VSM Sodba II Kp 51748/2020

I. Pritožbi obdolženega A. A. in njegovih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo sta se pritožila obdolženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, s smiselnim predlogom pritožbenemu sodišču, da ga obtožbe oprosti ter obdolženčeva zagovornika zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na pritožbi obdolženca in njegovih zagovornikov sta odgovorila oškodovanca B. B. in C. C., ki pritožbenemu sodišču smiselno predlagata zavrnitev pritožb.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po prepričanju zagovornikov podana, ker je v izpodbijani sodbi izostala obrazložitev zakonskega znaka podrejenega položaja. Takšna kršitev ni podana. Razloge izpodbijane sodbe je namreč treba brati in razumeti kot celoto, iz teh pa je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov podalo jasne zaključke, da je obdolženec s svojimi ravnanji, opisanimi v izreku izpodbijane sodbe, pri oškodovancema povzročil občutek nemoči in vznemirjenosti večje intenzitete, saj ju je bilo strah za njuno življenje, s tem pa ju v skupnosti spravljal v podrejen položaj. Glede preostalih pritožbenih navedb, ko zagovornika trdita, da zakonski znak podrejenega položaja ni podan, kar izhaja iz ugotovitev policije, ter da je šlo med obdolžencem in oškodovancema za navzkrižje interesov, ne pa za resno nasilje, pa je ugotoviti, da zagovornika uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

6Zagovornika zatrjujeta obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP še z navedbami, da je sodišče prve stopnje zgolj povzelo izpovedbe prič, ni pa podalo dokazne ocene zakaj je verjelo oškodovancema. Ni jima mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (zlasti točke 18-21 obrazložitve) podalo argumentirano in jasno dokazno oceno izpovedb oškodovancev ter vseh relevantnih zaslišanih prič, zato je pritožbeni očitek o odsotnosti in nejasnosti razlogov, neutemeljen. S preostalimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščin, da sta oškodovanca ovadbe podala šele po preklicu darilne pogodbe, ter da oškodovanec v zapisnikih Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) ni omenil obdolženčevega nasilja, pa zagovornika ne uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot to smiselno zatrjujeta, temveč grajata dejanske zaključke izpodbijane sodbe, ki so predmet presoje drugega pritožbenega razloga.

7Zagovornika ob prepisu pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njun predlog za izločitev dokazov, trdita, da je bilo zaradi neizločitve dokazov poseženo v številne obdolženčeve ustavne pravice in pravice iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Ker pa niso bili izločeni dokazi, ki bi morali biti, je prišlo tudi do psihološke okužbe sodnika in posledično kršitev 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ter 83. člena v zvezi z 18. členom ZKP.

8V zvezi s povzetim pritožbeno sodišče primarno poudarja, da je o predlogu zagovornikov za izločitev dokazov bilo pravnomočno odločeno s sklepom V Kp 51748/2021 z dne 17. 11. 2021, zato je vsebinska presoja, za katero si smiselno prizadevata zagovornika, izključena. Neutemeljeno je zato polemiziranje o vsebini tega sklepa kakor tudi lastno naziranje zagovornikov o potrebnosti izločitve predlaganih dokazov. Enako velja tudi za pritožbene navedbe glede psihološke okužbe sodnika, v zvezi s čimer je le dodati, da se izpodbijana sodba niti ne opira na dokaze, ki so bili predmet presoje odločanja o izločitvi in ki bi po prepričanju zagovornikov morali biti izločeni. Po navedenem, zatrjevane kršitve niso podane.

9Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

10Bistvo obdolženčevih in zagovornikovih trditev je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinjajo. Obdolženec ob povzemanju posameznih očitkov trdi, da oškodovancema ni grozil, njune prijave pa so lažne. Zagovornika pa menita, da je do nesoglasij in nato do neutemeljenih ovadb s strani oškodovancev (z namenom, da se obdolženca izseli iz hiše), prišlo šele po preklicu darilne pogodbe oziroma, ko je obdolženec zahteval sklenitev dogovorjenega aneksa. Da so bila nesoglasja glede sklenitve aneksa o preužitku je razvidno iz zapisnikov CSD, kjer pa oškodovanec nikoli ni omenil kakršnegakoli nasilja. Menita pa še, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo oškodovancema, ne pa obdolžencu, ter da očitana ravnanja niso dokazana.

11S povzetimi navedbami ni mogoče soglašati. Zagovor obdolženca v smeri zanikanja storitve kaznivega dejanja je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v razlogih izpodbijane sodbe tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj njegovemu zagovoru ni mogoče verjeti. Pritožbena izvajanja zagovornikov in obdolženca, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Podlago za svoje zaključke je sodišče prve stopnje imelo v izpovedbah oškodovancev ter prič D. D. in E. E., nenazadnje pa konfliktna razmerja med obdolžencem in oškodovancema izhajajo tudi iz listinske dokumentacije (zlasti zapisnikov CSD). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pa sta oškodovanca tako ob podaji kazenskih ovadb, kakor tudi tekom preiskave in zaslišana na glavni obravnavi skladno in prepričljivo izpovedala o obdolženčevih ravnanjih in v celoti potrdila očitke, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Tako zagovornika in obdolženec ne morejo uspeti s svojo presojo dogodka iz začetka leta 2017, pri čemer očitek, da je obdolženec oškodovanemu B. B. grozil s pištolo, ocenjujejo kot nedokazan in pojasnjujejo, da je obdolženec tedaj prišel iz sodišča, kjer je bil pregledan, zato je nemogoče, da bi pri sebi imel pištolo. V tej zvezi namreč očitno prezrejo bistvo očitka, ki ni v grožnji z izrecnim kazanjem pištole, temveč v verbalni grožnji – obdolženec se je prijel za žep in oškodovancu rekel, da ima pištolo in da ga bo ubil. Tako je torej povsem brezpredmetno pritožbeno zatrjevanje o obdolženčevem pregledu na sodišču. Prav tako pritožnikom ni mogoče pritrditi v njihovem zatrjevanju o nedokazanosti očitka iz aprila 2019. Tudi v tej zvezi je namreč oškodovanec B. B. prepričljivo izpovedal, da je obdolžencu nesel pošto, ta pa je prišel po stopnicah v spodnji del hiše tem mu grozil, da ga bo ubil, pri čemer je v rokah imel kuhinjski nož, s katerim se ga je dotaknil po oblačilih tako, da je konico noža usmeril v njegov trebuh. Ob takšni prepričljivi izpovedbi zato pritožniki zgolj na podlagi obdolženčevega zanikanja ter navedbah o odsotnosti razloga za njegovo razburjenje, ne morejo prepričati v nasprotno. Enako velja za pritožbene navedbe zagovornikov o vrstah in lastnostih orodij, ki sta jih ob dogodkih z dne 8. 5. 2020 in 12. 5. 2020 posedovala obdolženec in oškodovanec, kakor tudi glede navedb o preprečitvi dostopa do drvarnice in delavnice. Gre namreč za povsem nerelevantne navedbe, ki na pravilne zaključke sodišča prve stopnje ne morejo imeti nobenega vpliva. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi razlogom izpodbijane sodbe v zvezi z obdolženčevim ravnanjem z dne 17. 10. 2020, ko je slednji na podstrešju razbijal vrata ter skozi nastalo odprtino s sekiro zamahnil proti oškodovancu ter ga nato s solzivcem pošprical po obrazu, o čemer sta oba oškodovanca skladno in prepričljivo izpovedala. Zagovornika zato ne moreta prepričati v nasprotno z lastno interpretacijo poteka dogajanja obravnavanega dne. Še zlasti, ko tudi sama navajata, da je obdolženec uporabil solzivec, a v samoobrambi. Na eni strani tako torej priznavata njegovo uporabo, na drugi pa trdita, da se je obdolženec le branil. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je življenjsko nelogično, da bi obdolženec v lastnem domu s sabo nosil solzivec „zgolj iz previdnosti“, zato mu tudi v zanikanju navedenega ravnanja ni mogoče verjeti. Pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe pa zagovornika ne moreta omajati niti s povzemanjem uradnega zaznamka z dne 26. 11. 2021 in trditvami, da med obdolžencem in njegovim sinom ni prihajalo do resnega nasilja in groženj, kar naj bi potrdila tudi policistka F. F. Slednja je namreč zaslišana kot priča izrecno pojasnila, da vsebina uradnega zaznamka ne predstavlja njenih ugotovitev, temveč je zapisala zgolj to, kar je izvedela s strani anonimne osebe. Preostalo pritožbeno polemiziranje v tej smeri, kakor tudi zatrjevanje, da sta oškodovanca podajala ovadbe zoper obdolženca zaradi preklica darilne pogodbe in obdolženčeve zahteve za sklenitev aneksa, se tako izkaže za odvečno. V luči že obrazloženega, pa je neuspešno tudi pritožbeno zatrjevanje, da zakonski znak podrejenega položaja v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje je bilo oba oškodovanca večkrat strah za njuno življenje, za kar sta obdolženca naznanjala policiji in se obračala tudi na druge ustanove. Tako pa sta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevaje, da so vsi živeli v isti stanovanjski hiši in torej imeli možnost vsakodnevnega stika ter zlasti obdolženčevo stopnjevanje intenzivnosti izvajanja (tako fizičnega kot psihičnega) nasilja, bila v podrejenem položaju, kateremu se nista več mogla in znala zoperstaviti.

