VSRS Sodba I Ips 56655/2019

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Celju je s sodbo III K 56655/2019 z dne 10. 12. 2021 obsojenega A. A. pod točko I. izreka spoznalo za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Obsojencu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ter plačilo sodne takse v znesku 100,00 EUR. Pod točko II. izreka je isto sodišče zoper obsojenca zavrnilo obtožbo, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Višje sodišče v Celju je pritožbi obsojenčevih zagovornikov in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo, po vsebini zoper njen obsodilni del, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Za presojo zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je po njenem mnenju bistveno le, da je imela storilka kaznivega dejanja lastnost uradne osebe, ne pa tudi obsojenec, ki se mu očita napeljevanje h kaznivemu dejanju po prvem odstavku 259. člena KZ-1. V izreku opisano dejanje vsebuje vse zakonske znake navedene inkriminacije, vložnikovo nasprotovanje poteku dogajanja kritičnega dne, kot izhaja iz razlogov sodbe, pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovna državna tožilka se glede zavrnitve dokaznih predlogov pridružuje razumnim razlogom pravnomočne sodbe, kot dovolj obrazloženo pa ocenjuje tudi sodbo sodišča druge stopnje, ki se nanaša na časovni potek inkriminiranega telefonskega klica.

4Z odgovorom sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki se o njem nista izjavila.

B.

Glede kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP

5Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je naklepoma napeljal uradno osebo, da je v uradno listino vpisala lažne podatke in s tem storila kaznivo dejanje po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Konkretni očitek obsojencu je v tem, da je kot uradna oseba, tj. pomočnik komandirja Policijske postaje Celje, dežurni policistki B. B. – po tem, ko ga je kot nadrejenega obvestila, da je po pomoti prišlo do prekoračitve zakonsko določenega roka za pridržanje kršitelja in ga vprašala za nadaljnja navodila – dejal, naj dokumente zaključi tako, da bo iz njih izhajalo, da je bil kršitelj izpuščen pravočasno, čemur je dežurna policistka kot uradna oseba sledila in v uradno listino (uradni zaznamek) vpisala lažen podatek o zaključku pridržanja.

6Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, po vsebini iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, in kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave RS z zatrjevanjem, da obsojenec v času izvršitve očitanega kaznivega ravnanja ni deloval v funkciji uradne osebe. V tem okviru navaja, da je obsojenčev telefonski pogovor z dežurno policistko potekal med njegovo vožnjo domov, torej izven delovnega časa, ko ni izvrševal nobene policijske naloge po 27. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju: ZNPPol) in ko mu tudi delodajalec ni odredil nadurnega dela po 114. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1). Vložnik pojasnjuje, da obsojenec kot pomočnik komandirja ni bil odgovoren za izvajanje pridržanja in izpustitev pridržane osebe ter v bistvenem izpodbija stališče nižjih sodišč o tem, da je v inkriminiranem času deloval kot uradna oseba.

7Vrhovno sodišče takšnih izvajanj ne more sprejeti. Kot utemeljeno opozarja že vrhovna državna tožilka, se obsojencu v predmetni zadevi ne očita, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 259. člena KZ-1 (ki je t.i. pravi delictum proprium) storil kot storilec, temveč se mu očita napeljevanje drugega k temu kaznivemu dejanju. V tem primeru je za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja bistveno, da ima lastnost uradne osebe storilec kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej dežurna policistka B. B., ki je v uradno listino vpisala lažne podatke, medtem ko ravnanje obsojenca v vlogi uradne osebe sploh ni konstitutivni zakonski znak njegovega kaznivega ravnanja (napeljevanja).¹ Vložnikovo polemiziranje o tem, ali je obsojenec pri svojem izvršitvenem ravnanju deloval kot uradna oseba, z vidika presoje zatrjevane kršitve kazenskega zakona zato že iz tega razloga ne more biti uspešno.

8Vrhovno sodišče v okviru konkretnega očitka, kot je v predmetni zadevi naslovljen zoper obsojenca, tudi sicer ugotavlja, da je obsojenčeva lastnost lastnost uradne osebe v opisu dejanja jasno opredeljena s tem, da je bil „pomočnik komandirja Policijske postaje Celje“, torej oseba, ki pri državnem organu (policiji) opravlja uradne naloge po določbah ZNPPol, kar ustreza pojmu uradne osebe iz 3. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1. Policistu oziroma pomočniku komandirja status uradne osebe ne preneha samo zato, ker se zaključi njegov redni delovni čas, kot bi bilo mogoče razumeti iz vložnikovih zatrjevanj, obsojenčeva lastnost uradne osebe pa prihaja v konkretnem primeru še posebej do izraza, ker je pri izvršitvenem ravnanju po vsebini izvrševal službene naloge ter podrejeni dežurni policistki dajal navodila v zvezi z opravljanjem uradnih nalog (izpolnjevanjem uradnih listin o pridržanju). O tem, da je bil kot pomočnik komandirja uradna oseba, zato ne more biti dvoma.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

9Vložnik uveljavlja kršitev pravice do obrambe v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo (i) dokazni predlog za rekonstrukcijo telefonskega klica med dežurno policistko B. B. in obsojencem, s katerim bi obramba lahko dokazala, da policista C. C. in D. D. zaradi različnih motilnih dejavnikov nista mogla razločno slišati vsebine njunega pogovora, nadalje pa bi se s tem potrdila tudi neresničnost izpovedbe policista D. D. o oddaljenosti televizije od pulta dežurnega policista; ter (ii) dokazni predlog za pridobitev dokumentacije v postopku internega nadzora nad policistom D. D., s katerim bi se dokazalo, da je omenjeni policist že prej podajal neresnične izjave, ter na ta način omajala verodostojnost njegove izpovedbe v tem kazenskem postopku.

