3. 2020 (A3), dopis Predlog glede nadaljnjega delovanja in poslovanja LPN - prošnja za opredelitev glede lovnih obor v LPN OE Kočevje št. 3410-38/2020 z dne 31. 7. 2020 (A3), dopis MKGP št. 341-108/2020/2 z dne 10. 8. 2020 (A3), dopis Zavoda št. 3410-38/2020-3 z dne 1. 9. 2020 (A3), dopis MKGP št. 341-108/2020/4 z dne 7. 9. 2020 (A3), pisno opozorilo št. 100-216/2019-1 z dne 3. 9. 2019 (A3), redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vodji LPN v Kočevju št. 100-84/2020-4 z dne 25. 3. 2020 (A3), dopis MKGP št. 014-57/2019/13 z dne 15. 6. 2020 (A3), sanacijski načrt LPN št. 3410-39/2020 z dne 14. 8. 2020 (A3), dopis Odgovor na sanacijski načrt LPN št. 014-57/2019/22 z dne 25. 8. 2020 (A3), dopis Odziv na dopis Odgovor na sanacijski načrt LPN št. 3410-39/2020-3 z dne 4. 9. 2020 (A3), izvleček iz zapisnika 3. redne seje Sveta Zavoda z dne 14. 7. 2020 (A3), interni zapisnik Zavoda z dne 11. 12. 2013 (A3), pogodba o zaposlitvi tožnika (A3), odločba KPK št. 06211-100/2019/14 z dne 5. 3. 2020 (A3), odločba o prekršku št. 71002-1/2020/3 z dne 26. 5. 2020 (A3), zapisnik delovne inšpekcije št. 06100-655/2018-62 (A3), sklep št. 33, št. 01033/2014 z dne 28. 3. 2014 (A5), Navodilo za uporabo knjige vezanih računov št. 405-1/2015 z dne 29. 4. 2015 (A7), Obvestilo glede gotovinskega poslovanja št. 405-3/2015 z dne 22. 12. 2015 (A6), sodba in sklep VDSS Pdp 430/2016 (A8).

9Sodišče je vpogledalo tudi v listine, katerih vpogled je predlagala toženka, in sicer v: Poziv za izjavo o ugotovljenem stanju v LPN Medved - opustitev izvajanja načrtovanih ukrepov za divjad, št. 0614-515/2019-2 z dne 12. 8. 2019, vključno z inšpekcijskim zapisnikom št. 0614-132/2019-15 z dne 9. 8. 2019 (B7), kadrovski načrt Zavoda za leto 2019 (B9), kazensko ovadbo zoper C. C. z dne 10. 12. 2019 (B10), opozorili Zavodu A. z dne 2. 4. 2019 in 5. 5. 2020 (B11).

10Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo še v listine upravnega spisa in izvedlo predlagani dokaz z zaslišanjem tožnika o pokrivanju negativnega poslovnega izida LPN za leto 2019 in o predvidenem poslovnem izidu LPN za leto 2020. Sodišče zaslišanja tožnika o tem, da je bil 10. 2. 2021 v okviru predkazenskega postopka zoper D. D. zaslišan s strani kriminalista E. E. iz PU Ljubljana, ni dopustilo, ker gre v tem delu na podlagi 52. člena ZUS-1¹ za nedopusten dokaz, saj naj bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločbe.

