VSM I Cpg 78/2023 - 1

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zahtevala: (1.) naj se toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) in njenemu poslovodstvu prepove izvršitev sklepa skupščine toženke z dne 1. 12. 2022 z vsebino, katera podrobneje izhaja iz izreka sklepa, (2.) da prepoved velja do pravnomočnosti odločitve v tem gospodarskem sporu, (3.) da ugovor ne zadrži izvršitve te začasne odredbe, (4.) da se za primer kršitve prepovedi toženki naloži plačilo denarne kazni v višini 10.000,00 EUR, (5) da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča v tem gospodarskem sporu in (6.) da se toženki naloži povrnitev tožnikovih stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Primarno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni verjetno izkazan obstoj težko nadomestljive škode oz. da jo je tožnik izkazal zgolj na hipotetični ravni. Meni, da je zahteva po točni specifikaciji nastale škode v danem primeru prestroga, pa tudi nepotrebna, kar pritožba vse podrobneje pojasnjuje in argumentirano nasprotuje tovrstnim razlogom izpodbijanega sklepa. Pritožba nadalje meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati (s stopnjo verjetnosti) svojih naziranj v smeri fiktivnosti skrbnega pregleda iz skupščinskega sklepa. V tej zvezi pritožnik obširno obrazlaga svoje stališče glede omejitve glasovalne pravice skladno z določbo sedmega odstavka 481. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) in 19. ter 22. člena družbene pogodbe toženke in na ta način nasprotuje drugačni presoji sodišča prve stopnje. Glede tehtanja neugodnih posledic pritožba nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je situacija enaka za tožnika in toženko, pri čemer meni, da je v tem delu sklep obremenjen z vsebinskimi nasprotji. Po eni strani je namreč sodišče prve stopnje zaključilo, da je možnost seznanitve investitorja s tajnimi podatki poslovanja toženke realna, nato pa je izvedlo napačen nadaljnji sklep, da to ne predstavlja hujših neugodnih posledic za tožnika. Dejstvo je, da seznanitev neposrednega konkurenta s poslovnimi podatki toženke za tožnika kot njenega družbenika nikakor ne more predstavljati nevtralne situacije. Pri zapolnjevanju standarda „neugodnih posledic“ se je nadalje sodišče prve stopnje osredotočilo le na nastanek težko nadomestljive škode, s čimer je v bistvu neutemeljeno izenačilo pogoje iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Pojem neugodne posledice je namreč bistveno širši od pojma nastanka (težko nadomestljive) škode. Nazadnje pritožba izpostavlja še, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev o tem, da bo v primeru izvršitve skupščinskega sklepa njegova tožba postala brezpredmetna, zaradi česar je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Po navedenem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep „razveljavi in v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe“. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ustrezne ocene trditvene in dokazne podlage postopka zavarovanja pravilno ugotovilo vsa za ta postopek odločilna dejstva. Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo (regulacijske) začasne odredbe. Ob tem tudi ni storilo v pritožbi uveljavljenih oz. uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka.

5V obravnavanem gospodarskem sporu tožnik izpodbija sklep skupščine toženke, sprejet pri 3. točki dnevnega reda 31. seje izredne skupščine pod točko „AD 3“ t.j. „nasprotni predlog sklepa št. 3“, katerega bistvo je v tem, da se strateškemu investitorju omogoči skrben pregled toženke in z njo povezanih družb. Hkrati je predlagal izdajo regulacijske začasne odredbe, namenjene ohranitvi obstoječega stanja tako, da se sporni sklep do izdaje pravnomočne odločitve v tem gospodarskem sporu ne izvrši.

