2. člen ZNDM-2

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejne kontrole in ostale tožnikove naloge) ter frekvenca delovne obremenitve takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom.

V primeru tožnika je dokazni postopek pokazal, da je tako glede na naravo kot intenzivnost dela odmor lahko koristil, zato ni bila podana zatrjevana protipravnost ravnanja toženke, posledično je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni odmor utemeljeno zavrnilo.

Če tožnik meni, da mu toženka dolguje odškodnino za neizkoriščeni odmor, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze, kar je sodišče prve stopnje dosledno upoštevalo. Vendar pa to ne pomeni, da mora tožnik dokazovati negativno dejstvo, tj. da ni imel odmora, kot skuša to zmotno prikazati v pritožbi, temveč, da je delo opravljal v času odmora, kar je tudi trdil. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi štelo, da se je procesno dokazno breme prevalilo na toženko, ki je z izvedenimi dokazi uspela izpodbiti trditve tožnika ter dokazati, da mu je pravico do odmora zagotovila. Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu oziroma ker tožnik mejnega prehoda ni smel zapustiti. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela, ali ima delavec tekom delovnega časa tudi, če je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, dejansko možnost koristiti odmor.

Pravica do odmora med delovnim časom tožniku ni bila kršena, ker sta narava in intenzivnost dela omogočala koriščenje odmora med delovnim časom. Obremenjenost mejnih prehodov ni bila takšna, da bi ves čas prihajalo do prehodov meje, prav tako pa tožnik ni bil dolžan ves čas opazovati okolico, kar pomeni, da je odmor lahko koristil, čeprav kdaj morebiti v dveh delih. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Če tožnik meni, da mu toženka dolguje odškodnino za neizkoriščeni odmor, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze, kar je sodišče prve stopnje dosledno upoštevalo. Vendar pa to ne pomeni, da mora dokazovati negativno dejstvo, tj. da ni imel odmora, temveč, da je delo opravljal v času odmora, kar je tudi trdil. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi štelo, da se je procesno dokazno breme prevalilo na toženko, ki je z izvedenimi dokazi uspela izpodbiti trditve tožnika ter dokazati, da mu je pravico do odmora zagotovila. Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na samem delovnem mestu oziroma ker tožnik mejnega prehoda ni smel zapustiti. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela, ali ima delavec tekom delovnega časa, tudi če je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, dejansko možnost koriščenja odmora. Vsa dokazna sredstva so si med seboj prirejena in enakovredna, zato bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP stališče, da bi se dejstvo, ali je bilo na mejnem prehodu A. ustrezno število ljudi za zagotovitev zamenjave, l

Narava in intenzivnost dela sta bili takšni, da sta tožniku omogočali koriščenje odmora tudi brez menjave.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnik med delovnim časom ne bi mogel koristiti odmora.

Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika prekinjen, bi ga tožnik lahko koristil kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogel koristiti. Tega mu ni preprečevala niti naloga opazovanja okolice niti obhodi.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnik med delovnim časom ne bi mogel izkoristiti pripadajočega odmora.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnica med delovnim časom ne bi mogla izkoristiti pripadajočega odmora.

Zmotno je stališče pritožbe, da je na toženki trditveno in dokazno breme o ustreznem številu policistov na mejnem prehodu, ki bi lahko tožniku zagotovili zamenjavo in s tem pravico do odmora. Če tožnik meni, da mu toženka dolguje nadomestilo za neizkoriščeni odmor, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze.

Že na podlagi tožničine izpovedi ni mogoče zaključiti, da je bila nepretrgoma delovno obremenjena, temveč obratno, da je imela tudi večkratne prekinitve in je med čakanjem na vozila lahko izkoristila odmor med delom. Izpovedala je namreč, da je v tem času lahko pomalicala, skuhala kavo, čaj … Po mnenju pritožbe navedeno ne predstavlja koriščenja odmora na način, da je izpolnjeno njegovo bistvo (da se delavec posveti lastnim interesom, se regenerira, odpočije), čemur pa ni mogoče pritrditi glede na že obrazloženo manjšo intenziteto dela in dejstvo, da je tožnica prekinitve med delovnim časom očitno imela.

Vprašanje, ali je bila preiskava vozila, ki ga je vozil obsojenec, opravljena zakonito, je treba presojati z vidika predpisov, ki so v kritičnem času urejali delovanje policije na mejnem prehodu in predpisov, ki so urejali carinski nadzor. Po navedeni ureditvi lahko policisti, ki izvajajo mejno kontrolo, opravijo pregled prevoznega sredstva in v primeru suma prevoza prepovedanih predmetov tudi preiskavo prevoznega sredstva brez odredbe sodišča. Enako velja za carinske organe v primeru razlogov za sum kršitve carinskih, trošarinskih in drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti carinske službe. Takšno ravnanje mejnih policistov in carinikov tako samo po sebi ne pomeni kršitve določb 214., 215. in 219. člena ZKP. Kot je bilo že pojasnjeno, za pregled vozila po ZNDM-2A zadošča zelo nizek dokazni standard - sum. Takšnemu dokaznemu standardu pa je bilo vsekakor zadoščeno z zaznavo izkušenega obmejnega policista, ki se je v skladu s svojimi pooblastili, po oceni obeh nižjih sodišč za natančen pregled vozila odločil na podlagi informacij, ki jih je pridobil od kriminalista iz Ljubljane in dejstva, da je na sredinski konzoli obsojenčevega vozila opazil razstavljen