UPRS Sodba I U 955/2020-24

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava je kot davčni organ prve stopnje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 3. 2017 do 31. 3. 2017 in od 1. 6. 2017 do 30. 11. 2016 in davka od dohodkov pravnih oseb za davčno obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 tožeči stranki odmerila in naložila v plačilo davek na dodano vrednost in obresti v skupnem znesku 118.346,89 EUR ter davek od dohodkov pravnih oseb in obresti v skupnem znesku 37.036,70 EUR.

2V zvezi z odmero in naložitvijo v plačilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) iz obrazložitve sledi, da je bilo težišče nadzora na ugotavljanju pravilnosti obračunavanja in uveljavljanja odbitka vstopnega DDV iz naslova nakupa in prodaje blaga in storitev, ki naj bi jih tožeči stranki opravile gospodarske družbe, navedene v nadaljevanju. V nadaljevanju so nato navedeni računi omenjenih družb, ki so bili predmet kontrole ter značilnosti poslovanja teh družb s tožnico.

3Glede računa št. 17-360-000001 z dne 27. 6. 2017 , ki ga je tožeča stranka prejela od družbe A., d.o.o., Ljubljana, za gostinsko opremo - 1 komplet po ceni 245.000,00 , se ugotavlja, da je tožeča stranka na tej podlagi uveljavljala odbitek vstopnega DDV po stopnji 22% v višini 53.000,00 EUR. Ker na računu ni specifikacije opreme in ni prilog in je račun tudi brez opisa opreme, tako da zaračunana dobava blaga po vrsti, količini in ceni blaga ni izkazana, davčni organ ugotavlja, da izdani račun ne odraža dejanskega stanja izvedene dobave in kot tak ne ustreza vsem pogojem iz 82. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Sledi preveritev še drugih podatkov, ki se nanašajo na poslovanje obeh omenjenih družb, ki se zaključi z ugotovitvijo, da je A. nedelujoče podjetje, ki je opravilo posel z namenom, da prejemniku računa - tožeči stranki omogoči odbitek vstopnega DDV po zadevnem računu. Zato se tožeči stranki vstopni DDV ne prizna v skladu s 1.a odstavkom 67. člena ZDDV-1.

4Pripombe tožnice v tej zvezi davčni organ zavrne. Vztraja, da račun ne ustreza vsem pogojem iz 82. člena ZDDV-1 in obenem na podlagi okoliščin pri sklepanju poslov ugotavlja, da je posel v skladu s tretjim odstavkom 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) navidezen, saj dobava blaga tožeči stranki s strani družbe A. ni bila opravljena, in se zato odbitek vstopnega davka tožnici ne prizna tudi iz tega razloga.

5Glede računov družbe B., GmbH, Munchen, št. 005/17, št. 038/17, št. 039/17, št. 040/17 in št. 063/17, izdanih tožnici za najem osebnih avtomobilov (višjega cenovnega razreda), davčni organ ugotavlja, da je tožeča stranka za storitev najema iz EU obračunala DDV na podlagi samoobdavčitve po splošnem pravilu iz 25. člena ZDDV-1, po katerem se obveznost obračuna DDV prevali na prejemnika storitve (najema vozila), ter da je tožeča stranka uveljavljala odbitek vstopnega davka po stopnji 22% po vseh prejetih računih. Ugotavlja tudi, da so vsi omenjeni računi brez prilog in da se ne sklicujejo na nobeno drugo listino. Predložene tipske pogodbe pa tudi ne vsebujejo podrobnejše specifikacije opravljenih storitev. Navedeni so samo skupni zneski najema po enotni ceni za celotno obdobje najema, brez specifikacije storitev po količini in ceni. Zato predložene listine po presoji davčnega organa ne odražajo dejanskega stanja, ki se tiče dobave storitev in zato tožeča stranka z njimi ni dokazala, da so bile storitve namenjene oziroma uporabljene za njene obdavčljive transakcije v skladu s 63. členom ZDDV-1, predložila pa tudi ni dokazil, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene, kar je razlog za to, da se tožeči stranki ne prizna odbitek vstopnega DDV v višini 15.970,00 EUR po zadevnih računih.

6Glede računov družbe C., s.r.o., Bratislava št. I-009-18, št. I-016-18, in št. I-017-18 za najem osebnih vozil (spet višjega cenovnega razreda) se ugotavlja enako kot v prejšnjem primeru, to je da je tožeča stranka od storitev najema obračunala DDV na podlagi samoobdavčitve po splošnem pravilu iz 25. člena ZDDV ter da je uveljavljala odbitek vstopnega DDV po stopnji 22% v vseh treh primerih. Tudi v teh primerih računov se ugotavlja, da so brez prilog in da se ne sklicujejo na nobeno drugo listino. Predložene tipske pogodbe prav tako ne vsebujejo podrobnejše specifikacije opravljenih storitev po količini in ceni. Navedeni so samo skupni zneski najema po enotni ceni za celotno obdobje najema. Ob upoštevanju še drugih podatkov o poslovanju obeh družb B., C. in o povezavi njunega poslovanja s tožečo stranko, davčni organ ugotavlja, da so prejeti računi za storitve najema vozil navidezne listine, ki zgolj papirno prikazujejo sicer neobstoječe poslovne dogodke, medtem ko tožeča stranka ni dokazala, da so bile omenjene storitve namenjene oziroma uporabljene za njene obdavčljive transakcije. Tožeči stranki se zato tudi po računih dobavitelja C., s.r.o. ne prizna odbitek vstopnega DDV v višini 9.922,00 EUR.