6Pogoji oziroma predpostavke za izdajo tovrstne začasne odredbe (in ki morajo biti podani kumulativno) so verjeten izkaz obstoja nedenarne terjatve, eden izmed pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, ni pa je mogoče izdati v primeru iz prve alineje drugega odstavka 272. člena (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ), kar je vse pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (prim. točki 4 in 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

7Kot nadalje izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, t.j. obstoja terjatve tožnice, ker je presodilo, da ni podana nobena od alternativnih predpostavk iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Poleg tega tožnik ni zatrjeval ničesar glede pogoja reverzibilnosti, kar predstavlja še dodatni razlog, zaradi katerega predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

8Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tako z zaključki in presojo sodišča prve stopnje glede neizkazanosti obstoja nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode kot tudi glede neizkazanosti hujših neugodnih posledic (v primeru neizdaje začasne odredbe) na strani tožnika. Kot pravilne, v izogib ponavljanju, v celoti povzema jasne in prepričljive tovrstne razloge sodišča prve stopnje, ki odločitev utemeljujejo (predvsem v točkah 9., 10. in 12. obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ker že ti potrjujejo pravilnost sprejete odločitve, se pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni posebej ukvarjalo s presojo utemeljenosti obširnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na razloge izpodbijanega sklepa o možnosti prodaje poslovnih deležev družbenikov toženke in v tej zvezi glede s strani tožnika zatrjevane omejitve njihovih glasovalnih pravic (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Po oceni pritožbenega sodišča se namreč tovrstni razlogi v bistvu nanašajo na samo terjatev tožnika oz. njeno utemeljenost (tožnik je v tožbi v tej zvezi uveljavljal izpodbojni razlog kršitev prepovedi glasovanja v lastnih zadevah, list. št. 8 in 9 spisa) in ne na katero izmed alternativno določenih predpostavk iz druge oz. tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

9Glede na izrecne pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še dodaja naslednje:

10Primarno je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi izostanka razlogov o brezpredmetnosti upnikovega sodnega varstva, do katerega bi prišlo v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ustrezno pojasnilo, da nevarnosti glede uveljavitve terjatve (prav za to gre pri trditvah o brezpredmetnosti sodnega varstva), kot alternativne predpostavke iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pri regulacijskih začasnih odredbah ni mogoče upoštevati.

11Neutemeljeno je nadalje tudi pritožbeno nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal obstoja nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode kot predpostavke za izdajo začasne odredbe.

12V 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje primarno pravilno presodilo, da tožnik s svojimi navedbami utemeljuje nastanek premoženjske škode (čemur pritožba ne nasprotuje) in v tej zvezi nadalje izpostavilo pravilna izhodišča glede vprašanja, kdaj je mogoče premoženjsko škodo obravnavati kot težko nadomestljivo škodo (gre za primere grozeče premoženjske škode, ki bi lahko upnika eksistenčno ogrozila). Pravilno je tudi ocenilo, da tožnik tovrstne škode ni ustrezno zatrjeval, zaradi česar ni niti mogoče vsaj s stopnjo verjetnosti sklepati na to, kakšno konkretno škodo bi tožnik brez izdaje začasne odredbe utrpel.

13Pritožba v tem kontekstu sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zahteva po točni specifikaciji nastale oz. bodoče škode prestroga. Sodišče prve stopnje namreč ni terjalo specifikacije točnega zneska škode, ampak takšen opis grozeče premoženjske škode, ki bi omogočal presojo, ali je zaradi nje ogrožena tožnikova eksistenca ali ne. Tega pa tožnik ni trdil in tudi v pritožbi ne ponuja osnove za drugačen zaključek, kot ga je v tej zvezi napravilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče sicer razume pritožnikova izvajanja v smeri, da bodoče škode, ki grozi zaradi konkurentove seznanitve s toženkinimi poslovnimi skrivnostmi, ni mogoče ovrednotiti pred njenim nastankom in da tožnik z določenimi informacijami na tej točki ne razpolaga, ampak to zgolj potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da težko nadomestljive škode tožnik ni niti ustrezno zatrjeval niti izkazal s stopnjo verjetnosti. Izrazito restriktiven pristop pri presoji pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe tudi sicer tožniku nalaga določno konkretizacijo predpostavk in je tako tožnik, ne glede na razloge za to, dolžan nositi posledice nemožnosti zadostitve trditvenemu in dokaznemu bremenu.

14V tej zvezi ne gre slediti stališču pritožbe, da je „najmanj težka nadomestljivost škode“ izkazana že z navedbami o dostopanju neposrednega konkurenta do toženkinih poslovnih podatkov in posledicah takšnega vpogleda. Tovrstne navedbe so namreč, kot predhodno že omenjeno, presplošne in preveč hipotetično zastavljene, da bi bilo mogoče sklepati o tem, kakšna škoda sploh bi naj v tem primeru nastala.

15Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da tožnik v postopku ni izkazal svojih trditev o tem, da bi naj bil dejanski namen investitorja nekaj drugega kot skrben pregled poslovanja toženke za namen nakupa poslovnih deležev in to je (zgolj) pridobitev ključnih podatkov o konkurentu. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje za tak zaključek (10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), bistvo katerih je v tem, da je skrbni pregled poslovanja gospodarske družbe pred nakupom takšnega obsega poslovnih deležev (več kot 50%) nekaj povsem običajnega, medtem ko nobene predložene listine tožnika in okoliščine primera ne nakazujejo na verjetnost simuliranosti (fiktivnosti) ponudbe investitorja za nakup poslovnih deležev. Ravno nasprotno, tožnik sam je s trditvami o tem, da je investitor „že kupil italijanskega konkurenta“, podal osnovo za sklepanje, da ima investitor dejanski namen kupiti deleže v toženki.

16Pritožba pravkar izpostavljenih zaključkov in razlogov sodišča prve stopnje ne uspe omajati, saj zato ne ponudi niti ustrezne trditvene podlage. Zmotno se namreč pri tem osredotoča zgolj na vprašanje omejitve glasovalne pravice družbenikom (ki imajo namen prodati poslovne deleže) skladno z družbeno pogodbo, ki na samo (ne)izkazanost dejanskega namena investitorja opraviti skrben pregled poslovanja toženke nima nobenega bistvenega vpliva in takšnega vpliva tej okoliščini tudi sodišče prve stopnje ni pripisalo, kot to očitno zmotno razume pritožnik. Povedano drugače, odgovor na vprašanje, ali imajo družbeniki, ki želijo prodati svoje poslovne deleže investitorju (neposrednemu konkurentu), glasovalno pravico (in v kakšnem obsegu), terja razlago tovrstnih določil ZGD-1 in družbene pogodbe, v ničemer pa ne more služiti kot dokaz za to, kakšen je dejanski namen skrbnega pregleda družbe.

17Pritožba nadalje neutemeljeno nasprotuje tudi razlogom izpodbijanega sklepa glede „tehtanja neugodnih posledic“, grozečih tožniku in toženki (12. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je primarno pravilno izhajalo iz dejstva, da se je tožnik glede te alternativne predpostavke za izdajo začasne odredbe v predlogu za njeno izdajo (list. št. 12 in 13 spisa) v zvezi s posledicami, ki naj bi brez izdaje začasne odredbe nastale njemu, (izrecno) skliceval zgolj na predhodno opisano grozečo težko nadomestljivo škodo. Glede na to je neutemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje pri zapolnjevanju standarda „neugodnih posledic“ neutemeljeno osredotočilo le na nastanek težko nadomestljive škode in s tem enačilo pogoje iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ker po pravilnem razlogovanju sodišča prve stopnje tožnik ni uspel niti s stopnjo verjetnosti izkazati nastanka težko nadomestljive škode, je (logično) pravilno sklepanje, da z identičnimi navedbami tožnik ne more uspeti pri zapolnitvi standarda hujših neugodnih posledic oz. verjetnega izkaza le-teh.

18Glede na pravkar povedano je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da v postopku ni bilo izkazano, da bi katerikoli stranki v zvezi z (ne)izdajo začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice kot nasprotni stranki in da sta v tem smislu v enakem položaju. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem pritožbe, da za tožnika kot družbenika toženke ni povsem vseeno (to ga moti oz. temu nasprotuje), ali bo skrben pregled poslovanja družbe s strani konkurenta opravljen ali ne, ampak to samo zase ne predstavlja oz. dokazuje (s stopnjo verjetnosti) obstoja „hujših neugodnih posledic“ (vsaka neugodnost v tej zvezi seveda ni pravno relevantna). Le-te namreč morajo biti ustrezno konkretizirane in njihov obstoj izkazan na realni in ne zgolj na splošni in hipotetični ravni, česar pa tožnik ni v postopku ni uspel izkazati.

19Ker tožnik, glede na obrazloženo, ni izkazal (s stopnjo verjetnosti) vseh potrebnih pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno predlog za njeno izdajo zavrnilo.

20Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva točka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ).