VSK Sodba II Kp 19753/2018

I. Pritožba zagovornice obtoženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena ZKP je dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Po isti zakonski določbi in ob upoštevanju omilitvenih določil iz druge alineje 50. člena in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 je sodišče obtožencu izreklo kazen dveh let in šestih mesecev zapora. V stroškovnem delu je sodišče sklenilo, da je dolžan obtoženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kakor tudi potrebne izdatke oškodovanke in nagrado ter potrebne izdatke njene pooblaščenke in ustrezno sodno takso, kar vse bo naknadno odmerjeno s posebnim sklepom.

2Zoper to sodbo se zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožuje obtoženčeva zagovornica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe in plačila stroškov kazenskega postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da uporabi drugo kvalifikacijo kaznivega dejanja in posledično tudi spremeni kazensko sankcijo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po pregledu spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Zagovorničina pritožba je usmerjena predvsem na to, da je sodišče prve stopnje po njenem naziranju uporabilo napačno kvalifikacijo obtoženčevega ravnanja in da je obtoženec priznal zgolj opis dogodkov dejanskega stanja, nikakor pa tudi ne pravne kvalifikacije, na kar pa sodišče, sledeč ustaljeno sodno prakso, itak ni vezano. S pritožnico se ni moč strinjati, ko zagovarja stališče, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za priviligirano obliko kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po četrtem odstavku 173. člena KZ-1, po kateri je inkriminirana oblika zgolj prizadetost spolne nedotakljivosti osebe, ki še ni stara petnajst let. V obravnavani kazenski zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za spolni napad oziroma spolno dejanje, ki ga ima v mislih prvi odstavek 173. člena KZ-1. O spolnem občevanju oz. drugem spolnem dejanju je moč govoriti tedaj, kadar pride do neposrednega stika teles obtoženca in oškodovane osebe, tako, kakor je bilo to tudi v konkretnem primeru. Oškodovanka B. B. je namreč, ko je bila prvič zaslišana v preiskavi izpovedala, da sta se z obtožencem poljubljala na usta, da je za njen rojstni dan prišlo tudi do spolnega odnosa, da jo je obdolženec otipaval po zadnjici in da jo je božal po nogi, na drugem zaslišanju dne 18.3.2019 pa je izpovedala, da je obtoženec od nje zahteval, naj ga prime za spolovilo in da jo je obtoženec otipaval po zadnjici, prsih, mednožju oz. povsod, vse skupaj pa se je dogajalo pred njenim petnajstim rojstnim dnevom, vse navedeno pa je potrdila tudi na glavni obravnavi dne 14.9.2021. O tem, da gre v konkretnem primeru za spolna dejanja ni nikakršnega dvoma, oz. se z zagovornico ni moč strinjati, da je šlo v tem primeru samo za prizadetost spolne nedotakljivosti osebe. O tem bi lahko govorili le v primeru, ko bi obtoženec spolno nedotakljivost osebe prizadel z dejanji, ob katerih do neposrednega dotika teles obtoženca in mladoletne oškodovanke ne bi prišlo (npr. ejakulacija po oškodovankinem telesu, samozadovoljevanje v njeni prisotnosti, itd....). V obravnavanem primeru pa temu ni bilo tako, zato je, ob izpolnjenem objektivnem pogoju kaznivosti, ki je v tem, da se je vse skupaj dogajalo v času, ko oškodovanka še ni imela 15 let, potrebno ugotoviti, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, pritožba obtoženčeve zagovornice pa neutemeljena. To velja tudi za tisti del njene pritožbe, ko graja ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja. V tem delu zagovorničina pritožba tudi nasprotuje sama sebi, ko najprej navaja, da sta oba vedela, da je spolni odnos prepovedan, zato do njenega 15. leta nista spolno občevala, čeprav oškodovanka na prvem zaslišanju v preiskavi navaja drugače, a spolni odnos pač ni predmet obtožbenih očitkov, v nadaljevanju pa, da obtoženec ni vedel, da je to, kar počneta, nedovoljeno oz. protipravno. Sodišče prve stopnje je o tem popolno in prepričljivo razlogovalo v točki 5 obrazložitve.

5Na podlagi določbe 386. člena ZKP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da v ta del sodbe posegati ni potrebno.

6Tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

7Obtoženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, zato je dolžan obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka v obliki sodne takse, ki jo bo s posebnim sklepom odmerilo sodišče prve stopnje.