7Pripombe tožnice, ki se tičejo obeh omenjenih družb (B., C.) in po katerih so bila vsa vozila najeta v promocijske namene, davčni organ po pregledu dodatne predložene dokumentacije obrazloženo zavrne. Vztraja, da gre za navidezne posle, sklenjene z namenom pridobitve davčnih ugodnosti, in da posli ne zasledujejo nobenega gospodarskega cilja, ker dobava blaga sploh ni bila opravljena.

8V zvezi z računi družbe D., d.o.o., Ljubljana, št. 1810006, št. 006-0504 in št. 007-0504 je davčni organ iz raznih evidenc pridobil številne podatke o omenjeni družbi in o načinu njenega poslovanja in pri tem ugotovil, da prvi navedeni račun (za provizijo) ne ustreza računu, ki se zahteva po 82. členu ZDDV-1, saj obseg in vrsta opravljenih storitev iz računa niso razvidni. Naveden je samo skupni znesek za celotno zaračunano provizijo, tako da narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče dojeti. Zato se tožeči stranki ne prizna odbitek vstopnega DDV (6,028,00 EUR) po navedenem računu. Glede preostalih dveh računov pa davčni organ na podlagi okoliščin poslovanja, ki jih navaja, in na podlagi pregledane poslovne dokumentacije ugotavlja, da gre za navidezni listini in da tožeča stranka ni dokazala, da so bile nabave strojev (kompresor in tester-Bosch) namenjene oz. uporabljene za obdavčljive transakcije tožnice, oziroma ni dokazala niti, da so bile zaračunane dobave resnično opravljene. Zato se tožnici na prizna odbitek vstopnega davka po teh računih v višini 5.489,00 EUR.

9Pripombe tožeče stranke davčni organ tudi v tem primeru zavrne. Vztraja, da ni izkazano, da so bile storitev po prvem računu ter dobave blaga po ostalih dveh računih dejansko opravljene ter za to navede razloge.

10Glede računa št. 086/2018 z dne 8. 8. 2018, ki ga je tožeča stranka izdala kupcu E., s.r.o., Bratislava za dobavo tovornega vozila, in na katerem je klavzula „oproščeno DDV po 46. členu ZDDV-1“, pa se na podlagi podatkov, navedenih v nadaljevanju (na 16. strani odločbe) ugotavlja, da tožeča stranka ni dokazala, da je bilo vozilo odpeljano na Slovaško in da je zapustilo območje RS, kar pomeni, da za izpis omenjene klavzule in s tem za oprostitev obveznosti obračuna izstopnega davka (v znesku 12.838,00 EUR), ki je tožnici nastala ob dobavi vozila, ne obstaja podlaga.

11V odgovoru na pripombe davčni organ v povzetku navaja, da je račun, izdan družbi E., navidezen in da nima podlage v dobavi vozila ter da vsi zbrani podatki kažejo, da gre za navidezno prikazovanje poslovnih dogodkov z namenom neplačevanja davčnih obveznosti. Zato se tožnici na podlagi 46. člena ZDDV-1 po izdanem računu ne prizna oprostitev obračuna DDV od vrednosti vozila 62.000,00 ERUR po stopnji 22% v znesku 13.838,00 EUR.

12Na podlagi ugotovitev davčnega organa, zbranih v postopku nadzora DDV, pa se v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb, znižajo tudi odhodki za leti 2017 in 2016, in sicer iz naslova nepriznavanja stroškov po računih že omenjenih dobaviteljev. Gre za stroške po računih dobaviteljev B., GmbH, Munchen, C., s.r.o. in družbe D., d.o.o., Ljubljana, za katere iz že opisanih ugotovitev izhaja, da so bili knjiženi na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin in iz katerih sledi, da gre za odhodke, ki niso bili potrebni za ustvarjanje prihodkov. Tako so bili v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2017 neupravičeno in v nasprotju z določbami Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) upoštevani odhodki v višini 99.990,00 EUR in za leto 2018 v višini 46.100,00 EUR. Po ugotovitvah DIN znaša za leto 2017 osnova za davek 111.659,09 EUR (namesto 11.669,09 EUR po obračunu tožnice) in davek, obračunan po stopnji 19%, 21.215,23 EUR (namesto 2.217,13 EUR). Dodatno ugotovljena obveznost davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2017 tako znaša 18.998,10 EUR. Za davčno obdobje 2018 pa znaša, po ugotovitvah DIN, osnova 58.452,11 EUR, od katere se obračuna davek od dohodka pravnih oseb po stopnji 19% v znesku 11.100,77 EUR ter s tem tožeči stranki naloži dodatna obveznost iz naslova omenjenega davka v znesku 10.456,20 EUR. Ustrezno temu se poveča tudi znesek akontacije za naslednje davčno obdobje (2019), ki mesečno znaša 925,06 EUR.

