VSC Sodba Cp 101/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

1S sodbo P 56/2020 z dne 14. 11. 2022 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za škodo, katero naj bi tožnik utrpel dne 4. 9. 2019 pri kosilu v gostinskem podjetju C. d.o.o. (zavarovanec tožene stranke), kjer je ugriznil v delec nerjavne kovine, s čimer si je poškodoval zob. Zahteval naj bi plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 10.400,00 EUR. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati prve predpostavke odškodninske odgovornosti – protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke. Tožnik namreč kljub večim pozivom sodišča ni predložil spornega delca, kateri naj bi povzročil škodo in si ga posledično niti sodišče niti izvedenca nista mogla natančno ogledati. Sledeč navedbam izvedenke živilske stroke sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bilo tveganje za kontaminacijo praženega krompirja nizko. Izvedenec stomatološke stroke pa je ugotovilo, da je lahko kompozitna zalivka ODLi na zobu 36 odpadla dne 4. 9. 2019 v posledici ugriza v trd predmet ali spontano zaradi popuščene adhezije plombe na tkivu zoba in bi sama plomba lahko povzročila bolečino ob ogrizu zaradi nje premika in posledično drugačne razporeditve sil ob ugrizu. Izvedenec je še pojasnil zakaj domneva, da je delec izpadla amalgamska plomba iz zoba 37, ki je bila delana pred 20. 2. 2004 in ki je povzročila bolečine in nevšečnosti z zobom 36. Sodišče je to mnenje ocenilo kot prepričljivo. Sodišče je na podlagi zaslišanja prič A. A. in B. B. ugotovilo, da je delec katerega je tožnik vnesel v usta bil prilepljen na zapisnik in ga je s seboj vzela tožeča stranka, ki kasneje tega predmeta ni več predložila sodišču ali izvedencema. Tudi priča B. B. je izpovedala, da je delec pomenil amalgamsko plombo in je bil barve amalgamske kovine, sive barve ter nekoliko podolgovate in zaobljene oblike. Na podlagi tako izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je zavarovanec tožene stranke ravnal protipravno oziroma nedopustno, kar je ena izmed temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke in zato ni krivdno odgovorna za nastanek škode. Pri svojem odločanju je uporabilo določbe členov 131 in 135 OZ. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi pričam B. B. in A. A., ki sta izpovedali, da naj bi tožnik vzel izvod zapisnika s prilepljenim delcem. Tožnik je trdil, da tega delca ni prevzel z zapisnikom. V pritožbi navaja, da imata priči interes o tem, da se tega delca za potrebe tega pravdnega postopka ne najde. Prav tako imata obe priči interes, da se zahtevek zavrne in da se v ta namen delca, ki je dokazoval, da tujek ni zalivka, sodišču ne predloži. Na podlagi fotografij pa je sodišče imelo povsem zadostno oporo za zaključek, da sporni delec ni zalivka iz tožnikovih ust. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je imel tožnik pred škodnim dogodkom na zobu 36 belo plombo in da ta torej ni mogla biti fotografiran tujek. Zato je edino logičen zaključek, da predstavlja fotografirani predmet bodisi zalivko iz zoba 37 ali v usta vnesen tujek zunanjega izvora. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je sporni delec izpadla amalgamska zalivka iz zoba 37, ki je bila izdelana pred 20. 2. 2004. Pri tem pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je izvedenec že v prvotnem izvedenskem mnenju navedel, da sodeč po obliki in barvi predmeta bi lahko šlo ali za amalgamsko zalivko s podlogo iz belkasto – sivega podloženega materiala in popustilo obrobno zaporo med zobom in plombo ali tujek neznanega izvora, vnesen v ustno votlino. Izvedenec je torej že tedaj opravil primerjavo med ogledom delca in izgledom izpadle zalivke na splošno in je možnost, da gre bodisi za izpadlo zalivko bodisi da je tujek ocenil na 1 : 1. Potrebno je upoštevati, da izvedenec ni mogel potrditi, da je na zobu 37 iz katerega bi edinega lahko izpadla zalivka, ki bi bila sporni delec, sploh bila plomba. Izvedenec je zaključil, da na zobu 37 do 6. 