VSRS Sodba I Ips 199/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 250 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Celju je s sodbo I K 199/2016 z dne 3. 9. 2021 obsojeni A. A. in B. B. spoznalo za krivi storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojeno C. C. pa za krivo napeljevanja k navedenemu kaznivemu dejanju po tretjem odstavku 251. člena v zvezi s 37. členom KZ-1. Izreklo jim je pogojne obsodbe, v kateri je določilo A. A. kazen štiri mesece zapora, B. B. kazen tri mesece zapora in C. C. kazen štiri mesece zapora, ki ne bodo izrečene, če A. A. in B. B. v preizkusni dobi enega leta, C. C. pa v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne bodo storile novega kaznivega dejanja. Odločilo je tudi, da je vsaka od obsojenk dolžna povrniti tretjino stroškov kazenskega postopka ter plačati sodno takso. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 199/2016 z dne 7. 6. 2022 zavrnilo pritožbi zagovornikov obsojene A. A. in zagovornice obsojene C. C., potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da sta obsojenki dolžni plačati sodno takso.

2Zagovornica obsojene C. C. je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe. Prvič podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne pristojnemu sodišču v novo sojenje, drugič podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenki izreče milejšo kazensko sankcijo.

3Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev. Izpostavila je, da je pri presoji napeljevanja odločilna označitev kaznivega dejanja v bistvenih potezah, podrobnosti izvršitve kaznivega dejanja pa lahko napeljevalec prepusti storilcu.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke posredovalo obsojenki in njeni zagovornici, ki nanj nista odgovorili.

B.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je v skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP dovoljeno vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prvi odstavek 420. člena ZKP izčrpno (taksativno) določa dovoljene razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato navedenega izrednega pravnega sredstva a contrario ni dovoljeno vložiti zaradi odločbe o kazenski sankciji, če z njo ni prekršen kazenski zakon (prvi odstavek 374. člena ZKP). Vrhovno sodišče se v skladu z načelom dispozitivnosti omeji zgolj na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik določno in konkretizirano sklicuje v svoji zahtevi, in izpodbijane pravnomočne sodbe ne preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

6Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi obširnega povzemanja in razčlenjevanja zagovorov obsojenke, A. A. in B. B. ter izpovedbe priče D. D. navaja, (i) da je obsojenka A. A. postavila zgolj vprašanje, ali je napačno poslane vloge mogoče obravnavati v okviru reklamacije, (ii) da obsojenka A. A. ni z ničemer napeljevala in za kaj takšnega tudi ni imela motiva, (iii) da je A. A. vse odločitve sprejela sama in (iv) da 8. 11. 2014 D. D. ni delala, kar pomeni, da je imela A. A. kar en dan oziroma vsaj pol dneva časa premišljevati, kaj storiti. Vložnica navaja tudi, da je bila obsojenki izrečena „nerazumna“ kazenska sankcija brez upoštevanja olajševalnih okoliščin, kar je v nasprotju z 49. členom KZ-1 in 14. členom Ustave RS. S povzetimi navedbami vložnica po vsebini uveljavlja izpodbojni razlog po 373. členu ZKP, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti, ter nedovoljeni izpodbojni razlog po 374. členu ZKP. Iz tega razloga Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ni preizkušalo.

7Težišče vložničine zahteve za varstvo zakonitosti je v dveh sklopih vsebinsko povezanih navedb, ki se nanašajo na konkretizacijo vsebine napeljevanja in opis sostorilstva v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe. Vložnica navaja, da v opisu dejanja ni ustrezno konkretizirana vsebina ravnanja, ki pomeni naklepno napeljevanje h kaznivemu dejanju, saj ni določno navedeno, kaj je obsojenka naročila A. A. in na kakšen način (npr. s prigovarjanjem, prepričevanjem, dajanjem nasvetov, grožnjami, obljubami plačila ali darila) jo je k temu napeljevala. Vložnica navaja tudi, da glede na opis dejanja ravnanje A. A. ne ustreza kriterijem sostorilstva, saj ni uresničila nobenega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, v času storitve dejanja pa ni bila prisotna v prostorih pošte in torej ni mogla odločilno prispevati k izvršitvi kaznivega dejanja. Vložnica ocenjuje, da je prispevek A. A. glede na opis dejanja mogoče pravno opredeliti kvečjemu kot napeljevanje ali kot pomoč. Navedeno po vložničinem stališču vodi do zaključka, da je ravnanje obsojenke nekaznivo, saj kazenski zakon ne pozna instituta napeljevanja k napeljevanju ali k pomoči.