13Pripombe tožeče stranke davčni organ tudi v tem delu obrazloženo zavrne.

14Ministrstvo za finance je kot davčni organ druge stopnje pritožbo tožeče stranke z odločbo št. DT-499-16-210/2019-2 z dne 4. 6. 2020 kot neutemeljeno zavrnilo. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje.

15V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na odbitek vstopnega DDV, ob sklicevanju na zadevne določbe ZDDV-1, tj. na določbe 63., 67. in 82. člena ter na sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 314/2013, navaja, da tožeča stranka kljub zahtevi davčnega organa ni predložila dokumentacije, ki bi verodostojno izkazovala, da so v primeru obravnavanih računov izpolnjeni formalni in materialni pogoji za odbitek.

16V primeru računa družbe A. se strinja z organom prve stopnje, da vsebina računa ne ustreza pogojem iz 82. člena ZDDV-1, kot tudi z ugotovitvijo, da gre, glede na ugotovljene okoliščine, za navidezen posel. Na to po presoji toženke, poleg neizkazanih dejstev o opisu in vrsti dobavljenega blaga na računu ter dejstva, da je družba A., ki (kot nedelujoča) ni imele evidentirane in izkazane nobene opreme v takšni vrednosti (245.000,00 EUR), kaže tudi nepojasnjeno dejstvo oziroma situacija, ko je tožeča stranka z omenjeno družbo dne 1. 10. 2017 sklenila pogodbo za najem gostinskega lokala, v katerem naj bi se nahajala prav oprema, ki naj bi jo družba A. prodala tožeči stranki za gostinski lokal in za že omenjeno vrednost. Splet vseh navedenih okoliščin po presoji pritožbenega organa kaže na to, da sporni posel ni imel nobenega gospodarskega cilja in namena, razen pridobitve davčne ugodnosti, ki se kaže v pravici do odbitka vstopnega DDV v znesku 53.900,00 EUR.

17Za neutemeljene šteje toženka tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na račune za najem avtomobilov, ki sta jih izdali družbi B., C. Po pregledu in dokazni oceni vseh listin, ki jih je tožeča stranka predložila v DIN in v pritožbenem postopku, se strinja z davčnim organom prve stopnje, da gre v primeru obravnavanih računov za listine, ki niso sestavljene v skladu z 82. členom ZDDV-1, zahtevane specifikacije pa ne vsebujejo niti k računom priložene tipske pogodbe, kar onemogoča kontrolo oziroma presojo, ali so bile, glede na še ostale opisane okoliščine ter dejstvo, da sta omenjeni družbi nedelujoči, storitve dejansko opravljene. Sklicevanje tožnice na zapisnik carinske kontrole pritožbeni organ zavrne, saj ugotavlja, da je bila kontrola opravljena pri drugem zavezancu za davek in ne pri tožnici. Poleg tega je bilo po podatkih zapisnika zadevno vozilo (BMW M4) skrito v salonu z namenom „staranja“, storitev najema pa obravnavana na drugačen način, kot je obravnavana v tem postopku. Navedenega po presoji tožene stranke ne spreminjajo niti listine (najemna pogodba, račun, prometni dovoljenji), predložene v pritožbenem postopku, pa tudi ne fotografije vozil, s katerimi tožeča stranka želi dokazati, da so se vozila v času najema nahajala v Brežicah. Pritožbeni organ tudi ne vidi zatrjevanih kršitev pravil postopka, saj ugotavlja, da je organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe vse okoliščine spornega posla najema vozil povezal v celoto ter na tej podlagi utemeljeno sklenil, da so posli navidezni ter da so zato navidezni tudi računi, saj tožeča stranka ni dokazala, da so bile storitve dejansko opravljene. Čim pa je tako, tožeča stranka, z ozirom na že citirano pravno podlago, nima pravice do odbitka vstopnega DDV.