11Sodišče je zavrnilo tudi tožnikove dokazne predloge za vpogled v: Letna finančna poročila Zavoda A. - na spletni strani Zavoda A. ..., ker gre za neprimeren dokaz, saj tožnik ni navedel, kje se relevantni podatki v dokumentih nahajajo; vpogled v AJPES (poslovna in finančna dokumentacija družbe B., d. o. o., iz katere izhaja, da družba ne opravlja dejavnosti gozdarskih storitev in tudi ne dejavnosti posredništva pri prodaji lesa) iz razloga, ker je dokaz neprimeren, ker v AJPES ni podatka o dejanskem opravljanju registriranih dejavnosti; vpogled v finančna poročila za leto 2007-2019, objavljena na spletni strani ..., ker gre za neprimeren dokaz, ker tožnik ni navedel, kje se relevantni podatki v dokumentih nahajajo; vpogled v letna poročila Zavoda A. na spletni strani Zavoda A. iz razloga, ker gre za neprimeren dokaz, saj ni navedeno, kje se relevantni podatki v dokumentih nahajajo. Sodišče je na podlagi 52. člena ZUS-1 kot nedopusten zavrnilo tudi dokazni predlog za vpogled v obvestilo o zavrženju kazenske ovadbe št. Kt/24152/2019/HD/kh z dne 23. 10. 2020 (A4), ker gre za listino, ki je nastala po izdaji izpodbijane odločbe.

12Sodišče je zavrnilo tudi dokazne predloge toženke za vpogled v naslednje listine: Utemeljitev in vizija razvoja lovišč s posebnim namenom, ki delujejo v okviru Zavoda A. z dne 5. 5. 2011 (B2), ker je ta dokazni predlog tudi po opozorilu sodišča ostal nesubstanciran glede relevantnega dejstva, ki ga želi toženka z njim dokazovati; vpogled v Program dela Zavoda A. za leto 2020 iz januarja 2020 (B5), ker je tudi po opozorilu sodišča ostal nesubstanciran glede relevantnega dejstva, ki ga želi toženka s tem dokazom dokazovati; vpogled v Poročilo o opravljenem inšpekcijskem nadzoru izvajanja opravljanja nalog s področja lovstva v loviščih s posebnim namenom, s katerimi upravlja Zavod, št. 0614-548/2020-11 z dne 7. 9. 2020 (B6) iz razloga, ker gre za nerelevanten dokaz, saj ga obvestilo o razlogih za razrešitev tožnika ni vsebovalo in se tožnik o njem ni mogel izjaviti; dokazni predlog za vpogled v opozorilo Zavodu z dne 28. 3. 2018, ker ne izhaja iz relevantnega obdobja tožnikovega mandata in je torej nedopusten in nerelevanten; vpogled v odločbo o prekršku z dne 16. 2. 2018, ker je ta dokazni predlog nerelevanten, saj se ne nanaša na tožnika, ampak na drugo osebo F. F.; vpogled v dokument št. 3410-12/2020-6 z dne 29. 5. 2020 - Podatki Zavoda A. glede sklepa sestanka delovne skupine za ponovno preučitev upravičenosti delovanja LPN v upravljanju Zavoda A. št. 2 z dne 24. 2. 2020 (B2) je sodišče zavrnilo, ker je ta dokazni predlog tudi po opozorilu sodišča ostal nesubstanciran glede relevantnega dejstva, ki se ga želi dokazovati, enako je sodišče zavrnilo tudi vpogled v Letno finančno poročilo Zavoda A. za leto 2020 (B3), ker je tudi ta dokazni predlog po opozorilu sodišča ostal nesubstanciran glede relevantnega dejstva, ki se ga želi dokazovati. Na podlagi 52. člena ZUS-1 je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog toženke za vpogled v sodno poravnavo pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani z dne 19. 10. 2020 (I Pd 344/2020), ker gre za nedopusten dokaz, saj je nastal po izdaji izpodbijane odločbe.

13Dokazne predloge za zaslišanje prič G. G., H. H. in I. I. je tožnik z vlogo z dne 15. 3. 2023 v celoti umaknil.

K točki I. izreka

14Tožba je utemeljena.

15V obravnavani zadevi je sporna razrešitev tožnika s položaja direktorja Zavoda. Sporno je, ali so bili za njegovo razrešitev podani razlogi iz tretje in četrte alineje drugega odstavka 38. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ), na katerih temelji izpodbijana odločba.

16Pristojni organ je dolžan razrešiti direktorja, če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi (tretja alineja drugega odstavka 38. člena ZZ), ali če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda (četrta alineja drugega odstavka 38. člena ZZ).

17Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka kot razlog za razrešitev tožnika po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ navedla, da tožnik pri svojem delu ni ravnal po predpisih in splošnih aktih Zavoda, ker ni poskrbel za zakonitost financiranja javne službe s področja divjadi in lovstva, ki se izvaja v LPN, ker je predložil nezakonit sanacijski načrt, ker ni poskrbel za zakonito, gospodarno in učinkovito poslovanje Zavoda, ker je bil v času opravljanja nalog direktorja soustanovitelj podjetja z enako oziroma podobno dejavnostjo, kot jo opravlja Zavod, in ker je ravnal v nasprotju z 12. in 13. točko 4. člena ZIntPK.

18Toženka je razlog za razrešitev po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ utemeljevala (med drugim) na negativnem poslovnem rezultatu LPN v letu 2019 v višini 457.104 EUR. Navedla je, da so LPN v letu 2019 poslovali negativno in da tožnik kot direktor Zavoda ni z nobenim strokovnim ali poslovodnim ukrepom poskušal znižati negativnega poslovnega rezultata LPN, predložil pa je tudi nezakonit sanacijski načrt, v katerem je predlagal, da se manjkajoča sredstva, predvidno v višini 457.104 EUR, za pokritje negativnega rezultata LPN v letu 2019, zagotovijo iz proračuna RS. Taka predlagana rešitev finančnega pokrivanja negativnega rezultata LPN iz proračunskih sredstev je v nasprotju z Zakonom o računovodstvu v zvezi z 31. členom Sklepa o organizaciji in začetku dela Zavoda.

19Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da iz sanacijskega načrta z dne 14. 8. 2020 izhaja, da je za leto 2019 znašal poslovni izid LPN -243.192 EUR in da je napovedan predviden rezultat poslovanja LPN v letu 2020 -457.104 EUR. V njem je med drugim navedeno, da naj se zagotovijo manjkajoča sredstva, predvidena v višini 457.104 EUR, za pokritje negativnega rezultata LPN v letu 2020, iz proračuna RS. Tudi tožnik je na zaslišanju povedal, da je v letu 2019 na postavki LPN tržna dejavnost znašal presežek odhodkov nad prihodki 243.191 EUR, ki se je v celoti pokril, in sicer v višini 187.455 EUR iz dobrega finančnega rezultata lovišč iz preteklih let, preostanek pa iz naslova povrnitve škod po divjadi. Poslovni izid na postavki netržnih dejavnosti je bil pozitivna ničla. Izpovedal je tudi, da je bil pričakovan negativni poslovni izid LPN za leto 2020 v višini 457.104 EUR in da se v izpodbijani odločbi nepravilno navaja, da je negativni poslovni izid LPN za leto 2019 znašal 457.104 EUR. Enako izhaja tudi iz Odgovora na sanacijski načrt za LPN št. 014-57/2019/22 z dne 25. 8. 2020, v katerem je navedeno, da je predlog Zavoda, da se manjkajoča sredstva, predvideno v višini 457.104 EUR, za pokritje negativnega rezultata LPN v letu 2020, zagotovijo iz proračuna RS, nezakonit. Tudi sama toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je izguba LPN v letu 2019 znašala 243.191 EUR, ki se je pokrila s presežkom prihodkov, za leto 2020 pa je bila napovedana izguba v višini 457.104 EUR. Navedla je še, da je v izpodbijani odločbi prišlo do napake in da je pri napovedani izgubi v višini 457.104 EUR namesto leto 2020 napisano leto 2019.

