UPRS Sodba in sklep I U 1421/2022-16

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-4549/2022/6 (1222-07) z dne 12. 10. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-4549/2022/6 (1222-07) z dne 12. 10. 2022.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Hkrati je odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 10. 10. 2022 od 12.00 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 10. 1. 2023 do 12.00 z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ko je vstopil v Slovenijo, je bil obravnavan s strani Policijske postaje Koper. Takrat je tudi podal namero za mednarodno zaščito in kot ciljno državo navedel Italijo. Zatem je bil odpeljan v azilni dom. Tožnik je še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma. Kot izhaja iz uradnega zaznamka in registracijskega lista Policijske postaje Ljubljana Center, se je po tem, ko je zapustil azilni dom, nahajal na železniški postaji Ljubljana z namenom, da se odpelje z vlakom v Italijo. Policisti so ga prijeli na železniški postaji Ljubljana. Ker je ponovno podal namero za mednarodno zaščito, je policija z njim izvedla predhodni postopek, kjer ga je seznanila tudi s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Ob razgovoru, opravljenem pred izrekom ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce, je uradna oseba tožnika vprašala, zakaj je zapustil sprejemne prostore azilnega doma, še preden je vložil prošnjo, na kar je odgovoril, da je imel glavobol in je šel v mesto z namenom, da si kupi zdravila. Na vprašanje, ali bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, če ga ne bi prijela policija, je odgovoril pritrdilno. Povedal je, da bo sedaj počakal in nikamor ne bo odšel.

3Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), iz katere izhaja, da se omejitev gibanja lahko izreče tudi zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. V skladu s 84. a členom ZMZ-1 pa pomeni nevarnost pobega tudi, če so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, do bo oseba pobegnila, če je predhodno že poskušala samovoljno zapustiti Republiko Slovenijo oziroma jo je pozneje zapustila. Tožnik je že želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo. Da je temu tako, izhaja iz depeše Policijske postaje Ljubljana Center, ki je tožnika obravnavala po tem, ko so ga prijeli na železniški postaji Ljubljana. Že na Policijski postaji Koper je bil seznanjen z dejstvom, da v kolikor bo samovoljno zapustil prostore azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, bo obravnavan po Zakonu o tujcih. Tožniku je bilo to prevedeno v njemu razumljivem jeziku – urdu, kar izhaja iz registracijskega lista policijske postaje, ki ga je tožnik podpisal. Na podlagi tega tožena stranka ne more brez dvoma verjeti, da bo sedaj tožnik v azilnem domu ostal ter ne bo več poskušal samovoljno zapustiti Slovenije. Glede na to, da je tožnik že zapustil sprejemne prostore azilnega doma ter ob hkratnem upoštevanju dejstva, da je njegova ciljna država Italija, lahko tožena stranka utemeljeno sklepa, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik poskušal ponovno samovoljno zapustiti azilni dom. S tem bi toženi stranki onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito. S tožnikom je treba opraviti še osebni razgovor. Treba je natančneje razjasniti dejansko stanje v zvezi z njegovimi navedbami, da so mu v izvorni državi grozili zaradi članstva v politični stranki. Gre za relevantne okoliščine, ki jih mora prosilec v postopku podrobneje pojasniti. Če tožniku gibanje ne bi bilo omejeno, bi utegnil ponovno samovoljno zapustiti azilni dom in bi tako onemogočil meritorno odločanje o njegovi prošnji. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le tega samovoljno zapustila. To, da izvajanje ukrepov omejitve gibanja na azilni dom ne bo učinkovito, izhaja že iz tega, da je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil. Poleg tega pa je sam izjavil, da je njegova ciljna država Italija.

4Tožnik v tožbi navaja, da je na Policijski postaji Koper res povedal, da je njegova ciljna država Italija, vendar si je sedaj premislil in bi zelo rad ostal v Sloveniji do konca azilnega postopka. Sedaj, ko mu je bila natančno obrazložena veljavna zakonodaja Slovenije, nima namena zapustiti Slovenije. Če bi mu bilo to natančno obrazloženo v jeziku, ki bi ga razumel že dne 8. 10. 2022, sploh ne bi odšel iz sprejemnih prostorov azilnega doma. Na Policijski postaji Koper je bil tožnik zaslišan s strani policistov tako, da je policist govoril v angleščini, ki pa jo tožnik zelo slabo razume. Njegov materni jezik je punjabi in malo razume tudi hindi. Zaslišanja ni prevajal noben tolmač. To, da s svojim podpisom potrjuje, da razume, kaj pomeni zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, pa je bilo prevedeno v urdu jezik, ki ga tožnik sploh ne razume. Na razgovoru v zvezi z omejitvijo gibanja je na vprašanje, zakaj je zapustil azilni dom, odgovoril, da je iz azilnega doma odšel le v lekarno po protibolečinsko zdravilo za nogo. S sabo ni imel prtljage in se je imel namen vrniti nazaj v azilni dom. Res je bil blizu železniške postaje, ko je iskal lekarno, vendar pri sebi ni imel vozovnice za vlak za Italijo, kamor se ni imel namen odpeljati. Tožnik ne zanika, da je zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se odpravil v center Ljubljane, da bi našel lekarno. Zaradi enkratnega ravnanja, ko je po enem dnevu bivanja v azilnem domu odkrito in ne na skrivaj odšel v center Ljubljane, ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost pobega. Zapisa v registracijskem listu z dne 8. 10. 2022 v urdu jezik tožnik ni znal prebrati. To dokazuje tudi dejstvo, da je ob podaji prošnje najprej prevajal prevajalec za urdu jezik, po tem pa ga je zamenjal drug prevajalec za punjabi jezik, ki ga tožnik povsem razume in je njegov materni jezik.