9. 2019 ni bilo plombe ali je bila pred 20. 2. 2004. Tožnikova zobozdravnica je ugotovila in zapisala izpad zalivke na zobu 36 tudi v zvezi z zobom 37. Zobozdravnica tako izpadlo zalivko na zobu 37 ni ugotovila. Sporni delec je zgolj hipotetično po dolgem izpadla amalgamska zalivka, takšna zalivka pa bi lahko tožniku izpadla zgolj iz zoba 37, na katerem je tožnik imel zalivko in to zgolj hipotetično. Sporni delec tako ni izpadla zalivka iz zoba 37 ali katerega drugega zoba. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zapisnik, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo, v zapisniku pa je bilo izrecno zapisano, da gre za delček nerjavne kovine in da je bil v praženem krompirju tujek. Prav tako iz mnenja izvedenke živilske stroke izhaja, da ni zagotovljena dobra praksa, ki naj bi preprečevala možnost kontaminacije hrane s tujki. Izvedenka je ugotovila, da obstaja potencialno tveganje, da pade kovinski tujek v pražen krompir. To izkazuje, da bi bilo mogoče vnos tujkov v hrano sicer preprečiti z dobro prakso, vendar pa iz vseh primerov izhaja, da takšna dobra praksa pri zavarovancu ni bila vzpostavljena. Ob logični presoji dejstva je lahko sporni delec izpadla zalivka zgolj v primeru, če je imel tožnik zalivko na zobu 37, kar pa ni dokazano, da zobozdravnica ni ugotovila izpada zalivke z zoba 37, da je v zapisniku opisan delček nerjavne kovine, ob izkazanih pomanjkljivostih v procesu priprave ter ob upoštevanju tožnikove izpovedi, je po mnenju tožnika potrebno zaključiti, da delec, ki je povzročil škodo ni zalivka, ampak tujek, ki je v tožnikova usta zašel s praženim krompirjem. Sodišče prve stopnje je zato napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično ni ugotavljalo vseh elementov odškodninskega delikta. V posledici napačne odločitve o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje stopnje spremeni in se zahtevku ugodi oziroma podredno, da se sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik dokazuje, da mu je škoda nastala dne 4. 9. 2019 pri kosilu v gostinskem podjetju C. d.o.o. (zavarovanec tožene stranke), kjer je ugriznil v delec nerjavne kovine, ki se je nahajal v praženem krompirju, s čimer si je poškodovala zob. Tožeča stranka je vztrajala pri navedbi, da je delec prišel v pražen krompir iz sfere zavarovanca tožene stranke in je trdila, da delec v nobenem pogledu ne spominja na izpadlo zobno plombo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je mogoče materialnopravno zaključiti, da tožeča stranka vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer iz pravnega naslova poslovne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Zavarovanec tožene stranke in tožnik sta bila v pogodbenem odnosu, saj je tožnik, kakor to tudi izhaja iz prejetega računa in iz zapisnika, naročil pri zavarovancu tožene stranke hrano in pijačo. Zato je potrebno ta življenjski primer obravnavati kot zahtevek za plačilo nepremoženjske škode, ki je nastal iz poslovne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Za poslovno odškodninsko odgovornost je značilno, da se protipravnost ravnanja kaže v kršitvi pogodbene (poslovne) obveznosti, ki se jo je stranka s pogodbo zavezala opraviti. Splošne predpostavke tovrstne odgovornosti so nepravilna izpolnitev pogodbene obveznosti, ki ima značilnost protipravnega ravnanja in okoliščina, po kateri vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere stranke, katere izpolnitvena obveznost je kršena. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so tako kršitev pogodbene obveznosti, vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki¹. Tožnik je zatrjeval, da je predmet na katerem se je tožnik poškodoval izhajal iz sfere tožeče stranke, gre torej za nepravilno izpolnitev pogodbe o hrani in tako je bilo dokazno breme, da škoda izvira iz sfere tožene stranke na strani tožeče stranke. Po zaključku sodišča prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje nastanka škodnega dogodka, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tudi po zaključku sodišča druge stopnje tožniku ni uspelo dokazati, da nastanek škode izvira iz sfere zavarovanca tožene stranke. Tega ni uspel dokazati s stopnjo gotovosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka kljub večim pozivom sodišča ni predložila spornega delca, zato si ga posledično niti sodišče niti izvedenca nista mogla natančno ogledati in tudi iz tega razloga je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Tudi izvedenec stomatološke stroke, katerega mnenje je sodišče prve stopnje ocenilo kot strokovnega je ugotovil, da je verjetnost ali je bil predmet amalgamska zalivka s podlogo iz belkastosivega podložnega materiala in popustila obrobna zapora med zobom ali gre za tujek neznanega izvora vnesen v ustno votlino 1 : 1. Izvedenec si je namreč ogledal fotografije delca in je podal mnenje, skupaj s pregledom zobozdravstvene dokumentacije tožeče stranke. Izvedenec je podal mnenje, da je pri pregledu tožeče stranke neposredno po škodnem dogodku njegova osebna zobozdravnica ugotovila izpad ODLi zalivke na zobu 36 in globoko kariozno lezijo do pulpe na zobu 37. Izvedenec ugotavlja, da je lahko kompozitna zalivka ODLi na zobu 36 izpadla dne 4. 9. 2019 v posledici ugriza v trd predmet ali spontano zaradi popuščene adhezije plombe na tkivu zoba in bi sama plomba lahko povzročila bolečine ob ugrizu zaradi nje premika in posledično drugačne razporeditve sil ob ugrizu, o čemer pa se izvedenec ni mogel konkretneje izjasniti. Izvedenec je še navedel, da v kolikor je bila na zobu 37 amalgamska plomba, narejena pred 20. 2. 2004, bi ta lahko izpadla. Izvedenec je natančneje, izčrpneje in razumljivo sodišču pojasnil, da karakteristike delca, ki jih je tožeča stranka navedla pri pričanju na glavni obravnavi, ob upoštevanju značilnosti in načina izdelave amalgamske plombe govori v prid temu, da bi lahko šlo za plombo in dodaja, da odlom plombe v stiku z dlesni avtomatično sproži krvavitve. Razhajanje v izpovedbah v zvezi s samim izgledom delca tožeče stranke in njegovega sina na eni strani in prič A. A. ter B. B. na drugi strani, je s svojimi ugotovitvami razjasnil izvedenec stomatološke stroke in je pojasnil, zakaj domneva, da je delec izpadla amalgamska zoba iz zoba 37, ki je bila delana pred 20. 2. 2004. V zvezi z izvorom delca je bila tekom postopka angažirana tudi sodna izvedenka živilske stroke, kateremu mnenju je sodišče prve stopnje sledilo v delu, kjer je zapisala, da na osnovi videne situacije ocenjuje, da je tveganje, da pade kovinski tujek v pražen krompir, nizko. Sledeč navedbam izvedenke živilske stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo tveganje za kontaminacijo praženega krompirja, nizko. Sodišče je zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ni kršil dolžnosti skrbnega ravnanja pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti, ravnal je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka kot to določa drugi odstavek 6. člena OZ. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je po mnenju sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, na podlagi skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi dokazne ocene izpovedb vseh prič, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni uspel s stopnjo verjetnosti dokazati, da je vzrok za škodni dogodek ravnanje zavarovanca tožene stranke, ki bi omogočil vnos tujka v tožnikova usta. Zato je na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka mogoče zaključiti, da kovinski delec, ki naj bi po trditvah tožeče stranke povzročil tožniku škodo, ne izvira iz sfere zavarovanca tožene stranke. Ker tako tega tožeča stranka ni uspela dokazati, tako ni podana poslovna odškodninska odgovornost iz sklenjene pogodbe med tožnikom in zavarovancem tožene stranke z dne 4. 9. 2019.

