VSC Sklep I Kp 40229/2022

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo, da obtožencu odredi pripor po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) za zagotovitev navzočnosti na predobravnavnem naroku. Pripor po tem sklepu lahko traja od dneva in ure prijetja obtoženega pa do objave sodbe, če ni prej odpravljen, najdlje pa mesec dni.

2Zoper sklep o odreditvi pripora se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov obtoženčev zagovornik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in odrejeni pripor odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po določbi drugega odstavka 307. člena ZKP sme sodišče v primeru, ko je očitno izkazano obtoženčevo izmikanje glavni obravnavi, oziroma predobravanemu naroku, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP, odrediti pripor, da zagotovi obtoženčevo navzočnost na glavni obravnavi, oziroma na predobravnavnem naroku. V tem primeru sme pripor trajati do objave sodbe, najdalj pa mesec dni. Sodišče prve stopnje je v pritožbeno izpodbijani odločitvi ugotovilo obstoj utemeljenega suma, okoliščine, ki kažejo na obtoženčevo izmikanje prihodu na predobravnavni narok, ki je v tej zadevi obligatoren, neogibnost in sorazmernost pripora.

5Zaključek o obstoju utemeljenega suma je prvostopenjsko sodišče argumentirano naslonilo na pravnomočnost obtožnice, s čimer je bil utemeljen sum formalno dognan, ker pa se po pravnomočnosti le-te niso ugotovila nova dejstva in okoliščine, pa zahtevan dokazni standard ni bil omajan ali ovržen. Pritožnik si neutemeljeno prizadeva pod vprašaj postaviti takšen pravilen prvostopenjski zaključek. P

6Podatki spisa potrjujejo, da je sodno pisanje (obtožnico) na naslovu obtoženčevega bivanja sprejela A. A., ki po pritožbenem zatrjevanju naj ne bi bila družinski član, zunajzakonska panterica ali oseba iz prvega odstavka 119. člena ZKP, ki se ji pisanje po 118. v zvezi 119. členom ZKP lahko vroči. Na tej osnovi pritožnik gradi tezo, da pisanje obtoženemu ni bilo vročeno, zaradi česar naj bi prvostopenjsko sodišče pri izpodbijani odločitvi napak izhajalo iz pravnomočnosti obtožnice.

7ZKP v prvem odstavku 120. člena določa, da je treba obdolžencu osebno vročiti vabilo na prvo zaslišanje v predhodnem postopku in vabilo na glavno obravnavo. V drugem odstavku istega člena je med drugim določeno, da je treba obdolžencu, ki nima zagovornika, osebno vročiti tudi obtožni akt, sodbo in vse odločbe, pri katerih teče od vročitve rok za pritožbo, kot tudi pritožbo nasprotne stranke, ki se vroča v odgovor. Pisanja, za katera zakon določa, da se vročajo osebno, je torej treba izročiti neposredno naslovniku, ob predhodnem obvestilu, naj bo naslovnik določenega dne ob določeni uri doma, pa je mogoča tudi nadomestna vročitev osebam, določenim v prvem odstavku 119. člena ZKP. Šele po ponovljeni neuspeli osebni vročitvi se lahko opravi nadomestna vročitev kateremu od naslovnikovih odraslih družinskih članov, ki jim zakon nalaga dolžnost sprejeti pisanje.

8Iz listin spisa izhaja, da v času vročanja obtožnice obtoženi ni imel zagovornika, zato mu je sodišče prve stopnje obtožni akt pravilno vročalo po določbah 118. člena ZKP (osebno). Zaradi neodzivnosti na obvestilo o prispelem pisanju je bilo sodno pisanje obtožencu vročeno na podlagi nadomestne vročitve, torej obtoženčevi zunajzakonski partnerici A. A. V uspešnost pritožbe tako ne vodi nekonkretizirano zanikanje obstoja zunajzakonske zveze z A. A. (oziroma njenega svojstva v smislu 119. člena ZKP), ki je pisanje sprejela, zlasti, ko je prevzemnica ob podpisu na vročilnici (ki se šteje za javno listino) pripisala tudi „partnerka“, se ob vročanjih sodnih pisanj večkrat nahajala na obtoženčevem naslovu bivanja in vedela povedati o nahajanju obtoženega.

9Vročitev sodnega pisanja se šteje za opravljeno, ko ga prejme prejemnik (v obravnavanem primeru A. A.), zato pritožbeno zatrjevanje, da obtoženi pisanja od prevzemnice le-tega ni prejel, ki ostaja na povsem načelni ravni, ne more biti utemeljeno. Z vročitvijo vabila A. A. se namreč pisanje šteje za vročeno obtožencu. Izkaže se tako, da je bilo sodno pisanje obtoženemu pravilno vročeno, zato se kot neutemeljene izkažejo tudi vse pritožbene navedbe, ki problematizirajo nadaljnje procesno postopanje prvostopenjskega sodišča, pravnomočnost obtožnice ter v tej luči obstoj utemeljenega suma.

10Pritožnik nadalje nasprotuje tudi pravilnosti prvostopenjskega zaključka o tem, da je bil obtoženec seznanjen z vabilom za predobravnavni narok, ki je bil razpisan za dne 22. 11. 2022. Drugostopenjsko sodišče v nasprotju s pritožnikom ugotavlja, da je bilo vabilo obtožencu pravilno vročeno po 119. členu ZKP (nadomestna vročitev). Iz poročila o vročitvi pooblaščenega vročevalca izhaja, da je vročevalec dne 10. 11. 2022 obtoženega iskal na njegovem naslovu bivanja, ko mu je pustil tudi obvestilo, kdaj naj se zaradi vročitve nahaja na naslovu bivanja. Ob nadaljnjih neuspelih poskusih vročitve je 15. 11. 2022 pisanje prevzela partnerka naslovnika, A. A. Tako opravljeni vročitvi nikakor ni mogoče očitati kršitev 119. člena ZKP. Pritožnik se tudi na tem mestu brezpredmetno zavzema, da mu prejemnica pisanja ni izročila. Z vročitvijo vabila A. A, se namreč slednje šteje za vročeno tudi obtožencu, kot je smiselno pojasnjeno že pod prejšnjo točko tega sklepa. Pritožbene navedbe se tudi v tem delu izkažejo za neutemeljene.

11Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, oziroma zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Do na načelni ravni zatrjevanih kršitev iz 2. in 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, kot tudi temeljnih človekovih in ustavnih pravic, pa se ob pomanjkanju pritožbene konkretizacije, drugostopenjsko sodišče vsebinsko ne more opredeliti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je bil obtoženec seznanjen s tem, da je v kazenskem postopku, da je bil seznanjen tudi z namero sodišča, da opravi procesno dejanje. Temu procesnemu dejanju, ki je obligatorno, pa se je obtoženec tudi po sodbi pritožbenega sodišča izmikal in ni hotel priti na predobravnavni narok. Podlago za takšno sklepanje tudi pritožbeno sodišče vidi v neodzivu na vabilo in v dejstvu, da kar nekaj odredb za prisilno privedbo ni bilo moč realizirati iz razlogov, ki so na strani obtoženca in ki kažejo na njegovo očitno izmikanje v smislu določila 307. člena ZKP.

12Upoštevaje vse navedeno, se pritožbene navedbe izkažejo kot neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

13Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.