12Ker pritožbi tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo treba pritožbi, vloženi zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeni.

13Pritožba obdolženca je vložena iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Slednjo je preizkusilo tudi zaradi pritožbe obdolženčevih zagovornikov, ki ne soglašata z odločitvijo sodišča prve stopnje o višini določene kazni in trajanja preizkusne dobe. Navajata, da je sodišče prve stopnje kot obteževalne okoliščine štelo težo, nevarnost storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevo vztrajnost pri izvrševanju prepovedanih dejanj, teh okoliščin pa ni z ničemer konkretiziralo, s čimer je storilo bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje pa bi moralo upoštevati še dejstvo, da je bil obdolženec prisilno izseljen iz skupnega domovanja, ter da z oškodovancema sploh nima več stikov.

14Pritožba zagovornikov ni utemeljena, prav tako pa ob uradnem preizkusu ni bilo najti nobenih razlogov, ki bi narekovali spremembo izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo opozorilne narave – pogojno obsodbo, v njej pa določilo primerno zaporno kazen in preizkusno dobo. Vse navedeno je tako tekom celotne obrazložitve, še zlasti pa v točkah 27 in 29 obrazložitve izpodbijane sodbe tehtno argumentiralo (zato zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana), pri tem pa utemeljeno ni prezrlo daljše časovno obdobje obdolženčevega izvajanja psihičnega in fizičnega nasilja, od česar ga niso odvrnila niti večkratna posredovanja policije, kakor tudi ne ukrep prepovedi približevanja oškodovancema. V luči navedenega je v okviru odločanja o odmeri kazenske sankcije neutemeljeno tudi polemiziranje zagovornikov o tem, da je bil obdolženec prisilno izseljen in da z oškodovancema nima več stikov. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno upoštevalo načelo individualizacije kazenskih sankcij ter obdolžencu izreklo zakonito in pravično kazensko sankcijo, ki bo pri obdolžencu dosegla namen kaznovanja, zato je po presoji pritožbenega sodišča ne gre spreminjati njemu v korist.

15Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah obdolženca in njegovih zagovornikov odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16Iz enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).