18V zvezi z računom družbe D., d.o.o. za zaračunano provizijo tožena stranka prav tako ugotavlja, da tožeči stranki utemeljeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV. Račun ne zadosti kumulativno predpisanim pogojem za odbitek, ki so predpisani s 63. členom ZDDV-1 in ki jih tožena stranka citira. Izčrpno povzame tudi stališča, ki jih je v tej zvezi sprejelo Sodišče EU ter navaja, da se v konkretnem primeru skladno s stališči SEU ugotavlja, ali so v predloženem računu navedene vse potrebne sestavine dejansko in ne pravno. Organ prve stopnje namreč zavedenega računa ni obravnaval samo glede njegove (formalne) vsebine, temveč tudi v povezavi z ostalimi okoliščinami in podatki. V tem pogledu pa po presoji toženke ni zanemariti, da gre pri družbi D. za družbo missing trader, kot tudi ne dejstva, da je bila zadevna nepremičnina, za prodajo katere je zaračunana provizija, že večkrat kupljena in prodana s strani povezanih oseb in s strani tožeče stranke. Prodaja nepremičnine se torej ponavlja med družbami, ki so medsebojno poslovno povezane, z zaračunano provizijo pa je tožeča stranka dosegla odbitek DDV. Zato zgolj dejstvo, da je bila nepremičnina prodana, po presoji toženke še ne pomeni, da je bila zaračunana storitev tudi opravljena, kar je eden od pogojev za pridobitev pravice do odbitka DDV. In ker tožeča stranka opravljene storitve ni dokazala niti v pritožbi, je pritožbeni organ njene navedbe, ki se nanašajo na zaračunano provizijo, kot neutemeljene zavrnil. Kot neutemeljene pa je zavrnil tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na računa družbe D. za kompresor in tester-Bosch, saj ugotavlja, da je razloge za nepriznavanje odbitka DDV v tem pogledu podrobno in izčrpno pojasnil že organ prve stopnje in se zato na njegove razloge sklicuje. Pri tem za utemeljeno šteje tudi neizvedbo predlaganega zaslišanja direktorja tožeče stranke ter pojasni, da je imel F. F. kot zakoniti zastopnik tožeče stranke v postopku DIN možnost, da poda svoje razloge in da predloži dokaze. Poleg tega zgolj njegovo zaslišanje ob umanjkanju osnovnih dokazov o resničnosti opravljenih dobav po presoji toženke ne bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve.

19V primeru izdaje računa družbi E., s.r.o. se tožena stranka prav tako pridružuje odločitvi prve stopnje, da se oprostitev plačila DDV po 46. členu ZDDV-1 tožeči stranki ne prizna ter pri tem, ob sklicevanju na določbe 46. in 79. člena ZDDV-1, navaja iste razloge. Po preučitvi konkretnih okoliščin, na katere se sklicuje organ prve stopnje, poudarja, da je temeljni pogoj za uspešno uveljavljanje oprostitve dokaz o tem, da je blago dejansko zapustilo območje Slovenije, in da mora to dokazati tožnica. V postopku pa je bilo po presoji toženke pravilno ugotovljeno, da predloženi tovorni list (CMR), ki se nanaša na sporno dobavo, ne vsebuje vseh obveznih podatkov in da je pomanjkljiv do te mere, da ne omogoča, da se ga preizkusi. Zato se strinja z zaključkom organa prve stopnje, da pogoji za oprostitev DDV niso izkazani, saj tožeča stranka v postopku ni dokazala, da je bilo predmetno blago dobavljeno slovaškemu davčnemu zavezancu, in pri tem kot ključni razlog utemeljeno upošteval, da tožeča stranka ni predložila ustrezne CMR ali drugega dokumenta, iz katerega bi moralo biti jasno razvidno, da se nanaša prav na prevoz blaga iz računa. Prvostopni organ pa se pri svoji odločitvi utemeljeno sklicuje tudi na informacijo, ki jo je prejel od slovaškega davčnega organa in po kateri slovaška družba - kupec blaga, v sistem VIES ni prijavila te dobave, ter da gre za nedelujočo družbo, utemeljeno pa se sklicuje tudi na dejstvo, da je bilo obravnavano tovorno vozilo registrirano le v Belgiji, in to od 13. 11. 2015 dalje.

20Glede davka od dohodkov pravnih oseb, ki se tožeči stranki odmeri in naloži v plačilo z izpodbijano odločbo, tožena stranka najprej ugotovi, da so sporne storitve po računih: dobavitelja B., GmbH za najem avtomobilov v skupnem znesku 72.590,00 EUR, dobavitelja D. za provizijo v znesku 27.400,00 EUR za leto 2017, in dobavitelja C., s.r.o. za najem avtomobilov v znesku 45.100,00 EUR za leto 2018. Po navedbah toženke je sporno, ali so bile storitve dejansko opravljene in ali obravnavani računi prestavljajo verodostojne knjigovodske listine, kot tudi ali gre za odhodke, ki so bili potrebni za pridobitev prihodkov tožnice. Po presoji tožene stranke je organ prve stopnje predložene listine in ostale objektivne okoliščine, ki jih navaja, pravilno ocenil in ugotovil, da prejeti računi niso verodostojne listine v smislu SRS 21 in da kot takšni ne prestavljajo podlage za davčno priznavanje odhodkov. Pravilna pa je po presoji toženke tudi ugotovitev, da evidentirani odhodki niso bili pogoj za opravljanje dejavnosti tožnice po 29. členu ZDDPO-2, ter da je zato davčni organ v obračunu DDPO za leti 2017 in 2018 temu ustrezno zmanjšal odhodke ter dodatno odmeril DDPO od razlike. Tožeča stranka namreč ni izkazala, da bi bile zaračunane storitve tudi dejansko opravljene, saj za svoje trditve ni predložila verodostojne dokumentacije. Računi zato niso v skladu s SRS 17 in SRS 21 ter tudi niso povezani z ustvarjenimi prihodki. Gre za navidezne račune in navidezne posle. Odhodki, ki temeljijo na navideznih računih in neopravljenih storitvah, pa niso davčno upoštevni odhodki pri odmeri DDPO in tudi niso odhodki, ki bi bili potrebni za pridobitev prihodkov. Kot takšni ne izpolnjujejo pogoja iz 29. člena ZDDPO-2 in jih po presoji toženke ni mogoče upoštevati pri davčni odmeri.

21Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi kršitev pravil postopka in zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

22V pogledu vodenja postopka nadzora očita, da je davčni organ postopek vodil subjektivno in v nasprotju z načelom zakonitosti in načelom proste presoje dokazov ter zaključke sprejel na ravni ugibanja. Nasprotuje tudi načinu uporabe dokaznega bremena ter stališču davčnega organa glede dokazovanja dejstev izključno na podlagi pisne dokumentacije.

23Glede računa družbe A. tožeča stranka trdi, da vsebuje vse obvezne podatke in s tem predstavlja formalni pogoj za odbitek vstopnega DDV. Poleg tega je bila računu priložena specifikacija opreme, iz katere jasno izhajata količina in vrsta dobavljenega blaga, kar prizna tudi davčni organ na 7. strani odločbe in nenazadnje tudi pritožbeni organ na 12. strani odločbe o pritožbi. Količino in vrsto dobavljenega blaga je nadalje preverjala strokovno usposobljena oseba, ki je ugotovila, da se oprema iz računa nahaja v in pred lokalom G. na ..., kot to izhaja iz zapisnika z dne 26. 10. 2017, ki je bil sestavljen v postopku preveritve odbitka DDV s strani mobilne enote Finančne uprave, ter s tem popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznala naravo in obseg poslovnega dogodka. Navedbe drugostopenjskega organa o neverodostojnosti specifikacije tožeča stranka šteje za neupoštevne, ter pojasni, da navajanje vrednosti po posamezni vrsti artikla, kot to zahteva davčni organ, vrednosti specifikacije ne zmanjšuje. Na verodostojnost specifikacije pa tudi ne vpliva dejstvo, da jo je podpisal direktor prodajalca in ne direktor tožeče stranke, saj je njen podpis v prvi vrsti namenjen varstvu prodajalca. Ker je specifikacijo predložila davčnemu organu tožeča stranka, pa je tudi povsem jasno, da z dejstvi, ki so tam navedena, soglaša in torej njen podpis ni potreben. Odločitev je torej v dejanskem pogledu napačna, bistveno pa so bila kršena tudi pravila postopka, saj davčni organ tožeči stranki ni omogočil dokazovanja njenih trditev. Ves čas je namreč opozarjala davčni organ, da zahtevane dokumentacije nima oziroma je ne more predložiti, ker ji je bila zasežena s strani policije. Vpogleda v zaseženo dokumentacijo pa davčni organ, kljub opozorilu tožeče stranke, ni opravil. Ugotovitev pregleda, opravljenega s strani mobilnih enot, pa ni upošteval, češ da predmetna gostinska oprema ni bila predmet teh pregledov, kar ni res in je razvidno iz že omenjenega zapisnika z dne 26. 10. 2017. Po prepričanju tožnice to vse dokazuje, da davčni organ ni želel ugotoviti resničnega dejanskega stanja, temveč je želel za vsako ceno izdati izpodbijano odločbo. Iz povedanega namreč tudi očitno izhaja, da je tožeča stranka zadostila dokaznemu bremenu in da je zato upravičena do odbitka DDV, saj razpolaga z računom, s specifikacijo ter z blagom, ki je predmet računa in specifikacije. Trditev, da je bila družba A. nedelujoča, pa ni dokazana in je torej davčni organ tudi v tem pogledu dejansko stanje napačno ugotovil ter napačno uporabil materialno pravo, kar vse narekuje odpravo odločbe.