8Vložnica s povzetimi navedbami po vsebini uveljavlja izpodbojni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki je podan, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, kaznivo dejanje. V obravnavani zadevi se obsojenki očita napeljevanje h kaznivemu dejanju po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Kazenski zakonik v prvem odstavku 37. člena ne opredeljuje določne vsebine pojma „napeljevanje“ (oziroma jo opredeljuje zgolj tavtološko). V materialnopravni teoriji in sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je napeljevanje naklepno vplivanje na storilca kaznivega dejanja v določeni komunikacijski obliki, ki pri njem povzroči odločitev za izvršitev kaznivega dejanja.¹ Ni pomembno, na kakšen način je napeljevalec vplival na storilca, odločilno pa je, da je napeljevalec s svojim ravnanjem povzročil storilčevo odločitev za izvršitev kaznivega dejanja.² Napeljevanje se mora nanašati na konkretno kaznivo dejanje, ki mora biti označeno v bistvenih potezah (nepravo in smer oziroma konkretni objekt napada), medtem ko podrobnosti izvršitve kaznivega dejanja napeljevalec lahko prepusti neposrednemu storilcu.³ Napeljevalec lahko na storilca vpliva bodisi neposredno bodisi prek enega ali več vmesnih napeljevalcev (t. i. posredno ali verižno napeljevanje), pri čemer ni nujno, da neposredni storilec pozna identiteto napeljevalcev.⁴

9Opis napeljevanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe v celoti ustreza tako zahtevam po konkretizaciji opisa dejanja kot tudi zgoraj predstavljenim kriterijem za obstoj napeljevanja. Obsojenki se v 2. točki krivdoreka v odločilnem očita naklepno napeljevanje A. A. k temu, da ji pomaga glede dveh pisemskih pošiljk, ki sta bili naslovljeni na Generalno policijsko upravo, tako, da bi se izkazovalo, da sta bili pošiljki na pošti priporočeno oddani dne 5. 11. 2014, ko se je iztekel rok za oddajo priporočene pošiljke. Iz opisa torej določno izhajajo obsojenkino ravnanje (vplivanje na A. A. v telefonskem pogovoru), zakonski znak kaznivega dejanja, h kateremu je usmerjeno (sprememba javne listine) in konkretni objekt napada (sprememba datuma na žigu). Iz opisa dejanja v 2. točki krivdoreka, ki se sklicuje na 1. točko krivdoreka, je razvidno tudi, da je obsojenka na ta način pri A. A. povzročila odločitev, da je ta poklicala sodelavko ter skupaj z njo izvršila kaznivo dejanje. To naj bi A. A. glede na opis dejanja storila tako, da je poklicala sodelavko B. B. in ji rekla, da bosta obsojenki naredili uslugo pri zamujenih priporočenih pošiljkah in bosta sprejem pošiljk antidatirali. Nato ji je dala podrobna navodila, naj na pošiljki prilepi nalepki z ročnimi sprejemnimi R številkami, ki naj jih vzame v trezorju, obrne datum na žigu na 5. 11. 2014 in z lažno nastavljenim datumom odtisne dva žiga na potrdili o oddaji pošiljk, pri čemer sprejema pošiljk ne sme zavesti v računalnik, kar vse je B. B. po njenih navodilih tudi storila.

10Glede vložničinih navedb o vlogi A. A. pri izvršitvi kaznivega dejanja Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je iz opisa dejanja razvidna njena dominantna vloga v odnosu do B. B. in torej njenega ravnanja že pojmovno ni mogoče opredeliti kot pomoč pri tujem kaznivem dejanju, za kar se med drugim zavzema vložnica. Kar se tiče vložničinih nadaljnjih navedb, da bi bilo ravnanje A. A. mogoče opredeliti kvečjemu kot napeljevanje, je iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe razvidno, da sta sodišči prve in druge stopnje pravni zaključek o tem, da gre pri ravnanju A. A. za odločilni prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja, ki utemeljuje njen sostorilski status, oprli zlasti na ugotovljena dejstva o njeni organizatorski vlogi. Ta je med drugim zajemala dajanje podrobnih navodil tako B. B., kot tudi obsojenkini tajnici, ki je zapakirani poštni pošiljki dostavila na pošto.⁵