5Poleg tega predstavlja ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce poseg v pravico do osebne svobode in ni v skladu z načelom sorazmernosti. Pri presoji sorazmernosti bi morala tožena stranka nujno upoštevati tožnikove osebne okoliščine. Tožnik pa sploh ni vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma niti Slovenije. Omejitev gibanja tožniku na Center za tujce je strožji ukrep in ga je mogoče v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 odrediti samo, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Tožena stranka te presoje ni opravila in ni zadostno obrazložila, zakaj meni, da so pogoji za poseg v osebno svobodo izpolnjeni. Ta ukrep ni bil sorazmeren, saj je šlo v primeru tožnika le za enkratni dogodek, ko je tožnik zapustil azilni dom brez prtljage in odšel v center Ljubljane, ki je še vedno na območju azilnega doma. Policija ga je prijela v bližini železniške postaje in avtomatično sklepala, da je tudi on imel namen kupiti vozovnico za vlak in se odpeljati v Italijo. Tožnik pa tega namena ni imel, saj ni imel niti prtljage, ki jo je pustil v azilnem domu, niti ni imel vozovnice za vlak. Tožena stranka se sklicuje na tožnikovo izjavo na Policijski postaji Ljubljana Center, kjer pa ni bilo tolmača za punjabi jezik, sam pa minimalno razume angleški jezik. Pri tožniku je begosumnost zelo šibko izkazana. Tožena stranka se ne more sklicevati na to, da dva varnostnika in en receptor nista dovolj v azilnem domu. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa zgolj ali pretežno na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, da je glede na okoliščine konkretnega primera tožena stranka posebej preverila, ali je ukrep pridržanja sorazmeren z namenom, ki je v pravilnem delovanju skupnega evropskega azilnega prava. Nadalje tožnik še navaja, da je bil v vmesnem času z njim opravljen osebni razgovor, zato je navedeni razlog za omejitev gibanja neutemeljen in pogoji za to niso več podani. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

6Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločbe zadrži izvršitev izpodbijanega akta, saj tožniku že nastaja težko popravljiva škoda. Stanje naj uredi tako, da mora tožena stranka prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Tožnik se v Centru za tujce slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično in celotno zdravstveno stanje. V kolikor bo tožnik s predmetno tožbo uspel, mora tožena stranka že na podlagi neposredne uporabe drugega pododstavka člena 9 (3) Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo citira določili 84. in 84. a člena ZMZ-1 in s tem v zvezi navaja, da je podana zakonska podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Prereka tožbene navedbe, v celoti se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka:

8Tožba je utemeljena.

9Sodišče je na glavni obravnavi dne 25. 10. 2022 izvedlo dokaz z vpogledom v upravni in sodni spis ter v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je bila njegova ciljna država, ko je zapustil Indijo, Slovenija. Zanikal je, da bi kateri policijski postaji rekel, da gre v Italijo. Prostore azilnega doma je zapustil iz razloga, ker je hotel kupiti zdravilo, ker ga boli noga. Na Policijski postaji Koper ni bilo prevajalca. Sam ne razume urdu jezika, sem pa tja kakšno besedo, ker je enaka hindi jeziku. Tudi angleškega jezika ne razume. Na železniški postaji v Ljubljani ni kupil karte za vlak, ko pa so ga tam prijeli policisti, s seboj ni imel nobene prtljage, ker jo je pustil v azilnem domu. Če mu gibanje ne bi bilo več omejeno, bi do konca azilnega postopka počakal v Sloveniji. Na registracijski list z dne 8. 10. 2022 se je podpisal, ker so mu tako rekli, čeprav ga ni razumel. Ni vedel, da ne sme zapustiti Slovenije do konca postopka za priznanje mednarodne zaščite, ko je odšel iz azilnega doma. Nihče mu v azilnem domu ni obrazložil postopek in način, kako se mora obnašati do dne, ko bo podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ko je zapustil azilni dom, da bi našel zdravilo za nogo, se je imel namen vrniti nazaj. Na Policijski postaji Koper se je predstavil z drugim imenom A. A., ker so bili z njim državljani Pakistana in so rekli, naj reče, da so vsi iz Pakistana in so si izbrali pakistansko ime. Enako velja tudi pri predstavljanju na policiji v Ljubljani. Potem so mu pa rekli, da je pri podaji prošnje bolje, da pove svoje pravo ime. V azilnem domu ni razumel, kaj so povedali, da ne sme zapustiti azilnega doma, preden odda prošnjo na mednarodno zaščito. Nikogar ni obvestil, ko je odšel iz azilnega doma. Ni znal jezika, v katerem bi to povedal. Drugi so odhajali, zato je odšel tudi sam.

10Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 2. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganje ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. ZMZ-1 v 84. a členu navaja, kdaj so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila. V obravnavanem primeru je relevantno določilo 2. alineje 84. a člena, ki določa med take okoliščine, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila. V obravnavani zadevi sicer tožnik Republike Slovenije ni zapustil, ostaja pa sporno vprašanje, ali je na podlagi njegovih osebnih okoliščin mogoče sklepati, da je Republiko Slovenijo poskušal samovoljno zapustiti.

11Na podlagi izvedenih dokazov v predhodno izvedenem upravnem postopku je po ugotovitvah sodišča sicer na podlagi določenih okoliščin mogoče sklepati, da je tožnik poskušal Slovenijo samovoljno zapustiti, vendar pa so podane tudi take okoliščine, ki pa ne kažejo na tak tožnikov namen in ne potrjujejo tožnikove begosumnosti v tolikšni meri, da bi bilo možno sklepati na obstoj znatne begosumnosti. Okoliščina, na podlagi katere je mogoče sklepati na tožnikovo begosumnost, je ta, da je v postopku na Policijski postaji Koper rekel, da je njegova ciljna država Italija, ter da je policistom Policijske postaje Ljubljana Center rekel, da je hotel z vlakom v Italijo. Po drugi strani pa ni mogoče zaobiti okoliščin, ki kažejo na nasprotno, torej proti tožnikovi begosumnosti. Kot pomembno okoliščino sodišče šteje, da v bližini železniške postaje, ko so na tožnika naleteli policisti Policijske postaje center, pri sebi ni imel prtljage, temveč jo je pustil v azilnem domu, kar je povedal na osebnem razgovoru v zvezi z omejitvijo gibanja in na zaslišanju na sodišču. S tem v zvezi se postavlja vprašanje, zakaj bi svoje stvari pustil v azilnem domu, če bi res hotel iti na vlak in zapustiti Slovenijo. Nadalje je pri tem potrebno upoštevati, da tožnik ni kupil vozovnice za vlak, na razgovoru v zvezi z omejitvijo gibanja pa je rekel, da je prostore azilnega doma zapustil zato, da bi kupil zdravilo, kar je potrdil tudi na zaslišanju na sodišču. Na osebnem razgovoru je tudi izjavil, da želi ostati v Sloveniji in da ne želi oditi v Italijo. Tudi pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je rekel, da bo do konca postopka počakal v Sloveniji.

12Razen tega sodišče ugotavlja, da je bil tožnik v postopku na Policijski postaji Koper opozorjen na posledice zapustitve azilnega doma v pisavi v urdu jeziku, na zaslišanju na sodišču je povedal, da prevajalca tam ni bilo, na regitracijskem listu pa tudi manjka podpis prevajalca. Tožnik pa je kot jezike, ki jih govori, pri podaji prošnje navajal punjabi, hindi in angleški jezik, na zaslišanju na sodišču pa punjabi in zelo malo hindi. Tako je po mnenju sodišča podan dvom o tem, ali je opozorilo res razumel. Upoštevajoč vse navedene okoliščine sodišče meni, da tiste okoliščine, ki govorijo proti tožnikovi begosumnosti odtehtajo nad tistimi, ki bi kazale na tožnikovo begosumnost. V dvomu, ali je znatna begosumnost res podana, je sodišče odločilo v korist tožnika in je zato štelo, da znatna begosumnost ni v zadostni meri izkazana, zaradi česar je izpodbijani sklep odpravilo iz razlogov po 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je bila napačno uporabljena 2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo, ker je presodilo, da znatna begosumnost tožnika ni izkazana, se do vseh ostalih navedb v tožbi ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

13Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

14Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

15Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme¹.

16Tožnik meni, da bi mu izvrševanje ukrepa pridržanja povzročilo težko popravljivo škodo, saj se slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično in celotno zdravstveno stanje, kršena mu je pravica do osebne svobode. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre v obravnavani zadevi za tak primer. Potrebnost izdaje začasne odredbe je izkazana že zato, ker je sodišče izrek ukrepa v tej zadevi (I. točka izreka te sodbe) odpravilo iz razloga, ker niso podani razlogi iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker je po presoji sodišča nevarnost, da bo tožnik pobegnil, premalo izkazana. Po presoji sodišča omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve ni bila utemeljena zaradi premalo izkazane znatne begosumnosti in zato ta omejitev pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode, kar je dovolj za napolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Hkrati pa sodišče meni, da z izdajo začasne odredbe tudi v ničemer ne bi bila prizadeta javna korist. Glede na navedeno je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

¹ sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 162/2022 z dne 14. 9. 2022