VSL Sklep V Kp 59370/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo zagovornika obtoženke za izločitev zapisnika o zasegu predmetov in poročila NFL o preiskavi.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obtoženke zaradi kršitve kazenskega zakona, absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavno varovanih pravic s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep odpravi ter ugodi predlogu zagovornika za izločitev dokazov.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno povzelo spisovne podatke o tem na kakšen način ter v kakšnih okoliščinah je obtoženka izročila paket zakoncema A. in iz katerega razloga sta zakonca A. nato paket odprla, ugotovila njegovo vsebino ter zadevo naznanila policiji. Prav tako je v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v obtoženkino pravico do varstva tajnosti pisem in njeno zasebnost niso posegli organi pregona, temveč je obtoženkin paket odprla in ga policistom posredovala fizična oseba. Pravilno tudi sodišče prve stopnje poudarja, da je potrebno razlikovati med primeri, ko je v zasebnost poseženo s strani državnega organa ter primeri, ko v zasebnost poseže posameznik. V nadaljevanju 6 točke obrazložitve sodišče prve stopnje tudi korektno povzema sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki se nanašajo na t.i. praktično konkordanco, torej ko gre za tehtanje med ustavnimi pravicami obdolženca in ustavnimi pravicami oškodovanca, ki so bile ob pridobivanju dokazov neposredno ogrožene v primerih, ko gre za dokaze, ki jih pridobijo zasebniki. Vendar nato sodišče prve stopnje napačno zaključi, da je potrebno tehtanje opraviti tudi v konkretnem primeru. Pritožnik namreč pravilno opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 18266/2010 z dne 16.10.2014, iz katere izhaja, da mami, katere sin je hranil prepovedane droge v svoji stanovanjski enoti (z mamo je namreč živel v isti hiši, vendar sta uporabljala vsak svojo enoto), v času ko je pridobila sporne dokaze in jih izročila policiji, niso bile neposredno ogrožene njene ustavne pravice in temeljne svoboščine, da matere obdolženca ni mogoče šteti za oškodovanko kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, niti ne more biti oškodovanka tega kaznivega dejanja, zato je potrebno namesto tehtanja uporabiti test pričakovane zasebnosti. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 1865/2016 z dne 15.3.2018, ko je šlo prav tako za primer kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, v tej sodbi pa je sodišče poudarilo, da je bistveni pogoj za tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama, da je kolizija med njima neposredna. Ker najemodajalcev, ki so našli prepovedano drogo v sobi, ki jo je v najemu imel obsojeni, ni mogoče šteti za oškodovance kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ni podan bistven pogoj za tehtanje med prizadetimi ustavnimi pravicami, zato je potrebno ugotoviti ali se je obsojenec lahko zanašal na svojo pravico do zasebnosti. Glede na predstavljeno sodno prakso se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do tistih pritožbenih navedb, ki grajajo razloge izpodbijanega sklepa v zvezi s tehtanjem ustavnih pravic. V konkretnem primeru se namreč obtoženki očita ravno kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 (enako kot v prej omenjenih odločbah Vrhovnega sodišča RS), zato je na dlani zaključek, da zakoncev A. ni mogoče šteti kot oškodovancev in torej tehtanje ustavnih pravic ne pride v poštev.

5Kljub dejstvu, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu svojo odločitev napačno oprlo na tehtanje med dvema ustavnima pravicama, pa je vsebinska odločitev sodišča prve stopnje, da dokazi niso bili nezakonito pridobljeni, pravilna. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da se glede na konkretne okoliščine primera obtoženka ni mogla zanašati na svojo pravico do zasebnosti in to iz razlogov, ki pa jih je pravilno ugotovilo in izpostavilo že sodišče prve stopnje v točkah 8 in 9 izpodbijanega sklepa. Zakonca A. sta namreč zaslišana na sodišču pojasnila zgodovino svojega poznanstva z obtoženko in tudi logično utemeljila svoje pomisleke glede obtoženkine osebnosti in karakterja, na podlagi katerih sta več kot utemeljeno (glede na dejstvo, kaj se je nahajalo v paketu) sklepala, da ne gre za nedolžno prošnjo. A. A. je namreč pojasnila, da sta obtoženka in njen mož vodila nekakšno zavetišče za živali, kateremu pa so nasprotovali praktično vsi aktivisti in številni drugi ljudje, ki so imeli v preteklosti že opravka z njimi, govorilo se je tudi, da obtoženka in njena družina denar pridobivajo z goljufijami in krajami donatorskega denarja. Sprva je mislila, da gre za diskreditacijo obtoženke in njene družine, ker so bile zgodbe o njih grozljive. Sama je z nekaterimi drugimi aktivisti hodila k njim na delovne akcije, je pa bilo malo sumljivo, da niso smeli tam za živali nič graditi, ampak se je kupil kontejner. Vsakič, ko so prišli na takšno akcijo, so jo morali prestaviti iz razlogov na strani obtoženke, kar se je vleklo mesece. Na eni od teh akcij pa je ob koncu prišla obtoženka z B. B. (možem) do njenega moža z nekim paketom v plastični embalaži kvadratne oblike, ki je bila oblepljena z gradbenim trakom, na njem pa je bil naslov nekega človeka, nemški naslov. Obtoženka in B. B. sta prosila njenega moža, ki je ravno takrat delal v Nemčiji na projektu, če bi lahko odpeljal ta paket in ga v Nemčiji odnesel na pošto in poslal, B. B. pa mu je zabičal naj ga odda z navadno pošto in ne priporočeno pošto, kar je bilo ekstra sumljivo. Obtoženka je takrat še povedala, da so v paketu zdravila za njenega bolnega prijatelja. Bilo je sumljivo, da ni bilo tablet. Paket sta vzela in se odpeljala domov, ji je bil pa paket sumljiv že po načinu, kako je bil zavit, predvsem pa zato, ker obtoženka oziroma družina B. vedno potuje v Nemčijo, prav tako bi paket lahko poslala iz Slovenije in bi bil tam prej kot, če bi ga odnesel njen mož. Ker ji zaradi vsega tega ni dalo miru kaj je v paketu, sta paket odprla. Priča C. A. je povedal smiselno enako ter še dodal, da je šel sam v München, naslov na paketu pa je bil iz Berlina. Prav tako je še pojasnil, da ga včasih na poti v Nemčijo ustavijo cariniki oziroma policisti (bodisi v Avstriji bodisi v Nemčiji) in preiščejo avto.

6Vse navedene okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo in izpostavilo že sodišče prve stopnje, torej po eni strani osebnost in sloves obtoženke in njene družine, po drugi strani pa okoliščine predaje paketa, videz paketa (plastična škatla zavita v črn trak, ki onemogoča, da bi se videlo ali vonjalo, kaj je v paketu), striktno naročilo obtoženkinega moža, da mora paket poslati z navadno pošto ter dejstvo, da bi obtoženka lahko sama paket poslala bodisi po pošti bodisi bi ga osebno odnesla v Nemčijo, kamor so redno odhajali z družino (ob tem sodišče druge stopnje še poudarja, da je obtoženka državljanka Nemčije), pa po presoji pritožbenega sodišča omogočajo zaključek, da se obtoženka ni mogla zanašati na svojo pravico do zasebnosti. Podan je namreč utemeljen sum, da je obtoženka C. A. želela izkoristiti kot „mulo“ za prevoz prepovedane droge na način, da C. A. ni pojasnila kaj točno se nahaja v paketu. Obtoženka je morala po oceni sodišča druge stopnje kot vsak drug razumen človek pričakovati, da je njena prošnja za prevoz paketa nenavadna, glede na dejstvo kakšen je bil paket (črn ovoj, ki vsekakor vzbuja dvom kaj se nahaja v paketu glede na obtoženkino pojasnilo, da gre zgolj za zdravila), glede na dejstvo, da bi sama lahko paket poslala po pošti iz Slovenije ali ga odpeljala prijatelju, saj je tudi sama nemška državljanka, ki redno potuje v Nemčijo, glede na dejstvo, da je bilo s strani njenega partnerja C. A. zabičano, da paketa ne sme poslati s priporočeno pošto, temveč z navadno pošto ter navsezadnje glede na njen sloves. Ob vseh teh okoliščinah bi vsak razumen človek lahko pričakoval, da je njegova prošnja nenavadna, celo sumljiva in se bo zato prenosnik paketa želel prepričati in seznaniti z vsebino paketa ob upoštevanju, da je med prevozom v tujo državo lahko podvržen policijskim ali carinskim kontrolam. Samo dejstvo, da sta Nemčija in Avstrija kot državi članici na območju Schengena, kar izpostavlja pritožnik, na odločitev ne more vplivati, saj je splošno znano dejstvo, da potnike tuji policijski ali carinski organi lahko ustavijo in kontrolirajo, prav tako pa so že več let od začetka migrantske krize kontrole na avstrijski meji še vedno poostrene. Zato pritožnik, ki v pritožbi pri zatrjevanju, da je obtoženka utemeljeno pričakovala zasebnost, sploh ne upošteva okoliščin konkretnega primera, temveč zgolj na splošno navaja, da je obtoženka zasebnost pričakovala, saj vsak posameznik pričakuje, da prenosnik ne bo samovoljno odprl paketa, ne more biti uspešen.

7Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.