20Iz tega sledi, da negativni poslovni rezultat LPN v letu 2019 ni znašal 457.104 EUR, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, temveč 243.192 EUR, ki je bil v celoti pokrit, negativni poslovni rezultat LPN v višini 457.104 EUR pa se je šele predvideval za leto 2020. To pomeni, da očitki tožniku, ki temeljijo na negativnem poslovnem rezultatu LPN v letu 2019 v višini 457.104 EUR in posledično na tem, da tožnik ni z nobenim ukrepom poskušal znižati tega negativnega poslovnega rezultata ter da je predložen sanacijski načrt nezakonit, ne morejo biti podlaga za razrešitev tožnika v relevantnem obdobju. Prav tako ne more biti podlaga za njegovo razrešitev šele predvidena (napovedana) izguba za leto 2020, saj ta ob odločanju o razrešitvi sploh še ni bila dokončno ugotovljena oziroma niti še ni mogla dejansko (v celoti) nastati. Ker so torej ugotovljena odločilna dejstva v nasprotju s podatki spisa, to predstavlja razlog za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 64.a člena ZUS-1). Zato opiranje razloga za razrešitev po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ na to, da tožnik kot direktor ni ravnal po predpisih in splošnih aktih Zavoda, ker ni poskrbel za zakonitost financiranja javne službe s področja divjadi in lovstva, ker je predložil nezakonit sanacijski načrt in ker ni poskrbel za zakonito, gospodarno in učinkovito poslovanje Zavoda, ni utemeljeno.

21Iz enakih razlogov je tudi opiranje razrešitvenega razloga po četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZZ na negativen poslovni rezultat LPN v višini 457.104 EUR v letu 2019 neutemeljeno. V zvezi s tem razrešitvenim razlogom namreč toženka v bistvenem navaja, da je tožnik z nevestnim in nepravilnim delom povzročil Zavodu škodo, tako da so nastale oziroma bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti Zavoda iz 20. in 21. člena ZDLov-1, da je delovanje LPN zato oteženo, posledično nastajajo hujše motnje pri opravljanju dejavnosti Zavoda z ustvarjenim negativnim rezultatom LPN v letu 2019 v višini 457.104 EUR.

22Neutemeljen je tudi očitek toženke, da tožnik kot direktor Zavoda pri svojem delu ni ravnal po predpisih in splošnih aktih Zavoda, ker je bil v času trajanja mandata direktorja soustanovitelj podjetja z enako oziroma podobno dejavnostjo, kot jo opravlja Zavod, in prokurist tega podjetja, kar naj bi bilo v nasprotju z 39. členom ZDR-1, 70. členom ZG in Pogodbo o zaposlitvi direktorja.

23Prvi odstavek 39. člena ZDR-1 določa, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.

24Za kršitev konkurenčne prepovedi v smislu citiranega prvega odstavka 39. člena ZDR-1 gre, če storitve oziroma dela, ki jih je opravil tožnik, hkrati predstavljajo posle, s katerimi se je ukvarjal Zavod.² Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, katere konkretne posle in naloge, ki sodijo v dejavnost Zavoda, naj bi tožnik sklepal oziroma opravil, niti ne, ali je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal (tudi) dela, ki so bila konkurenčna dejavnosti Zavoda.³ Toženka ni ugotavljala, katere posle oziroma dejavnosti konkretno je tožnik opravljal in ali so bile konkurenčne dejavnosti Zavoda, zato se izpodbijane odločbe v tem delu niti ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Dejstvo, da ima podjetje, katerega soustanovitelj in prokurist je tožnik, registrirano enako dejavnost kot Zavod, samo po sebi še ne pomeni prepovedane konkurence po 39. členu ZDR-1.⁴

25Enako velja tudi glede pravilne uporabe določbe tretjega odstavka 70. člena ZG. Ta določa, da delavci Zavoda, ki opravljajo naloge javne gozdarske službe, se v času delovnega razmerja na Zavodu ne smejo ukvarjati z dejavnostjo gospodarjenja z gozdovi, dejavnostjo trženja lesa, zastopanjem oseb, ki se ukvarjajo z navedenimi dejavnostmi ter s skrbništvom nad gozdovi v lastništvu drugih oseb. Tudi iz te določbe po presoji sodišča izhaja, da je treba ugotavljati, s katerimi konkretnimi posli naj bi se tožnik v spornem obdobju dejansko ukvarjal, česar pa toženka ni storila.