6Takšnega, pravilnega zaključka sodišča prve stopnje in delno spremenjene materialnopravne odločitve za zavrnitev tožbenega zahtevka pa ne spremenijo pritožbene navedbe tožeče stranke v pritožbi, da tožnik ni skupaj z zapisnikom vzel prilepljenega spornega delca. V tej zvezi je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo izpovedi prič B. B. in A. A., ki sta skladno izpovedali, da naj bi tožnik vzel izvod zapisnika o dogodku, skupaj s prilepljenim delcem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik kasneje, tekom postopka na prvi stopnji tega spornega delca sodišču ni predložil. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedi obeh prič kot verodostojni in takšno dokazno oceno sodišče druge stopnje sprejema, saj ti dve priči nista zaposleni pri sami toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ti dve priči nimata interesa v pravdi, da bi neresnično zatrjevali, da je delec skupaj z zapisnikom vzela tožeča stranka.

7Tako so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da tožnik ni prevzel originalnega zapisnika, skupaj s prilepljenim delcem. Tudi iz tega razloga, ker tožnik ni predložil originalnega delca, kateri bi mu naj zašel v usta, je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca dopustilo možnost, da je šlo za izpadlo plombo iz zoba tožnika, katera je povzročila poškodbo tožnika, kar vse izhaja iz mnenja izvedenca stomatološke stroke in iz vsega izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnik ni uspel s stopnjo verjetnosti dokazati, da izvira škodni dogodek iz sfere zavarovanca tožene stranke in da izvira kovinski delec, kateri je povzročil poškodbo tožnika iz sfere zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sledilo mnenju izvedenca, da je lahko šlo za izpadlo plombo in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da je izvedenec nepravilno ocenil, da gre bodisi za izpadlo zalivko bodisi za tujek, kar je ocenil v razmerju 1 : 1. Takšno mnenje izvedenca je omajalo dokazno trditev tožeče stranke, da izvira kovinski delec iz sfere zavarovanca tožene stranke in da ne izvira iz ust tožeče stranke kot take. Zobozdravnica izpadle zalivke na zobu 37 res ni ugotovila, vendar je iz mnenja izvedenca mogoče zaključiti, da obstaja enaka stopnja verjetnosti, da je šlo za vnos delca iz sfere zavarovanca tožene stranke kakor tudi iz sfere samega tožnika. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je zavarovanec tožene stranke ravnal v nasprotju s pogodbeno obveznostjo, le-ta je izpolnil svojo pogodbo tako kot je bila sklenjena in je dobavil hrano, v kateri se ni nahajal kovinski delec, ki bi lahko povzročil poškodbo tožnika. Zavarovanec tožene stranke je pri izpolnjevanju svoje poklicne dejavnosti ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (6. člen OZ).

8Glede zapisnika, napravljenega pri zavarovancu tožene stranke, sama tožeča stranka v pritožbi navaja, da naj bi bil zapisnik sestavljen izključno po tožnikovem nareku. Priča B. B. pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpovedala, da jo je delec spominjal na plombo in da je bil barve amalgamske kovine oziroma sivorjave barve ter nekoliko podolgovate in zaobljene oblike. Sodišče prve stopnje pa je dokazno ocenilo tudi mnenje izvedenke živilske stroke. Na podlagi mnenja izvedenke je ugotovilo, da sicer teoretično lahko obstaja potencialno tveganje, da pade kovinski tujek v pražen krompir, vendar je izvedenka na osnovi videne situacije ocenila, da je to tveganje nizko. Sodišče je sledilo mnenju izvedenke v delu kjer je zapisala, da je na osnovi videne situacije ocenila, da je tveganje, da pade kovinski tujek v pražen krompir, nizko. Tudi mnenje te izvedenke ne potrjuje trditev tožeče stranke, da kovinski tujek izhaja iz sfere zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tudi dokazno ocenilo izpoved samega tožnika in ga je v pretežnem delu ocenilo kot neverodostojnega, zlasti v delu kjer je izpovedal, da ni prevzel skupaj z zapisnikom originalnega kovinskega delca, ki naj bi povzročil škodo, temveč je predložil le fotografije s slabo vidnim kovinskim delcem.

9Sodišče prve stopnje je tako na podlagi obrazloženega pravilno ugotovilo dejansko stanje nastanka škodnega dogodka in na podlagi izvedenih dokazov z gotovostjo ni ugotovilo, da kovinski delec izvira iz sfere zavarovanca tožene stranke in da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je podano nestrokovno izvajanje pogodbe o hrani in pijači, ki naj bi povzročila škodni dogodek. Sodišče prve stopnje tako ni ugotovilo kršitve pogodbene obveznosti zavarovanca tožene stranke ter, da škoda izvira iz kršitve pogodbene obveznosti zavarovanca tožene stranke in zavarovanec tožene stranke tako ni kršil pogodbe z dne 4. 9. 2019 in tako ni podana poslovna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke (člen 239 OZ in 6. člen OZ).

10Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je tako mogoče zaključiti, da tožeča stranka ni uspela dokazati predpostavk za poslovno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke, kot je obrazloženo zgoraj. V pritožbi tožeča stranka eksplicitno ne očita katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka je zagrešilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa ni ugotovilo tistih bistvenih kršite določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo glede odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

11Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

¹ Glej Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2003, 2. knjiga stran 207 do 208 in tako tudi VSM sklep I Cpg 59/2017 z dne 3. 3. 2017.