VSRS Sodba I Ips 3531/2019

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

A.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je, ob za vsako od dejanj določeni kazni dveh mesecev zapora, določilo enotno kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, tako obsojenec kot zasebni tožilec pa sta vsak dolžna plačati po svoji krivdi povzročene stroške. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o pravni opredelitvi spremenilo tako, da je kaznivi dejanji pravno opredelilo kot kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena ZK-1, v odločbi o kazenski sankciji pa je sodbo spremenilo tako, da je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri se mu za vsako posamezno dejanje določi kazen en mesec zapora in enotna kazen en mesec in petnajst dni zapora ter preizkusna doba enega leta. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo obsojenčevi zagovorniki in uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitev 22. in 39. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Bistvo zahteve je v zatrjevani kršitvi kazenskega zakona, ker naj iz opisa dejanj ne bi izhajali zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 158. člena KZ-1 ter ker pritožbeno sodišče ob spremembi pravne kvalifikacije ni uporabilo določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1 oziroma v zvezi s tem ni presojalo, niti obrazložilo relevantnih okoliščin, s čimer vložnik hkrati uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do odločilnih dejstev.

3Na zahtevo, skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, odgovor podaja vrhovna državna tožilka Irena Kuzma in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Tožilka navaja, da se je do zaničevalnega namena ustrezno opredelilo prvostopenjsko sodišče, se pa pridružuje vložnikovemu stališču, da sodba pritožbenega sodišča o tem nima razlogov, zaradi česar je obremenjena s kršitvijo določb kazenskega postopka.

4Odgovor je bil posredovan v izjavo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.-1

5Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).¹ Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v svoji zahtevi sklicuje.² Čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti v prvem odstavku 424. člena ZKP ni posebej predpisana, namreč načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona.

B.-2

6Obsojenec je bil pred sodiščem prve stopnje spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve. Iz opisa dejanj izhaja, da je obsojenec preko sredstva javnega obveščanja – spletnega medija B. o zasebnem tožilcu B. B. trdil in raznašal nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobrem imenu, ter ga razžalil s tem, da je v januarju 2019 najprej objavil članek „Maske padajo. C. C. prijatelj, ki se je med prvimi zaposlil na mestni občini, ovaden zaradi goljufije. Večer pa molči.“, v katerem je za zasebnega tožilca med drugim navedel, da naj bi bil že prej pri novem mariborskem županu zadolžen za mutne posle, da ima kot vse kaže zelo sporno preteklost, pod podnaslovom „Skrivač“ pa, da ga imajo v Mariboru za mutibariča in naj bi bil že prej zadolžen za mutne posle ter se očitno dobesedno skriva, in to precej pobalinsko; nato pa še članek „Mariborski župan C. C. in njegov sodelavec B. B. naj bi med preprodajo poslovne stavbe podkupila bančnike iz DBS?!“, v katerem je o zasebnem tožilcu navajal, da naj bi v procesu prodaje poslovne stavbe z C. C. sodeloval pri podkupovanju predstavnikov Deželne Banke Slovenije (DBS), in sicer naj bi zasebni tožilec slednjim v Portorožu izročil 200,000 EUR gotovine, nadalje pa tudi, da je zasebnega tožilca policija enkrat že kazensko ovadila zaradi suma poslovne goljufije.

7Obravnavana zahteva je usmerjena v nasprotovanje zaključkom pritožbenega sodišča, ki je obsojencu očitani dejanji iz žaljive obdolžitve pravno prekvalificiralo v kaznivi dejanji razžalitve.

8Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu; po drugem odstavku pa, če je to dejanje storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu. Po četrtem odstavku navedene določbe se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, lahko pa se kaznuje za razžalitev (158. člen KZ-1) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen KZ-1). Po petem odstavku 160. člena KZ-1 se sme resničnost trditev, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, dokazovati le s pravnomočno sodbo, z drugimi dokazi pa le tedaj, če pregon ali sojenje nista mogoča ali nista dovoljena. Po šestem odstavku te določbe pa se v primeru, če je bila žaljiva obdolžitev, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, storjena v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena tega zakonika, storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, čeprav ni pravnomočne sodbe, če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.

9Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 pa stori, kdor koga razžali. Po tretjem navedene določbe se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

10Vrhovno sodišče RS je v zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve že presodilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih ali z njihovim raznašanjem, ki izraža prepričanje tistega, ki dejstva trdi ali raznaša, v njihovo pravilnost; če storilec le namiguje na domnevna žaljiva dejstva, v pogojni obliki, ali pa izraža negativne vrednostne sodbe o oškodovancu, pa gre lahko za kaznivo dejanje razžalitve. Izražanje domnev, možnosti, suma o oškodovancu namreč ne pomeni obdolžitve, saj ne izraža prepričanja, pač pa izrečena dejstva postavlja na raven dejstev z nižjo stopnjo verjetnosti, zaradi česar jih dojemamo kot možna in verjetna, vendar ne dokazana. Razžalitev kot lex generalis tako zajema vsak napad na čast in dobro ime drugega, če nima znakov drugega kaznivega dejanja.³ Nadalje je Vrhovno sodišče presodilo, da le trditve obdolžencu omogočajo, da dokazuje njihovo resničnost oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil (ali raznašal) – resničnosti vrednostnih sodb namreč ni mogoče dokazati.⁴

11Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ-1 in trdi, da iz opisa dejanj ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, konkretno, da ni opisano, da bi obsojenec oškodovanca razžalil.

12Navedeno kaznivo dejanje je opredeljeno s prepovedano posledico, medtem ko način izvršitve oziroma izvršitveno ravnanje v zakonu nista opisana, sta pa razmeroma enostavno zakonsko dikcijo napolnili teorija in sodna praksa.⁵ Vrhovno sodišče je tako že presodilo, da razžalitev pomeni vsak napad zoper čast in dobro ime drugega v obliki žaljive trditve o dejstvih ali negativne vrednostne ocene. Ali gre za razžalitev je treba presojati glede na okoliščine, čas, navade, osebe, kateri je žalitev namenjena, ter medsebojne odnose storilca in oškodovanca.⁶ Žalitev mora biti nekomu sporočena in glede na razlago izjave objektivno sposobna razžaliti povprečnega prejemnika sporočila.⁷ Vrhovno sodišče je judiricalo še, da za konkretizacijo kaznivega dejanja razžalitve zadošča, da iz opisa izhajajo žaljiva dejstva ali vrednostne ocene oškodovanca, ki v okoliščinah, v katerih so bile sporočene ter upoštevaje kontekst celotnega besedila, pomenijo napad zoper oškodovančeva čast in dobro ime, pri čemer ni pomembno, ali je v opisu navedeno tudi, da je s tem storilec oškodovanca razžalil.⁸

13V konkretni zadevi je v abstraktnem delu opisa obeh dejanj navedeno, da je obsojenec o zasebnem tožilcu trdil in raznašal nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu. V konkretnem delu opisa dejanja pod točko I je opisano, da je obsojenec o zasebnem tožilcu na spletnem mediju objavil članek, v katerih je o njem med drugim izjavil, da ga je župan zaposlil v svojem kabinetu na zaupanje, da je mutibarič, skrivač, zadolžen za županove mutne posle, o čemer je pisal Večer 9. maja 2013, da se pobalinsko skriva – kar nedvomno predstavlja negativne vrednostne ocene – in da naj bi bil zadolžen za mutne posle ter da je bil ovaden zaradi goljufije – kar predstavlja izjave o žaljivih dejstvih. V konkretnem delu opisa dejanja pod točko II pa je konkretizirano, da je obsojenec o zasebnem tožilcu zapisal, da naj bi z mariborskim županom sodeloval pri podkupovanju predstavnikov DBS – torej je o njem raznašal določena dejstva. Iz takšnih opisov bi lahko izhajali prav vsi zakonski znaki žaljive obdolžitve, če pa bi obdolžencu uspel dokaz resnice ali vsaj razlog verjeti v resničnost, pa bi lahko šlo za kaznivo dejanje razžalitve, skladno z zgoraj navedenimi standardi sodne prakse Vrhovnega sodišča⁹, če bi ravnal z zaničevalnim namenom.