24Tudi glede računov družb B., in s.r.o tožeča stranka trdi, da je predložila ustrezne dokaze in s tem dokazala, da so bile storitve najema vozil resnično opravljene. Tako davčni organ neupravičeno ni upošteval ugotovitev carinske kontrole za vozilo BMW M4, po katerih se vozilo nahaja na lokaciji salona tožeče stranke v Brežicah, in ki nepravilnosti ni zaznala. Nepravilnosti tudi ni ugotovil nemški finančni organ, ki je po zaprosilu davčnega organ opravil preverbo tega vozila. Za isto vozilo so bile opravljen še druge preverbe pri različnih organih, ki jih tožeča stranka našteje, ter opravljen slikovni posnetek vozila, kar vse dokazuje, da je bil najem vozil(a) opravljen. Družba B., GmbH pa ni slamnata, temveč aktivna in delujoča družba in torej tudi v tem pogledu trditve davčnih organov ne držijo. Še dodatne dokumente, ki najem vozil dokazujejo, tožeča stranka navaja in opisuje njihovo vsebino v točkah i do viii (na straneh od 17 do 20) tožbe. Vsa navedena dokazila po navedbah v tožbi dokazujejo nabavo storitev ter njihovo uporabo za obdavčljive transakcije, in s tem dokazujejo tudi, da so navedbe tožene stranke o navideznih poslih neosnovane. Dokazuje se z njimi tako fizična prisotnost vozil v avto salonu tožeče stranke v Brežicah, kot tudi njena pravica do razpolaganja z vozili, kar izhaja iz predloženih najemnih pogodb. Dokaz pa je tudi dejstvo, da je račune za storitve najema plačala, česar gotovo ne bi storila, če vozil ne bi dejansko prejela. Navedbe toženke o neupoštevnosti predloženih fotografij tožeča stranka prereka ter v tej zvezi navaja dodatne dokaze. Prereka pa tudi sklicevanje davčnega organa na napake, ki so bile najdene pri prometnih dovoljenjih ter opozarja na dejstvo, da se organ druge stopnje do navedb tožeče stranke glede VIN oznak ni opredelil, kar šteje za absolutno bistveno kršitev postopka. Iz vsega povedanega tako po prepričanju tožeče stranke sledi, da posli najema vozil niso navidezni in niso navidezni prejeti računi, in je zato tožeči stranki treba priznati odbitek vstopnega DDV po predmetnih računih, izpodbijano odločbo pa odpraviti kot nezakonito.

25Glede družbe D., d.o.o. in zaračunane provizije tožeča stranka vztraja, da je prejeti račun skladen z zakonom in da je storitev na računu ustrezno opredeljena, tj. v odstotku od prodajne vrednosti. Običajna in s tem tržno primerljiva je tudi višina dogovorjene provizije, s tem pa so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje odbitka vstopnega DDV. Pogodbe za storitev posredovanja kot dokaza o sklenjenem dogovoru tožnica ne more predložiti, ker ji je bila odvzeta s strani policije. Kar pa po prepričanju tožnice niti ni bistveno. Bistveno je, da je bila storitev posredovanja opravljena, to pa izhaja iz vseh dejstev, zbranih v postopku. Nasprotno toženka ne dokaže trditve, da je bila zadevna nepremičnina, na prodajo katere se provizija nanaša in ki je bila v lasti tožeče stranke 10 let, večkrat prodana s strani povezanih oseb, in se tožeča stranka zato o tem niti ne more izreči. Napačne pa so tudi navedbe davčnega organa glede odbitka vstopnega DDV po računih za kompresor in tester-Bosch, saj so medsebojno nasprotujoče, pritožbeni organ pa se o tem ni izrekel in s tem storil absolutno bistveno kršitev postopka. Neobrazložena je tudi zavrnitev zaslišanja predlagane priče F. F., direktorja tožeče stranke, ki bi lahko izpovedal, da tester obstaja, kar je prav tako kršitev postopka. Obstoj obeh naprav pa je tožnica dokazala tudi s fotografijami, posnetimi v salonu tožeče stranke v Brežicah, in zato ne more biti sporna njuna dobava. Napravi je uporabljala za svojo dejavnost, saj je imela v najemu salon s servisno delavnico za vozila, ki jih je servisirala prav s pomočjo omenjenih naprav, in torej zadevni račun dokazuje resnično dejansko stanje zadevnega pravnega posla. O tem bi lahko izpovedal direktor tožnice, zato se predlaga sodišču, da ga zasliši.

26Glede računa, izdanega družbi F., s.r.o., tožeča stranka navaja, da po določbah 46. člena ZDDV-1 ni dolžna dokazati, da je odpeljala blago iz Slovenije, saj to lahko stori tudi kupec. Dalje navaja, da je davčni organ razpolagal z vso dokumentacijo o prodaji in dobavi ter fizičnem premiku vozila. Za tovorni list pa trdi, da je izpolnjen popolno, saj sta na CMR zapisana tako tožeča stranka kot kupec, ki je skladno z dogovorom poskrbel za prevoz blaga. Šlo je za običajen postopek. Vozilo je bilo odpeljano od tožeče stranke, odpeljano je bilo po cesti ter odjavljeno in prodano. Kaj je novi lastnik počel z vozilom, je izven sfere tožnice in za to ne odgovarja. Po navedbah v tožbi torej ne gre za navidezen pravni posel in račun ni navidezen, saj je tožeča stranka dokazala dobavo. Kot takšen račun ustreza pogojem iz 82. člena ZDDV-1 in je tožeči stranki treba priznati vstopni DDV, medtem ko je izpodbijana odločitev iz navedenih razlogov nezakonita.