11V skladu s sprejetim stališčem o posrednem (verižnem) napeljevanju v okoliščinah obravnavanega primera za presojo napeljevanja na strani obsojenke ni bistveno, ali sta sodišči ravnanje A. A. pravno opredelili kot sostorilstvo ali kot napeljevanje. Vložnica nima prav, ko navaja, da KZ-1 ne pozna instituta napeljevanja k napeljevanju in da je takšno ravnanje nekaznivo. Udeleženec odgovarja za napeljevanje h kaznivemu dejanju na podlagi 36.a člena in 37. člena KZ-1, če drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje. Sledeč zakonskemu besedilu je torej odločilna vzročna zveza med napeljevalčevim ravnanjem in odločitvijo glavnega storilca za izvršitev kaznivega dejanja, pri čemer ni pomembno, ali vzročno verigo sestavlja eden ali več zaporednih napeljevalcev. Kvalitativni prispevek (prvega) napeljevalca in kriminalna količina njegovega ravnanja sta pri neposrednem in posrednem napeljevanju namreč enaki. V obravnavanem primeru je zato odločilno, da je obsojenka s svojim ravnanjem povzročila odločitev glavne storilke za izvršitev kaznivega dejanja, pri čemer za kaznivost njenega napeljevanja ni odločilno, ali je sodišče v A. A. prepoznalo storilko ali nadaljnjo napeljevalko. Vrhovno sodišče ob tem zgolj še dodaja, da samostojno kaznivost obsojenkinega napeljevanja v obravnavani zadevi še dodatno utrjuje okoliščina, da je bila obsojenka spoznana za krivo napeljevanja h kaznivemu dejanju po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, za katero je mogoče izreči kazen do 3 let zapora, kar pomeni, da bi na podlagi drugega odstavka 37. člena KZ-1 odgovarjala tudi za neuspelo napeljevanje.⁶

12Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv ter v nasprotju z razlogi sodbe in izvedenimi dokazi. Vložnica ocenjuje, da se obsojenki v izreku sodbe očita zamuda roka za oddajo priporočenih pošiljk, iz razlogov sodbe in izvedenih dokazov pa izhaja, da je obsojenka zahtevo za sodno varstvo v prekrškovni zadevi za dva delavca družbe C., d.o.o. tej družbi posredovala pravočasno.⁷ Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre pri navedbi o zamudi roka v opisu dejanja zgolj za povzetek tistega, kar je obsojenka v telefonskem pogovoru povedala A. A. V tem povzetku je navedeno, da ima obsojenka spet probleme, ker je bil zamujen rok za oddajo priporočenih pošiljk. Sestavljavec opisa dejanja je uporabil trpni (pasivni) glagolski način, iz katerega ni mogoče razbrati vršilca dejanja, zato vložničinemu stališču, da se obsojenki v izreku očita zamuda roka, že iz tega razloga ni mogoče pritrditi. Ob tem Vrhovno sodišče zgolj še dodaja, da je vprašanje odgovornosti za zamudo z vidika presoje vsebine očitka obsojenki povsem brez pomena.

13Sklepno Vrhovno sodišče zavrača tudi vložničine navedbe, da sodišče druge stopnje v točkah od 11 do 15 in od 34 do 38 razlogov drugostopenjske sodbe ni odgovorilo na vložničine pritožbene navedbe oziroma je nanje odgovorilo z razlogi, ki so sami s seboj v nasprotju, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje pravilnemu stališču vrhovne državne tožilke, da sodišče druge stopnje navedene kršitve ne more zagrešiti in da gre v primeru, ko sodišče druge stopnje ne odgovori na pritožbene navedbe, lahko kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe.⁸ Vrhovno sodišče po pregledu sodbe sodišča druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče korektno opredelilo do vseh bistvenih pritožbenih navedb. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini izraža predvsem nestrinjanje z razlogi, s katerimi je sodišče druge stopnje zavrnilo njene pritožbene navedbe, kar pa ni predmet uveljavljanja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

14Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti deloma vložena iz razloga po 373. členu ZKP, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, in zaradi nedovoljenega razloga po 374. členu ZKP, zatrjevane kršitve zakona pa niso podane, zato je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

15Izrek o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je sodno takso ob upoštevanju pravnomočno izrečene kazenske sankcije, stopnje zahtevnosti zadeve in obsojenkinih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, odmerilo na 250 EUR.

16Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

¹ Gl. npr. M. Ambrož: Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, Ius Software in GV Založba, Ljubljana 2014, str. 166-171 in M. Ambrož: 37. člen, v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem (ur. M. Šepec), Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2021, str. 597-599.
² Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 4251/2019 z dne 22. 12. 2022 in I Ips 40040/2011-309 z dne 16. 3. 2017.
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 40040/2011-309 z dne 16. 3. 2017 (tč. 9) ter sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 170/2007 z dne 18. 11. 2008 (tč. 44).
⁴ Prim. L. Bavcon et al.: Kazensko pravo. Splošni del (šesta izdaja), Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 351.
⁵ Točke od 17 do 19 razlogov prvostopenjske sodbe ter točki 32 in 33 razlogov drugostopenjske sodbe.
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 303/2004 z dne 19. 1. 2006.
⁷ Iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da je pri vložitvi zahtev za sodno varstvo v prekrškovnem postopku prišlo do nesporazuma. Obsojenka je zahtevi posredovala družbi C., d.o.o. v pričakovanju, da ju bosta delavca podpisala in vložila sama, delavca pa sta podpisani vlogi očitno pomotoma vrnila obsojenki.
⁸ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019, I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016, I Ips 46665/2010-133 z dne 17. 4. 2014 in številne druge.