VSRS Sklep I Ips 28013/2021

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Vložnik zahteve za obnovo kazenskega postopka je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Kopru je s sklepom VI Kr 28013/2021 z dne 29. 3. 2022 zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki jo je vložil A. A., sin obsojene B. B., zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 327/2003 z dne 14. 1. 2004, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru K 208/2002 z dne 8. 4. 2003. Višje sodišče v Kopru je s sklepom VII Kp 28013/2021 z dne 25. 8. 2022 pritožbo pooblaščenca A. A. zavrnilo kot neutemeljeno. Obe sodišči sta odločili, da je A. A. dolžan plačati sodno takso.

2Zoper pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti pooblaščenec predlagatelja A. A., kot navaja v uvodu, zaradi kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je predloženo preliminarno mnenje C. C. nov dokaz, ki dokazuje, da obsojena B. B. ni ponaredila oporoke. Zato so neutemeljene trditve sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da ne gre za nov dokaz v tej zadevi. S takšnim stališčem je sodišče predlagatelju odvzelo zakonsko pravico do obnove postopka, kljub temu, da je predložil ustrezno strokovno mnenje, iz katerega je razvidno, da obsojenka ni storila očitanega kaznivega dejanja. Poudarja še, da sta bila v kazenskem postopku zoper obsojeno B. B. postavljena dva izvedenca grafologa, ki nista strokovnjaka s področja preiskav rokopisov, strokovno mnenje pa je izdelala C. C., ki je strokovnjak za forenzično preiskavo pisav in podpisov. Uveljavljene kršitve sklene z navedbo, da sodba, s katero je bila B. B. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) temelji na mnenjih izvedencev, za katera ni bilo izkazano, da sta strokovno usposobljena za forenzično preiskavo dokumentov in pisav. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v nadaljnjo obravnavo sodišču prve stopnje.

3Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je sodišče ugotovilo okoliščine ponareditve podpisa v pravnomočno zaključenem kazenskem postopku z odreditvijo izvedencev in njuni mnenji ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. V obravnavanem primeru predlagani dokaz ni nov dokaz zgolj zaradi tega, ker naj bi preliminarno mnenje izdelala izvedenka druge stroke. Nestrinjanje z dokazno oceno v sodbi, ki naj bi bila predmet obnove postopka, pa vsebinsko pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4Predlagateljev pooblaščenec je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva izrazil vztrajanje pri trditvah zahteve za varstvo zakonitosti in poudaril, da je predlagatelj predložil kompetentno mnenje strokovnjakinje za forenzično preiskavo pisav in podpisov, ki je ovrglo mnenja dveh nekompetentnih izvedencev grafologov.

B.

5Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena (zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe) po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Ne glede na to, ali gre za odločbo, s katero je končan kazenski postopek, ali pa za tako imenovano drugo odločbo, se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le po končanem kazenskem postopku (izjemo predstavlja le četrti odstavek 420. člena ZKP), ki se nanaša na določene sklepe o priporu.¹ Če zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, jo Vrhovno sodišče s sklepom zavrže (drugi odstavek 423. člena ZKP).

6V obravnavanem primeru je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper pravnomočni sklep sodišča, s katerim je bila zavržena zahteva za obnovo kazenskega postopka. Zahteva je bila torej vložena zoper drugo odločbo, s katero kazenski postopek ni bil pravnomočno končan. Vrhovno sodišče je moralo zato najprej preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za njeno obravnavanje, ki so določeni v prvem odstavku 420. člena ZKP.

7V skladu z določbo prvega odstavka 413. člena ZKP sodišče s sklepom zavrže zahtevo za obnovo kazenskega postopka, če ugotovi na podlagi same zahteve ali spisov prejšnjega postopka, da – med drugim – dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova ali vlagatelj zahteve za obnovo ni navedel, s katerimi dokazi so podprta dejstva, na katera se obnova sklicuje.

8Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da predlog ponovne izvedbe dokaza z istim dokaznim sredstvom o isti dokazni temi ne pomeni novega dokaza.² V zvezi s presojo v zahtevi za obnovo predlaganih novih izvedenskih oziroma strokovnih mnenj iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja stališče, da v primeru izvedenstva ne zadostuje sklicevanje na drugega izvedenca in golo sklepanje o morebitni vsebini njegovega izvida in mnenja. Z vidika presoje, ali gre za nov dokaz, je odločilen prikaz novih dejstev in novih dokazov, ki direktno vplivajo na novo (izvedensko) mnenje, ki je drugačno od mnenja, danega v pravnomočno končanem kazenskem postopku.³

9V obravnavanem primeru je sodišče v sklepu, s katerim je zavrglo zahtevo za obnovo postopka, utemeljeno presodilo, da strokovno mnenje C. C., ki je bilo priloženo zahtevi za obnovo postopka, ne predstavlja dokazne novote, temveč ponuja zgolj drugačne zaključke glede dejstva, ki ga je sodišče v pravnomočno končanem postopku že ugotovilo. Poleg tega je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu strokovno mnenje C. C. ustrezno umestilo v dokazno oceno pravnomočne sodbe. Presodilo je, da obsojena B. B. ni bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena v zvezi s 25. členom KZ le na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev grafologov, temveč na podlagi številnih, tudi testimonialnih dokazov, ki skupaj tvorijo dokazno celoto. Na podlagi navedenega je zaključilo, da zahtevi za obnovo priloženo strokovno mnenje, iz katerega je razvidna zgolj verjetnost, da je „sporni in primerjalni rokopis – podpise napisala ista oseba“ ne more omajati pravilnosti pravnomočne sodbe. Utemeljeno je torej zaključilo, da ne gre za dokaz, na podlagi katerega bi se lahko dovolila obnova postopka, ker dokaz sam po sebi ni primeren oziroma sposoben privesti do drugačne, za obsojenko ugodnejše odločitve.

10Predlagateljev pooblaščenec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi še, da se pravnomočna sodba, s katero je bila B. B. spoznana za krivo, opira na izvedenski mnenji izvedencev grafologov, C. C., ki je izdelala strokovno mnenje, ki je bilo priloženo zahtevi za obnovo postopka, pa je strokovnjak za forenzično preiskavo pisav in podpisov. Ta stroka pa nima nobene zveze z grafologijo. Na podlagi navedenega meni, da gre za povsem drug oziroma nov dokaz.

11V kazenskem postopku je sodišče pridobilo izvedenski mnenji izvedencev grafologov Marjana Puca in Srečka Pušnika. Po vsebini gre za izvedenski mnenji, ki se ukvarjata s preiskavo avtentičnosti podpisa na oporoki. Pri tem je treba upoštevati, da sta bili obe mnenji izdelani pred več kot 20 leti, ko se je za to vrsto izvedencev uporabljalo poimenovanje grafologi. V novejšem času se strokovnjaki za isto strokovno področje – forenzično preiskavo pisav – imenujejo drugače, po vsebini pa gre pri njih za identičen predmet preiskovanja.

C.

12Ker vložnik z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izpolnil pogojev, ki jih določa zakon, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

13Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98a. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker vložnik zahteve za obnovo kazenskega postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

14Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Primerjaj na primer odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Ips 22872/2014 z dne 4. 7. 2016 in I Ips 50781/2016 z dne 30. 6. 2022.
² Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah I Ips 330/2009 z dne 18. 3. 2010, I Ips 34382/2011 z dne 19. 4. 2012, I Ips 16095/2012 z dne 7. 2. 2013 in I Ips 16069/2014 z dne 1. 12. 2022.
³ Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 81809/2010 z dne 11. 5. 2011 in I Ips 16069/2014 z dne 1. 12. 2022.