27Nepravilna in nezakonita pa je po navedbah v tožbi tudi odmera DDPO. V tej zvezi tožeča stranka navaja, da je že dokazala, da zadevne listine, na katerih temeljijo knjižbe spornih odhodkov, niso neverodostojne knjigovodske listine, in se zato na te svoje navedbe sklicuje. Vztraja, da je davčnemu organu predložila vso dokumentacijo, ki izkazuje upravičenost transakcij, in da je zato na davčnem organu, da dokaže nasprotno. Tega pa davčni organ ni zmogel in je zato navedbe davčnega organa šteti za nedokazane. Kot sklepno pri tem tožeča stranka navaja, da je davčni organ s tem, ko je ugotovil, da računi in predloženi dokazi ne ustrezajo vsem pogojem iz 82. člena ZDDV-1, napačno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo in je zato na mestu odprava odločbe.

28Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

29Na naroku za glavno obravnavo, na katerega tožeča stranka, čeprav pravilno vabljena, ni pristopila, tožena stranka vztraja pri svojih navedbah in pri predlogih.

30Tožba ni utemeljena.

31Po pregledu listin, ki so v upravnih spisih in tistih, ki jih je tožeča stranka priložila tožbi, ter po tem, ko je slišalo toženko, sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče sklicuje na razloge, ki jih vsebujeta davčni odločbi.

32Zatrjevanih nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti pri vodenju postopka nadzora sodišče ne ugotavlja. Zaključki, ki jih je sprejel davčni organ, niso na ravni ugibanja, temveč temeljijo na prosti presoji dokazov, to je na presoji dejstev in okoliščin, zbranih v postopku nadzora. Zaslediti pa tudi ni, kot je razvidno iz nadaljnjih razlogov te sodbe, napačnega načina uporabe dokaznega bremena in tudi ne stališča, da je dokazovanje dejstev dopustno le na podlagi pisne dokumentacije, kot se zgolj posplošeno zatrjuje v tožbi.

33V zvezi z računom družbe A. za gostinsko opremo ni spora o tem, katere podatke vsebuje. Glede na to ne drži tožbena trditev, da ima račun vse obvezne podatke. Nesporna je tudi vsebina specifikacije ter dejstvo, da je bila predložena naknadno, to je šele v pripombah, čeprav je bila tožeča stranka pozvana, da jo predloži, že tekom nadzora. Pri tem je pritrditi toženki, da je tudi specifikacija pomanjkljiva in da zato ni mogoče brez vsakega dvoma zaključiti, da gre pri opremi, ki se je ob pregledu mobilne enote nahajala v gostinskem lokalu, za opremo po spornem računu. Takšen zaključek pa nenazadnje podpirajo tudi dejstva oziroma okoliščine, ki se nanašajo na prodajalca, zlasti dejstvo, da je bila družba A. nedelujoča in da zadevne opreme ni imela evidentirane. Nezadostno pojasnjeno pa ostaja tudi najemno razmerje, sklenjeno za gostinski lokal, kjer se nahaja oprema, in ki vzbuja dvom o dejanski prodaji opreme tožnici. Sodišče zato, ob odsotnosti nasprotovanj tožeče stranke, ki bi jih (lahko) podala na naroku, sledi razlogom toženke ter njenemu zaključku, da pogoji za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV po zadevnem računu niso izpolnjeni nedvoumno in je zato na mestu izpodbijana odločitev.

34Sodišče sledi tudi razlogom toženke, ki se nanašajo na račune, ki sta jih izdali tožnici za najem osebnih vozil družbi B., C. iz Nemčije in s Slovaške. Trditev toženke, da so računi brez prilog, sicer ne drži, saj je po po podatkih spisov pri vsakem računu zraven pogodba. Res pa je, da tudi pogodbe, tako kot računi, vsebujejo samo čas najema in ceno. Ni pa podrobnejših podatkov o sklenjeni poslih, npr. o obsegu storitev, zavarovanju, stroških ipd. Zato se je strinjati s toženko, da zaradi pomanjkljivih podatkov ni možna kontrola, če so storitve namenjene za obdavčljive transakcije, oziroma če so bile storitve dejansko opravljene. V tožbi oziroma že v pritožbi predloženi slikovni dokazi tega ne spreminjajo, oziroma ne dokazujejo zatrjevane dobave in uporabe vozil (za promocijo). Predložena je bila namreč zgolj kopica fotografij, iz katerih pa ni razvidno, da gre prav za obravnavana najeta vozila in da se prav ta vozila nahajajo v oziroma pred salonom tožeče stranke, kot se sicer zatrjuje v tožbi. Posebej glede vozila BMW M4 pa toženka na naroku še dodatno pojasni ugotovitve kontrole, ki jo je opravil carinski organ, in na katero se sklicuje tožeča stranka. Pri tem opozori na dejstvo, da je bila kontrola opravljena pri drugem zavezancu in ne pri tožeči stranki ter da je bilo pri kontroli ugotovljeno, da je bil „avto skrit iz razloga staranja“ in torej z namenom, da se DDV (pri njegovi prodaji) ne obračuna. Zato toženka šteje tožbene navedbe v tej zvezi za nejasne, predvsem pa za neskladne z zatrjevanjem tožnice, da je imela vozilo v najemu za svoje poslovanje, to je za promocijo, saj v tem primeru ni logično, da bi se vozilo skrivalo zaradi staranja, kot to izhaja iz zapisnika carinskega organa. Poudari še, da obstoj tega vozila ni sporen. Sporna je uporaba vozila za obdavčeno poslovanje tožnice. Tega pa tožeča stranka tudi po presoji sodišča ne za vozilo BMW M4 in ne za ostala najeta vozila ni izkazala.

35V zvezi z računi, ki jih je tožeči stranki izstavila družba D., toženka šteje za bistvene ugotovitve glede poslovanja te družbe, zlasti dejstvo, da gre za družbo tipa missing trader, ki se na pozive davčnega organa ni odzivala in ki dejansko ni delovala, temveč je iz razloga uveljavljanja odbitnega DDV zgolj izdala račune. Če namreč družba ni delovala, tudi ni mogla dobaviti zaračunanega blaga, oziroma opraviti zadevne storitve. Oprema (kompresor in tester Bosch) se sicer lahko nahaja pri tožnici, kot se navaja v tožbi, vendar ni izkazano, na kateri podlagi. Toženka še pojasni, da je pogosta shema, ko zavezanci za osnovna sredstva, s katerimi že razpolagajo, naknadno dobijo račun s strani missing traderjev, vse pa z namenom doseganja odbitka vstopnega DDV. Zato se sodišče strinja s toženko, da fotografiji naprav v salonu tožeče stranke in njuna uporaba za servisno dejavnost, ki jo zatrjuje tožnica, niso dovolj. Izkazana mora biti dobava opreme po spornem računu. O dobavi opreme pa tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov. Predlog za zaslišanje F. F., direktorja tožeče stranke, pa že tožena stranka utemeljeno zavrne, saj bi njegovo zaslišanje, z ozirom na interes, ki ga zasleduje kot stranka v postopku, ne moglo nadomestiti listinskih dokazil, ki sicer spremljajo dobavo blaga po izdanih računih.

36Ko gre za račun, izdan družbi E., ni sporen in tudi ne relevanten odbitek vstopnega DDV, ki ga tožeča stranka uveljavlja v tožbi, temveč je sporen obstoj pogojev za oprostitev DDV iz 46. člena ZDDV-1, ki se uveljavlja s klavzulo na izdanem računu, konkretno tistega, po katerem mora blago iz računa zapustiti Slovenijo. Napačna so tudi zatrjevanja v tožbi glede dokaznega bremena. Dokazno breme o tem, da je vozilo zapustilo Slovenijo, je na tožeči stranki kot zavezancu, ki uveljavlja oprostitev. Kdo je opravil prevoz blaga in na kakšen način, pri tem ni pomembno. Tudi v primeru, če je vozilo prevzel in odpeljal kupec vozila, ostaja dokazno breme na tožeči stranki, ki je v takšnem primeru dolžna od kupca pridobiti ustrezna dokazila. Takšnih dokazil pa tožeča stranka po ugotovitvah davčnih organov ni predložila. Podatki iz CMR, na katerega se sklicuje, so pomanjkljivi tako v pogledu prevoznika oziroma opravljenega prevoza vozila, kot v pogledu registrske oznake vozila, na kar tožena stranka še posebej opozori na naroku s tem, ko navede, da registracija, navedena na CMR, pripada preizkusnim tablicam in velja le za udeležbo vozil v Sloveniji, in da vozila s temi tablicami ni mogoče odpeljati v drugo državo. Zato je pritrditi ugotovitvi davčnih organov, da podatki CMR ne izkazujejo verodostojno, da je vozilo dejansko zapustilo Slovenijo in da so s tem izpolnjeni pogoji za oprostitev. Poleg tega se ugotavlja še, da je bilo vozilo ves čas registrirano v Belgiji, kar še dodatno vzbuja dvom o tem, da je bilo vozilo iz Slovenije dejansko odpeljano na Slovaško.

37Utemeljeni pa niso niti tožbeni ugovori, ki se nanašajo na obračun in plačilo davka od dohodkov pravnih oseb, ki se tožeči stranki dodatno odmeri in naloži v plačilo z izpodbijano odločbo. Obračunu davka kot takšnemu tožeča stranka ne ugovarja. Kolikor ugovarja razlogom oziroma dejanski in pravni podlagi za obračun, pa s svojimi ugovori, kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, ne more uspeti. In ker so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, sodišče razlogov toženke ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje.

38Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

39Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.