10Izhodišča za presojo teh očitkov so v (ustavno)sodni praksi že utrjena.² Sodišče mora pri odločanju o dokaznih predlogih obrambe ravnati v skladu z ustaljenimi merili, pri čemer lahko dokazni predlog zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.³

11Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za izvedbo rekonstrukcije telefonskega pogovora zavrnilo kot nepotreben, po vsebini pa tudi kot neprimeren. Presodilo je namreč, da je splošno znano, da se telefonski pogovori lahko preusmerijo na zvočnik (kot so opisovale zaslišane priče), v zvezi s predlagano rekonstrukcijo pa, da okoliščine konkretnega telefonskega pogovora, ki bi lahko vplivale na kvaliteto slišanega, niso znane, niti identičnih okoliščin ne bi bilo možno ponoviti. Pri zavrnitvi dokaznega predloga je sodišče prve stopnje upoštevalo, da so o vsebini pogovora izpovedale tri neposredno zaslišane priče (policisti B. B., C. C. in D. D.), medtem ko se je rekonstrukcija telefonskega pogovora zaradi neponovljivosti identičnih okoliščin izkazala za nepotrebno in po vsebini pravzaprav neprimerno dokazno sredstvo. Sodišče druge stopnje je tej presoji v pritrdilo (7. točka drugostopenjske v zvezi s 3. točko prvostopenjske sodbe), vložnik pa s svojimi navedbami v zahtevi samo utrjuje razumnost sprejetih stališč. Zagovornik niti v izrednem pravnem sredstvu ni prepričan, ali je bila kritičnega dne v dežurni sobi vklopljena televizija in kakšna je bila jakost njenega zvoka, zato za presojo inkriminiranega ravnanja tudi ne more biti bistveno, kakšna je bila oddaljenost televizije od kraja pogovora. Pri presoji zatrjevane kršitve pravice do obrambe ostaja ključno, da motilni dejavniki, ki bi lahko po trditvah obrambe v kritičnem času vplivali na kakovost zvoka, niso znani, na drugi strani pa je sodišče prve stopnje o vsebini pogovora neposredno zaslišalo tri priče, zato je razumno ocenilo tudi, da predlagana rekonstrukcija v spoznavnem smislu ne more biti uspešna.

12Dokazni predlog za pridobitev dokumentacije v postopku internega nadzora nad policistom D. D. je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotreben zato, ker se verodostojnost priče presoja na podlagi neposrednega izvajanja dokazov v konkretnem kazenskem postopku, ne pa glede na resničnost njenih izjav v drugih postopkih, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (7. točka drugostopenjske v zvezi s 3. točko prvostopenjske sodbe). Ta presoja je razumna, saj je bilo mogoče verodostojnost izpovedbe priče D. D. v predmetnem kazenskem postopku preizkušati z drugimi metodami (tj. z neposrednim zaslišanjem in tudi s primerjanjem njegove izpovedbe z drugimi izvedenimi dokazi), zato zaradi zavrnitve dokaznega predloga za pridobitev podatkov o njegovih izjavah v drugih (internih) postopkih ni mogoče govoriti o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe.

13Vložnik z zatrjevanjem, da so zaslišanje priče B. B., D. D. in C. C. v kazenskem postopku priredili svoje izpovedbe lastnim interesom, sega na področje izpodbijanja dokazne ocene nižjih sodišč, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP. Zahteva v tem okviru trdi tudi, da naj bi sodišče prve stopnje svojo oceno o verodostojnosti izpovedb zaslišanih policistov oprlo (samo) na okoliščino, da niso vložili ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu, kar nasprotuje jasno argumentirani dokazni oceni pravnomočne sodbe o skladnosti njihovih izpovedb (zlasti 9. do 11. točka prvostopenjske sodbe, ki se mestoma opira tudi na izpovedbo priče E. E.) ter ne more pomeniti drugega kot uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

14Zagovornik v dopolnitvi zahteve svoje trditve o neverodostojnosti izpovedb policistov C. C. in D. D. nadgrajuje še z zatrjevanjem, da omenjena policista v kritičnem času sploh nista bila navzoča pri telefonskem pogovoru obsojenca z dežurno policistko. Sodišču druge stopnje v tej zvezi očita, da se ni opredelilo do navedenih pritožbenih navedb, ki jih je obramba podprla s priloženim posnetkom zaslona mobilnega telefona o trajanju konkretnega klica. Zahteva na ta način zatrjuje kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se nanaša na razloge drugostopenjske sodbe, vendar neutemeljeno. Sodišče druge stopnje je v 8. in 9. točki sodbe preizkusilo časovnico dogajanja kritičnega dne in obrazloženo pritrdilo zaključku prvostopenjske sodbe, da sta bila policista C. C. in D. D. navzoča pri telefonskem pogovoru, kar pomeni, da sta lahko izpovedala tudi o njegovi vsebini. Zagovornik dokazne zaključke pravnomočne sodbe o vsebini inkriminiranega pogovora zavrača, vendar s tem ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč razlog, ki ga po drugem odstavku 420. člena ZKP v postopku z zahtevo ni dopustno uveljavljati.

C.

15Zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16Odločba o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP in smiselni uporabi prvega odstavka 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje okoliščine predmetnega kazenskega postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe.

17Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-92/16-15, Up-113/16-16 z dne 6. 12. 2017 (15. točka obrazložitve).
² Odločba Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in številne nadaljnje, kjer so povzeta merila za odločanje o dokaznih predlogih, recimo U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (16. točka obrazložitve), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (14. točka obrazložitve) ali sodba Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 (10. točka obrazložitve).
³ Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 5/2011 z dne 21. 4. 2011, in odločba Ustavnega sodišča RS Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022 (19. točka obrazložitve).