VDSS Sodba Pdp 764/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa toženke z dne 12. 9. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 11. 2019 ter za obračun mesečnih bruto zneskov v skupni višini 931,75 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka za obračun zneska v višini 139,68 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka (III. točka izreka).

2Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je moral biti v času odmora ves čas prisoten na mejnem prehodu ter nenehno opazovati in nadzirati okolico. Sklicuje se na stališče zavzeto v odločbi Pdp 200/2022. Delavec mora imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s počitkom in ne z delovnim časom. Iz stališč Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba. Odstopanja od ureditve počitka in delovnega časa niso dopustna, oba pojma pa se med seboj izključujeta. Čeprav se odmor po ZDR-1 všteva v delovni čas in je plačan, delodajalec ne more delavcu narekovati drugačnega načina koriščenja odmora, ki delavcu omogoča regeneracijo. Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, je v nasprotju z določbami in namenom Direktive ter stališči SEU. Sodišča morajo upoštevati primarnost prava EU in v primeru dvoma postaviti predhodno vprašanje SEU. Opozarja še na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Dor 74/2022, kjer je tudi Vrhovno sodišče RS enačilo pojem odmora s počitkom po Direktivi. V kolikor bi toženka menila, da zaradi narave in intenzitete dela zamenjava za čas koriščenja odmora ni potrebna, ne bi niti izdala navodila v letu 2010, da mora vodja izmene zagotoviti odmor, prav tako ne bi v letu 2018 dosledno uredila zamenjav, kar kaže na to, da brez menjave odmor ni bil mogoč. Pri svoji odločitvi se je sodišče zmotno oprlo zgolj na število opravljenih mejnih kontrol, klicev in posredovanj, v času ko le teh ni bilo, pa naj bi tožniku narava dela omogočala, da si vzame odmor. To pomeni, da na intenziteto tožnikovega dela obveznost opazovanja, nadziranja in varovanje mejnega prehoda ne vpliva, kar pa ne drži. Tožnik zaradi predpisov opazovanja in nadziranja meje ni smel opustiti. Tožnik je moral biti ves čas na razpolago delodajalcu, v položaju stalne pozornosti in pripravljen, da takoj odreagira, zato se tudi glede na Direktivo ta čas šteje za efektivni delovni čas. V času odmora pa mora biti delavec povsem prost svojih obveznosti. Sklicuje se na sodno prakso SEU (C-107/19, C-344/19). Prvostopenjsko sodišče je napačno povzelo, da so na A. praviloma do 22. ure delo opravljali trije policisti. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da sta bila tam v dnevni izmeni praviloma dva policista, izjemoma trije, kar vse je posledica kadrovske podhranjenosti, kar je potrdil zaslišani B. B. Ne drži niti zaključek sodišča, da tožnik ni navedel, na katere dneve sta bila na MP A. v dnevni izmeni le dva policista, saj je tožnik odškodnino zahteval zgolj za dneve, ko sta bila na MP A. v dnevni izmeni zgolj dva in ne trije policisti. Trditveno in dokazno breme o zadostnem številu zaposlenih na MP A. je na toženki, ki temu bremenu ni zadostila, zato ne drži, da je tožnik podnevi lahko koristil menjavo. Iz ugotovitev sodišča, ki se nanašajo na vstop in izstop potnikov in trajanja temeljnih in temeljitih kontrol je razbrati, da MP A. niso večinoma uporabljali obmejni prebivalci, kar pomeni, da tudi temeljna kontrola ni trajala zgolj nekaj sekund, ampak praviloma eno minuto. Že iz statističnih podatkov, ki jih je ugotovilo sodišče, je razvidno, da tožnik, če ni imel menjave, ni mogel koristiti odmora. Za nočni čas pa je sodišče ugotovilo, da je iz izpovedi tožnika in prič razvidno, da je bila ponoči intenziteta prehodov nižja in je zato zaključilo, da je bilo ponoči prehajanje meje bistveno manjše, kar naj bi potrdili tudi statistični podatki, kar pa ne drži, saj slednjih ni. Pri tem pa ni pojasnjeno, kako je prišlo do ugotovitve o tem, da je število prehodov manjše. Z nepravilno in nepopolno dokazno oceno je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in priglaša stroške pritožbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi tožnika in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dosledno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, nobenih navedb in dokazov ni spregledalo, jasno je tudi obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo svoje dokazne zaključke in zakaj določenim dokazom ni sledilo. Razlogi sodišča prve stopnje so logični in razumljivi, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

6Tožnik je v vtoževanem obdobju od julija 2014 do novembra 2018 opravljal delo policista na mejnih prehodih za mednarodni promet (v nadaljevanju MP) C., A. in D. ter na mejnih prehodih za obmejni promet (v nadaljevanju MPOP) E., F. in G., kjer je opravljal dela in naloge mejne kontrole. Od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega odmora, ker naj bi delo opravljal tudi takrat, ko bi moral imeti odmor. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je delovni proces tožniku omogočal koriščenje odmora med delovnim časom.