14Vložnik pritožbenemu sodišču nadalje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so iz drugostopenjske sodbe izostali razlogi o okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, in sicer o navedbah iz obsojenčevega zagovora, da je sporne izjave podal kot novinar v okviru opravljanja časnikarskega poklica, ki ga opravlja že 25 let, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega in je zasledoval cilj informiranja javnosti, nikakor pa ni imel namena zaničevati oziroma razžaliti zasebnega tožilca.

15Vložnik utemeljeno opozarja, da situacijo, ko sporna, resnična dejstva ali vrednostne sodbe poda novinar pri opravljanju časnikarskega poklica, ureja specialna določba četrtega odstavka 160. člena v zvezi s tretjim odstavkom 158. člena KZ-1. Navedena določba izključuje protipravnost ravnanja osebe, ki se o kom žaljivo izrazi pri izpolnjevanju časnikarskega poklica, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Ustavno sodišče je judiciralo,¹⁰ da določba tretjega odstavka 158. člena KZ-1 ureja kolizijo med dvema varovanima pravnima vrednotama – svobodo izražanja na eni ter častjo in dobrim imenom na drugi strani,¹¹ pri čemer svoboda izražanja predstavlja neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi in konstitutivni temelj demokratične družbe. Svoboda tiska pa pomaga vzpostavljati nepristransko, informirano javnost,¹² zato je javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena, nepogrešljiv sestavni del demokratično organiziranega političnega sistema. Tudi iz judikature Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da je svoboda izražanja eden od temeljev demokratične družbe,¹³ svoboda tiska pa ena najpomembnejših pravic, pri čemer je dolžnost tiska širiti informacije, ki so v interesu javnosti.¹⁴ Tisku se ne sme nalagati prevelikih odgovornosti, zaradi katerih bi bilo onemogočeno opravljanje njegove vloge varuha javnega interesa, zato smejo biti proti novinarjem kazenske sankcije izrečene le izjemoma, ko za to obstaja pereča družbena potreba.¹⁵ Hkrati pa tudi tisk ne sme prestopiti meja delovanja v javnem interesu, zato so izjave novinarjev varovane le, dokler delujejo v dobri veri, na podlagi točnih informacij in ko dejansko podajajo zanesljive in natančne informacije, v skladu s poklicno etiko. Poročanje, ki je namenjeno samo zabavanju ljudi in čistemu senzacionalizmu, ne more biti deležno enako močne zaščite svobode izražanja kot poročanje o dejstvih v javnem interesu.¹⁶

16Vrhovno sodišče je v zvezi z določbo tretjega odstavka 158. člena KZ- 1 presodilo,¹⁷ da je nekaznivost žaljivih izjav, podanih v okviru opravljanja novinarskega poklica, določena kot pravilo, od katerega je mogoče odstopiti le izjemoma, kadar je mogoče dokazati, da je novinar žaljive izjave podal z namenom zaničevanja in ne z namenom uresničevanja ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS. Takšne izjave, podane z izključnim namenom zaničevanja, namreč pomenijo zlorabo pravice do svobode izražanja in zato ne uživajo zaščite.¹⁸ Zagotovljeno je širše varstvo pred resničnimi izjavami, kot pred neresničnimi, saj so z vidika javne razprave relevantna le resnična dejstva, medtem ko neresnice same po sebi ne morejo prispevati k obveščenosti ljudi. Obstoj namena zaničevanja je treba presojati restriktivno, po najstrožjih kriterijih in ob koliziji pravice do svobode izražanja ter pravice do časti in dobrega imena upoštevati vse okoliščine primera.¹⁹ Posledično tretji odstavek 158. člena KZ-1 lahko izključuje tudi protipravnost ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih prejemnik sporočila še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča oškodovanca, ne pa kot napad na osebnost, sramotitev, ponižanje, prezir ali zasmehovanje oškodovanca.²⁰ Protipravnost ni izključena, kadar storilec preseže meje določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1, torej ko storilec ne zasleduje (le) cilja informiranja javnosti, temveč s svojimi grobimi izjavami oškodovanca predvsem žali.²¹

