VSL Sklep II Cp 1902/2017

I. Pritožbi se ugodi ter se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo stransko intervencijo, zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.000,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sodbi so ugotovljeni vsi elementi življenjske skupnosti med tožnikom in bratom. Samo zato, ker si je tožnik ustvaril družino, je sodišče zaključilo, da med njima ni obstajala življenjska skupnost. S tem je nesprejemljivo izenačilo družino in življenjsko skupnost. Čustvena navezanost na brata ne izključuje čustvene navezanosti na zakonca oziroma otroke. Če bi imel tožnik ustrezne pogoje za bratovo bivanje, bi še vedno živeli skupaj. Izpolnjeni so bili celo določeni pogoji, da bi njuno povezanost vsaj deloma opredelili kot ekonomsko skupnost. Do brata so imeli čustven odnos tudi žena in otroci. Ker ju je že v otroštvu zapustila mati, oče pa je pred leti umrl, sta drugače čustveno povezana, kot so sicer povezani bratje in sestre.

3Toženka in stranska intervenientka nista odgovorili na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnik utemeljuje tožbeni zahtevek na določbah 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem lahko sodišče prisodi bratom in sestram umrlega odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, če je med njim in pokojnim obstajala trajnejša življenjska skupnost.

6V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da je tožnikov brat umrl 24. 6. 2015,

- da je pokojni nekaj časa živel skupaj s tožnikovo družino, zadnjih sedem let pa je živel v socialnem stanovanju, prilagojenem za invalide, na ... cesti v ..., tožnik pa je z družino živel na drugem naslovu,

- da je tožnik dnevno prihajal k bratu, da mu je pomagal pri osebni higieni in zagotavljanju prehrane, da je zanj urejal zadeve pri centru za socialno delo in pri upravnih organih ter njegove finance,

- da je brat vikende preživljal pri tožnikovi družini,

- da je pokojni zaradi svoje invalidnosti potreboval pomoč drugih in da je zanj že od malega, še posebej pa po očetovi smrti, skrbel tožnik in sta bila zato vse življenje čustveno zelo povezana.

7Stališče izpodbijane sodbe, da je iz razloga, ker 180. člen OZ širi pravno upoštevno vzročno zvezo preko tiste, ki izhaja iz splošnih določb o odškodninski odgovornosti, treba pojem trajnejše življenjske skupnosti razlagati omejujoče in da gre bratom in sestram odškodnina le, če je njihova (ekonomska, čustvena, bivanjska) povezanost z neposrednim oškodovancem primerljiva z odnosi med zakoncema ter med starši in otroki v ožji družini, predstavlja uveljavljeno stališče sodne prakse. Okoliščine obravnavanega primera ne narekujejo odstopa od tega stališča. Pritožba pa utemeljeno opozarja na zmotnost zaključka izpodbijane sodbe, da med tožnikom in pokojnim bratom ni obstajala trajnejša življenjska skupnost v smislu tretjega odstavka 180. člena OZ, ker si je tožnik ustvaril novo življenjsko skupnost, v kateri živi z ženo in otroki.

8Sodba sodišča prve stopnje se opira na več odločb Vrhovnega sodišča, iz katerih izhaja, da je lahko življenjska skupnost pojmovno le ena,¹ da ne glede na siceršnjo čustveno in ekonomsko povezanost tisti, ki si ustvari lastno družino, ne živi v trajnejši življenjski skupnosti z bratom in sestro² in da po ustvaritvi svoje družine (življenjske skupnosti) ta oseba lahko svoje ekonomske in čustvene potrebe zadovoljuje v tej skupnosti.³ Obravnavana zadeva je po stališču izpodbijane sodbe podobna zadevi, ki je bila predmet presoje v zadevi VS RS II DoR 584/2010.⁴ Dejstvo, da je pokojna sestra zaradi svoje bolezni in z njo povezane invalidnosti potrebovala veliko podporo vseh družinskih članov, tudi tožnikovo, po stališču Vrhovnega sodišča v navedeni zadevi ni bilo dovolj za odstop od stališča sodne prakse, da tožnikova ustvaritev nove življenjske skupnosti preprečuje zaključek o obstoju življenjske skupnosti med njim in sestro. Kot še izhaja iz navedenega sklepa, si je tožnik leto in pol pred smrtjo svoje sestre ustvaril ločeno življenjsko skupnost, čustveno in ekonomsko varnost ter pomoč pa sta ji še naprej nudila starša.⁵

9Pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da je vsem navedenim zadevam, obravnavanim pred Vrhovnim sodiščem, skupno dejstvo, da sta bila tožnik in pokojni tesno čustveno povezana, vendar se je tožnik (oziroma tožnica) pred bratovo oziroma sestrino smrtjo odselil(a) iz primarne družine in zaživel(a) na svojem. Obravnavani primer se od navedenih razlikuje v tem, da je tožnik kljub nekajletni fizični ločenosti njunih stanovanj še vedno dnevno skrbel za bratove osnovne življenjske potrebe (osebna higiena in hrana) in da tega odnosa med bratoma ni spremenilo dejstvo, da si je tožnik ustvaril samostojno družino. O tem, ali je tudi v takem primeru ustvaritev nove življenjske skupnosti ovira za zaključek, da pokojni ni (še vedno) del tožnikove, čeprav novo ustvarjene življenjske skupnosti, se Vrhovno sodišče še ni izreklo.⁶

10Ustvaritev svoje družine običajno privede do ustvaritve samostojne življenjske skupnosti, ločene od tiste, v kateri je živela oseba s starši ter brati in sestrami. Vendar pa obstoj življenjske skupnosti v smislu tretjega odstavka 180. člena OZ ni pogojen z dejstvom, da bratje in sestre še niso odrasli, niti ni pogojen z dejstvom, da si niso ustvarili svoje družine. Odločilno je, ali so pred smrtjo enega od njih živeli v eni življenjski skupnosti. Za presojo, ali je v obravnavanem primeru med bratoma obstajala trajnejša življenjska skupnost, zato ne more zadostovati dejstvo, da si je tožnik ustvaril svojo družino. Za eno življenjsko skupnost bi šlo tudi v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je pokojni brat postal in do svoje smrti ostal del tožnikove družinske skupnosti.

11O tem se izpodbijana sodba ni izrekla, iz neprerekanih trditev in listin, ki jih je sodišče prve stopnje prebralo v dokaznem postopku in o katerih so se stranke in stranska intervenientka imele možnost izreči, ter v povezavi z ugotovitvami sodbe pa izhaja, (1) da se je tožnik poročil v letu 1991, (2) da so do leta 2000 živeli na istem naslovu skupaj s pokojnim bratom in njunim očetom, (3) da sta se zatem pokojni brat in oče odselila v drugo stanovanje, po očetovi smrti v letu 2002 pa je pokojni brat spet začel živeti skupaj s tožnikom in njegovo družino,⁷ (4) da je pokojni od leta 2008 živel v socialnem stanovanju,⁸ (5) da je tožnik ves čas dnevno skrbel za pokojnega brata, (6) da je tožnik pokojnega pogosto pripeljal v svoje stanovanje in (7) da je vikende preživljal praktično pri tožnikovi družini. Vse navedeno potrjuje resničnost tožbene navedbe, da je bil pokojni brat kljub temu, da je živel v svojem stanovanju, še vedno del tožnikove družine. Okoliščina, da je mati družino zapustila že, ko sta bila brat in pokojni še otroka, le še dodatno govori v njen prid.⁹

12Navedeno utemeljuje sklep, da tožnikova ustvaritev družine ni bila okoliščina, ki bi spremenila naravo in intenzivnost vezi med tožnikom in pokojnim bratom. Ker je pokojni brat tudi potem, ko se je tožnik poročil, dlje časa živel v istem stanovanju kot tožnik, del tožnikove družinske skupnosti pa je ostal tudi po odselitvi v socialno stanovanje, je utemeljen sklep, da je med njima vse do bratove smrti obstajala trajnejša življenjska skupnost v pomenu tretjega odstavka 180. člena OZ.

13Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje tožnikovi pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku¹⁰ - v nadaljevanju ZPP). Zaradi zaključka o neobstoju trajnejše življenjske skupnosti med tožnikom in pokojnim bratom se sodišču prve stopnje ni bilo treba izreči o obstoju ostalih predpostavk za utemeljenost zahtevka niti o njegovi višini. Ker gre za samostojne celote odločilnih dejstev in bi zato njihovo ugotavljanje pred sodiščem druge stopnje posegalo v pravico pravdnih strank do pritožbe, ni bilo podlage za dopolnitev postopka pred tem sodiščem.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Odločbe VS RS II Ips 79/97 z dne 13. 5. 1998, II Ips 478/2003 z dne 13. 10. 2004, II Ips 620/2006 z dne 22. 5. 2008 in II Ips 406/2007 z dne 10. 9. 2009. Enako tudi sklep VS RS II DoR 401/2013 z dne 20. 3. 2014.
² Že navedena sodba in sklep VS RS II Ips 620/2006.
³ Že navedena sodba VS RS II Ips 406/2007.
⁴ Sklep z dne 17. 2. 2011.
⁵ Obstoj življenjske skupnosti ni bil ugotovljen niti v primeru, ko sta brat in sestra enajst let živela ločeno, in sta se občasno družila in si nudila čustveno podporo ob nasilnem očetu. Prim. sklep VS RS II DoR 318/2014 z dne 26. 11. 2014.
⁶ Najbolj primerljiva je zadeva, o kateri je bilo odločeno s sodbo VSM I Cp 1275/2014 z dne 9. 4. 2015, vendar se razlikuje od obravnavane v tem, da je bil pokojni dve leti pred smrtjo v oskrbi v zavodu. Poleg tega gre za odločbo višjega sodišča, ki ni bila predmet revizijskega preizkusa. Nenazadnje odločitev o neutemeljenosti zahtevka ne temelji le na dejstvu, da med tožnico in pokojnim ni obstajala življenjska skupnost, ampak je bil zahtevek zavrnjen tudi zaradi nedokazanosti toženkinega nedopustnega ravnanja.
⁷ Toženkina trditev, da je pokojni od leta 2000 živel z očetom, po njegovi smrti (v letu 2002) pa sam, resda izhaja iz poročila Centra za socialno delo (priloga A2), vendar iz iste listine izhaja, da je tožnik za brata dnevno skrbel. Tudi iz pisnih navedb Javnega stanovanjskega Sklada Mestne občine ... izhaja, da je pokojni v socialno stanovanje v letu 2008 preselil iz stanovanja, kjer je živel tožnik z družino in ne iz svojega stanovanja. Navedeno je skladno s tožnikovo izpovedbo, da je brat pred preselitvijo v socialno stanovanje živel z njegovo družino
⁸ Tožnik je zatrjeval, da je bil razlog za bratovo selitev v socialno stanovanje v tem, da ga fizično ni zmogel več nositi po stopnicah. Toženka tej trditvi ni nasprotovala.
⁹ Tožnik je navedeno zatrjeval v tožbi, iz njegove izpovedbe, katere verodostojnost v sodbi ni oporekana (in tega ni navedla niti toženka ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v odgovoru na pritožbo), pa izhaja, da sta bila z bratom tedaj stara pet oziroma sedem let in da je ob dejstvu, da je oče po cele dneve delal, sam prevzel tisto odgovornost in skrb za brata, ki bi ju morala izvrševati mati.
¹⁰ Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Uradni list RS, št. 10/17 - ZPP-E), je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb ZPP, veljavnih pred uveljavitvijo ZPP-E (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).