7Pritožba nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se ne more enačiti pojma počitka in odmora med delovnim časom, ker se odmor šteje v delovni čas. Takšno stališče je po mnenju tožnika v nasprotju z Direktivo in stališči SEU. Vprašanje (ne)vštevanja odmora ali počitka v delovni čas ni predstavljalo odločilnega razloga sodbe, zato tožniku zaradi izpodbijanega stališča nista bili kršeni pravici do sodnega varstva (23. člen v povezavi s 3.a členom Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.) in poštenega sojenja (6. člen EKČP), kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja razloge Vrhovnega sodišča RS iz sklepa VIII Ips 54/2021. Vrhovno sodišče RS v citirani zadevi odmora ni umestilo v "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom. Kot je dodatno pojasnilo v sklepu DoR 74/2021, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora.

8Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na zadevi SEU C-107/19 in C-344/19, saj nista uporabljivi v konkretnem primeru. V zadevi C-107/19 je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v zadevi C-344/19 pa za vprašanje, ali se pripravljenost oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. V primeru tožnika je moralo sodišče presoditi, ali je glede na zatrjevane okoliščine delovnega procesa, to je naravo in intenzivnost dela, tožnik imel možnost koristiti pravico do odmora in se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali se je čas odmora štel v delovni čas ali z vprašanjem pripravljenosti za delo.

9Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki ureja pravico do odmora, in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.), ki v petem odstavku policistu omogoča, da v primeru, če delodajalec ne določi časa koriščenja odmora, sam izbere čas odmora med delom, vendar ne na začetku ali koncu delovnega časa. Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela ter ali ima delavec v času trajanja delovnega časa, v katerem je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, glede na naravo in intenzivnost dela dejansko možnost koriščenja odmora. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da dopis komandirja policijske postaje z dne 9. 6. 2010 o tem, da vodja izmene z organiziranjem dela v posamezni izmeni zagotavlja tudi počitek med delovnim časom, potrjuje, da bi tožnik lahko odmor koristil le, če bi mu vodja izmene zagotovil zamenjavo. Enako velja glede pritožbenih navedb, da je od konca leta 2018 toženka zagotovila zamenjavo za čas odmora. Ali je tožnik lahko koristil odmor, je stvar materialno pravne presoje sodišča v posameznem primeru in ni odvisna od navodil glede izvajanja menjav.

10Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in prič pravilno ugotovilo, da so bili mejni prehodi, z izjemo A., manjši, uporabljali so jih predvsem obmejni prebivalci, ki so imeli zaposlitev ali zemljišče na drugi strani meje, zato se podatki o prehodu potnikov večinoma nanašajo na iste osebe, ki so jih policisti že poznali in so lahko opravili mejno kontrolo le enkrat v dnevu, takšna kontrola pa je bila tudi hitrejša. V času turistične sezone in praznikov so te prehode uporabljali tudi drugi, zato so bili nekoliko bolj obremenjeni, vendar je iz statističnih podatkov razvidno, da ni šlo za bistveno višje število prehodov. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da iz statistike izhaja, da potniki niso ves čas prehajali meje, glede na povprečno število prehodov na uro, poleg tega je sledilo izpovedi B. B., H. H. in I. I., da se je zgodilo, da na A. (v nočnem času) mejo ni prestopilo vozilo tudi po 15 ali 20 minut oziroma celo pol ure (I. I.) pri ostalih prehodih (odprtih v časovnem razponu od 5.30 do 22.30 ure) pa tudi dlje časa. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnik med delovnim časom ne bi mogel izkoristiti pripadajočega odmora, pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je narava dela na mejnih prehodih, vključno z MP A., omogočala odmor oziroma, kako je ugotovilo, da je število prehodov na MP A. v nočnem času manjše, pa je neutemeljen, saj se je sodišče do vsega navedenega temeljito in tudi prepričljivo opredelilo.

11Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je bila intenzivnost prehodov meje na MP A. tolikšna, da je bil tožnik nepretrgoma obremenjen z izvajanjem mejne kontrole. Iz statističnih podatkov, upoštevajoč ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bilo tudi veliko prehodov obmejnih prebivalcev, ki so večkrat dnevno prehajali mejo, kontrola pa je bila opravljena le enkrat in je potekala hitreje, ni razvidno, da bi moral tožnik ves čas izvajati mejno kontrolo. Sodišče prve stopnje je poleg tega pravilno ugotovilo, da so bili na A. čez dan oziroma od 6.00 do 22.00 ure v izmeni praviloma trije policisti, kar je pomenilo, da je bila mogoča menjava za čas odmora. Toženka je dokazala, da je v času od 6.00 do 22.00 ure zagotovila tri policiste, le izjemoma (bolniška, dopust) sta delala le dva policista, takrat pa je tožnik imel možnost zaprositi za menjavo za čas odmora, zamenjave pa so se tudi izvajale. Tožnik je trdil, da zahteva plačilo le za dneve, ko sta delo opravljala dva policista, vendar ni dokazal, da sta prav na te dneve dejansko delo tam opravljala le dva policista, niti da mu zamenjava za odmor v takšnem primeru ni bila zagotovljena. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo toženki, da je tožnik v času dnevnih izmen na A. imel možnost koristiti odmor, ker so od 6.00 ure do 22.00 ure praviloma delali trije policisti, zato je bila možna menjava, prav tako je bila možna menjava, če sta delala dva, saj so se menjave zagotavljale. Posledično niso relevantne pritožbene navedbe o frekvenci dnevnih prehodov ter profilu potnikov, ki so v tem času ta mejni prehod prestopali.

12Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je tožnik ponoči na A. lahko koristil odmor, glede na to, da sta bila le dva policista oziroma kako je prišlo do ugotovitve o tem, da je število prehodov v nočnem času manjše. Sodišče prve stopnje je v 14. točki sodbe pojasnilo, da so priče potrdile, da je bila ponoči nižja intenzivnost prehodov (10, 15, 20 minut ali celo pol ure ni bilo nobenega prehoda), zato je tožnik odmor lahko koristil, čeprav ni imel menjave.

13Pritožba vztraja, da za odločitev o zahtevku ni pomembno samo število mejnih prehodov, saj je imel tožnik tudi druge naloge, in sicer je moral opazovati mejni prehod in opravljati obhode, zaradi česar ni mogel prenehati z delom in si organizirati koriščenja odmora z namenom regeneracije. Sodišče prve stopnje je navedene naloge upoštevalo, vendar je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnik kljub temu imel dovolj časa za odmor. Ugotovilo je, da je le redko prišlo do izrednih situacij, zaznan ni bil niti en nedovoljen prehod meje, prav tako ni bila zabeležena uporaba daljnogledov, uporaba katerih je morala biti zavedena zaradi poročanja EU, kar kaže na neutemeljenost navedb o neprestanem opazovanju okolice. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da opazovanje okolice ni bilo potrebno izvajati neprestano oziroma neprekinjeno, saj to že življenjsko gledano ni mogoče, zato navedena naloga tožniku ni onemogočala koriščenja odmora. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sklicevanje, da je bilo tožniku onemogočeno koriščenje odmora na podlagi nalog iz 2. člena Zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. RS, št. 60/2007 in nasl.) in 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.), ki zahtevata nadzorovanje celotnega območja mejnega prehoda in takojšnje reagiranje zaradi zavarovanja življenja in zdravja ljudi in preprečevanje ilegalnih prehodov na območju mejnega prehoda, neutemeljeno.

14Pritožba uveljavlja, da tožnik ni imel pravice do odmora, ker se je od njega terjala stalna pozornost, zato bi si lahko vzel čas za malico le pod pritiskom, pri tem pa je moral nadzorovati prehod in v primeru prihoda potnika ali poskusa nezakonitega prečkanja državne meje, malico prekiniti, kar kaže na to, da mu odmor ni bil omogočen. Kot je bilo že obrazloženo, je do izrednih situacij oziroma dogodkov v vtoževanem obdobju prišlo le redko. Upoštevajoč ugotovljeno naravo tožnikovega dela oziroma njegovo obremenitev z nalogami, ni odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času malice na mejni prehod prišla stranka.¹ Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES in odločitev SEU v zadevi C-107/19 in C-344/19, ker naj bi bil tožnik ves čas na razpolago toženki na način, ki naj bi mu onemogočal koriščenje odmora. Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika prekinjen, bi ga tožnik lahko koristil kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogel koristiti. Tega mu glede na že pojasnjeno ni preprečevala niti naloga opazovanja in nadzorovanja okolice. Upoštevajoč vse navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bil tožniku odmor zagotovljen le v primeru zamenjave, saj je odmor lahko koristil tudi brez menjave.

15Tožnik se neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi Pdp 200/2022, saj gre za drugačno dejansko situacijo. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za dneve, ko mu naj ne bi bil omogočen odmor, kar pomeni, da se mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti, kakšna je bila narava in intenzivnost delavca in se ne more sklicevati na okoliščine drugega primera. V primeru tožnika je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristil, zato ni bila podana protipravnost ravnanja toženke. Ker morajo za odškodninsko odgovornost biti podane vse predpostavke (škoda, nedopustni škodni dogodek, vzročna zveza in odgovornost) kumulativno, je zahtevek tožnika neutemeljen že iz razloga, ker ni izkazana protipravnost (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Primerjaj 22. točko odločbe VIII Ips 54/2021.