26Ker torej toženka ni ugotavljala poslov oziroma dejavnosti, s katerimi naj bi se v svojem podjetju v času mandata direktorja Zavoda ukvarjal tožnik, je nepravilno uporabila prvi odstavek 39. člena ZDR-1 in tretji odstavek 70. člena ZG, zaradi česar je ostalo tudi relevantno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in se zato v tem delu izpodbijane odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Sklicevanje toženke na Pogodbo o zaposlitvi direktorja v smislu razrešitvenega razloga po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ pa je pravno neupoštevno, saj razlog za razrešitev po tej določbi ZZ temelji na neupoštevanju predpisov in splošnih aktov zavoda, kar pa pogodba o zaposlitvi ni.

27Kolikor se izpodbijana odločba opira na odločbo KPK št. 06211-100/2019/14 z dne 5. 3. 2020, pa sodišče sodi, da glede na okoliščine obravnavane zadeve zgolj na tej podlagi ni mogoče utemeljiti razloga za razrešitev po tretji oziroma četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZZ. KPK je namreč s to odločbo ugotovila, da tožnik ni ravnal skladno s 37. členom ZlntPK in se je s tem znašel v okoliščinah, ki pomenijo nasprotje interesov, o tem pa skladno s prvim odstavkom 38. člena ZlntPK ni predhodno pisno obveščal svojega predstojnika, s čimer so izpolnjeni elementi nasprotja interesov iz 12. in 13. točke 4. člena ZlntPK. Na tej podlagi je KPK nato izdala odločbo o prekršku št. 71002-1/2020/3 22011 z dne 26. 5. 2020, s katero je bil tožniku izrečen opomin. Glede na izrečeno kazensko sankcijo pa je moč ugotoviti, da je šlo v tem primeru za posebej lahko kršitev, saj je sicer za tak prekršek predpisana globa v znesku od 400 EUR do 1200 EUR (deseta alineja prvega odstavka 77. člena ZIntPK). KPK se je v odločbi o prekršku z dne 26. 5. 2020 sklicevala na prvi odstavek 21. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), po katerem sme prekrškovni organ in sodišče opomin izreči za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. To pomeni, da je šlo v obravnavanem primeru za prekršek, ki je bil posebno lahek in storjen v posebno olajševalnih okoliščinah. Izrečena sankcija (opomin) torej kaže, da je šlo za majhno težo ugotovljene kršitve oziroma da je bila ugotovljena kršitev blažja, posebno lahka in izrazito majhnega pomena. Te okoliščine pa je treba po presoji sodišča upoštevati tudi v obravnavani zadevi pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe. Zaradi majhne teže ugotovljene kršitve, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, kot pojasnjeno, ugotovitev iz odločbe KPK ne more predstavljati edine podlage, na kateri bi temeljila razrešitev tožnika. Glede na izrazito majhno težo kršitve v obravnavani zadevi namreč ne more predstavljati samostojnega razloga za razrešitev tožnika s položaja direktorja.

28Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi prvega odstavka 64. a člena ZUS-1 v zvezi z 2., 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe. Toženka je namreč nepravilno uporabila materialno pravo, zaradi česar je relevantno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, v postopku pa so bila ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa, storjene pa so bile tudi bistvene kršitve procesnih pravil. Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, se do drugih navedb in ugovorov sodišče ni posebej opredeljevalo, saj na drugačno odločitev to ne bi moglo vplivati.

K točki II. izreka

29Odločitev o ugoditvi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, zato mu je sodišče priznalo stroške v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22-odstotni davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 469,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

¹ Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.
² Glej npr. sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 430/2016 z dne 24. 11. 2016. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 19/2021 z dne 21. 6. 2021.
³ Primerjaj s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1183/2015 z dne 5. 5. 2016.
⁴ Glej sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 430/2016 z dne 24. 11. 2016.