17V primeru, ko ima pred seboj očitek, da naj bi novinar pri opravljanju svojega poklica podal neko žaljivo izjavo, mora tako sodišče vselej na podlagi določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1 presojati, ali so izpolnjeni pogoji za kaznivost takšnega ravnanja, torej ali je storilec deloval z zaničevalnim namenom.²² Pri ugotavljanju, ali je podan zaničevalni namen, gre za dejansko vprašanje, ki se presoja glede na objektivne in subjektivne okoliščine dejanja v konkretnem primeru, zlasti način izražanja.²³ V obravnavanem primeru to pomeni, da bi pritožbeno sodišče, ko je dejanji pravno prekvalificiralo v kaznivi dejanji razžalitve, moralo nadalje presojati še, ali so izpolnjeni pogoji za izključitev protipravnosti takšnega ravnanja po določbi tretjega odstavka 158. člena KZ-1, skladno s sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter ESČP.²⁴

18Iz sodbe pritožbenega sodišča presoja obsojenčevega zaničevalnega namena po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 ne izhaja, prav tako pa tudi ne, ali je za zapisano obstajala zadostna dejstvena podlaga.²⁵ Pritožbeno sodišče je v 10. točki izpodbijane sodbe zaključilo, da obsojenčeve navedbe predstavljajo negativno vrednostno oceno zasebnega tožilca, ki se odraža skozi celotno inkriminirano besedilo, kar ob odsotnosti dejanske podlage za takšne očitke opisuje tiste odločilne okoliščine, ki konkretizirajo kaznivo dejanje razžalitve. Pri tem je sprejelo razloge prvostopenjskega sodišča, da je bil zasebni storilec zaradi teh zapisov prizadet in so škodili njegovi časti in dobremu imenu. Iz navedenega izhaja presoja o tem, da in kako je obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve, zato v tem delu zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana.²⁶ O relevantnih okoliščinah po določbi tretjega odstavka 158. člena KZ-1 je sicer mogoče najti razloge v sodbi prvostopenjskega sodišča,²⁷ katerim pa pritožbeno sodišče ni pritrdilo. Iz 11. in 12. točke drugostopenjske sodbe izhaja, da pritožbeno sodišče pritožbenih navedb obsojenčevih zagovornikov glede dejanskega stanja ni presojalo, saj je zaključilo, da ta dejstva za odločitev v predmetni zadevi niso odločilna, in se tako ni opredelilo niti do tosmernih razlogov prvostopenjske sodbe. O zaničevalnem namenu in določbi tretjega odstavka 158. člena KZ-1 tako v izpodbijani pritožbeni sodbi ni presoje. Ker je, kot pojasnjeno zgoraj, žalitev, ki jo storilec poda ob opravljanju časnikarskega poklica, kazniva le izjemoma, če je za zapisano obstajala zadostna dejstvena podlaga, a je podana z zaničevalnim namenom, predstavlja zaničevalni namen odločilno dejstvo, o katerem pa izpodbijana drugostopenjska sodba nima razlogov.²⁸

19Ker je torej v sodbi pritožbenega sodišče, kljub izrecnemu zatrjevanju obrambe,²⁹ da je obsojenec dejanje storil pri opravljanju časnikarskega poklica, ko je pisal o zaposlitvi sporne osebe na MO Maribor mimo ustaljenih postopkov zaposlovanja, izostala presoja o odločilnem dejstvu, torej ali je obsojenec sporne besede zapisal z namenom zaničevanja v skladu z določbo tretjega odstavka 158. člena KZ-1, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

20Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zato ji je, skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP, ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

21Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Sodba VSRS 151/2010 z dne 24. 2. 2011, 5. tč.
² Sodba VSRS I Ips 28724/2015 z dne 9. 6. 2016.
³ Sodba VSRS I Ips 1270/2010 z dne 17. 3. 2011, tč. 10.
⁴ Sodba VSRS I Ips 297/2010 z dne 23. 6. 2011, tč. 6.
⁵ Sodba VSRS I Ips 9345/2012 z dne 1. 9. 2016, tč. 9.
⁶ Sodbe VSRS I Ips 1270/2010 z dne 17. 3. 2022, tč. 10 in 12; I Ips 77195/2010 z dne 5. 9. 2013; I Ips 30388/2010 z dne 12. 12. 2013; tako tudi Šorli M., Čeferin P., v: dr. Korošec D. et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 854.
⁷ Šorli M., Čeferin P., v: dr. Korošec D. et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 852-853.
⁸ Sodbi VSRS I Ips 1270/2010 z dne 17. 3. 2022, tč. 10 in 12; I Ips 29383/2012 z dne 22. 6. 2017, tč. 16-18.
⁹ Primerjaj s sodbami VSRS I Ips 29383/2012 z dne 22. 6. 2017, tč. 18-19; I Ips 9345/2012 z dne 1. 9. 2016, tč. 11; I Ips 8096/2011 z dne 5. 11. 2015, tč. 10.
¹⁰ Odločba USRS U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999.
¹¹ Tako tudi VSRS v sodbah I Ips 84/1998 z dne 20. 6. 2002 in I Ips 45741/2012 z dne 15. 9. 2016, tč. 12.krat
¹² Odločba USRS U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994.
¹³ Sodba ESČP Handyside proti Združenemu kraljestvu z dne 7. 12. 1976.
¹⁴ Sodba ESČP Lombardo in drugi proti Malti z dne 24. 4. 2007.
¹⁵ Sodbi Sunday Times proti Združenemu kraljestvu z dne 26. 4. 1979; Karhuvaara in Iltalehti proti Finski z dne 16. 11. 2004.
¹⁶ Sodba ESČP Mosley proti Združenemu Kraljestvu z dne 10. 5. 2011, tč. 113-114, in tam citirane sodbe.
¹⁷ Sodbi VSRS I Ips 123/1995 z dne 22. 10. 1997; 297/2010 z dne 23. 6. 2011.
¹⁸ Tako tudi Šorli M., Čeferin P., v: dr. Korošec D. et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 858, 862.
¹⁹ Tudi sodba VSRS I Ips 1177/2010 z dne 16. 11. 2016; in odločba USRS Up-345/01 z dne 5. 2. 2004.
²⁰ Odločba USRS U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999; sodbe VSRS I Ips 123/1995 z dne 22. 10. 1997; 297/2010 z dne 23. 6. 2011; I Ips 30388/2010 z dne 12. 12. 2013, tč. 14.
²¹ Sodba VSRS I Ips 30388/2010 z dne 12. 12. 2013, tč. 12.
²² Sodbe VSRS I Ips 297/2010 z dne 23. 6. 2011; I Ips 205/1995 z dne 22. 10. 1997; I Ips 30388/2010 z dne 12. 12. 2013, tč. 12.
²³ Sodbe VSRS I Ips 84/1998 z dne 20. 6. 2002; I Ips 334/2005 z dne 23. 3. 2006; I Ips 34935/2012 z dne 19. 5. 2016, tč. 12.
²⁴ Primerjaj s sodbama VSRS I Ips 54/2000 z dne 31. 5. 2002; I Ips 27/2003 z dne 3. 7. 2003.
²⁵ Odločba USRS Up-417/2016 z dne 18. 3. 2021.
²⁶ Primerjaj s sodbo VSRS I Ips 29383/2012 z dne 22. 6. 2017.
²⁷ Tč. 24, 33, 34 in 35.
²⁸ Primerjaj tudi s sodbo VSRS I Ips 27/2003 z dne 3. 7. 2003.
²⁹ Glej sodbo VSRS I Ips 45741/2012 z dne 15. 9. 2016, tč. 16.